Deset let Varne hiše Stigma

Ženske na robu, njihova stigma in tradicionalne ženske vloge

Moški so z Zemlje, ženske so z Zemlje. Sprijaznite se s tem. (George Carlin)


pexels-hakeem-james-hausley-4024732

Ženske, ki pokličejo v Varno hišo Stigma, so praviloma aktivne uživalke prepovedanih drog, ki se znajdejo v nasilnih in izrabljajočih odnosih, kjer doživljajo bodisi družinsko, zvodniško ali ulično nasilje. So ena najranljivejših družbenih skupin, saj sta njihova problema odvisnosti in doživljanja nasilja, s katerima se varna hiša predvsem ukvarja, močno povezana tudi z vprašanji brezdomstva, prostitucije, pridruženih duševnih motenj, spolno prenosljivih bolezni, prehranskih motenj in samodestruktivnih vedenj, kriminalnih dejanj in zapora, tvegane nosečnosti, ki se pogosto izteče v odvzem otroka, ter nazadnje hude socialne izolacije.

Zaradi teh vprašanj in potreb je bila pred desetimi leti (2010) ustanovljena Varna hiša Stigma, edina varna hiša v Sloveniji za ženske, ki doživljajo nasilje in so hkrati aktivne uživalke prepovedanih drog. Pod okriljem društva Stigma jo je takrat soustanovila Sabina Zorec, danes vodja varne hiše. Ideja je nastala med njenim obiskovanjem zapornic na Igu, ki po prestani kazni niso imele kam in sta jim preostala le ulica ali isti krog nasilnih odnosov in kriminalnih dejanj. Prvi korak je varna namestitev, zmanjšanje tvegane uporabe drog, manj kriminala, prostitucije, brezdomstva in spolno prenosljivih bolezni.[1]

Programi za pomoč odvisnikom so – kakor večina stvari – zasnovani po »moškem modelu« in oblikovani predvsem po potrebah moških. Nujno pa je tudi senzibilizirati za specifične potrebe žensk, ki so odvisne od prepovedanih drog, saj se te gibljejo v »moškem svetu«, kjer so izpostavljene nenehnemu nasilju. »Na sceni«, na ulici in v partnerskih odnosih je situacija za ženske drugačna, saj so močneje podvržene raznim oblikam nasilja. Te potrebe naslavlja program Varne hiše Stigma, še vedno pa obstaja vrsta potreb, s katerimi bi se bilo treba ukvarjati.[2]

Ženske, nastanjene v varni hiši, imajo po navadi porušeno socialno mrežo in prihajajo iz izrazito disfunkcionalnih primarnih družin, kot skupina pa so potisnjene na obrobje družbe. Njihova stigma je večkratna, globoka in kompleksna, pogosto tudi paradoksna. Ni je mogoče zlahka zaobjeti, zahteva pogled iz mnogoterih perspektiv. To, kje so se znašle, ne more biti zgolj stvar individualne zgodbe ali celo krivde, pač pa gre za splet kompleksnih okoliščin, pri čemer je imelo velikansko vlogo strukturno nasilje nad ženskami, ki ga proizvaja patriarhija. Zato je treba razvijati občutljivost za njihovo situacijo, jim prisluhniti in skušati razbirati njihovo sporočilo, naj bo zavestno ali nezavedno, in se vprašati, kaj lahko storimo za njih.

Strukturno nasilje nad ženskami se kaže že v najbolj očitnem – v tradicionalnih ženskih vlogah, v normativnih zahtevah ženskosti, pri čemer ženskost razumem kot tista prepričanja o ženskah, ki so videti samoumevna in naravno dana, v resnici pa so nastala v zgodovini in se oblikovala v družbi. Po teh prepričanjih naj bi bile ženske take in take – mile, tihe, pasivne, požrtvovalne, sprejemajoče, lepe, tople, dobre matere, ki brezpogojno skrbijo za moža in otroke, ne da bi pri tem izražale nelagodje, jezo ali celo lastne potrebe in željo po avtonomiji. Biti ženska v patriarhiji pomeni biti za-nekaj ali za-nekoga, biti Drugi, kot je to formulirala utemeljiteljica sodobnega feminizma Simone de Beauvoir: »On je Subjekt, on je Absolutno: ona je Drugi.«[3] Ali kot resnico patriarhije prikaže Freudova psihoanaliza, ženska ni samostojno, samozadostno bitje, pač pa »bitje z mankom«, anomalija, zdrs, odstop od moške norme.[4]

 

Kdo so?

V desetih letih, odkar je bila varna hiša ustanovljena, se je v njej zvrstilo veliko žensk, vsaka s svojo posebno in kompleksno zgodbo, h kateri je treba pristopiti glede na potrebe in situacijo posamezne ženske. V pričujočem prispevku skušam izpostaviti in izluščiti tiste teme in probleme, ki se kontinuirano pojavljajo in kažejo na strukturni problem nasilja nad ženskami. Izpostavljam tradicionalne zahteve ženskosti in s tem povezano radikalno stigmatizacijo tistih, ki teh zahtev ne izpolnjujejo. Prva in tudi najočitnejša tema je odvisnost od prepovedanih drog, kar najpogosteje pomeni uživanje heroina, kokaina, marihuane ter novih psihoaktivnih substanc, poleg tega jih je večina na substitucijski terapiji. Eden najbolj perečih problemov zadnjih let pa je tudi zloraba predpisanih tablet (hipnotikov, anksiolitikov ipd).[5]

Močna odvisnost, ki jo ženske razvijejo, je v večini primerov posledica zlorab v otroštvu, nekakšen odziv na spopadanje s travmatičnimi izkušnjami, način soočanja z bolečino. Zato program Varne hiše Stigma v prvi vrsti ne pogojuje nudenja pomoči z abstinenco.[6] Uživanje prepovedanih drog je razumljeno kot nekakšna »strategija preživetja«, zato bi prenehanje drogiranja na neki točki lahko tudi poslabšalo situacijo. Večina žensk, ki se znajdejo v varni hiši, ima izkušnjo travmatičnega otroštva, zato je treba odvisnost v tem kontekstu razumeti kot simptom. Težave z močno odvisnostjo kažejo na kontinuirano zlorabljanje v daljšem časovnem obdobju v otroštvu – tudi zlorabe več storilcev. Večina jih poroča o raznih oblikah nasilja – spolnem, psihičnem, telesnem. Mnogo jih ima izkušnjo spolne zlorabe incestuoznega značaja, torej zlorabe v ožjem družinskem krogu. Pogostejše in zgodnejše ko so bile zlorabe, večje in dolgotrajnejše so poškodbe kasneje v življenju. Tudi v odrasli dobi se običajno vrtijo v enakem krogu zlorab in ponavljajo nasilne, odvisniške in izkoriščevalske odnose, kar prispeva k intenzivnejši zlorabi drog.

Ženske, ki razvijejo odvisnost na podlagi spolne zlorabe, imajo pogosto tudi psihične težave in duševne motnje. Najpogostejša diagnoza je depresija, sledijo ji mejna (borderline) osebnostna motnja, bipolarna motnja in shizofrenija. Praviloma imajo porušeno socialno mrežo, so brezposelne ali se soočajo z brezdomstvom, ki ima pri ženskah svoje specifike. Pogosto gre za prikrito ali nevidno brezdomstvo, saj so ženske na ulici močno izpostavljene nasilju. Ženske uporabljajo svoje strategije – prehajajo med partnerji, da jim ne bi bilo treba pristati na ulici, tam pa pogosto zopet doživljajo nasilje. Tudi v zavetišča pride le malo žensk, a ne zato, ker jih ne bi bilo, pač pa zaradi nevarnosti nasilja. Zato so potrebna ločena (ženska in moška) zavetišča, ki so ustaljena evropska praksa. Prav potrebujemo dnevne centre za ženske, ki bi omogočali vzpostavljanje varnega prostora in odgovarjali na njihove specifične potrebe.[7]

Tiste, ki imajo izkušnjo spolne zlorabe, se kasneje v življenju pogosto znajdejo v prostituciji. Včasih to predstavlja pot iz revščine, denar za drogo ali kaj podobnega. Odnos do lastnega telesa je običajno razvrednoten. Že »normalna« socializacija deklice uči, da je njihovo telo nekaj, kar pripada drugemu, da je s seksualiziranjem telesa mogoče pridobiti pozornost in ljubezen drugega. Žensko telo je po tej poti zvedeno na status seksualiziranega objekta. Če je temu ponotranjenemu dojemanju ženske in njenega telesa dodana še izkušnja spolne zlorabe, imajo kot odrasle pogosto doživljajo svoje telo kot povsem razvrednoteno. Ženske v prostituciji, ki so odvisne od prepovedanih drog, so še posebno ranljiva skupina, saj jih ogroža nasilje strank in zvodnikov. Izredno pomembno je, da ženskam v prostituciji pomagamo razkrajati stigmo, tako da jih obravnavamo brez moralnih predsodkov ter da problem identificiramo in zanj ne iščemo rešitev le na individualni, temveč tudi na strukturni ravni.

Tako z intravenoznim uživanjem drog kot s prostitucijo se močno veča tveganje za okužbe s HIV-om in hepatitisom C, kar še poglablja stigmatizacijo. Zaradi slabih občutkov glede svojega telesa so pogoste tudi motnje hranjenja in avtoagresivnost, ki se kaže na raznolike načine, pogosto kot nagnjenost k predoziranju in samomorilnosti. Če se na eni strani odvisnice pogosto znajdejo v prostituciji, jih po drugi strani mnogo zapade tudi v niz kriminalnih dejanj, kot so tatvine, ropi in preprodaja prepovedanih drog, po tej poti pa številne pristanejo v zaporu, kar pomeni dodatno stigmatizacijo. Nazadnje pa velja izpostaviti še vprašanje nosečnosti in materinstva, ki pri odvisnih od prepovedanih drog običajno vodi v disfunkcionalno materinstvo in se pogosto konča z odvzemom otroka. Veliko žensk v Varni hiši Stigma ima otroke, ki pa ne živijo z njimi, pač pa bodisi z rejniki bodisi s starimi starši ali pa so oddani v posvojitev. Stigma »slabe matere« je ena najhujših.

 

Sporočilo

Če je patriarhija sistematično zatiranje in zastiranje žensk, je spolno nasilje, z izkušnjo katerega živi toliko njih, njena vrhovna oblika. Spolno nasilje je vrhovna oblika moči in nadzora patriarhije nad ženskimi telesi.[8] Kontinuiranim zlorabam v otroštvu običajno sledi tudi niz nasilnih izkušenj v odrasli dobi v obliki nasilja partnerjev, zvodnikov, dilerjev in življenja na ulici. Zaradi močno poškodovane samopodobe, kriminalizacije in stigmatizacije njihovih dejanj te ženske nimajo ustreznih mehanizmov za obrambo; njihova ranljivost je še močnejša kot pri moških odvisnikih. Tudi moški, ki razvijejo močno odvisnost, pogosto poročajo o zlorabah v otroštvu, je pa bistvena razlika v tem, da so ženske tudi kasneje v življenju bolj podvržene nevarnostim nasilja v vseh oblikah, zato potrebujejo obravnavo, ki je senzibilna za njihovo situacijo in potrebe.

Same pogosto kažejo močno ponotranjene tradicionalne ženske vloge, kot so normaliziranje nasilja nad ženskami z upravičevanjem nasilnih dejanj; ponotranjenje podobe ženskega telesa kot (seksualiziranega) objekta, ki ne pripada njej sami; močno idealiziran kult materinstva, s katerim naj bi ženska dopolnila svoje »žensko bistvo« in izpolnila nalogo, za katero je poslana na svet ipd. Patriarhije torej ne moremo zvesti na nekaj, kar delajo moški ženskam, saj s ponotranjenjem tradicionalnih ženskih vlog tudi same sodelujejo v njej. Patriarhija je strukturni problem, zažrt kar najgloblje v pore družbe.

Ženske, ki se znajdejo v Varni hiši Stigma, primarno ne razvijejo zavedanja o spolni neenakopravnosti. Pogosto se celo trudijo prilagoditi podobi idealne ženske in ženskosti, kot jo nalagajo družbene norme. Toda tu se pojavi paradoks. Če je na eni strani nezgrešljiva močno ponotranjena tradicionalna vloga ženske, je videti, da se nekje na poti ta sprevrže v svoje nasprotje – v odpor do vsega predpisanega, naj si to dovolim poimenovati odpor do patriarhije. Kajti te ženske živijo vse prej kot tradicionalna življenja. Včasih je videti, da živijo zrcalno nasprotje idealizirane, tradicionalne ženskosti in nanje se lepi vrsta hudih stigem – odvisnice, prostitutke, zapornice, brezdomke, tako imenovane »slabe matere«. S tem predstavljajo odstop od norme, radikalen odstop od tega, kaj bi ženska morala postati. To je odpor, ki ne poteka na zavestni ravni, pač pa, nasprotno, celo kot želja po pretiranem udejanjanju zahtev patriarhije, kot želja po prilagoditvi, ki pa se zaradi nemogočih zahtev sprevrže v svoje nasprotje. Številna odklonska in deviantna vedenja, ki jih razvijejo, pričajo o tem, da je šlo nekaj narobe s predpisanimi zahtevami družbe. Njihovo sporočilo je paradoksno – je radikalno udejanjanje patriarhije in hkrati odpor do nje. Je odpor do tradicionalnih podob in vlog ženske, o čemer priča njihovo nekonvencionalno življenje.[9]

Zaradi neupoštevanja normativnih pravil tradicionalne ženskosti je družba do žensk še posebno neizprosna, njihova stigma pa zato še globlja. Kot družba smo dvolični v razsojanju o dejanjih, ki jih počnejo tako ženske kot moški. Težko je razumeti odvisnika in njegovo vedenje – če je to ženska, še toliko bolj. Težko je razumeti slabo skrb za otroka – če je v njej udeležena ženska (mati!), še toliko bolj. Težko je razumeti kriminalna dejanja – če jih zagreši ženska, še toliko bolj. Moško nasilje je pogosto tolerirano, celo normalizirano – nasilna ženska je deviantni odklon od vsega, kar bi kot ženska morala postati. Dvoličnost vlada tudi v odnosu do prostitucije: moški, ki jo koristi, je v drugačni poziciji kot ženska, ki jo nudi – on je toleriran, ona je družbeno in moralno dno.

To je nasilje nad ženskami, ki ne more biti zgolj individualen, naključen problem redkih posameznic, pač pa je zmeraj tudi strukturno nasilje, ki govori o množičnosti in ga ni mogoče prevpraševati ločeno od kulturnih mehanizmov, ki proizvajajo spolne neenakosti. Razkrajanje patriarhije na način analiziranja in problematiziranja tradicionalnih ženskih vlog vidim kot eno pomembnejših delovanj za razreševanje tega problema. Osredotočila sem se na vidik tradicionalnih spolnih vlog v patriarhiji, seveda pa je nazadnje tudi to (le) ena od perspektiv.

Senzibilizirati se je treba za to stigmatizirano skupino žensk, saj so ogledalo družbe in njenih (pogosto nesmiselnih) zahtev, zaznati potrebo po razumevanju in reševanju problemov tako na individualni kot na sistemski ravni, in jih ne skrivati pred očmi družbe, pač pa jih narediti vidne. Anomalija niso one, anomalija je sama družba, ki proizvaja množico nesrečnih zgodb. Njihove posamezne zgodbe na svoj način pričajo o tem, kaj je z družbo narobe. Ta jih je izpljunila, morala pa bi, prav obratno, vstati za njih in jih dojeti kot del svojega problema. One same so sporočilo: ne morem ali nočem – pogosto pa oboje hkrati – se prilagoditi in zlesti v vlogo dobre žene in matere, v vlogo tako imenovane »normalne ženske«, kakršno predvidevate zame. Ne morem ali nočem, morda oboje hkrati. Vsa dolga zgodovina človeštva je zastirala ženske, jih vsaki dobi prilagojeno ukalupljala v to in ono, nikoli pa jim ni dala prostora za avtonomno izražanje samih sebe. To je tisto, za kar si je treba prizadevati, kajti ženska potrebuje a room of her own, lastno sobo, kot pravi Virginia Woolf.[10]

 


 

[1] Gl. intervju z vodjo Varne hiše Stigma Sabino Zorec, letošnjo dobitnico feministične nagrade WoW, ki jo podeljuje Mesto žensk: https://voxfeminae.net/pravednost/sabina-zorec-voditeljica-jedine-sigurne-kuce-za-ovisnice-o-drogi-u-sloveniji/.

[2] Gl. https://www.total-slovenia-news.com/made-in-slovenia/7216-feature-stigma-safe-house-a-home-for-marginalised-women-in-slovenia?fbclid=IwAR1hZZVOKwYI8_ahg-c898_-ots0Kjy9x6KoXAQgSvPfbManSw6eBeDU2lk in https://www.dnevnik.si/1042940877/Slovenija/obrazi-nevladnikov-droga-je-velikokrat-strategija-prezivetja-po-hudih-zlorabah-ali-nasilju-v-druzini?fbclid=IwAR3m6SXxjx81Qjo-Yw-ScQMi4aJNNTrih8PJiwjeFThrrtMHdQ1caKYz9vI.

[3] Simone de Beauvoir, Drugi spol, 1. knjiga: Dejstva in miti, Krtina, Ljubljana, 1999, 14.

[4] Prepričanje, da je ženska odstop od moške norme, se pojavlja v vsej zgodovini. Že Aristotel je trdil, da je ženska popačen moški. Je pa Freud prvi asimetrijo med spoloma opisal in postavil teorijo spolne razlike. Za razumevanje formiranja ženskosti, kot jo prikaže psihoanaliza, beri Freudove razprave Ženskost (1933; slov. prev. v: Delta, 1995, št. 1–3, 39–55), O ženski seksualnosti (1931; slov. prev. v: Eva D. Bahovec /ur./, Ženska seksualnost – Freud in Lacan, Analecta, Ljubljana, 1992, 23–38) in Nekatere psihične posledice anatomske razlike med spoloma (1925; slov. prev. v: Eva D. Bahovec, nav. d., 12–22).

[5] Gl. raziskavi na tem področju: Neva Faninger, Potrebe stanovalk varne hiše za uživalke nedovoljenih drog, ki so žrtve nasilja, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani, 2012, in Eva Rogina, Mentalizacija in psihološko blagostanje pri ženskah, odvisnih od psihoaktivnih snovi, diplomsko delo, Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete, Univerza v Ljubljani, 2016.

[6] Gre za program zmanjševanja škode na področju prepovedanih drog. Gl. Sabina Zorec, Zmanjševanje škode zaradi drog in delo z uporabnicami nedovoljenih drog, Ljubljana, 2011.

[7] Gl. intervju s Hano Košan, strokovno vodjo programa preprečevanja deložacij pri društvu Kralji ulice: https://ipes-si.org/blog/2020/09/24/kraljice-ulice-nevidno-brezdomstvo-zensk/.

[8] Gl. Darja Zaviršek (ur.), Spolno nasilje. Feministične raziskave za socialno delo, Visoka šola za socialno delo, Ljubljana, 1996.

[9] Gl. Tamara Podlesnik, Med neizrekljivostjo in telesom, poglavje »Sveto, histerično in anoreksično telo kot simptom izpolnjevanja ženskosti. Problem hagiografij«, doktorska disertacija, Ljubljana, 2020, 55–84.

[10] Stališča v pričujočem prispevku so nastala na podlagi večletnega opazovanja, analiziranja in seveda aktivne udeleženosti v patriarhiji kakor tudi na podlagi dela z ženskami v Varni hiši Stigma v zadnjem letu, za kar bom večno hvaležna.

Prispevek je del projekta Spol in družba 2020, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo. 2916

Komentarji