V javnih občilih lahko konsistentno, skoraj vsako leto, naletimo na komentarje šolnic_kov, ki jih zmotijo oblačila njihovih učenk_cev. Nekatere zmotijo oblačila, ki niso čista, zlikana in vsak dan sveža, nekatere oblačila dražjih blagovnih znamk, zmotijo pa jih tudi kroji oblačil – naj bodo široki (npr. »hoodieji«) ali ozki (npr. oprijete majice z izrezom). Enega odmevnejših komentarjev na to temo je za Radio Prvi podala Simona Pajk, ravnateljica waldorfske šole na Primorskem:
»Na naši šoli so prepovedana barvanje las, lakiranje nohtov in drugo lepotičenje. Prepovedana so minikrila in majice s tankimi, špageti naramnicami. In mi to tudi utemeljimo dekletom. Namreč, fantom se je v teh pubertetniških letih že tako težko zbrati, utopljeni so v hormonih, in če potem poleg šestnajst, sedemnajst let starega fanta sedi dekle, ki je poleg tega, da je lepo, še strašno pomanjkljivo oblečeno, se fant res ne more koncentrirati na pouk. In to dekleta lepo sprejmejo in razumejo.«[1]
V tem zapisu lahko razberemo vrsto stereotipnih predstav in nereflektiranih prepričanj o učenkah_cih, ki so nestrokovna in jih od pedagoških delavk_cev upravičeno ne bi smeli pričakovati. Še več, dolžni bi jih bili jasno, argumentirano zavreči. Izjava namreč vsebuje jasno sporočilo, da je za spolno nasilje kriva ženska sama, s svojim ravnanjem, vedenjem in načinom oblačenja. Še bolj problematično postane to sporočilo ob prepoznanju, da učenkam_cem, ki se osebnostno in identitetno še formirajo, v šolah tovrstna prepričanja posredujejo in jih v njih utrjujejo ravno tiste osebe, ki bi jih morale preprečevati in učenkam_cem predstaviti nevarnosti takšnih sporočil.
Ravnateljica v izjavi pravzaprav celotno delovanje moškega omeji na domnevne nagonske vzgibe. Ženske pa so – vsaj po komentarju sodeč – edine odgovorne in razumne, torej tiste, ki lahko položaj moškega »sprejmejo in razumejo«. Zato je tudi zgolj njim naložena odgovornost, da se primerno oblečejo, karkoli že to pomeni. Saj – kot lahko razberemo iz komentarja – predstavlja gola ženska koža nekaj strašnega, nekaj, kar je treba zakriti.
Že bežen pogled v zgodovino našega šolstva zadostuje, da uvidimo nevarnosti takšnih sporočil. Večji del te zgodovine so bili le moški prepoznani za razumna bitja, pri ženskah pa se je zmožnost razumnega delovanja zavračalo – s takšnimi usedlinami zgodovine nam sicer še danes ni uspelo popolnoma prekiniti. Moškim je bil na tej podlagi omogočen vstop v javno življenje in izobraževanje, ženskam pa se ga je preprečevalo. Prisotna je bila miselnost, da ženske ne potrebujejo izobrazbe, še več, ta naj bi bila zanje celo škodljiva. Utrjevala se je tako v laičnih kot v pedagoških, strokovnih krogih in temeljila na biologističnih idejah o materinskem nagonu, ženski krhkosti in podobnem.[2] Simona Pajk je v svojem komentarju sicer moškega zvedla na raven nerazumnega nagonskega bitja, bitja hormonov, ki jim je slepo prepuščen. Šele razum, ki mu ga avtorica izjave odreče, pa naj bi preprečeval dejanje polaščanja domnevno pomanjkljivo oblečenega ženskega telesa.
Nekoliko provokativno me na tem mestu zanima, kako bi se naključna_i pedagoška_i delavka_ec, ki deli mnenje omenjene ravnateljice, odzval_a, ko bi se pouka udeležila učenka v burki ali pa učenec, ki mu je bil ob rojstvu pripisan moški spol, v tipično ženskih oblačilih. Po svoje je zanimivo, da se teme, ki obravnavajo ustreznost oblačilnega koda, konsistentno odpirajo ravno znotraj šol, ki so v svojem temelju prostor izražanja in soočanja z različnostjo vseh, ki jo obiskujejo,[3] naj bo to različnost v materialnem položaju učencev, narodnostni pripadnosti, verskem prepričanju, spolni identiteti ali kateri drugi lastnosti. Ravno z izbiro oblačila lahko te identitete postanejo vidne navzven.
Nekateri šolniki – na primer Gregor Pečan, predsednik združenja ravnateljev – razumejo uvedbo šolskih uniform kot ustrezen način za zakrivanje vidnih razlik v materialnem položaju učenk_cev in kot način za preprečevanje »alfa statusa« učenk_cev v skupni.[4] Pa je rešitev res uvedba šolskih uniform? Trdim, da ne.
Šolanje in učenje kot procesa nista strogo omejena z zidovi posamezne osnovne (ali srednje) šole. Tudi če bi učenke_ci nosile_i šolske uniforme, te ne bi zares preprečile njihovega medosebnega razslojevanja glede na materialni položaj ali katero drugo osebno okoliščino. Če je cilj zakriti socialno-ekonomske razlike med učenkami_ci, potem bi morali prepovedati tudi nošenje domačih igrač v šolo, živil za kuhanje obrokov pri učnem predmetu gospodinjstvo, predmetov za umetniško ustvarjanje v šoli in predmetov, ki jih učenke_ci prinašajo ob različnih dobrodelnih zbirateljskih akcijah. Ti predmeti ravno tako predstavljajo del »nevarnosti« razslojevanja učenk_cev po blagovnih znamkah in cenah. Če idejo o zakrivanju socialno-ekonomskih razlik peljem do ekstrema, bi morali potemtakem učenkam_cem prepovedati tudi vsakršne socialne stike zunaj šol. Jasno je, da bi bilo takšno ravnanje skrajno nepedagoško. Želim zgolj nakazati, da se učenke_ci družijo tudi zunaj šol in so v stiku s širšim svetom prek družbenih omrežij. Ta jim narekujejo tudi aktualne potrošniške trende, ki so, vsaj v polju modne industrije, danes usmerjeni v izrazito razgaljanje telesa.
***
S predpisovanjem kodov oblačenja stopimo v sivo cono dovoljenega, saj so oblačilne navade v določeni meri podvržene kontroli nenapisanih, samoumevnih pravil. Samoumevno se tako zdi, da pri pouku učenke_ci v učilnici ne sedijo oblečeni v kopalke. Kako pa je z dopuščanjem naglavnih pokrival, ki so del različnih religij (npr. judovsko pokrivalo kippah)? Z vidika interkulturnosti šolskega prostora je to vprašanje vsekakor relevantno.
Kako torej ravnati? Trdim, da bi bil vsakršen poskus zameglitve razlik v materialnem položaju posameznic_kov in preprečevanje njihove medosebne hierarhizacije znotraj posamezne oddelčne skupine – glede na osebne okoliščine – spotakljivo početje. Sam tu vidim možnost odpiranja vrat zamolčanemu kurikulumu, ko učitelji_ce namerno ne bi želeli_e tematizirati razlik – v kontekstu prispevka merim na razlike v oblačilnih navadah – namesto da bi ravno te privzemali_e kot možnost vzgojnih momentov. Vsakršno odmikanje od vsebin, četudi občutljivih, je nenazadnje tudi strokovno nesprejemljivo ravnanje. Skladno s formalnim okvirom šolskega prostora in načeli kritičnosti, objektivnosti in pluralnosti, ki so vanj vpisana, so učitelji_ce strokovno dolžni_e učence_ke vpeljevati v različna področja družbenega življenja. Tudi če gre za teme, ki bi bile lahko zanje občutljive in bi jih na neki način celo pretresle, je starosti učenk_cev prilagojena obravnava teh tem strokovna dolžnost učiteljic_ev.
Aktualne oblačilne trende, religijsko pogojene oblačilne norme, razlike v materialnem ozadju posameznic_kov, ki se kažejo v izbiri oblačil, in spolne neenakosti, ki se izražajo in reproducirajo z izbiro oblačila, morajo učitelji_ce prepoznati kot del pluralnosti načinov vsakdanjega življenja in jih obravnavati na strokoven, argumentiran način in s kritično distanco do samoumevnih predstav, ki so prisotne v polju oblačilnih navad. Pri tej obravnavi pa morajo biti pazljive_i, da ne favorizirajo zgolj posameznega načina, ki je po možnosti tudi večinski in se zdi učenkam_cem samoumeven, četudi objektivno gledano ni. Učni prostor za takšno vsebinsko obravnavo obstaja tako znotraj obveznih učnih vsebin (npr. družba, domovinska in državljanska kultura in etika, zgodovina) in izbirnih učnih vsebin (npr. romska kultura) kot znotraj kulturno-umetniških prireditev, ki jih šole organizirajo v sodelovanju z zunanjimi institucijami in širšo lokalno skupnostjo. Te prireditve učenkam_cem odpirajo prostor imaginacije, jim nudijo možnost doživljanja in vživljanja v zgodbe drugih ter spreminjanje lastne perspektive, tudi ko gre za sprejeta pravila in razlike, ki so prisotne v oblačilnih navadah ljudi. Opisano obravnavo učnih vsebin pa vidim kot pot za učenje spoštljivega sobivanja v različnosti in kot temeljno idejo vključujočega šolskega prostora.
[1] Mayer, 2022.
[2] Tako so bili denimo v 19. stoletju biologistični argumenti (poleg ekonomskih) med najpogostejšimi pri preprečevanju vključevanja žensk v izobraževanje: izobrazba naj bi ženske »oslabila« za njihovo bodoče materinstvo; njihova fizična krhkost naj bi zaradi prevelike uporabe možganov »degradirala« in še, ženske naj bi po naravi potrebovale podrejenost (Milharčič Hladnik, 1995, str. 32).
[3] Položaj zasebnih šol se od javnih sicer nekoliko razlikuje, saj gre za prostor uresničevanja pravice staršev, da svojim otrokom zagotovijo versko in moralno vzgojo v skladu s svojim religioznim prepričanjem (Kodelja, 1995). Slednje lahko polje dovoljenega, vsaj z vidika pluralnosti oblačilnega koda, ki ga zasebne šole lahko predpisujejo, nekoliko zoži. V nadaljevanju zato z različnostjo v šolah merim poglavitno na javni šolski sistem, za katerega veljajo načela pluralnosti, kritičnosti in objektivnosti (Kovač Šebart, Krek in Vogrinc, 2006).
[4] Rus, 2022.
Literatura
Kodelja, Z. (1995). Laična šola pro et contra. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Kovač Šebart, M., Krek, J., in Vogrinc, J. (2006). »O vzgojni zasnovi v javnih osnovnih šolah – kaj pokažejo empirični podatki«. Sodobna pedagogika, 57(5), 22–42.
Mayer, T. (8. 9. 2022). »Kdaj je minikrilo prekratko? Šolska pravila o oblačenju se spet lomijo na telesih deklet«. MMC. https://www.rtvslo.si/slovenija/kdaj-je-minikrilo-prekratko-solska-pravila-o-oblacenju-se-spet-lomijo-na-telesih-deklet/639707.
Milharčič Hladnik, M. (1995). Šolstvo in učiteljice na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Rus, U. (12. 12. 2022). »Uniforme bi neenakosti le zakrile«. Dnevnik. https://www.dnevnik.si/1043002750/slovenija/uniforme-bi-neenakosti-le-zakrile.
Jezikovni pregled: Mojca Dobnikar