Še niti pol leta ni minilo, odkar smo nazadnje govorile_i o »problematičnosti« tega, kako se dekleta oblačijo za v šolo, ko ponovno obravnavamo isto tematiko. V uredništvu smo namreč zasledile_i prispevek oddaje 24ur Fokus z naslovom »Prekratko za šolo«, ki odpira vprašanje kodeksov oblačenja v šolah. Prispevek predstavlja različne poglede na oblačenje mladih, njihov odnos do mode in pomen oblačil pri izražanju identitete. Poleg »majic z neprimernimi napisi in obutve« je spet govora predvsem o »prekratkih majicah in hlačah, umetnih nohtih in trepalnicah, močnih ličilih« ter o »pretirani razgaljenosti« – deklet, seveda. Zato ponovno poudarjamo: oblačenje mladih ni spolno nevtralna tema, kot je sicer poudarjeno v prispevku.
Vendar se prispevek tokrat začne z ugotovitvijo, da so kodeks oblačenja zahtevale_i učenke_ci same_i, kar naj bi mu dalo več veljave. Da gre za resnično pereč problem, nas poskuša prepričati tudi dramatična glasba, ki podkrepi posnetke, česar ne moremo videti drugače kot poskus čustvenega vplivanja na gledalke_ce, spodbujanja občutka, da je problematika zelo resna in da ima več teže, ker zahteve po spremembah prihajajo s strani mladih, vključenih v šolski sistem. V resnici pa so, kot je prikazano tudi v prispevku, polemike okoli oblačenja v šolah, predvsem učenk, stare skoraj toliko, kolikor so stare šole.
»Vodstvom dekliških šol se naroča, da naj deklice vzgajajo k skromnosti v vsej vnanjosti ter jih opozarajajo na neokusnost in nedostojnost prekratke obleke, oziroma prevelike golote.« Tako se glasi odlomek iz Zbirke važnejših naredb in odredb za osnovne in meščanske šole ter učiteljišča iz leta 1923. Čeprav je od objave tega dela preteklo že več kot sto let in se je v tem času svet korenito spremenil, se zdi, da so razprave o dolžini oblek in »primernem« videzu deklet ostale povsem nespremenjene. Še vedno se vrtimo v istih krogih in o istih stvareh razpravljamo vsakih nekaj mesecev.
Kot smo že pisale_i, problem ni v tem, da bi bilo vprašanje oblačenja mladih samo po sebi nepomembno, temveč v tem, kako je to vprašanje zastavljeno in komu je namenjena pozornost. Že v oddaji Dobro jutro smo lahko spremljale_i približno dvajset minut razprave o tem, kako naj bi se »mladi« oblačili, pri čemer so bile tarča moraliziranja predvsem dekleta. Tudi tokrat se vprašanje oblačenja hitro zoži na dolžino majic in hlač, ličila, umetne nohte in trepalnice ter na predstavo o tem, kaj je za šolski prostor »primerno«.
Ponavljamo, takšna razprava ni nevtralna. Ko se govori o »neprimernem« oblačenju, se pogosto ne govori zgolj o pravilih oblačenja, temveč o tem, kakšna naj bi bila dekleta: koliko telesa smejo pokazati, koliko pozornosti smejo nameniti svojemu videzu ter kje je meja med »urejenostjo« in »pretiravanjem«. Pri tem se odgovornost za odzive okolice znova in znova prelaga na dekleta. Če naj bi bila njihova oblačila moteča za fante, se od deklet pričakuje, da se prilagodijo, medtem ko se od fantov implicitno pričakuje manj samonadzora.
Res je sicer, da so v prispevku kot problematični omenjeni tudi natikači in majice z neprimernimi napisi, pa tudi segregacija in diskriminacija med mladimi glede na znamke nošenih oblačil, zato razprave ni mogoče razumeti izključno kot razpravo o oblačenju deklet. Kljub temu je razlika očitna: ko je govora o dekletih, se razprava osredotoča predvsem na razgaljenost in na to, koliko pozornosti namenjajo svojemu videzu. Pri fantih se vprašanje oblačenja praviloma ne povezuje na enak način z njihovim telesom, videzom ali spolnostjo. Zato zgolj dejstvo, da kodeksi oblačenja formalno veljajo za vse, še ne pomeni, da so njihovi učinki spolno nevtralni. Kdo je v praksi pogosteje predmet nadzora in kakšne predstave o »primernem« vedenju deklet in fantov se s tem utrjujejo?
Opozarjamo tudi na v oddaji prikazane posnetke mladih (mladoletnih?) deklet, ki so jih za prispevek posnele_i na ulicah Ljubljane in v prostorih šole. Sprašujemo se, kako primerni so ti posnetki in ali so bila za njihovo objavo pridobljena ustrezna soglasja. Če se je zdelo European Broadcasting Union (EBU) primerno in nujno sprejeti nove smernice za prenos atletskih prvenstev (Vir: https://www.ebu.ch/news/2026/06/new-ebu-guidelines-tackle-harmful-stereotypes-in-women-s-athletics-coverage), s katerimi omejujejo seksualizirane posnetke športnic, bi lahko ostale televizije sledile temu zgledu in prilagodile svoje kadre, predvsem kadar gre za posnetke (morebitnih) mladoletnic ali žensk na splošno. Prikazi delov teles v omenjenem prispevku bi bili še v okviru zabavnih oddaj najmanj neokusni, če ne nesprejemljivi, v informativni oddaji pa se res ne bi smeli znajti. Sploh če je njihov namen sporočati: »Poglejte te mladenke, kako razkrivajoče in izzivalno se oblačijo.« Najverjetneje so bili prizori posneti, ko je bilo (pre)vroče, ampak to žal ostane zamolčano.
Kot omenjeno, smo se letos na podobno obravnavo oblačenja mladih že odzvale_i v odzivu na oddajo Dobro jutro, Od mode do nadzora: kako oddaja reproducira patriarhalne norme o dekletih?. V njem smo opozorile_i, da se razprava o oblačenju mladih hitro spremeni v moraliziranje o tem, kako naj bi se oblačila predvsem dekleta, pri čemer se odgovornost za vedenje, pozornost in samonadzor fantov prelaga na dekleta. Takšen pristop dekleta že zgodaj uči, da so njihova telesa nekaj, kar je treba nadzorovati in prilagajati pričakovanjem drugih, šola pa postaja prostor, v katerem se namesto znanja in enakih možnosti ponovno presoja njihov videz.
Tematika je že prejela tudi bodečo nežo. V sezoni 2022/23 je Simona Pajk, ravnateljica Waldorfske šole v Ljubljani, prepoved nekaterih oblik oblačenja in »lepotičenja« deklet utemeljevala tudi z domnevno nezmožnostjo fantov, da bi se zaradi hormonov in videza deklet osredotočili na pouk. Kot je v odzivu na izjavo ravnateljice zapisal Jaka Klun, je v njej mogoče prepoznati »vrsto stereotipnih predstav in nereflektiranih prepričanj o učenkah in učencih«, med drugim sporočilo, da je za spolno nasilje odgovorna ženska sama – s svojim ravnanjem, vedenjem in načinom oblačenja. Ob tem je opozoril tudi na dvojni standard, ki ga vzpostavlja takšno razmišljanje: fantje so predstavljeni kot bitja, ki jih obvladujejo hormoni, zaradi česar domnevno ne morejo nadzorovati svojih odzivov, dekletom pa je naložena odgovornost, da se temu prilagodijo.
Šola, ki bi morala biti prostor enakih možnosti in osredotočenosti na znanje, tako postane še en prostor, v katerem se dekleta soočajo z ocenjevanjem svojega videza in se učijo, da morajo svoje telo prilagajati domnevnim potrebam drugih.
Če se bomo k vprašanju šolskih kodeksov oblačenja vračale_i vsakih nekaj mesecev, bi bilo morda vredno končno odpreti tudi vprašanje, zakaj se vedno znova vračamo prav k telesom in videzu deklet.
Medijske hiše ponovno pozivamo, naj se vprašanj, ki pomembno zadevajo predvsem mlade, lotevajo premišljeno, kritično in družbeno odgovorno ter pri tem upoštevajo človekove pravice, načelo enakosti spolov in aktualna sodobna spoznanja. Kritične oddaje bi morale opozarjati tudi na širše družbene vzorce seksualizacije deklet, discipliniranja ženskih teles in neenakega razporejanja odgovornosti med spoli.
Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.
