bell hooks, Naša pozicija: Razred je pomemben

 

9789617003420-2

Sophia, Ljubljana, 2019, 205 str.

Zbirko esejev Naša pozicija: Razred je pomemben plodovite ameriške feministične teoretičarke in kritičarke bell hooks smo v prevodu Mojce Dobnikar v slovenščino dobili lani, dobrih 19 let po izidu originala. Ker gre za humanistično kritiko, ki je zvezana s specifičnimi družbenimi konteksti ameriškega 20. stoletja v prehodu v novo tisočletje, se je najprej vredno vprašati: Koliko in na kakšen način knjiga govori o naši sedanjosti? Včasih preroško veliko, na drugih mestih pa občutno premalo, da bi jo lahko označili za izjemno delo, ki smo jih vajeni od bell hooks.

A pred vsebino velja podati nekaj osnovnih informacij o knjigi. Sestavljajo jo avtoričin predgovor, uvod in štirinajst esejev, poleg tega pa vsebuje še spremno besedo Marine Gržinić, ki knjigo postavi v širši kontekst opusa bell hooks in pomembnih teoretskih tokov temnopoltih kritičark, teoretičark in pisk. hooks je znana po kultnih in pionirskih knjigah, ki so v feminizem drugega vala vnesle prepotrebno pozicijo črnskih žensk, kritiko rasizma in opozarjanje na marginalizacijo črnskih glasov v gibanjih za civilne pravice, denimo Ain’t I a Woman? (1981) in Feminist Theory: From Margin to Center (1984), a njena največja dodana vrednost je nezmotljiv občutek za stil, s katerim ji uspe pisati za širok krog že prepričanih in (še) skeptičnih bralk_cev. Že v Ain’t I a Woman? opozarja na težak boj temnopoltih žensk za artikulacijo svoje pozicije in izkušenj, v poznejši zbirki esejev Killing Rage: Ending Racism (1995) pa pridoda, da je bila v preteklosti večina akademskih del o rasi hermetično pisanih za belo ali vsaj višjeslojno akademsko občinstvo, čemur se sama v svojem pisanju stalno upira.

Njene analize izhajajo iz živeče izkušnje in so v tem smislu politično trdno pozicionirane v kontekstih njenega otroštva na segregiranem ameriškem Jugu v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja ali študija v drastično drugačnem okolju svobodnjaške kalifornijske univerze Stanford v sedemdesetih letih. V tej perspektivi hooks različnim bralkam_cem nudi popoln vstop v kritične teorije rase, spola, razreda in njihovega prepletanja, ki so bolj kot s pretirano teoretsko konceptualizacijo podane s poetičnimi avtobiografskimi izpovedmi, refleksijami, bolečino, jezo in upanjem, ki jih avtorica občuti v odnosu do analizirane družbe. V tem je podobna, celo vzporedna, denimo Audre Lorde, ki v svoji izjemni »biomitografski« knjigi Zami: Novo črkovanje mojega imena (2013) opisuje svoje odraščanje s karibskimi starši v rasno segregiranem New Yorku in skozi biografsko-zgodovinske prigode iz svojega življenja pove o rasi, spolu, seksualnosti in razredu več kot marsikatera akademska razprava.

S primarno temo knjige Naša pozicija: Razred je pomemben se običajni fokus avtorice – na feminizmu in rasi – prestavi na razred oz. akutno molčanje o vse večjih razrednih razlikah v ameriški družbi leta 2000, za katere hooks nekoliko preroško napove, da bodo pripeljale do »razredn[e] vojn[e], če ne bomo kolektivno nasprotovali razrednemu zatiranju« (str. 9). hooks se je večkrat spopadla z molkom o realnih družbenih problemih, ki brbotajo pod površinskimi ideologijami. V zgodnejših delih je pisala o molku temnopoltih žensk, ki so bile utišane v artikulaciji svojih razlik tako v odnosu do navidezno enotnega gibanja za pravice temnopoltih kot tudi v odnosu do (pretežno belskega) feminističnega gibanja. Tokrat pa se je spopadla z molkom bogatih in revnih o razlikah, ki ameriški sen meritokracije postavljajo na laž. Zdi se, da je govor o razredni razliki najtrši oreh, piše, saj se po novem veliko raje pogovarjamo o rasi in spolu, s tem pa odvračamo pozornost od čedalje večjih razrednih neenakosti in tega, kako so različne marginalizacije med sabo povezane. Tako molk povzroči, da ni »organiziranega razrednega boja, ni vsakodnevne neposredne kritike kapitalističnega pohlepa, ki bi spodbujala razmišljanje in akcijo« (str. 1). hooks si zato zada nalogo, da sama artikulira zgodbo o svojem razredu, otroški revščini in poznejši razredni mobilizaciji navzgor.

Prva poglavja/eseji nas tako vodijo skozi njeno otroštvo. V njih opisuje preživljanje časa pri dedku in babici, ki sta sama pridelovala hrano in s sosedi še vedno živela v starih solidarnostnih skupnostih; religiozno vzgajanje, ki jih je učilo istovetenja z revnimi; patriarhalno družino, v kateri je oče finančno odvisni materi skrbno odrejal mesečno žepnino; segregacijo v šoli; in pot na Stanford, kjer je šele zares spoznala pomen revščine – v odnosu do bogatih belcev in tudi do nove črnske buržoazije. Kalifornijski fakulteti pripisuje najbolj drastično prepoznanje razrednih odnosov: tega, da se bogati bojijo revnih in jih celo sovražijo; da črnska buržoazna elita ni več solidarna s svojo raso; in da akademski prostor ni rezerviran za najbolj nadarjene, temveč predvsem za višje razrede: »Revni študentje in študentke so bili na najboljših visokošolskih institucijah dobrodošli samo, če so se bili pripravljeni odreči spominu, pozabiti preteklost in imeti sedanjo asimilacijo za edino vredno in smiselno realnost« (str. 41). Avtorica je najprodornejša, ko te lekcije neenakosti vzame za svoje, jih odkrito predela skozi bolečino, ki so ji jih povzročale, in iz njih naredi nekaj novega, boljšega. 

bell hooks

bell hooks

V zadnjih treh poglavjih – »Razredne zahteve: nepremičninski rasizem«, »Prestopanje razrednih meja« in »Življenje brez razredne hierarhije« – opiše, kako se je kot univerzitetna profesorica in pisateljica iz delavskega razreda znašla v razkolu med svojo zgodovino in sedanjostjo, novimi finančnimi zmožnostmi in iskanjem političnih alternativ kapitalistični potrošnji. Tako na koncu ponudi štiri preproste točke, ki so v skladu z njeno naklonjenostjo demokratičnemu socializmu: prvič, upiranje nepotrebni potrošnji in skupnostna uporaba virov; drugič, delitev zaposlitev, tako da vsi dobijo spodobno plačo, hkrati pa enakovredno (ne glede na spol) vlagajo v delo doma; tretjič, oblikovanje politik, skozi katere se demokratično odloča, v katere programe gre davkoplačevalski denar; četrtič, pravica do varnih in dostopnih stanovanj. Njen program v knjigi ni razdelan, zato obstaja več nejasnosti, kako doseči katerokoli od točk, a vsaj prva točka izhaja iz njene vsakdanje prakse, kjer del svojega dohodka in drugih virov (npr. avto) porazdeli/posoja skupnosti ter s tem nakazuje potencialne lokalne upore kapitalističnemu sistemu. Prav tako nekoliko jasnovidno napove ekonomsko krizo in odzive nanjo, ko pravi, da bo »[s]tanovanjsko vprašanje … bolj kot katerokoli drugo, s katerim se srečuje naša država, prisililo državljane in državljanke, da se soočijo z razredno realnostjo« (str. 156). Dve desetletji, ki sta sledili izidu knjige, sta sicer avtoričino tezo, da organiziranega razrednega boja ni, nekoliko zamajali: čeravno ne moremo trditi, da je organizirani razredni boj dosegel kakršnokoli revolucionarno zarezo v »kapitalistični pohlep«, je razredna artikulacija postala del političnih akcij in kritike zadnjih dveh desetletij vsaj z zasedbo svetovnih borz, gibanjem Black Lives Matter in nedavno refleksijo razrednih razlik v odnosu do širjenja in zdravljenja bolezni, povezanih s covid-19. A hooks ima v svojem bistvu prav: razred je vedno bolj pomemben, tako kot je pomembno upoštevanje intersekcionalnosti različnih pozicij.

Vendar pa ima v celoti knjiga tudi več težav. Ker je pisana kot serija zaključenih esejev, se začnejo osnovne teze in anekdote čez čas ponavljati, na mestih tolikokrat, da izgubijo svoj prvotni učinek. Če avtobiografija v začetnih poglavjih deluje kot prav posebna vrsta teoretskega pristopa, v drugem delu knjige manjka nekaj metodološke rigoroznosti, ki bi bila potrebna za večjo prepričljivost napisanega. V poglavju »Razred Jaz-Jaz: Mladi in brezobzirni« hooks denimo trdi, da so mladi osredinjeni na potrošnjo. Če sprejmemo tezo o homogenizaciji generacije, ki ni ravno empirično podprta, težje sprejmemo izjave v smislu »Mladi bi radi živeli v svetu brez rasizma, vendar ne želijo opravljati političnega dela za spreminjanje sebe ali družbe« (str. 90), ali »Čaščenje bogastva v kulturi mladih med drugim izvira iz dejstva, da je lažje priti do denarja in dobrin kot pa odkriti smiselne vrednote in etiko …, se spoprijateljiti in ohranjati prijateljstvo, spoznati ljubezen« (str. 94), ali »Ne morejo ubiti zatiralca, ker ne vedo, kdo jih zatira. Ne razumejo razredne politike ali kapitalizma. V njihovih glavah biti brez denarja pomeni biti brez življenja« (str. 97). Glede na avtoričine jasno izpeljane primere, podprte s strokovno literaturo, ki jih najdemo na primer v analizah razreda in rase v veliko boljši knjigi Killing Rage, se zdijo posploševanja in umanjkanje referenc le pet let pozneje ne samo površna generalizacija, temveč pavšalna moralna obsodba neke generacije. 

Nič bolj podprto se ne zdi njeno povezovanje krščanske religije, rasti ateizma in sprememb v odnosu do revnih: »Spremembe v odnosu do revnih so sovpadale z razvrednotenjem tradicionalnih verskih prepričanj« (str. 49). Avtorica tu ponudi za referenco »delo teologov osvoboditve« in knjigo Freedom of Simplicity (1981) ameriškega krščanskega teologa Richarda Fosterja, iz katere citira Pavlovo vizijo krščanske solidarnosti. Če za trenutek pustimo ob strani dejstvo, da si je v posttrumpovskih ZDA pač težko predstavljati zavezništvo med radikalno levičarsko politiko in krščansko tradicijo, hooks v svojem zapisu ne ponudi nujne povezave med solidarnostjo in religijo ali sekularizacijo in tekmovalnim kapitalizmom, ki diskriminira revne, hkrati pa se posplošeno povezovanje krščanstva in razredne pravičnosti v kontekstu realne multikulturnosti ameriške družbene krajine bere na moč omejeno. Avtorica je prepričljivejša v opisovanju spletanja »novodobne duhovne misli« in kapitalizma, predvsem v pomenu prelaganja odgovornosti za revščino s strukturnih problemov in sistemskih rešitev na pleča posameznikov_ic, ki so si za revščino, kot nas prepričujejo novodobni (s kapitalizmom povezani) guruji, krivi sami, ker niso dovolj verjeli, vizualizirali svojega uspeha, ker v vesolje niso pošiljali dovolj pozitivnih misli ali pa so se med reinkarnacijo v novo življenje sami odločili za preizkušnjo revščine. 

hooks večkrat verjetno pravilno opozori, da imamo danes opravka z »[obliko] razredne vojne, ki poteka neopaženo« (str. 51), njene nevidnosti pa ne zapleta le vrsta sprejetih mitov – o meritokraciji, individualni odgovornosti, brezrazredni družbi ipd. – temveč tudi skrben medijski marketing in povzdigovanje potrošnje, ki nista dosegla le tega, da so revni sprejeli vrednote in življenjske navade bogatih, temveč sta privedla do družbene stratifikacije, v kateri je, kot pretresljivo pravi hooks, denar postal mera vrednosti človeka. »Pohlep je bil vodilo trenutka in ustvarjati dobiček z vsemi sredstvi je pomenilo le povsem izživeti ameriško delovno etiko« (str. 72–73), pravi o osemdesetih letih 20. stoletja, odtlej pa se je neoliberalno tekmovanje le še zaostrilo. A kaj, ko avtorica, kadar govori o sodobnih bogataših in sodobnih revežih, spet zapade v stil moralističnih pisem bralcev ali slabe kolumne z nasveti za lokalni časopis. Ko opisuje prve, beremo izjave tipa »Veliko bogatih ‘individuov’, ki sem jih povprašala«; »Neka moja bogata znanka« je priznala … (str. 83), česar pač ne moremo jemati kot resno analizo ameriškega višjega razreda. Prav tako po opozorilu o razmahu problema mamil v revnih nebelskih skupnostih, za katerega v socioloških analizah že ponarodelo velja, da je nedvomno povezan z reaganizmom, ukinjanjem servisov socialne države, izgubo služb za nizkokvalificirane delavke_ce ipd., zapade v nekoliko nekoherentno ponavljanje dejstev, obsodb – revni si želijo trošiti kot bogati – in iskanja dodatnih krivcev in/ali posledic ekonomskega propada sosesk (zasvojenost z igrami na srečo). Čeravno lahko vse te pojave v skupnostih nedvomno najdemo, posamezni primeri in nekaj anekdot še ne naredijo rigorozne analize, ki bi jo tema zahtevala. Za vprašanje zvezanosti razreda in spola se je tako bolje ozreti k Silviji Federici, katere znamenito delo o začetkih kapitalizma in preganjanja ženske neodvisnosti Kaliban in čarovnica (v izvirniku objavljeno leta 2004) je v slovenščini prav tako izšlo lani, za povezovanje rase, razreda in spola pa h knjigi Women, Race and Class (v izvirniku objavljeno leta 1981) Angele Davis, v katerem nas avtorica vodi skozi zgodovino temnopoltih žensk delavskega razreda od suženjstva dalje. 

Delo Naša pozicija: Razred je pomemben je pomembno predvsem zaradi avtobiografskosti in literarne kvalitete, nikakor pa ne spada med boljša teoretska dela o razredu in povezovanju le-tega s spolom, raso, seksualnostjo itd. A kakorkoli obrnemo kolesje kritike, je treba priznati, da je bell hooks kljub vsemu izjemna v tem, kar počne: po prebranem se bralka_ec v več točkah z njo mogoče ne strinja, vendar avtorica v knjigi hkrati živo naslika osebne svetove, ki nas vabijo k temeljnemu premisleku o tem, kako začeti artikulirati naše pozicije, diskriminacijo in privilegije. Dobro bi bilo, če bi izvirne in pronicljive eseje bell hooks prevajali in brali pogosteje, a če se z njo šele spoznavate, začnite kje drugje kot pri Naši poziciji.

Komentarji