Ni še minil mesec od prisege četrte Janševe vlade, pa se zdi, da je napad na javne ustanove in državljanske pravice že v polnem teku.
Zbodla nas je izjava raziskovalca, sociologa in novega ministra za področje izobraževanja, znanosti in mladine dr. Boruta Rončevića, ki je na omrežju X zapisal:
Vir: https://x.com/BorutRoncevic/status/2066508642023616610?s=20
Vlada je 15. junija sprejela zakon o spremembah zakona o lokalnih volitvah (ZLV-M, https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO308), ki ureja, kdo lahko izrazi svojo politično voljo na lokalni ravni, se pravi na ravni volitev županj_ov, mestnih, občinskih, krajevnih, četrtnih itd. svetnic_kov. Novi zakon poleg drugih sprememb vključuje tudi odvzem volilne pravice na lokalnih volitvah, ki so jo na podlagi 138. člena ustave in zakonodaje o lokalnih volitvah doslej imeli državljani tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji.
Ustava Republike Slovenije v 43. členu določa, da imajo v Sloveniji vsi polnoletni državljani pravico voliti (in biti izvoljeni; mimogrede, že v ustavi je uporabljena samo moška slovnična oblika) in da lahko zakon določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci. Doslej so to pravico na lokalni – nikoli na državni – ravni imeli tudi tujci_ke oz. državljani_ke tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji, sedaj te pravice nimajo več, čeprav 138. člen ustave pravi, da lokalno samoupravo v občinah in drugih lokalnih skupnostih uresničujejo prebivalci Slovenije, torej ne le državljani.
Soproga dr. Rončevića je Tajka. Kako je gospa doslej uresničevala svojo pravico do volitev, ni znano, je pa odslej ne bo mogla nikakor več.
Volilna pravica ni nekaj, kar posameznik_ca “potrebuje” ali “ne potrebuje”. Je demokratična pravica ljudi, ki živijo v skupnosti, plačujejo davke, uporabljajo javne storitve in jih zadevajo odločitve lokalnih oblasti. Vprašanje torej ni, ali gospa čuti potrebo, ali vidi to kot smiselno in ali se želi udeležiti volitev. Vprašanje je, ali ima to možnost – ali jo zakon prepoznava kot nekoga, ki jo država vidi kot polnopravnega člana_ico družbe, ki prispeva k razvoju in uspehu Slovenije. Tujci_ke lahko stalno prebivališče pridobijo po petih letih neprekinjenega bivanja v Sloveniji; v teh petih letih je oseba lahko odsotna iz Slovenije (torej nima izdanega dovoljenja za začasno prebivanje in prijavljenega začasnega naslova) največ šest zaporednih mesecev in skupno ne sme biti odsotna več kot deset mesecev. Poleg tega so pogoji za pridobitev tudi spričevalo o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenskega jezika na ravni A2, urejeno zdravstveno zavarovanje, zadostna sredstva za preživljanje, ustrezno znanje slovenskega jezika in nekaznovanost (https://infotujci.si/vsebina/
Zato ta sprememba ni administrativna podrobnost, ampak zelo jasna regresija. Gre za zavestno zoževanje kroga ljudi, ki smejo odločati o skupnosti, v kateri živijo.
Še zgovornejše od same izjave pa je, da minister kot argument navaja svojo soprogo oziroma njeno intimno osebno odločitev o tem, ali se bo udeleževala volitev, namesto da bi slišali njeno stališče, in jo tako izkorišča za politično propagando. Odločitev vsakega posameznika_ce o tem, kako bo ali ne bo užival_a svoje pravice, ni argument za sprejemanje zakonodaje, ki ima vpliv na celotno družbo. V enem stavku je minister tako povzel dve značilnosti radikalno konservativne politike: omejevanje političnih pravic tistim, ki jih ne dojema kot povsem enakopravne člane_ice skupnosti, in govorjenje v imenu žensk, čeprav s(m)o sposobne govoriti same zase.
In navsezadnje, kot je komentirala tudi igralka Zvezdana Mlakar na FB: »Če bi me že kaj pri tej zgodbi zanimalo, bi bilo to mnenje dotične ženske, a pri tej javni zgodbi nam je lahko vsem jasno, da resnične zgodbe ne moremo slišati … Slovenke nismo in ne bomo tiho.« (https://www.facebook.com/photo?fbid=1577527217063273&set=a.262466608569347)
Jemanje glasu in s tem prostora za avtonomno izražanje, odločanje in ravnanje je eden prvih znakov porušenega razmerja moči tako v intimnoparterskem odnosu kot v družbi nasploh. Vlade, ki zastrašujejo drugače misleče, jemljejo glas manjšinam in ovirajo demokratične procese, svojo pozicijo moči ne izkoriščajo le za uveljavljanje svojega političnega programa, pač pa tudi za vnašanje razdora med državljane_ke in za izčrpavanje že tako izčrpane civilne družbe, ki se mora vedno znova boriti za pridobitev in ohranitev pravic.
Zgodovina nas uči, da se demokracija praviloma ne začne krčiti tako, da bi se pravice odvzele vsem naenkrat. Začne se tako, da se najprej odvzamejo tistim, ki jih oblast in morda tudi del prebivalstva ne dojema kot povsem enakopravne člane politične skupnosti. Vedno se najde razlog, zakaj nekdo “ne potrebuje” glasu.
Tega zakona ne bi smele razumeti predvsem kot vprašanja tujk_cev. Je svarilo. Kaže nam politično logiko, ki ji ne gre za širjenje demokratične udeležbe, ampak za omejevanje glasov tistih, o katerih meni, da ne bi smeli imeti enakega vpliva na skupne zadeve.
Zato Slovenke res ne bomo tiho in se bomo borile tako, da bomo povzdignile svoj glas tudi za utišane. Tudi tako, da bomo oddale glas za pobudo za referendum.
Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna.
