Sredi marca 2020 se je v Sloveniji ustavilo življenje, kot smo ga poznali. Zaradi preprečevanja širjenja novega korona virusa smo pokupili_e zaloge osnovnih živil in se založili_e s toaletnim papirjem, še zadnjič do nadaljnjega prevzeli_e otroke iz vrtcev, vrata pa so zaprle tudi šole in tista delovišča, kjer narava dela to dopušča. Znašli smo se v novi realnosti, ki se je postopno, a vztrajno ožila, dokler se ni skrčila praktično zgolj na naše domove. Na sistemski ravni so bili namreč sprejeti mnogi ukrepi, ki so, bolj ali manj očitno, posegli v vsakdanje življenje ljudi. 

Eden izmed sprejetih ukrepov se je še posebno močno dotaknil tudi določene skupine žensk – nosečnic¹. Sprejete spremembe, ki so odziv zdravstva na širjenje novega korona virusa, vključujejo namreč zmanjšano število obveznih pregledov v nosečnosti,(1) odpoved nekaterih presejalnih testov (npr. za nosečniško sladkorno bolezen), prepoved prisotnosti partnerja_ke pri ultrazvočnih pregledih, odpoved predavanj v šolah za starše, obvezno nošenje maske pri vseh pregledih in tudi porodu.(2) V nekaterih regijah so ženske ostale brez osebne_ga ginekologinje_a, saj so se spremenili načini vodenja pacientk, tako da je za vse odgovoren_a zgolj dežurni_na ginekolog_inja po razporedu, ki nima vpogleda v njihovo zdravstveno dokumentacijo, z izjemo nosečniške knjižice v primeru nosečnosti. Tudi podpora novopečenim staršem v obliki obiskov patronažnih delavk_cev, ki na domu pomagajo pri oskrbi žensk po porodu in njihovih novorojenk_cev ter začetkih dojenja, je ukinjena, možni pa so posveti po telefonu.

Največ prahu v javnosti sicer dviguje ukrep, ki prepoveduje prisotnost spremljevalca_ke pri porodu v vseh slovenskih porodnišnicah. Če je bilo še pred nekaj desetletji rojevanje brez spremljevalke_ca stalna praksa, pa je do danes kultura rojevanja doživela razcvet v obliki mnogih pozitivnih sprememb, ki so namenjene psihološki podpori žensk v času poroda. Mednarodna zveza babic (International Confederation of Midwives, ICM) pri tem izpostavlja pomen sočutnosti, ohranjanja dostojanstva in spoštljivih medsebojnih odnosov v porodnih sobah ali drugih okoljih, kjer potekajo porodi (npr. doma). Pomembno je informiranje o poteku poroda in spoštovanje odločitev porodnic ter njihovega informiranega soglasja (ali nesoglasja) glede različnih medicinskih intervencij.(3) Pri tem je ključna prisotnost pomočnika_ce pri porodu, večinoma so v tej vlogi partnerji_ke žensk ali pa dule, porodne spremljevalke, ki pomagajo pri komunikaciji med osebjem in porodnico ter ji nudijo čustveno podporo.

Podpora osebe, ki jo porodnica pozna in ji zaupa je, po mnenju pobudnic peticije »Spremstvo partnerja pri porodu je pomembno navkljub epidemiji!« ključna. Zmanjšuje namreč stres, strah pred neznanim, ki lahko negativno vpliva na potek poroda – predvsem poveča možnost za zastoj poroda in za različne zaplete, zaradi katerih so potrebne medicinske intervencije. Prisotnost izbrane_ga spremljevalke_ca tako podpira naraven in hiter potek poroda, nudi možnost nemedicinskega lajšanja bolečin, stalna prisotnost dodatne osebe ob porodnici pa razbremenjuje delo babic.(2) Tudi po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije (World Health Organization, WHO) je spremstvo pri porodu ključno za spoštljivo ravnanje s porodnicami, zato jo je leta 2019 vključila v svoja priporočila. V času pandemije priporočilo ni bilo umaknjeno, še vedno velja, da naj porod poteka tako kot prej v prisotnosti (zdrave) osebe.(4) Avtorice omenjene peticije izpostavljajo tudi pomen prisotnosti očeta ob rojstvu z vidika možnih zapletov, npr. kadar je treba opraviti carski rez. V tem primeru oče zagotavlja novorojencu_ki prvi stik kože na kožo, ki je, kot dokazujejo mnoge študije, izredno pomemben, pomaga pa tudi pri vzpostavitvi čustvene navezanosti med očetom in otrokom. Da se poznata od prvega dneva življenja, je namreč očetova in otrokova pravica.(2)

Upoštevajoč navedene pomisleke se torej zdi, da se v imenu zmanjševanja tveganja za prenos okužbe sprejemajo nekateri ukrepi, ki niso povsem utemeljeni. Znašli_e smo se v izrednem stanju, ki ga, tako kot vse izredne situacije v zgodovini, določajo specifični diskurzi. Tokrat so to politični, krizni in zdravstveni diskurz. Seveda ne zanikamo resnosti sedanje zdravstvene situacije, vendar je ob tem smiselno opozoriti tudi na družbeno konstrukcijo zdravja in bolezni ter medicinskega znanja, ki jo spremlja. Že na začetku prejšnjega stoletja je na primer Ludwik Fleck zapisal, da je znanstvena resnica nedosegljiv ideal, saj se nikoli ne ustvarja v vakuumu, pač pa je podvržena različnim »miselnim slogom« in družbenim okoliščinam ter specifičnim kontekstom, v katerih se ustvarja. Tudi naravoslovne znanosti, denimo medicina, so v samem bistvu družbene narave, so torej vseskozi vpete v vsakokratne zgodovinske, kulturne, družbene in politične okoliščine.²

Trenutni družbeni kontekst je zaznamovan z negotovostjo zaradi razglašene globalne pandemije, takšne okoliščine pa so odlična podlaga za razvoj različnih diskurzov, ki poskušajo uokviriti našo realnost. To se dogaja na različne načine. Na politični ravni se z uporabo nekaterih metod komunikacije poskuša poudariti resnost problema. Na področju javnozdravstvenih politik se podaja vedno nova priporočila o tem, kako naj državljani_ke ravnamo v posameznih situacijah, kakšne oblike zaščite so primerne, kakšne higienske prakse ustrezajo zastavljenim standardom. V zdravstvenih ustanovah so ukrepi še bolj zaostreni. Ob pomanjkanju zaščitne opreme in stanju zdravstva v Sloveniji je to gotovo izredno pomembno. A veljavnosti takšnim ukrepom ne podeljujejo le dejstva, pač pa je zagotovljena tudi z retoriko, ki ni družbeno nevtralna in ki vzpostavlja neenaka razmerja moči med zdravstvenim osebjem ter (potencialnimi) pacienti_kami.

Medikalizacija je proces, ki nekatere vidike družbenega življenja postavlja v medicinski kontekst, torej posamezno (nemedicinsko) stanje opredeljuje kot medicinsko, patološko in zato potrebno zdravstvene obravnave. Nosečnost in porod nista le biološki, pač pa tudi kulturni in družbeni dogajanji in sama po sebi ne zahtevata visoke stopnje medicinskega nadzora. Čeprav se lahko tudi z medicinskega vidika legitimno vprašamo o smiselnosti nekaterih ukrepov (npr. nošenje maske med porodom – stopnja zaščite je zaradi hitrega večanja prepustnosti ob predihavanju popadkov vprašljiva), so ti tu predvsem zato, da vzbujajo občutek varnosti ter zaupanja v kompetentnost medicinskega osebja in stroke, ki v imenu zaščite javnosti sprejme tudi kakšen ukrep preveč.

V času, ko je skrb za reproduktivno zdravje žensk zaradi splošnega krčenja zdravstvenih storitev močno okleščena, bi nas morale še posebno skrbeti dolgoročne posledice takšnih odločitev medicinske stroke. Mednarodna organizacija Marie Stopes (MSI) svari, da bi lahko imele omejitve potovanj in karantena uničujoče posledice za ženske zaradi težav pri zagotavljanju kontracepcije (po podatkih UKC Ljubljana tudi v Sloveniji trenutno ne izvajajo vstavljanja materničnih vložkov) in oteženega dostopa do drugih storitev, povezanih z reproduktivnim zdravjem, na primer dostopa do varnega splava. MSI ocenjuje, da bo v preostanku leta brez dostopa do načrtovanja družine ostalo 9,5 milijona žensk oziroma 4 milijone, če se bo staro stanje vzpostavilo po treh mesecih. Po njihovi napovedi naj bi zaradi manka storitev imeli do 3 milijone dodatnih neželenih nosečnosti, 2,7 milijona tveganih splavov in 11.000 smrti, povezanih z nosečnostjo.(5) V ZDA so zaradi nevarnosti prenosa okužbe, ki je posledica množičnega zbiranja protestnikov pred klinikami, kjer ženskam omogočajo splav, te klinike že primorane zapirati svoja vrata.(6) Ob takšnih novicah tudi spletni komentarji, kot sta »Življenje je močnejše od smrti!« in »Življenje je našlo pot. Virus pobija … a je hkrati poskrbel, da se bo rodilo več otrok«,(5) na žalost niso več presenetljivi. Videti je torej, da v tem času ne primanjkuje le mask in razkužil, pač pa tudi pozornosti na širši kontekst krize oziroma izrednih razmer. Te nikakor ne bi smele biti izgovor za krčenje obstoječih reproduktivnih pravic in vračanje k preživetim praksam, ki so jih v zadnjih desetletjih z veliko truda zamenjale boljše – dokazano koristnejše za javno zdravje in prijaznejše do vseh vpletenih.
¹ Uporabljena terminologija označuje vse noseče osebe, ne glede na spolno identiteto.

² Cohen, R., in Schnelle, T., Cognition and fact: Materials on Ludwik Fleck, D. Reidel Publishing Company, Dordrecht, 1986.