Svobodna.si

17. junija 2021 bo minilo dvajset let, odkar je bil na naknadnem zakonodajnem referendumu zavrnjen Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (na kratko: novela ZZNPOBMP). V podporo zakonu, ki bi umetno oploditev omogočil tudi samskim ženskam, se je takoj zatem, ko je bila vložena zahteva za referendum, organizirala široka ljudska inicitiva z imenom  Odbor za svobodno odločanje. Odbor, ki je povezoval zagovornike in zagovornice novele zakona, je odprl spletno stran Svobodna.si, ki žal ni več dostopna. Na njej je bilo med drugim mogoče prebrati argumente, zakaj bi sprejem zakona pomenil korak naprej v uresničevanju 55. člena ustave, ki pravi: »Odločanje o rojstvu svojih otrok je svobodno.«

IMG_20210614_185358_2 Zapleteni proces nastajanja Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo se je začel leta 1994, ko so ginekološke klinike zaradi nezadostnih zakonskih podlag prenehale s postopki oploditve s semenom darovalca. Pozornost širše javnosti je ta problem pritegnil potem, ko je januarja 1999 skupina poslank in poslancev [1] v zakonodajni postopek vložila zakonski predlog, ki naj bi urejal področje zdravljenja neplodnosti in umetne oploditve. Poslanski predlog je namreč spodbudil razpravo, v kateri so se kopja glavnih akterjev na začetku lomila predvsem pri vprašanjih o sestavi in funkcijah državne komisije, ki med drugim izdaja dovoljenja za izvajanje vsakega postopka OBMP z uporabo spolnih celic darovalca ali darovalke in odloča o pritožbah zoper odločitve strokovnih posvetovalnih teles centrov za OBMP, ter pri vprašanju o izvajalcih umetne oploditve in vprašanju umetne oploditve s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in semenskih celic. 

Spornost zakonske določbe o omejitvi pravice do umetne oploditve samo na ženske, ki živijo v zakonski ali zunajzakonski skupnosti z moškim, so poslanke in poslanci »opazili« šele v zadnji fazi zakonodajnega postopka, po padcu Drnovškove vlade, ko je vodenje države prevzela Bajukova vlada. Takrat je skupina 23 poslank in poslancev poskušala popraviti diskriminatorno omejitev z amandmajem, s katerim bi pravico do umetne oploditve razširili na vse ženske, kar je zagotavljal že zakon iz leta 1977.[2]  Po dolgi, široki in polemični razpravi v Državnem zboru, ki je bila pogosteje kot zgolj na trenutke izjemno žaljiva in celo sovražna do žensk, je bil julija 2000 amandma zavrnjen [3] in zakon sprejet. A takoj po volitvah oktobra 2000 so poslanka Darja Lavtižar Bebler ter poslanca Janez Kopač in Jelko Kacin vložili predlog Zakona o spremembah ZZNPOBMP, ki je predvidel razširitev pravice do umetne oploditve na vse ženske in uvedel možnost umetne oploditve s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic, ki bi umetno oploditev omogočila tudi v primeru, ko sta neplodna oba v paru; poleg tega je predlog omejil pristojnosti Državne komisije za OBMP. Nova (Drnovškova) vlada je novelo podprla, Državni zbor pa jo je aprila 2001 po hitrem posotpku sprejel. Slab teden zatem je 1900 pobudnikov zahtevalo razpis naknadnega potrditvenega referenduma, podpisov pa jim ni bilo treba zbirati, saj so jim na pomoč priskočili poslanci in poslanke takrat opozicijskih SDS, NSi, SMS, SNS ter koalicijske SLS-SKD.

T RenerV javni razpravi o zakonu se je vse od julija 2000, ko je Državni zbor obravnaval amandma, ki bi odpravil diskriminacijo žensk brez stalnega moškega partnerja, govorilo skoraj samo še o pravici samskih žensk do umetne oploditve. V razpravah so neštetokrat zaokrožili isti argumenti o nevarnih samskih materah oziroma samskih ženskah nasploh. Tolikšne zaskrbljenosti glede dobrobiti otrok v Državnem zboru in zunaj njega ni bilo zaznati nikdar prej – lahko jo primerjamo le še z zaskrbljenostjo, ki so jo poslanci in poslanke pokazali v razpravah o pravni ureditvi istospolnih partnerstev (če seveda izvzamemo razprave o pravici do abortusa, kjer pa zagovornike omejitev skrbijo le »pravice« zarodka oziroma »pravice nerojenih otrok«). Državni zbor in Slovenijo je preplavila zaskrbljenost zaradi »kršenja pravice otrok do obeh staršev« ter psihosocialne in ekonomske prikrajšanosti otrok brez očeta; poslušali smo katastrofične napovedi o neslutenem porastu socialnih problemov (ker naj bi bile enostarševske družine same po sebi socialni problem). V Državnem zboru se je govorilo o nekvalitetnih otrocih iz enostarševskih družin, o psihopatologiji samskih žensk, ki da lahko povzročijo svojim otrokom, predvsem sinovom, nepopravljivo škodo; slišali smo celo, da je otrok dar moškemu in narodu, pa tudi opozorilo, da bi z novelo napravili prvi korak k priznavanju možnosti posvojitve otrok tudi homoseksualnim partnerjem, kar da menda ni evropska norma.

Kljub izjemnemu, organizacijsko in vsebinsko zahtevnemu angažmaju Odbora za svobodno odločanje, široke ljudske iniciative, ki je povezovala zagovornike in zagovornice novele, je bila novela zakona na naknadnem zakonodajnem referendumu z nekaj več kot 35-odstotno udeležbo zavrnjena. V dvajsetih letih zatem so bile vložene štiri pobude za presojo ustavnosti določbe, ki pravico do umetne oploditve omejuje na zakonski ali zunajzakonski heterospolni par. Tri je ustavno sodišče zavrglo, ne da bi o njih vsebinsko presojalo: prvič (leta 2013) s pojasnilom, da pobudnica ni izkazala, da bi morebitna ugoditev njenemu predlogu neposredno izboljšala njen pravni položaj; drugo zahtevo je zavrglo, ker je v obdobju dveh let po vložitvi zahteve potekel mandat državnega zbora in z njim tudi nekaterih pobudnikov ustavne presoje (leta 2015); tretjič (leta 2016) pa je pobudo zavrglo, ker jo je vložilo preveliko število poslank in poslancev, češ da bi sami lahko spremenili zakon, če se jim zdi sporen. 

Zdaj ima ustavno sodišče na mizi še četrto pobudo za presojo ustavnosti: na pobudo Levice so jo leta 2020 skupaj z njo podpisale še poslanke in poslanci iz vrst SAB, SD in LMŠ. Samo upamo lahko, da bo sodišče še pred volitvami našlo čas za vsebinsko presojo spornega člena, tako kot ga je na primer našlo za ustavno presojo določbe ZZNPOBMP, ki ženskam po 43. letu starosti prepoveduje umetno oploditev (januarja 2021 je ustavno sodišče to določbo zaradi neustavnosti razveljavilo). V Sloveniji vse od leta 2000 obstaja politična volja za odpravo diskriminacije žensk, ki ne živijo v heterospolni zvezi, a brez presoje ustavnega sodišča o neustavnosti zakonske omejitve bo zaradi grožnje referenduma težko uspeti. Še bolj kot uspeh te zahteve je vprašljiv uspeh pobude, da bi Slovenija omogočila umetno oploditev s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic, saj gre za vprašanje, pri katerem je hierarhija znanstvenih vednosti še očitnejša kot pri prvem

DSC02192DSC02193

Deset let po sprejetju ustave, ko smo komaj ubranile_i 55. člen in z njim svobodo odločanja o rojstvu otrok, so pravice žensk v razpravah o umetni oploditvi ponovno postale predmet glasnih strankarskih in nestrankarskih polemik. Te razprave so samo še potrdile razširjenost, globoko zakoreninjenost in moč predsodkov o ženski iracionalnosti in neodgovornosti, hkrati pa so anticipirale poznejše razprave ob predlogih za pravno priznanje istospolnih partnerskih zvez in razprave o družinskem zakoniku. Odtlej konservativne stranke s svojimi sateliti ob izdatni podpori RKC agresivno in brezsramno vsiljujejo predstavo, da so samske matere in istospolni pari v Sloveniji postali največja grožnja otrokom, družini in narodu. Materializacijo idej, na katerih se ta predstava utemeljuje, pa jim z zakoni in institucijami omogoča država.

 

 


[1]  
Med predlagatelji in predlagateljicami so bile razen ene tudi vse poslanke in poslanci iz zdravniških vrst.
[2] 
Poleg tega so predlagali amandma, ki bi omogočil umetno oploditev s hkratno uporabo darovanih semenskih in jajčnih celic, in amandma, ki bi razširil krog izvajalcev umetne oploditve (tudi na zasebnike).
[3] Zavrnjen je bil tudi amandma, ki je predvidel možnost umetne oploditve s hkratno uporabo darovanih jajčnih in semenskih celic, od amandmaja glede izvajalcev pa so predlagatelji in predlagateljice odstopile.

Komentarji