Rezultati za oznako "spolno nasilje"

, Izjava ob aktualni aferi spolnega nasilja, , , .

V zadnjih dneh spremljamo veliko medijskih prispevkov in zapisov o tem, kako je treba obsoditi spolne zlorabe, kako jih je treba prijavljati, krivce preganjati, ustvarjati prijazna delovna okolja itd. Medtem ko dnevi tečejo in najnovejša senzacija plahni, se večina medijskih prispevkov in komentarjev na družbenih omrežjih še naprej vrti okrog vprašanja prijave, okrog tega, kdo vse je vedel_a, pa nikomur povedal_a, in celo okrog tega, kako naj bi bil z zlorabami povezan del politike.

 

Postavljati v tem trenutku ta vprašanja pomeni odrivati problem na stranski tir. Osebe, ki doslej zlorabe niso prijavile, se gotovo ne bodo odločile za prijavo v atmosferi, v kateri so v ospredju zgornja vprašanja, ne pa njihovo počutje. Ponavljanje teh vprašanj je zanje zgolj še en signal, da je to, kar se jim je zgodilo in kako se zaradi tega počutijo, okolju še najmanj pomembno od vsega. V tem trenutku – in vedno, kadar gre za kakršnokoli zlorabo ali nasilje – morajo biti najpomembnejše osebe, ki so zlorabo doživele. Pravo vprašanje tu in zdaj je, kako se jim približati, kako jim priti naproti, kako jim ponuditi podporo in pomoč, ki ju potrebujejo – tudi zato, da se bodo lažje odločile za prijavo.

 

Omenjeni zapisi in prispevki pa žal tudi ne nagovarjajo vseh nas – pripadnic_kov te družbe. Vsakdo od nas se namreč v življenju srečuje z žrtvami zlorab, naj se tega zaveda ali ne. Ljudi, ki so doživeli spolno zlorabo oziroma nasilje, je veliko in vsakdo od nas jih ima vsaj nekaj v krogu svojih bližnjih ali znanih. Namesto da se sprašujemo, zakaj zlorabe niso prijavili, raje razmislimo, kako smo jim lahko v oporo.

 

Naš odziv, odziv v tem krogu bližnjih in znanih, je ključen. Prva pomembna stvar, ki jo lahko naredimo, je, da poslušamo. Za osebo, ki je doživela nasilje, je bistveno, da ima možnost povedati, kaj se ji je zgodilo, kako se je ob tem počutila, kaj potrebuje, da se bo vsaj približno spet postavila na noge. Poslušati ne pomeni »pametovati«, ne pomeni deliti nasvete – naredi to, naredi ono. Ne pomeni spraševati, zakaj je šla tja, zakaj se je opila/vzela drogo, zakaj je verjela, kako je lahko bila tako naivna, zakaj ne prijavi, kaj bo zdaj naredila … Ne pomeni vedeti, kaj mora narediti, kako mora ukrepati. Ne pomeni vedeti, kako bi se morala počutiti – kajti lahko se počuti potolčeno in na tleh, lahko ogorčeno, besno, maščevalno, lahko samo joče in ne more priti k sebi … nešteto možnih reakcij na zlorabo je, vsaka žrtev se odzove po svoje.

 

Poslušati pomeni poslušati, dati možnost, da oseba, ki je doživela zlorabo oziroma nasilje, ubesedi, kar se ji je zgodilo. Poslušati pomeni tudi slišati in spoštovati odločitve te osebe. Ubesediti, kar se ji je zgodilo, je bistveno za vse njene odločitve o nadaljnjih korakih. In pri teh nadaljnjih korakih smo ji spet lahko v oporo. Lahko jo spremljamo ob prijavi, če/ko se odloči zanjo, in seveda tudi v poznejših postopkih. Lahko ji pomagamo, da si poišče pomoč, za kakršno misli, da bi ji koristila (telefonsko ali osebno psihosocialno svetovanje, skupino za samopomoč, pravno pomoč itd.). Lahko pa smo samo ob njej, kadar nas potrebuje, in jo še naprej – poslušamo. Procesi okrevanja so dolgi. Če nam poslušanje postane naporno, pomislimo, kako naporno je šele sami osebi, ki je preživela zlorabo oziroma nasilje, prenašati to izkušnjo.

 

Zato nehajmo pozivati k prijavi na policiji, ampak žrtve zlorab raje povabimo, naj si vzamejo vso pomoč, ki jo potrebujejo, in jim dajmo informacije, kje jo lahko dobijo:

  • Društvo SOS telefon: 080 11 55
  • Društvo za nenasilno komunikacijo: 01 / 434 48 22, 031 770 120
  • Zavod Emma: 01 / 425 47 32
  • Klic v duševni stiski: 01 / 520 99 00

 

Več informacij o možnostih pomoči najdemo na https://www.drustvo-dnk.si/zelite-izvedeti- vec/koristne-povezave.html.
Če ne vemo, kaj in kako narediti, lahko tudi same_i pokličemo na katero od teh številk. Če pa se želimo poučiti o tem, kako spolno zlorabo oziroma nasilje doživijo žrtve, si lahko preberemo knjižico Poškodbe notranjosti. Pogovori z ženskami, ki so preživele spolno nasilje (Dobnikar, Lešnik Mugnaioni in Plaz, Krtina, Ljubljana, 2000). Dostopna je tako rekoč v vseh knjižnicah.

 

Uredništvo spol.si