Femonacionalizem po slovensko

1-naslovnicaSara R. Farris v knjigi V imenu pravic žensk (In the Name of Women’s Rights: The Rise of Femonationalism, Duke University Press, 2017) razišče pojav, ki ga označi s skovanko femonacionalizem – krajše za feministični in femokratski nacionalizem. Femonacionalizem se na eni strani nanaša na pojav, ko različni politični akterji svoja rasistična in ksenofobna stališča upravičujejo s sklicevanjem na pravice žensk, čeprav obenem zagovarjajo ukrepe, ki dejansko slabšajo položaj domačih in tujih žensk. Na drugi strani pa femonacionalizem opisuje predstave o muslimanskih in drugih nezahodnih kulturah kot nazadnjaških in izrazito patriarhalnih. Femonacionalistično konstelacijo tako sestavljajo nacionalistične desničarske stranke, neoliberalni politiki in nekatere feministke, ki se sicer zavzemajo za različne politične cilje in vrednote, a jim je skupno to, da ostro nasprotujejo priseljevanju neevropskih tujcev, češ da so kulturna, gospodarska in socialna grožnja. Toda v isti sapi in v nasprotju s pričakovanji branijo pravice migrantkin begunk in jih celo želijo osvoboditi spon patriarhalnih kultur priseljencev.

Femonacionalistična ideologija se skriva v političnih programih in javnih nagovorih, na plakatih in letakih ter v medijskih razpravah. Nemara najvidnejši primer je polemika o zakrivanju muslimank v Franciji, ki je privedla do prepovedi nošenja burke v javnosti, a podobne situacije najdemo tudi drugod po Evropi. Poleg Francije, Nizozemske in Italije, torej držav, ki jih obravnava avtorica, si desne stranke in politiki feministični jezik prilaščajo med drugim na Švedskem, kjer Švedski demokrati očitajo socialdemokratom, da jim ni mar za svobodo in zatiranje priseljenk, in v Nemčiji, kjer denimo članica AfD Nicole Höchst meni, da je njihova stranka »edina stranka v Nemčiji, ki se zares bori za pravice žensk«; podobno je na Danskem, v Belgiji, Španiji in drugod. Kljub takšnim razglasom desno usmerjeni politiki in stranke, ki so sicer v najboljšem primeru brezbrižni do feminističnih tem, v najslabšem pa jim odkrito nasprotujejo, seveda niso čez noč postali feministi, temveč z očitno hinavščino izrabljajo izpraznjeno idejo enakosti spolov kot argument proti priseljevanju in proti islamu.

2-FRA-non-a-l-islamisme-

Propagandni plakat
Nacionalne fronte v Franciji: Ne islamizmu!


Femonacionalizem po slovensko

Spolno zaznamovane nacionalistične pripovedi slišimo tudi v Sloveniji, v preteklosti zlasti v zvezi s priseljenci iz nekdanje Jugoslavije, od začetka begunske krize leta 2015 pa so vse pogostejši tudi diskurzi o (muslimanskih) priseljencih z Bližnjega vzhoda. V zadnjih je govora o ženskah pravzaprav razmeroma malo. Kot v analizi medijskega poročanja o ženskah med begunsko krizo opozarja Asja Hrvatin, »begunk ni«, kadar pa so, se njihova marginalizacija »ohranja preko mehanizmov esencializacije (zaradi svojega spola so ranljive, šibke, potrebujejo posebno zaščito) in viktimizacije (na poti do ciljne države doživljajo nasilje, izgubijo otroke in druge družinske člane)«. Ne preseneča, da nacionalistične diskurze o migrantkah širijo predvsem desničarska trobila, kot so Časnik in Domovina, ki se sprašuje, »kje so mladenke iz teh držav, zakaj te ne bežijo pred vojno, izkoriščanjem in trpljenjem, ki naj bi po trditvah nevladnikov prišleke pognalo v beg«, ter Nova24TV, kjer pravijo, da so feministična gibanja v Sloveniji »popolnoma nepotrebna« in da se »veliko ciljev današnjih ‘feministk’ … zdi popolnoma absurdnih v primerjavi s situacijami, v katerih živijo ženske na Bližnjem vzhodu, v ruralni Indiji, na Kitajskem in v številnih drugih državah«. Po mnenju zloglasnega antifeminista Romana Vodeba, ki v svojih besedilih in javnih nastopih zagovarja tradicionalne, patriarhalne spolne vloge, naj bi bil islam »pač militantna vera, ki ima za nameček še precej mizoginije in seksizma. Ženska je v družbenem smislu obravnavana kot marginalna in družbeno gledano povsem nepomembna. V (med)spolnem smislu pa je ženska zreducirana na seksualni objekt (in tudi stroj za rojevanje otrok), ki ga je v določenem kontekstu brez škode in (moralnih) konsekvenc mogoče tudi posiliti«.

3-časnik-islam-nasilje

Časnik: »Kot bi muslimanske ženske ne imele pravice do sanj, načrtov in življenjskega veselja.«

Femonacionalistični diskurz izrabljajo tudi politične stranke. Slovenska demokratska stranka – ki, kot vemo, zagovarja družinske vrednote in nasprotuje t. i. teoriji spola – na svoji spletni strani objavlja besedila, kot je »Vloga ženske v trku kultur«, ki nas spomni na »silvestrsko grozljivko iz Kölna«, ko je »seksualna svoboda nemških žensk padla pred noge muslimanskih migrantov«; po njihovem smo imeli tudi v Sloveniji »več primerov, ko so morala mlada dekleta ali ženske bežati pred tujci azijskega porekla«. Dodajajo še, da ne smemo pozabiti »tistega manjšega odstotka muslimanskih žensk migrantk in begunk«, ki so na zahtevni poti v Evropo »izpostavljene spolnim napadom in posilstvom« in skupaj z otroki prisiljene v prostitucijo in suženjstvo. Sestavine femonacionalizma vsaj implicitno nastopajo tudi v političnih programih in resolucijah več strank, ki poudarjajo pomen evropskih vrednot in ustrezno upravljanje migracij. Gibanje za otroke in družine, ki se zavzema za skrajno konservativno družinsko politiko, v programu izrecno pravi: »Dolžni smo zavarovati civilizacijski položaj žensk in otrok v Evropi ter zagotoviti njihovo varnost.«

Femonacionalistični govor o migrantih in migrantkah, kjer so prvi nasilneži in posiljevalci, druge pa žrtve in seksualni objekti, kot tudi predstava, da je patriarhat izključno težava islama, sta si vsekakor utrla pot v slovenski politični in medijski prostor. Ob sirskih ali afganistanskih migrantih, ki pravzaprav predstavljajo zanemarljiv delež v Sloveniji živečih priseljencev, so danes še pogosteje tarča femonacionalističnih diskurzov albanske migrantke s Kosova, ki se priseljujejo na podlagi mehanizma združevanja družin.

Vendar imajo tovrstne »pripovedi o reševanju« migrantk in žensk, sploh pred patriarhalnimi kulturami nezahodnih migrantov, tudi povsem konkretne, materialne razsežnosti. Femonacionalizem ni samo ideologija, je tudi neoliberalna političnoekonomska formacija – politike, namenjene »ubogim« migrantkam, pa imajo onstran humanitarne fasade precej bolj pragmatične cilje. V zahodnoevropskih državah, ki se že dolga leta zaradi prepleta gospodarskih in demografskih dejavnikov (povečane stopnje zaposlenosti žensk, staranje prebivalstva, razgradnja javnih socialnovarstvenih mrež …) spopadajo s t. i. krizo skrbi, je delovna sila migrantk nujna za zagotavljanje družbenoreproduktivnih storitev, ki jih evropske ženske ne morejo ali ne želijo več opravljati. Potreba po migrantskem delu v sektorjih, kot so varstvo otrok, skrb za starejše, čiščenje in podobno, se jasno kaže tudi v politikah priseljevanja in vključevanja teh držav. Pod krinko humanitarnih ciljev pomoči ženskam iz priseljenskih skupnosti tako v Franciji, na Nizozemskem in v Italiji uvajajo različne (državne in nevladne) programe, namenjene ekonomskemu vključevanju priseljenk, ki nekatere pravice, recimo dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje, pogojujejo z opravljanjem dela, ki je pogosto slabo plačano ali celo prostovoljno skrbstveno delo.

Slovenska integracijska politika je v primerjavi z nizozemsko, francosko ali italijansko nekoliko manj stroga. Na osrednjem spletnem viru informacij za tujce infotujci.si so navedeni pogoji za pridobitev dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje. V državah, o katerih piše Sara Farris, so pogoji za zakonito bivanje izredno zahtevni in pogojeni z opravljanjem integracijskega izpita iz jezika in družbe ciljne države – ponekod že pred prihodom v državo – oziroma s podpisom pogodbe, ki migranta_ko obvezuje k obiskovanju jezikovnih tečajev in drugih usposabljanj. Za prebivanje v Sloveniji zadostujejo fotografija, dokazljiv namen prebivanja, veljavna potna listina, zdravstveno zavarovanje, zadostna sredstva za preživljanje, preverjeni varnostni zadržki, verjena in prevedena dokazila, oddaja prstnih odtisov. Na voljo je tudi program Začetna integracija priseljencev – ZIP, ki pravzaprav pomeni 180-urni tečaj slovenskega jezika (informacije o slovenski družbi pa so menda vključene v jezikovne vaje); na voljo je brezplačno, izpit pa ni obvezen. V Sloveniji tako ni celovitih programov, ki bi tujce_ke sistematično usmerjali na trg dela.1

Toda zametke strožje integracijske politike že najdemo v državnih strategijah in projektih. Leta 2019 je slovenska vlada sprejela Vladno strategijo na področju migracij za obdobje 2018–2022, eden od njenih osmih temeljev pa je tudi integracija. V poglavju o vključevanju tujcev v slovensko družbo je kot eden od ciljev navedeno »zagotavljanje predintegracijskih programov ter programov učenja slovenskega jezika in spoznavanja slovenske družbe«, saj sta prepoznana ekonomska smotrnost uvedbe takšnih programov in pomen naslavljanja žensk – mater, ki so umeščene v del o ranljivih priseljenskih skupinah in za katere je predviden »orientacijski program, v katerem se lahko seznanijo z delovanjem sistemov na različnih področjih, s čimer se jih opolnomoči za samostojno urejanje življenjskih situacij«. V dokumentu sicer ni natančneje opredeljeno, kaj je mišljeno z opolnomočenjem za samostojno urejanje življenjskih situacij, a primeri iz drugih držav nakazujejo, da do neposrednega kanaliziranja žensk v družbeno potrebne – se pravi družbenoreproduktivne – poklice ostane le še nekaj korakov.

Prvi tak korak je že naredilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Leta 2017 je začelo izvajati obsežen pilotni projekt »Razvoj in vzpostavitev celovitega modela socialne aktivacije«, ki naj bi zagotovil celostno obravnavo socialno izključenih oseb, kot so dolgotrajno brezposelni in prejemniki denarne pomoči. Projekt, ki ga izvajajo socialnovarstveni zavodi in društva, je izrecno namenjen tudi socialni aktivaciji »žensk iz drugih kulturnih okolij«, ki živijo v Sloveniji z omejenimi stiki s širšo skupnostjo in ne govorijo slovensko, to pa »posledično vpliva na njihov položaj v družbi, družini in posredno tudi na položaj njihovih otrok, kar vodi do medgeneracijskega prenosa vzorcev socialne izključenosti«. Med programi je več takšnih, ki so posebej namenjeni socialni aktivaciji albanskih žensk. Konkretna vsebina programov je prepuščena posameznim izvajalcem, z njihovih spletnih strani pa lahko razberemo le nekaj splošnih vsebinskih sklopov, kot so komunikacija v slovenskem jeziku, zdrav način življenja, zaposlovanje, delavnice za dvig samozavesti in pridobivanje digitalnih kompetenc. V enem od programov za albanske ženske so »[z]a povečanje zaposlitvenih možnosti … obiskale Karierni sejem in izvedele, kako uspešno iskati zaposlitev. Obiskale so Center za pomoč na domu, kjer so predstavili poklic socialne oskrbovalke na domu. To je vzbudilo veliko zanimanja, izkazale so interes po pridobitvi NPK – socialni oskrbovalec«.2

Zelo pomenljivi so odzivi udeležencev_k teh programov, ki so zbrani v tretjem vmesnem poročilu. Uporabniki_ce so bili pogosto kritični do vsebine delavnic, ki naj jim ne bi ponudile oprijemljivih znanj in so le redkim omogočile zaposlitveni napredek: »[V]ečini se zdi, da zaposlitvi še vedno niso zares blizu«, ponekod so se dolgočasili, drugod pa so jih vključili v praktična usposabljanja na delu. Številni so se pritožili nad siljenjem v delo na področjih, ki jih ne zanimajo, ter izkoriščanjem v obliki prostovoljnega dela v izredno slabih razmerah, kot ponazarjata pripombi udeleženca in udeleženke: »Delali smo kot hlapci v direktorjevo korist ne pa našo. Sramota!« in celo »TAKO JE BILO FINO DA SEM KONČALA PO 8 MESECIH NA ANTIDEPRESIVIH.« Skoraj 12 odstotkov uporabnikic_ov je bilo po zaključku programa vključenih v prostovoljno delo, kar je v poročilu ocenjeno kot pozitiven učinek, čeprav gre pogosto zgolj za izkoriščanje brezposelnih.

Reproduktivno delo in zaposlovanje migrantk

Takšni programi socialne aktivacije so šolski primer politik delovne podpore, ki socialne pravice pogojujejo s pripravljenostjo za delo – kakršno koli delo, praviloma slabo plačano ali sploh ne in v poklicih, kjer zaradi slabih razmer primanjkuje delavcev in delavk. Končnih rezultatov projekta, ki se bo izvajal do leta 2021, še ni, dozdajšnja poročila pa ne omenjajo, na katerih področjih so se (če sploh) udeleženke_ci zaposlovali po zaključku programov, vendar lahko upravičeno pričakujemo, da bodo v prihodnje ženske spodbujali k delu, tudi prostovoljnemu, v poklicih, kot je omenjeni poklic socialne oskrbovalke.3

Tudi Slovenija se namreč sooča s primanjkljaji delovne sile na področju družbene reprodukcije. Čeprav so zaradi razmeroma dobro urejenih sistemov socialnega varstva in javne oskrbe še iz obdobja socialistične Jugoslavije potrebe po plačanih delavkah trenutno manjše kot v številnih zahodnih državah, se mreže javnih vzgojno-varstvenih institucij pod pritiskom neoliberalnih teženj in varčevalnih ukrepov že nekaj let postopno krčijo. Poleg tega se je po razpadu Jugoslavije in po vstopu Slovenije v EU korenito spremenil značaj priseljevanja. Po novem so namreč priseljenke iz nekoč skupne države državljanke tretjih držav, posledično pa so njihove pravice in možnosti za legalno delo veliko bolj omejene, zato pogosteje delajo v okviru sive ekonomije, ki v uradnih statistikah ni vidna. Raziskava o obsegu plačane pomoči na domu iz leta 2009 je vendarle pokazala, kot navaja Majda Hrženjak, da »te storitve v Sloveniji uporablja 5 % slovenskih gospodinjstev, od tega 81 % za čiščenje, 10 % za varstvo otrok in 23 % za oskrbo ostarelih«, a najbrž je pojav v resnici še bolj razširjen.4 Očiten je razkorak med področjema skrbi za otroke in oskrbe ostarelih – medtem ko je mreža javnih varstvenih ustanov za otroke za zdaj še razmeroma široka in kakovostna, je oskrba starejših pretežno podružinjena in slabo financirana, saj Slovenija nikoli ni razvila celovitega sistema dolgotrajne oskrbe.

Zaradi demografskih značilnosti, kot sta staranje prebivalstva in visoka stopnja zaposlenosti žensk, ter zaradi pomanjkanja državnega vlaganja v javno socialnovarstveno infrastrukturo, se pri zagotavljanju oskrbe gospodinjstva soočajo z vse večjimi pritiski. K temu prispevajo tudi politike denarnih nadomestil (npr. dodatek za nego in pomoč) kot alternativa organizaciji javnih storitev, saj podpirajo individualne in pozasebljene rešitve ter povzročajo, kot pravi Hrženjak, »razraščanje neformalnih skrbstvenih trgov in globalizacije skrbi, zato ker se družine obnašajo ekonomično – zlasti v primeru dolgotrajne ali intenzivne oskrbe težijo k temu, da za čim manj sredstev dobijo čim več časa in dela skrbstvene delavke«. Vse to pa botruje pogostejšemu zaposlovanju migrantskih skrbstvenih delavk, zlasti v sivi ekonomiji, ki predstavlja najcenejši vir delavk. Bistvena razlika glede na države z višjimi stopnjami priseljevanja je v nacionalni strukturi skrbstvenih migrantskih delavk. Med delavkami v oskrbi za ostarele je namreč največ migrantk s slovenskim državljanstvom, ki so prišle v Slovenijo še pred razpadom Jugoslavije, a tudi tu se že kažejo spremembe. Prav tako se povečuje povpraševanje po 24-urni oskrbi in pomoči na domu, torej »live-in« ureditvi, ki je običajno v domeni migrantskih delavk, saj je takšno delo slabše plačano, poteka v slabših pogojih in je pogosto neformalno.

4-umar-migrantke

Potencial migrantskih delavk
prepoznava tudi Urad za makroekonomske analize in raziskave: »Delovna aktivnost tujih
državljank je relativno nizka (ob sicer visoki delovni stopnji delovne aktivnosti žensk v
Sloveniji), kar lahko predstavlja proste kapacitete na trgu dela, ki bi jih bilo predvsem v
luči naraščajočih potreb po socialno varstvenih storitvah smiselno aktivirati.«

Primanjkljaj delovne sile ne grozi samo področju oskrbe starejših, temveč tudi drugim skrbstvenim in gospodinjskim poklicem, tako v zasebnih domovih kot v javnih ustanovah in podjetjih – po napovedi poklicnega barometra Zavoda za zaposlovanje (za leto 2019) na primer primanjkuje delavcev v poklicih, kot so kuhinjski pomočniki, natakarice, bolničarji negovalke, čistilci, strežnice in gospodinjski pomočniki, torej v poklicih za zdravstveno in socialno oskrbo. Pri večini so vzrok za primanjkljaj slabi delovni pogoji.

V trenutnih razmerah je težko napovedati, kako se bodo razpletla vprašanja, povezana s priseljevanjem, migrantskim delom in družbeno reprodukcijo, ter kakšni diskurzi jih bodo spremljali. Epidemija COVID-19 je po vsem svetu razkrila ključni pomen (zlasti nizkokvalificiranih) delavcev in delavk, ki opravljajo nujna dela za preživetje – od dostavljavcev, prevoznic, proizvajalcev in pripravljavk hrane in drugih potrebščin do medicinskega osebja, negovalk in oskrbovalcev. Večina teh poklicev je slabo plačanih in prekarnih, pogosto zaposlujejo migrantske delavce_ke, številni so izredno feminizirani. Obenem se je z zapiranjem meja sesul večdesetletni sen o odprtosti in prostem gibanju med državami in znotraj njih, predstave o priseljenkah_cih, ki širijo bolezni, pa podžigajo rasistična stališča. Na drugi strani kaže, da bo z nekaterimi navadami, ki zadevajo fizične stike med ljudmi, pometla nova paradigma socialnega distanciranja. Organizacija skrbstvenega dela, ki ga ni mogoče kar tako začasno ustaviti, kot bi ustavili proizvodnjo avtomobilov, in ki po definiciji zahteva razmeroma tesne osebne stike, bo zato v prihodnjih mesecih in letih velik izziv, pri čemer je precej verjetno, da bodo najhujše pritiske absorbirale prav migrantske delavke.

Ob nacionalističnih diskurzih in neoliberalnih politikah, ki omogočajo takšno ureditev dela, za konec omenimo še »feministično« razsežnost femonacionalizma. V oblikovanje in izkoriščanje femonacionalističnih politik so namreč vpletene tudi nekatere feministične intelektualke in femokratke, ki zagovarjajo delo kot nujni korak na poti k emancipaciji zatiranih nezahodnih žensk, kakor so z vključitvijo na trg dela menda tudi same dosegle enakost. Toda delo, ki ga običajno nalagajo migrantkam, je natanko tisto delo, ki mu poskušajo ubežati, zato da se lahko same udejstvujejo na drugih področjih. V stališčih teh feministk je tako več protislovij: na eni strani izražajo usmiljenje do migrantk, na drugi strani svoje nezahodne »sestre« potiskajo v umazanijo, ki je ne želijo počistiti same; na eni strani zagovarjajo produktivistično etiko emancipacije, na drugi strani reproducirajo ospoljene predstave o reproduktivnem delu kot ženskem delu; glasno obsojajo patriarhat nezahodnih družb, obenem pa molčijo o patriarhalnih strukturah za lastnim pragom. V času, ko so feministične ideje vse bolj razširjene – pomislimo le na kampanjo #metoo –, je zato zaskrbljujoče dejstvo, da jih nekatere skupine žensk izrabljajo in pačijo za utrjevanje rasnih in razrednih delitev. Tak neoliberalni feminizem, ki bi »opolnomočil« le nekatere ženske na račun vseh drugih, je nevaren in zgrešen, saj legitimira družbene neenakosti in jih obdaja z avro lažne emancipacije, s tem pa spodkopava možnosti za skupne in solidarne feministične boje.


1 Številne in raznolike programe za begunce in priseljence sicer izvajajo nevladne organizacije, kot so UNHCR, Amnesty International, Slovenska filantropija, Mirovni inštitut, Društvo Odnos in ljudske univerze, če jih naštejemo le nekaj. Običajno nudijo pomoč in svetovanje priseljencem_kam pri vključevanju v slovensko družbo in prostočasne ali izobraževalne dejavnosti. Med avdiovizualnimi gradivi, zasnovanimi v duhu podobnih predstavitvenih videov v tujini, najdemo le kratki film Slovenske filantropije Spoznajmo Slovenijo, ki je namenjen otrokom priseljencev. Čeprav ne gre za uradno gradivo in je primer razmeroma obroben, so nekateri poudarki v njem simptomatični. Deklica, ki pripoveduje, denimo pojasni, da je Slovenija svobodna in demokratična država, da je cerkev ločena od države in da imamo versko svobodo, posnetek pa se zaključi s kratkim prizorom njene matere, ki nosi naglavno ruto in v kuhinji pripravlja obrok in ga postreže. Dostopno na:
https://www.youtube.com/watch?v=7l9hLmWlW7g (12. 12. 2019).

2 V okviru tega programa še: »Udele ženke so skozi program predstavile tudi svoje ročne in kulinarične spretnosti. V času Parade učenja so imele stojnico s svojimi izdelki in so obiskovalcem prikazale veščine vezenja, kvačkanja in pletenja. Seznanile so se z osebnim dopolnilnim delom ter sistemom vrednotnic in preko primerov dobre zaposlitvene prakse spoznale različne načine za nadgradnjo svojega znanja v (samo)zaposlitev.«
3 Glej na primer projekt Razkrite roke, ki ga je prav tako sofinanciral Evropski socialni sklad in je bil namenjen ekonomskemu vključevanju migrantk z Jesenic in iz Ljubljane, in sicer prek oblikovanja in prodaje tekstilnih izdelkov, torej tradicionalno ženskega opravila. Kot še piše na spletni strani projekta, je naslov »namigoval na zakrite obraze žensk, ki s svetom komunicirajo preko svojih ljubečih, spretnih in marljivih rok«.
4 Majda Hrženjak (ur.), Razsežnosti skrbstvenega dela (Sophia, Ljubljana,
2018).

Članek je nastal v sodelovanju s Feminističnim seminarjem, ki ga
organizirata Katja Čičigoj in Klara Otorepec v sodelovanju s KUD-om Anarhiv in Mestno
knjižnico Ljubljana (Trubarjevo hišo literature).

Prispevek je del projekta Spol in družba 2020, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo. 2916