S tem da ženske odstopajo s političnih položajev, da ugodijo oz. se umaknejo moškim egom, imamo izkušnje. Eden medijsko odmevnejših je bil leta 2014 odstop A. Bratušek s položaja predsednice vlade zaradi Z. Jankoviča, leta 2018 je L. Novak, predsednica krščanske Nove Slovenije, prepustila prostor M. Toninu, danes pa se soočamo z odstopom ministrice za notranje zadeve T. Bobnar, ki – vsaj kot je bilo mogoče sklepati iz medijev – ni pristala na kadrovski diktat R. Goloba.
Bratušek je svoj odstop pospremila s pomenljivo izjavo na Twitterju: »Če res vsi mislijo, kar govorijo, gremo na volitve pred poletjem«. In še: »Drage Slovenke, naš čas šele prihaja, čas polne enakopravnosti in odkritosrčnega sodelovanja«. Medtem je Novak po pohvalnih besedah svojega mlajšega naslednika, da je »zunajparlamentarno stranko popeljala nazaj v parlament«, svoj odstop komentirala takole: »Strank je veliko, a le eni smo krščanski demokrati. Želim si, da bi to stranko peljali naprej v nove zgodbe«. Bila je med redkimi na desnici, ki so se načelno in odločno distancirali od politik stranke SDS. V novi zgodbi je M. Tonin stranko namesto naprej popeljal v konformistično paktiranje z radikalno desnico in s tem na rob političnega preživetja. Bobnar se je zavezala depolitizirati policijo, poleg tega je izvedla radikalni preobrat v politiki do ilegalnih migrantov, ki bi temeljila na spoštovanju človekovih pravic, pripravila pa je tudi nove smernice za reševanje perečega družbenega problema nasilja v družini in femicida. V kratkem času je policiji povrnila ugled. Poslovila se je z besedami: »Čas vedno postavi vse stvari na svoje mesto in prepričana sem, da bo tako tudi v tem primeru.« V vseh treh primerih so torej političarke ob odstopu postavile javno korist in lastno načelnost pred svoje materialne interese. Če so na krajši rok, s tem ko so postavile na kocko svoj politični kapital, precej izgubile, so/bodo na daljši rok morda celo pridobile. Kar še povezuje te tri politične figure, je, da so morale preprečevati najhujše: prva najbolj dramatično zdrs Slovenije v politično in ekonomsko odvisnost, druga zaton oz. slabitev politične stranke in tretja brezsramno politizacijo pomembne državne institucije. Vsem trem je uspelo na pogoriščih postaviti najbolje, kar je bilo v danem trenutku mogoče. A najpomembneje, vse tri je pri odločitvah vodila načelnost, ta v družbi, kjer prevladujeta konformizem in oportunizem, vse manj priljubljena kvaliteta. Zato ne glede na detajle in splet okoliščin, ki so pripeljali do odstopov, niso največ izgubile one same, temveč družba in njeni državljani, državljanke. Dobri kadri z integriteto se umikajo slabšim, to pa nadalje slabi politično kulturo. Do enotnosti, v duhu katere se je v primeru Bobnar postavila premieru v bran njegova stranka, pa malo manj zavzeto tudi drugi koalicijski partnerji, je treba biti kritičen ne glede na razumljiv strah pred krizo nove vlade, njeno »destabilizacijo«, in novim vetrom, ki bi ga to prineslo v krila nedavno poražene opozicije. Kajti enotnost je nenaravno stanje in vsaj v demokratičnih družbah ne more trajati. Za kar si je vredno prizadevati, je minimalni konsenz glede temeljnih vrednot, kamor v moderni družbi brez dvoma sodi zaščita človekovih pravic in državljanskih svoboščin.
Bolj kot glasovi nestrinjanja bo koaliciji nevarno pristajanje na diskurz sprenevedanja (ko torej nekdo ne govori tega, kar zares misli, ker govor izrabi za partikularne namene), ki je v zadnjih dveh letih antidemokratične oblasti postal tako rekoč norma. Hkrati smo se – za ceno preživetja – priučili tendencioznosti in pragmatizma. A če se distanciramo od vprašanja, kaj je bilo v danem trenutku in okoliščinah »pravilno« ravnanje ministrice, saj tega celo ob poznavanju podrobnosti najbrž ni mogoče povsem objektivno in dokončno ugotoviti, so sprenevedave sodbe o »sporu« med premierom in ministrico prav tako nevarne. In sicer zato, ker legitimirajo slabe prakse in v tem primeru potencialno kažejo na to, da bo R. Golob ubiral pot transparentnosti in strokovnosti le takrat, ko mu bo to ustrezalo. Upati je, da se motimo. Namesto da bi akterji naslavljali bistvo, tj. vmešavanje v delo in avtonomijo notranje ministrice in vodstva policije, so opletali s sodbami o ministričini naznanitvi spornega ravnanja. Vsak s svojo ostjo, uperjeno proti političarki z visoko podporo javnosti: po mnenju nekaterih bi bilo bolje, da bi bila ministrica tiho, saj je njeno javno oglašanje menda škodilo ugledu policije; po mnenju drugih v ravnanju g. Goloba ni bilo nikakršnih pritiskov, hotel je le »pogovor«, do katerega ima premier pravico, spet tretji pa so menili, da bi morala biti pri kadrovanju radikalnejša in z vodstvenih položajev odstraniti vse Janševe nastavljence. Če se je do te mere zapletlo zaradi osebnega varovanja predsednika vlade, je šlo res skoraj za banalnost, kot je temu rekel sam. Diskurz zagovornikov g. Goloba in vseh tistih, ki se morda tudi zaradi preteklih izkušenj ne želijo spustiti v konflikt zaradi ene same ministrice, je pač voda na mlin medijskim in političnim dežurnim strelcem, ki komaj čakajo na napake nove vlade, da bodo lahko znova namerili na domnevne grehe, šibke točke in prevzetnosti t. i. leve politike, ki je to le pogojno.
Prav imajo na desnici v enem: primer Bobnar je verjetno večji faux pas predsednika vlade. A samo to, kajti vsi spremljajoči odzivi le osvetljujejo bistvo razlike med levo, raje progresivno, in reakcionarno pozicijo. Da se isti ljudje iz civilne družbe in strokovne javnosti, ki so ostro kritizirali skrajno desno politiko prejšnje vlade, danes upajo enako kritizirati aktualnega premierja, dokazuje, da »niso nikogaršnji hlapci«, da niso nesrečno zavedeni niti ne zgolj »za leve«. T. i. levica je očitno sposobna kritike same sebe, medtem ko desnica ni, kot je to v televizijski areni izpostavil sindikalist G. Kovačič. Sposobna je avtonomnega kritičnega mišljenja, načelna je v zavzemanju za iste vrednote ne glede na to, kdo je na oblasti, predvsem pa za razliko od liberalne sredine ni pripravljena sprejeti sprenevedave dikcije zagovornikov R. Goloba.
Ta se sicer težko primerja s sprenevedavostjo, lastno novim gospodarjem radiotelevizije Slovenija, in vse to bi moralo dežurne priobčevalce reakcionarnih resnic spraviti kvečjemu v slabo voljo, saj dokazuje, da se o naravi progresivne družbe ves čas generalno motijo. A na desnici tudi po treh izgubljenih referendumih ves čas »vedo, da delajo prav«, kar jih odvezuje od samokritike.
Priča smo prav nasprotnemu. G. Pirkovič s sodelavci nas na javni RTV še naprej posiljuje z apokaliptičnimi interpretacijami slovenske politične realnosti. Je v agoniji, kajti zadnji dogodki in tudi referendumski rezultati so dokaz, da hoče leva opcija za vsako ceno prevzeti javno radiotelevizijo. Dokončno in ponovno smo prepuščeni silam kontinuitete. Borcem za uravnoteženost preostane le še katastrofični diskurz in neokusni arenski juriši (kako naprej, mladi za Slovenijo, RTV Slovenija danes in jutri, problemi rodnosti itd.). Ko gospoda v lastni areni soočijo z dejstvom, da so njegova vprašanja bolj ko ne insinuacije in njegovo novinarstvo politična propaganda, to v svoji maniri presliši, najbrž v upanju, da se očitek nanaša na nekoga tretjega, morda na tistih 90 % zaposlenih na RTV SLO, ki se že mesece upirajo psihološkemu terorju in šikaniranju s strani diletantskega vodstva.
Pa vendar se je mogoče strinjati o trditvi, ki jo navaja g. Pirkovič v enem svojih zadnjih avtorskih dosežkov, namreč da gre vedno manj za leve in desne. Drži, v resnici gre ves čas za eno samo izbiro: med profesionalnim novinarstvom in politično propagando; med doslednim spoštovanjem človekovih pravic in terorjem radikalizirane reakcionarne manjšine; med neodvisnostjo nadzornih institucij in avtoritarno oblastjo. Tudi v Sloveniji smo začutili, da je v igri usodnejši spopad, namreč to, kar je Joe Biden v predmodernem jeziku tik pred volitvami leta 2020 poimenoval boj »med dobrim in zlim«. Na perverzen način smo lahko za zadnji dve leti celo hvaležni, saj so nam razlike ob novi, t. i. cringe (po M. Štefančiču) podobi RTV SLO le še bolj jasne.