Angleška pisateljica J. K. Rowling, javnosti najbolj znana po seriji knjig o najstniškem čarovniku Harryju Potterju, je v zadnjem letu našla novo poklicanost. Na družbenem omrežju Twitter se je namreč spustila v kar nekaj razprav o problematiki transspolnih oseb in postala ena izmed vodilnih kritikov_čark transspolnega aktivizma. Njena privrženost tematiki je dosegla vrhunec z objavo eseja z naslovom »TERF wars«, pri čemer je TERF kratica za trans exclusionary radical feminists oziroma transizključevalne radikalne feministke.
Pripadnice in pripadniki te ideologije se sicer izogibajo besedi terf, ki jo imajo za žaljivko, ter raje uporabljajo izraz gender critical, v smislu kritičnosti do koncepta družbenega spola. Rowling je tako uporabila svoj vpliv, da je začela opozarjati na porast števila ljudi, ki vstopajo v proces potrditve spola, na (sicer redke) primere obžalovanja in domnevni upad standardov, ki so bili nekoč predpogoj za začetek medicinske potrditve spola. Hkrati je svoja stališča povezala še s prisotnim strahom, da bo odmik od strogega medicinskega nadzora nad celotnim procesom tranzicije vodil k temu, da bodo moški izrabili možnost pravne spremembe za dostop do ženskih prostorov.
Rowling seveda še zdaleč ni edina, ki se je proslavila s takšnimi stališči. Pred kratkim je konservativni gejevski kolumnist in eden prvih zagovornikov ideje o istospolni poroki Andrew Sullivan objavil članek, v katerem je pozval k premirju glede »transvprašanja« in predlagal mnogo koncesij nasprotnikom transspolnega aktivizma, na primer onemogočanje dostopa do medicinskih intervencij za mladoletne in ločena stranišča za transženske. Toda pri mladoletnih osebah ne gre za dostop do kirurških posegov, temveč so načeloma dovoljeni le socialna tranzicija in popolnoma reverzibilni zaviralci pubertete; če se oseba odloči za tranzicijo, lahko pri šestnajstih s soglasjem staršev prične s hormonsko terapijo, če takšnega soglasja ni, se z uvedbo hormonske terapije počaka do polnoletnosti. Pri tem je treba opozoriti, da je puberteta za transosebe bolj stresna in da zaviralci pubertete izboljšajo mentalno zdravje ter olajšajo poznejšo tranzicijo, ker telo ni šlo skozi proces pubertete. Zato se lahko te osebe mnogo lažje integrirajo v družbo, saj so preprosto dojete kot pripadnice svojega spola.
Prav tako ponovno postaja bolj viden kanadski seksolog Ray Blanchard, avtor ene najzloglasnejših teorij o izvoru spolne disforije pri ljudeh, ki jim je bil ob rojstvu pripisan moški spol, saj je njihovo spolno identiteto povezal s seksualnostjo in fetiši. Po njegovem se transženske delijo na relativno ločeni populaciji, na izredno ženstvene geje in na heteroseksualne moške, ki jih vzburjata misel na to, da bi bili ženske, in preoblačenje. Blanchardova teorija je seveda že presežena, a je kljub vsemu popularna, v zadnjem času pa pridobiva privržence v vrstah alternativne desnice. Tako vidimo, da se transfobični backlash pojavlja ravno v času rekordne vidnosti transspolnih oseb in krize »simbolnega reda« odnosov med spoli.
Uvertura
Čeprav so takšne ideje postale res razvpite šele v zadnjem času, pa ne smemo pozabiti, da so precej starejšega datuma. Klasika transizključevalnega feminizma, ki jo še danes pogosto citirajo, je namreč The Transsexual Empire (1979) Janice Raymond. Avtoričina teza je, da je transseksualizem produkt patriarhata in da teži k ustvarjanju ženske po moški podobi oziroma po moških željah. Transženske so zato po njenem zgolj moški, ki težijo k vdoru v ženske prostore in s svojim procesom tranzicije simbolno posilijo ženske, saj žensko telo postane le še artefakt, ki si ga lahko prisvojijo tudi moški. Knjiga je bila v svojem času precej toplo sprejeta, med drugim tudi pri enem izmed vodilnih predstavnikov antipsihiatričnega gibanja Thomasu Sazsu, ki je transseksualnost prav tako videl kot emblem protifeminizma sodobne družbe. Kljub vsej transfobiji, ki jo delo vsebuje, pa je po mnenju Kate Bornstein, ene vodilnih teoretičark transfeminizma, katere knjiga Spolni izobčenci: o moških, ženskah in nas ostalih (1999) je prevedena tudi v slovenščino, še vedno vredno branja, in sicer predvsem zaradi kritike moške dominacije v medicinski stroki, ki ima nadzor nad medicinskim procesom potrditve spola.
Razmislek o teh vprašanjih najdemo tudi v temeljnem tekstu transštudij in transfeminizma The Empire Strikes Back (1987) avtorice Sandy Stone, ki je neposreden odgovor Janice Raymond. Stone je delala kot inženirka zvoka pri feministični ženski založbi Olivia Records, zaradi česar jo je Raymond obtožila vdora v ženski prostor, čeprav se je Stone razkrila kot transspolna ženska, še preden je začela delati zanje. Stone začne svoj manifest s kritično analizo najbolj znanih biografij in avtobiografij transžensk, med njimi Conundrum zgodovinarke Jan Morris in biografije Lili Elbe, ene prvih znanih transžensk. Svojo kritiko usmeri v način, kako je transspolnost prikazana kot preprosta sprememba iz moškega v žensko brez vsakršne ambivalence in odklona od družbenih norm. Na tej točki hudomušno zapiše, da razume skepso feministk, saj je ob takšnem diskurzu tudi sama kritična, ker poustvarja tradicionalni pogled na binarnost in nasprotnost spolov.
Ob tem se Stone loti tudi kritičnega premisleka o medicinski praksi v zvezi s transspolnimi osebami in opozori, da je resna psihiatrična obravnava poznejšega nastanka kot prvi procesi tranzicije ter da so bili diagnostični kriteriji transseksualnosti, kot so takrat imenovali spolno disforijo, konstituirani retrogradno in so še dodatno služili težnji k normalizaciji. O tem govorita tudi dejstvi, da so na kliniki univerze Stanford imeli nekakšno šolo, kjer so transženske učili primerne ženskosti, ter da so bile translezbijke pogosto izključene iz postopkov za potrditev spola, ker je starejša medicinska praksa kot pogoj za dostop do medicinskih intervencij pogosto zahtevala heteroseksualnost (glede na želeni spol). Povrh je sam koncept spolne identitete, kot ga je v šestdesetih letih razvil profesor psihiatrije na kalifornijski univerzi Robert Stroller, pomanjkljiv, saj ne vsebuje resnega psihoanalitičnega postopka in pogosto služi normalizaciji, kot je v knjigi Moškosti (2005) poudarila avstralska sociologinja Raewyn Connell. Konstrukcija te naracije pa je v službi diagnostike imela še en učinek. Ljudje, ki so si želeli dostopa do medicinskih postopkov, so se namreč podredili zdravniškim predstavam o spolu in spolni vlogi. To je zdravstveni sistem dodatno prepričalo o ustreznosti takratnih kriterijev in hkrati preprečilo resne raziskave spolne disforije in spolnih variacij, kar je vodilo do reprodukcije zmotnih in zastarelih prepričanj. Ljudje so si namreč med seboj pomagali in hitro se je zvedelo, kaj je treba reči, če želiš, da ti odobrijo postopke in posege. Medicina je torej obravnavo transoseb lažje sprejela takrat, ko je lahko opravljala vlogo normalizacije in utrjevanja binarnosti, kar je danes v večini sveta vsaj uradno preseženo. Sicer mnogo zdravnikov še zmeraj prisega na nekatera zastarela prepričanja, vendar ta vztrajno izginjajo iz diagnostičnih kriterijev in zadnji standardi oskrbe transoseb iz leta 2011 močno ločujejo med pojavi, kot so spolna identiteta, spolna usmerjenost in spolni izraz.
Fascinacija nad feminilnostjo
Na tej točki naj se opravičim transmoškim in nebinarnim osebam, da so izpuščene iz obravnave, toda ker so transženske ponovno glavni »objekt kulturnega boja« in zaradi omejenega obseg tega eseja se v glavnem posvečam njim. Ni mogoče zanikati, da so transženske bolj obravnavane tako v strokovni kot v popularni kulturi, ter dejstva, da so transženske, posebno iz nižjih ekonomskih razredov in neevropskih etničnih skupin, med tistimi, ki so najbolj podvržene diskriminaciji in nasilju. Vzroke za to gre iskati v nekaterih tendencah naše družbe, med drugim v tej, da se moškega in moškost jemlje kot večvredno in obče človeško, ter v dejstvu, da so ženske in tudi ženstvenost kot taka v naši družbi izrazito seksualizirane.
Vse to v delu Whipping Girl (2007), ki sodi v klasiko transfeminizma, temeljito obravnava biologinja in teoretičarka Julia Serano. Precej prostora namenja upodobitvam transžensk v popularni kulturi in pride do sklepa, da se v glavnem delijo na dva tipa. Prvemu pravi »zavajajoča« upodobitev – gre za heteroseksualno transžensko, ki popolnoma »pasa« (»passing as a woman«, v bistvu je dojeta kot cisženska) in je objekt poželenja glavnega junaka zgodbe. Kljub temu pa se moški na neki točki zave, da je ženska trans, kar sproži burno reakcijo, ki je največkrat prikazana kot gnus. Najbolj znane primere takšnih upodobitev vidimo v filmih Ace Ventura, Naked Gun in The Crying Game. Takšne upodobitve so pomenljive še zato, ker dajejo podrobnejši uvid v mehanizem, ki vodi do nasilja in umorov transžensk, in sicer občutek ogroženega statusa heteroseksualnosti in moškosti. Prav tako ne smemo pozabiti, da je v številnih zveznih državah ZDA sklicevanje na paniko glede transspolnosti in/ali homoseksualnosti možna obramba na sodišču. Drugo pogosto upodobitev Serano poimenuje »patetični transseksualec«; gre za upodobitev transženske na način, da implicira njeno moškost. Gre za osebo, ki ne »pasa« in zbuja celo nekakšno simpatijo, čeprav v obliki pomilovanja, primere pa najdemo v filmih The World According to Garp in A Mighty Wind.
Poleg teh upodobitev je izredno zanimiva morbidna radovednost, ki jo javnost izkazuje samemu poteku feminizacije. Serano namreč pravi, da je mnogo novinarjev_k želelo njene fotografije med ličenjem, da bi jih priložili_e članku. Pomenljiv je tudi nadzor, ki ga nad ženstvenostjo pri moških izvaja družba. V številnih literarnih delih so takšni momenti igrali komično vlogo, najdemo pa jih že v stari nordijski literaturi, ko se Thor zamaskira v Freyo. Antični svet, ki s samo idejo ljubezni med moškima ni imel pretiranih problemov, je namenjal kar nekaj premisleka temu, kako v takih razmerjih ohraniti moškost. V patriarhalni mentaliteti antičnega sveta je bilo za svobodnega moškega nepojmljivo, da bi v odnosih imel vlogo predmeta poželenja, kar je bilo razlog za problematiziranje pasivne vloge v moških homoseksualnih razmerjih, pa čeprav je bila homoseksualnost kot taka sprejeta. Vse to se ohranja tudi še v današnji družbi in se nam kaže tako v vsakodnevni rabi žaljivk, kot sta »pussy« ali »pička«, kot tudi v medicinskih diagnozah. Čeprav je kategorija spolne disforije ločena od spolnih vlog in spolnosti, je med seksualnimi motnjami še zmeraj prisotna diagnoza transvestitskega fetišizma. Pri tej diagnozi Serano opozori na zanimiv moment, da se lahko tako diagnosticira zgolj heteroseksualne moške, medtem ko pri gejih in ženskah oblačenje v oblačila nasprotnega spola ni problematizirano. To kaže, da oblast še zmeraj namenja skrb ohranjanju hegemone moškosti.
Popolnoma drugačen položaj od transžensk imajo v naši družbi transmoški. Čeprav so v zadnjem času vse bolj vidni in jih imajo nekatere transfobične feministke za žrtve patriarhata ali za lezbijke, ki sovražijo same sebe, se v glavnem izmikajo družbenemu pogledu. Ker je moškost dojeta kot večvredna, ni potrebe po širšem razmisleku, zakaj si je kdo želi, hkrati pa je sama moškost jamstvo pred seksualizacijo. Ta ideja je globoko prisotna v zahodni misli, v kateri je bila ženska pogosto obravnavana kot nepopoln moški; eden izmed temeljnih psihoanalitičnih konceptov je »zavidanje penisa«, ki naj bi bilo podzavestno prisotno pri vseh ženskah. Tako tudi J. K. Rowling opisuje, kako gre pogosto za zmedene otroke, žrtve patriarhata, in kako bi bila morda tudi sama prisiljena v tranzicijo, saj ni popolnoma ustrezala spolnim stereotipom in se ni zlahka sprijaznila z omejitvami ženske družbene vloge.
Rušenje binarnosti
Kljub temu pa naš čas, v katerem transfobija dosega nove vrhove in medijsko odmevnost, ni zgolj čas, v katerem so transosebe vidne kot še nikoli, posebno preko zvezdnic in zvezdnikov, kot so igralec Elliot Page, režiserka Lana Wachowsky in igralka Jamie Clayton, temveč je tudi čas krize samega koncepta spola. Ameriška revija National Geographic je leta 2017 eno izmed svojih izdaj poimenovala »Gender Revolution«, kar bi lahko prevedli kot »revolucija družbenega spola«. Revolucija seveda ni prišla brez kontrarevolucije in tako je danes spol eno od vročih bojišč »kulturnega boja«. Poglejmo si zgolj pozornost, ki jo tematikam feminizma, transspolnosti in moškosti namenjajo predstavniki alternativne desnice, kot sta Ben Shapiro in Gavin McInnes, hkrati pa se tudi spomnimo, da je eden od sestavnih delov alternativne desnice ravno tako imenovano moško gibanje oziroma manosphere, ki za domnevno diskriminacijo moških v sodobni družbi krivi feminizem in vidi rešitev v vrnitvi k tradicionalnim spolnim vlogam in hegemoni moškosti. Pomenljivo je tudi dejstvo, da se je ta težnja pojavila ravno času, ko je koncept toksične moškosti postal znan širši družbi, čeprav sta ga v svojih delih Minima Moralia (1951, slov. prev. 2007) in Moška dominacija (1998, slov. prev. 2010) nakazala že Theodor Adorno in Pierre Bourdieu.
Ukvarjanje z moškostjo je znamenje pomembnih sprememb. Simone de Beavouir je v feministični klasiki Drugi spol (1949, slov. prev. 1999–2000) zapisala, da si ni mogoče zamisliti, da bi kdo napisal knjigo o moškem na tak način, kot jo je ona o ženski. A vendarle je med drugim ravno ona omogočila preizpraševanje spolnih vlog, ki se je dotaknilo tudi moških in moškosti, saj je bila med prvimi, ki so pisale o družbeni pogojenosti spola, kar slikovito izraža njena krilatica, da se ženska ne rodi, temveč postane. To zaznavanje družbene pogojenosti spola skupaj z vse večjim prodorom žensk v javno sfero ter dosežki zadnjih valov feministične misli in aktivizma kažejo, da je tradicionalni simbolni red v globoki krizi, kar je vir velikega nelagodja, še posebno, ker je pomešano z nezmožnostjo mišljenja alternativne prihodnosti in ekonomsko nestabilnostjo. Ponovno propagiranje in zagovarjanje tradicionalnega simbolnega reda na alternativni desnici in širše v reakcionarnih gibanjih pa ovirata mišljenje alternativne moškosti kljub dokazom psihologije, da ravno tradicionalna moška vloga povečuje verjetnost tveganega vedenja in nekaterih težav v duševnem zdravju.
V opisanih kaotičnih okoliščinah se zdi številnim ljudem edina rešitev vrnitev v (namišljeno) preteklost, v čas stabilnosti ter družbeno jasno določenih spolnih vlog. Takšna vrnitev je sicer popolnoma iluzorna in ima v imaginariju dela desnice pravzaprav retrotopično vlogo, kar je v Retrotopiji opisal Zygmunt Bauman. Svoje družbene ideale slikajo v namišljeno preteklost, na način, kot so jih starejši avtorji v vizije utopične družbe. Preteklost namreč nikoli ni bila popolnoma po meri reakcionarjev, in tudi če bi bila, je težnja k vrnitvi v hierarhično in zaprto družbo tudi etično problematična, saj predpostavlja, da je emancipacija žensk in manjšin negativen družbeni pojav, in bi prinesla preoblikovanje zgolj po meri elit, ki v veliki meri nadzorujejo kolektivni spomin in s tem podobo preteklosti.
Še zadnji dejavnik, ki je omogočil rušenje binarnosti, je razvoj jezika, ki omogoča artikulacijo drugačnih identitet in želj. V zahodni družbi tradicionalno namreč nebinarne identitete niso bile širše poznane, kljub fenomenu albanskih virdžin in nekaterim posameznikom_cam. Zato smo prve razmisleke o družbeni naravi spola in možnosti izogibanja identitetam moškega in ženske v mainstreamu dobili_e šele v akademski sferi s prelomnimi deli, kot sta Težave s spolom (1990, slov. prev. 2001) Judith Butler in Spolni odpadniki_ce (1994) Kate Bornstein. Teorija in terminologija teh del in študij spola na sploh sta imeli podoben učinek, kot ga je imela stara seksologija, a morda s še večjim emancipacijskim potencialom. Suzana Tratnik je v članku »Tretji spol kot začetek moderne lezbične identitete« (2001) pokazala, kako so stari seksološki koncepti kljub svojemu patologiziranju istospolnim ženskam v preteklosti dali jezik, s katerim so lahko opisale svojo izkušnjo in se z njim identificirale. Sedanje množenje diskurzov o spolu je tako podobno množenju diskurzov o seksualnosti v 19. in na začetku 20. stoletja, ki ga je v svoji Zgodovini seksualnosti opisal Michel Foucault (1976, slov. prev. 2010), množenje diskurzov pa ob vse večji povezanosti zaradi informacijske tehnologije omogoča lažjo identifikacijo in spoznanje samih sebe. Če vzamemo v roke kakšen roman o transosebah, na primer Nevado (2013) ameriške avtorice Imogen Binnie, vidimo, kako pomemben je internet za (samo)razkritje glavne junakinje, čeprav hkrati tudi seznani drugega glavnega junaka s teorijo avtoginefilije, ki jo uporablja za zanikanje lastne spolne disforije, kar kaže, da ima lahko dostopnost informacij tudi nasproten učinek.
Reakcija terfic
Iz ozračja revolucije družbenega spola in razpiranja novega »simbolnega reda« se je rodila tudi nova reakcija terfic in radikalne desnice. Delo Janice Raymond je bilo potegnjeno iz naftalina in argumenti o ženskah in moških kot popolnem nasprotju, psihiatriji, ki s pomočjo potrditve spola normalizira spolno nekonformne osebe, ter tranziciji kot sredstvu, ki moškim omogoča dostop do ženskih prostorov, ponovno strašijo po medijski krajini zahodnega sveta. Poglavitna težava je to, da so današnje okoliščine drastično drugačne in je delo težko aplicirati na sedanjo situacijo. Tradicionalno je bila naloga psihiatrov, da so služili kot gatekeeperji, vratarji, ki so odločali, ali oseba ustreza diagnostičnim kriterijem in pogojem za tranzicijo, kar dodatno pojasnjuje, zakaj so se transosebe prilagajale zdravniškim mnenjem, poleg tega pa je morda težnja k normalizaciji služila temu, da se je kakšen_na istospolno usmerjen_a posameznik_ca odločil_a za tranzicijo. Takšni primeri so nam danes sicer znani iz Irana, a rečemo lahko, da so v zahodnem svetu stvar preteklosti in slamnati možje iz železnega repertoarja terfic. Kjer je v oskrbi transspolnih oseb ostala težnja k normalizaciji, je ostala zgolj kot težnja nekaterih zdravnikov k izpolnjevanju tradicionalne spolne vloge in heteroseksualnosti kot pogojev za dostop do zdravniške oskrbe. Vprašanje potrditve spola in transspolnosti je torej danes popolnoma ločeno od domnevnega protifeminizma medicinske stroke in slepega podrejanja spolnim vlogam s procesom tranzicije. Če so dela Janice Raymond nastala v ozračju radikalnega feminizma, pa je za precej njenih naslednic značilnejši premik na desni pol političnega spektra. Razen besede je pri terficah ostalo bore malo feminizma.
In za konec – zavedam se omejenosti svojega prispevka, posebno tistih delov, ki se dotikajo osebnih izkušenj transoseb in njihovih zgodb. Lahko bi se namreč bolj dotaknila izkušenj transmoških, transžensk, ki vstopajo v odnose z moškimi, in še marsikoga, a bi s tem prestopila meje tega eseja.