Muslimanka. Slovenka.

O identiteti, vsakdanjih izzivih in odzivih družbe

Miša Bitenc za Spol.si

Islamska veroizpoved ne izbriše mojega slovenstva.

“Ti pa nisi prava Slovenka,” sem že večkrat slišala in prebrala. Kdo ali kaj določa mojo narodno identiteto? Na prvem mestu je menda ruta? Moji prababici s Štajerske in Dolenjske se ne bi strinjali. Slovenska kultura danes vsekakor ni monolit, in kdor jo skuša skrčiti na pitje alkohola ter svinjino našo vsakdanjo na krožniku, ta slovenskemu narodu v resnici dela medvedjo uslugo.

Moja izbira partnerja, zaradi katerega sem po njegovem najboljšem vzoru raziskovala in sprejela islamsko vero, je pomenila pot z drugačnim izzivi, kot jih ima povprečna Slovenka. Vsekakor nisem edina. Kar nekaj nas je, ki smo ljubezen našle zunaj Slovenije. A ker je Slovencem muslimanska kultura v večini znana iz Bosne in Hercegovine, opažam, koliko stereotipov pritiče muslimanskim ženskam zgolj na podlagi izpostavljenosti manjšinski skupnosti bosanskih muslimanov na Slovenskem. Zadnji uradni podatki o muslimanih v Sloveniji izhajajo iz popisa prebivalstva 2002, saj kasnejši popisi ne zbirajo več podatkov o verski pripadnosti. Takrat se je za muslimane izreklo 47.488 oseb, kar je predstavljalo 2,4 % prebivalstva Slovenije. Danes je delež višji, saj muslimani, ki prebivajo v Sloveniji, mnogi tudi že slovenski državljani, prihajajo iz številnih kulturološko različnih držav.

Kdo je muslimanska ženska v očeh Slovencev in Slovenk? Čistilka, gospodinja, prejemnica socialne pomoči. Slednje se je meni zmotno pripisalo že kar nekajkrat. Kot nekdo, ki poučuje tujce slovenski jezik in jim pomaga na poti do izpita iz slovenščine, prav dobro vem, kako pomemben element za integracijo je jezik. Tisti, ki se v odrasli dobi ne učijo tujega jezika, niso soočeni s popolno nebogljenostjo in sramom, ki ju prinese nezmožnost osnovne komunikacije, preden človek usvoji preživetveno raven jezika. Ta nebogljenost in sram doletita tudi višje izobražene tujce z različnih tehnoloških in znanstvenih področij. Zato vztrajam, da je jezik temeljni element moje narodne identitete. Slovenski jezik in književnost me navdajata s ponosom in navdihujeta za lastno ustvarjanje ter pisanje.

Moja pot pokrite muslimanske ženske, za katero sem se odločila, je seveda imela vpliv kulture mojega moža. A sčasoma sem začela iskati lastno izraznost, ki ne pripada zgolj arabski, sudanski, turški, bosanski ali kateri drugi kulturi z muslimansko večinskim prebivalstvom. Kljubujem stereotipnim prepričanjem o tihi in pohlevni ženski, ki se je iz naivnosti poročila z muslimanom. Z izbiro svojih živobarvnih oblek in rut zavestno nasprotujem principu nevidnosti v javnem prostoru. Kot feministka v svojem oblačenju vidim izražanje lastne volje nad tem, kdo ima vizualen dostop do mojega telesa in kdo ne. V družbi, v kateri je žensko telo ves čas pod nadzorom in ocenjevano, to zavračam in znotraj skromne mode (modest fashion) iščem svoj glas za izražanje.

Objektifikacija in seksualizacija žensk na vsakem koraku me v slovenski družbi ne presenečata več, me pa žalostita. Spoznanje o popolnoma drugačnem svetu me je zadelo s t. i. povratnim kulturnim šokom (reverse culture shock), ko sem se po treh letih vrnila v Slovenijo. Bil je praznični december. Vsi smo bili zaviti v plašče in šale, tako da nisem prav dosti izstopala. Na obcestnih plakatih in avtobusih pa so vame zrle mlade ženske v rdečem čipkastem perilu. Seks se prodaja, pravijo.

A komu in kakšne posledice imajo komaj zrele adolescentne manekenke, ki poželjivo zrejo na mimoidoče z velikih panojev za vsakim vogalom? “Nekaj lepega, da si oči spočijemo,” je eden izmed ponarodelih rekov v naši ljubi domovini. Zavedanje, da naj bi bilo poslanstvo ženske vizualno ugajati, je boleče prekletstvo, ki ga vse ženske občutimo, a vsaka po svoje doživljamo in prebrodimo.

Kadarkoli prebiram neumorne komentarje o tem, kako se moramo Slovenci prilagajati v muslimanskih deželah, zato naj se muslimani prilagodijo nam, samo zmajujem z glavo. Slovenci smo lahko in moramo biti ponosni na demokratično ureditev ter ustavo, ki nam v 41. členu zagotavlja, da je “Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno.”

Zavedajoč se, da imam ta privilegij, da živim v (zaenkrat še) demokratični državi, uporabljam svoj glas za ozaveščanje o diskriminaciji, kateri so v slovenskem prostoru na žalost izpostavljene številne ženske. Nestrpnost in ustrahovanje, ki naraščata na spletu, kažeta svoje zobe tudi že na ulici. Čeprav sama razen srepih ali nezaupljivih pogledov ter kakšne pasivno agresivne opazke nisem izkusila hujše islamofobne interakcije, nisem edina, ki lahko priča o izkušnji, kako je živeti kot slovenska muslimanka v Sloveniji. Zato sem za izjavo prosila še dve prijateljici, s katerima sem se na družbenih omrežjih povezala potem, ko smo že vse izbrale islamsko vero. Njuni pričevanji ostajata anonimni.

Kaj pomeni biti slovenska muslimanka?

Kot pokrita slovenska muslimanka živim v Ljubljani že tri leta, prej pa sem 6 mesecev živela v Egiptu. Čeprav me je bilo strah odziva družbe ob vrnitvi v Slovenijo s hidžabom, sem takrat prejela same pozitivne odzive, tudi komplimente od mimoidočih, velika večina pa se z mojim videzom ni preveč ukvarjala. Predvsem v zadnjem letu (ali dveh) pa opažam izrazito povečanje islamofobije v slovenski družbi. Veliko več je grdih pogledov, provokacij in direktnih žaljivk zaradi vidnosti moje verske izpovedi, ki jih na začetku svoje poti nisem opazila. Iskreno, velikokrat se bojim za svojo varnost, ko grem sama ven. Kljub temu da sem Slovenka, rojena tukaj, živela tukaj celo svoje življenje se počutim, kot da ne spadam sem zgolj zaradi rute na moji glavi.

Pokrita sem iz svoje ljubezni do Boga in vere. Svoj hidžab obožujem in se v njem počutim lepo in pomirjeno s seboj. Je izraz mojih osebnih prepričanj, identitete in umetniškega značaja skozi različne stile oblačenja. Ko nosim hidžab, sem jaz tista, ki določa, v kolikšni meri lahko drugi vidijo moje telo in je moj način upora proti pretirani seksualizaciji žensk v družbi. Vztrajam pri nošenju hidžaba, saj ne dovolim da me mnenja drugih ljudi odvrnejo od svojega svobodnega izražanja vere in identitete. (Anonimna 1)

__________________________________________________________________________

Islam sem začela spoznavati preko prijateljic, saj sem se skozi vse življenje srečevala z ljudmi muslimanske vere. Sprva sem jo spoznavala predvsem skozi njihove vsakodnevne navade, vrednote in način življenja. Kasneje sem se v nekoliko težjem življenjskem obdobju začela islamu posvečati bolj poglobljeno. Več sem preučevala, se učila in iskala odgovore na vprašanja, ki so se mi porajala, dokler se nisem odločila za sprejetje islama.

Pokrila sem se še pred poroko. Pri tej odločitvi sta mi bila v veliko oporo pokrita prijateljica in moj bodoči mož. Njuna podpora mi je veliko pomenila, vendar je bila odločitev za pokrivanje moja lastna in je izhajala iz moje vere ter želje, da bi živela v skladu s svojimi prepričanji. Kljub temu je bilo to odločitev zelo težko sprejeti, saj se ti življenje do neke mere spremeni čez noč. Najtežje mi je bilo povedati družini. Zavedala sem se, da moje odločitve morda ne bodo popolnoma razumeli in da bodo potrebovali čas, da jo sprejmejo. (Anonimna 2)

__________________________________________________________________________

O svojih življenjskih izkušnjah, opažanjih in občutjih bi lahko napisala knjigo. Mogoče nekoč v prihodnosti. A ker v pričujoči objavi nimam neomejenega prostora, želim tokrat le izpostaviti eno izmed najbolj perečih tem preteklega poletja, kar se tiče pokritih muslimanskih žensk v slovenskem prostoru.

Kaj povzročajo udarni naslovi o burkinijih na slovenskih kopališčih?

V zadnjih letih lahko vsako poletje računamo na vsaj en prispevek na temo burkinija v slovenskem prostoru. Kljub temu da je pri zadnji vroči novici šlo za žensko, ki naj ne bi nosila primernega materiala za kopanje, javni kopališki zavod pa je za medije povedal, da so burkiniji sicer dovoljeni, se je kot požar spet razplamtel diskurz o tem, kako to oblačilo nima kaj iskati v našem prostoru.

Opažam premik od “perite umazane cote doma” k brezkompromisnemu zavračanju oblačila, ki je sicer iz istega materiala kot kopalke. Vsaj to je večina neumornih komentatorjev že usvojila. Burkini je namreč zgolj in samo oblačilo za na bazen / plažo. Ob preletu rezultatov iskalne besede burkini pa lahko na spletu poleg vrste drugih vsakoletnih novic celo najdemo izjavo Metoda Graha, direktorja Term Viva, ki je ob izbruhu »afere rjuharice« že leta 2018 zagovarjal burkini: “Tudi, če pogledamo iz higienskega vidika, je to bolj čisto, kakor, ko denimo v vodo odpadajo koža in lasje.” Slednje je v vrstah nasprotnikov burkinijev pričakovano naletelo na ogorčenje, čemur so nemoteno sledili napadi umazanih rjuharic v komentarjih.

Mimogrede, kolikokrat na dan se povprečen Slovenec umije? Muslimani to storimo petkrat na dan pred vsako molitvijo. Spolovila in zadnjico si umijemo po vsaki potrebi na stranišču. Kdo torej prinaša nečistočo v bazen?

Z zavajajočimi naslovi so lahko izbrani spletni mediji stavili na številne klike in vročekrvne komentarje. Javni komentarji z imeni in priimki brezsramno sejejo sovraštvo in ustrahujejo. Sklepam, da to marsikateri pokriti ženski jemlje pogum. Namen je tako dosežen. Koliko žensk se potem odreče kopanju z družino in otroki ali s prijateljicami? Poletje gre h koncu, a kopališča po Sloveniji ostajajo odprta. Se vidimo naslednji vikend na bazenu. Jaz bom tista v modrem burkiniju. Vi boste tisti, ki se boste besno ozirali za žensko, ki si drzne obstajati v demokratični državi z ustavnimi pravicami in Zakonom o varstvu pred diskriminacijo.

Kar je dovoljeno Hollywoodu, ni dovoljeno muslimankam?

Že lansko poletje so paparaci ujeli igralko Anne Hathaway ob italijanski obali v kopalni opravi, ki bi jo zlahka primerjali z burkinijem. Ameriški Vogue ji je namenil celostranski prispevek, v katerem je pozdravljal njeno predanost zaščiti kože pred soncem, pod člankom pa seveda priporočil kose znanih modnih znamk z dostopnim klikom do spletne trgovine. Tudi letošnje poletje se je v podobni opravi sproščala ob francoski rivieri, ob ponovnih hvalospevih njene modne poteze/izbire pa marsikomu ni ušla dvoličnost pri obsojanju in preganjanju pokritih žensk v burkinijih.

slikovnogradivo (2)slikovnogradivo (1)

Že od zlatih let Hollywoda* lahko spremljamo zvezde, ki si v duhu modne ekstravagance nadanejo rute in turbane za večer na rdeči preprogi. Najbolj popularni so francoski turbani, ki ne izhajajo iz vakuuma, v katerem bi ga Francozi sami izumili na svojih tleh, temveč so posledica njihove pozicije moči iz kolonialne preteklosti in med drugim slikarske umetniške smeri orientalizma. Tem naglavnim pokrivalom v ograjenem svetu zvezdniškega blišča modni kritiki nadvse zavzeto ploskajo. Muslimanke, ki svojih naglavnih pokrival iz različnih kulturnih ozadij ne snamejo, ostajajo v očeh Zahoda zatirane.

 

francoskiturbani


Marlene Dietrich, Sofia Loren, Greta Garbo, Elizabeth Taylor

Dvoličnost in slepa ulica sovraštva

Kam smo namenjeni v Sloveniji? Vsekakor upam, da ne po stopinjah Francije. Medtem ko je omenjeni orientalizem iz 19. stoletja pustil velik pečat na pistah pariške in svetovne mode, se v imenu sekularizma lomijo kopja na hrbtih pokritih muslimanskih žensk z vedno strožjimi prepovedmi po nošenju hidžaba v javnem prostoru. Najnovejšim grožnjam zapovedovanja odstiranja muslimanskih žensk s strani Marine Le Pen se je v zadnjem tednu v medijih ponovno pridružil njen strankarski kolega Julien Odoul. Na omrežju X je na svojem kanalu 5. septembra sprožil val ogorčenja, ko je poobjavil fotografijo ženske v rožnati dolgi obleki in rjavi ruti.

frenchfreedom

Poobjavil pa jo je tako, da mu jo je umetna inteligenca pomagala sleči: ruta in dolga obleka sta morali proč. Odkrite lase in ramena ženske, ki ni dala soglasja za to, je pospremil z rekom »francoska svoboda,« potem ko je francosko gambijski parlamentarni poslanec Aly Diouara izvirno fotografijo označil zgolj s »svoboda.« Hudo problematične sposobnosti UI, ki so na voljo vsem uporabnikom omrežja X, se v preteklem letu naslavljajo tudi v slovenskih medijih. Poseg v zasebnost in telesnost se v primeru muslimanske ženske verjetno marsikomu zdi trivialen ali nepomemben. Med odstranjevanjem rute in svobodo ne more biti enačaja. V demokratični družbi je to omejevanje svoboščin, v primeru francoskega poslanca pa hud poseg v telesno avtonomijo posameznice na omenjeni fotografiji. Ob tem si za Slovenijo in Slovence želim: ne bodimo podobni Franciji. Izberimo drugo pot razumevanja in dialoga. Slednji je dvosmerna cesta, ne slepa ulica sovraštva.

 

 

 

Viri:

Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna. 

Flag_2colors.eps NHC