Vse, kar res potrebujem, je … denar

O seksualnem delu v ameriški družbi

Nekdanja seksualna delavka oziroma striptizeta Cardi B je na letošnji podelitvi glasbenih nagrad grammy kot prva ženska v zgodovini prejela nagrado za najboljši rap album Invasion of Privacy. Na podelitvi grammyjev je tudi nastopila s komadom »Money«, ki v besedilu in videospotu v središče postavi prav ples za denar, za kar se je Cardi B odločila pri 19 letih, ko je želela pobegniti iz nasilnega razmerja. 

To, da lahko Cardi B v svojih komadih, v medijih in predvsem na Instagramu izpostavlja svojo preteklost seksualnega dela, je privilegij. Tiste, ki se trenutno preživljajo s seksualnim delom, se praviloma skrivajo pred očmi javnosti, saj je njihovo delo v ZDA popolnoma kriminalizirano. Seksualne delavke so obravnavane kot žrtve,vsi drugi vključeni pa kot sodelujoči v zločinu trgovanja z ljudmi. Z novim paketom zakonov SESTA (Stop Enabling Sex Traffickers Act, Zakon o preprečevanju omogočanja trgovanja z ljudmi za namen spolnega izkoriščanja) in FOSTA (Allow States and Victims to Fight Online Sex Trafficking Act, Zakon o omogočanju boja držav in žrtev proti spletnemu trgovanju z ljudmi za namen spolnega izkoriščanja) iz leta 2018, ki naj bi dodatno zaščitil žrtve trgovanja z ljudmi, pa so ZDA še bolj omejile možnosti za varno opravljanje seksualnega dela. Od lani so spletne strani in platforme, ki posredujejo seksualne vsebine – na primer Google Drive, Tumblr, Craigslist, Reddit – odgovorne in lahko tudi kaznovane za vsebine, ki jih objavijo njihove uporabnice ali uporabniki. Seksualnim delavkam, ki so uporabljale spletno oglaševanje sta zdaj medsebojna komunikacija in varnejša komunikacija s strankami onemogočeni,svoje delo morajo (spet) prestaviti na ulico, spremeniti morajo pogoje dela in veliko težje preverjajo stranke. Tiste, ki so doslej imele nadzor nad prodajo svojih seksualnih storitev v svojih rokah, so ga zdaj zelo verjetno prisiljene prepustiti posrednikom, predvsem pa se težišče nadzora pomakne k strankam.

S temi zakonskimi spremembami seksualno delo še naprej ostaja ujeto v binarno opozicijo med prisilo in nemoralnim uživanjem. Tiste, ki se odločijo za opravljanje seksualnega dela, so lahko bodisi naivne in pasivne žrtve drugih bodisi erotične profesionalke, ki imajo rade seks, v nobenem primeru pa niso obravnavane kot delavke. V seksualni industriji je veliko tako žrtev trgovanja z ljudmi kot tudi žensk, ki uživajo v svojem delu, a to ni vsakdan večine žensk v industriji. Tako kot v večini služb so izkušnje seksualnih delavk raznolike, naj gre za erotični ples, pornografijo, ulično prostitucijo, delo v bordelih, spletno ali eskort prostitucijo. Tako kot vsi drugi ljudje, ki delajo za preživetje, tudi ženske, ki opravljajo seksualno delo, to počnejo zaradi denarja, torej so njihovi razlogi za vstop v seksualno industrijo predvsem ekonomski. Toda v nasprotju z drugimi so za to kaznovane na najrazličnejše načine – s strani države, policije, posrednikov, strank ali konec koncev aktivistk, ki se borijo za njihovo »zaščito«. Seksualno delo torej ni ne dobro ne varno; večina žensk v njem ne uživa, temveč so opustile sanje o izpolnjujoči službi, v kateri ne bi bile izkoriščane in bi jo rade opravljale. Pri večini gre najpogosteje za izbiro med različnimi slabimi možnostmi, le da so za seksualno delo na koncu bolje plačane, včasih pa je to zanje tudi edina izbira. 

Ekonomske razmere in revščina so ključni razlogi, zakaj ženske vstopajo v seksualno industrijo. Ženske torej prodajajo seksualne storitve zaradi služenja denarja – gre za dejstvo, ki je velikokrat spregledano in zanemarjeno. Če denimo upoštevamo, da z dvodnevnim pisanjem članka, kot je ta, zaslužimo enako količino denarja kot s pol ure seksualnega dela, se seksualno delo hitro izkaže za izredno logično potezo. V večini primerov pa gre za še očitnejšo racionalno in praktično preživetveno strategijo, za (edino) možnost pobega iz brezposelnosti, revščine, premalo plačanih služb, nasilnih razmerij ali družin. Za seksualno delo se ženske ne odločijo, ko so že čisto na dnu, ampak preden pristanejo tam, saj jim omogoča, da ostanejo na površini. 

V popularni kulturi obstajajo najrazličnejši prikazi tega, kaj naj bi bilo seksualno delo in kakšne naj bi bile seksualne delavke ter njihova življenja. Naslednji primeri so izbrani zato, ker izpostavijo ekonomske razloge za vstop v seksualno industrijo in prikažejo seksualno delo kot to, kar je, torej najprej delo in s tem sestavni del življenja žensk, ki to delo opravljajo. Nobena od akterk se ne sprašuje o moralnosti svojih odločitev, hkrati pa so prikazani njihovi vsakodnevni dvomi, negotovosti in nevarne situacije, s katerimi se srečujejo. Filma Tangerine in Projekt Florida Seana Bakerja sta dobra primera tega, kako lahko beli moški – kar je precej nenavadno – posname nemoralizirajočo zgodbo o transspolnih ženskah in revnih samohranilkah. V Tangerine vidimo vse, kar se lahko temnopoltim transspolnim seksualnim delavkam zgodi v enem samem dnevu: zapor, razmerje s strejt moškimi, ulična prostitucija, droge, nasilje, transfobija – hkrati pa sta med samimi seksualnimi delavkami od samega začetka prisotni solidarnost in medsebojna podpora. In čeprav je dogajanje postavljeno na božični večer na obrobju Hollywooda, nikoli ne vidimo, da bi se protagonistki Sin-Dee in Alexandra odpravljali domov ali dom sploh omenjali v pogovorih, kar nam subtilno sporoča, da bosta božič najverjetneje preživeli na ulici, v službi in stran od svojih družin. Vprašanje, zakaj se prijateljici ukvarjata s seksualnim delom, torej sploh ni postavljeno, saj kot transspolni temnopolti ženski nimata veliko drugih izbir. 

V Projektu Florida si komaj polnoletna samohranilka Halley, ki kot brezposelna brezdomka s šestletno hčerko Moonee živi v motelu ob Disney Worldu, prizadeva, da ne bi potonila še globlje v brezizhodno revščino. Prek oglaševanja na spletni strani Backpage, ki v ZDA danes ni več mogoče, išče stranke in jih sprejema v motelski sobi, medtem ko njena hči čaka v kopalnici, ker je nima komu dati v varstvo. Ko se zdi, da Halley ne more biti v slabši situaciji, jo skupnost izolira, v zgodbo pa vstopi še država, ki se odloči, da ji bo odvzela Moonee in jo tako dodatno kaznovala za zločin poskusa preživljanja lastne družine.   

V središču ameriško-britanske nanizanke Harlots so zgodbe seksualnih delavk v bordelih in na ulicah Londona 19. stoletja. Nanizanko so napisale in producirale samo ženske. Ženski so tudi glavni liki, hkrati pozitivni in negativni, predvsem pa raznoliki – seksualne delavke, voditeljice bordelov, lezbijke, bogate in revne, vernice in temnopolte ženske. Moški liki izvajajo bodisi državno nasilje v obliki zaporskih kazni, bičanja in pošiljanja v ameriško suženjstvo bodisi individualno, v obliki posilstev, ugrabitev in umorov. Izjema so temnopolti in kvir moški, ki so velikokrat izpostavljeni kot zavezniki, a prav tako v marginaliziranih položajih. Vsaka epizoda nas, tudi v najkrajših dialogih, vrača na izhodiščno točko – prostitucija je za vse ženske like način preživetja. Ko recimo sodnik, ki želi dosledno izvajati zakone in zapreti bordele, pove nekdanji temnopolti prostitutki, za katero misli, da jo je rešil, ko jo je zaradi kraje obsodil, da postane njegova služabnica in ne sužnja v ZDA, in želi razumeti, kako punce pristanejo v bordelih, mu ona odgovori, da je to praktična izbira med denarjem in tveganjem, da jo kdo ubije s kladivom. Bordeli torej seksualne delavke ščitijo pred policijo in nasilnimi strankami, vendar morajo to zaščito plačati, s čimer izgubijo velik del avtonomije v razpolaganju z lastnim denarjem. 

Vedoč, da so velike stopnje umorov njihova realnost, večina seksualnih delavk svoje delo opravlja v nenehnem strahu in negotovosti pred nasiljem – v takšni ali drugačni obliki. Poleg dejstva, da bi jim dekriminalizacija njihovega dela pomagala, da bi se ti strahovi zmanjšali, jim k duševni zdržljivosti pomagajo predvsem t. i. himne denarju (money anthems). Rihannina Pour It Up ali že omenjeni komad Money Cardi B so na številnih platformah izpostavljeni kot komadi, ki seksualnim delavkam pomagajo dokončati izmeno ali včasih sploh priti v službo, ko bi raje delale karkoli drugega, kot iz obupa plesale v klubu za dolarske bankovce. Obe izvajalki poudarjata seksualno delo oziroma striptiz kot legitimen način služenja denarja – Cardi B recimo pravi: »Ne rabim zares K, rabim denar« (Money). V videospotih za Pour It Up in Money izvajalki solidarno prevzameta vlogi striptizet, ki so obkrožene izključno z drugimi striptizetami – v videospotih moških namreč ni, torej ne plešejo za njihove poglede in užitek, ampak izključno, tako kot v pravem življenju, za denar. 

________________________________________________________

1Tudi to, da so obravnavane kot žrtve, jih še ne ščiti pred policijskim nadzorom in zapornimi kaznimi, saj je prodajanje seksualnih storitev še vedno kaznivo dejanje in so seksualne delavke tiste, ki so najpogosteje preganjane in kaznovane.

2Večina spletnih platform, denimo Tumblr ali Reddit, se tako sama odloči, da bodo prepovedale in umaknile seksualne vsebine, nekatera družabna omrežja (Twitter, Snapchat) ali aplikacije za zmenke (Tinder) pa brišejo profile izpostavljenih seksualnih delavk, predvsem zato, da se izognejo potencialnim kaznim.

Prispevek je nastal v okviru projekta Medijski spol. Za finančno podporo projektu Medijski spol se zahvaljujemo Veleposlaništvu Združenih držav Amerike.

1clovecek-koncen-1-barven-slo    US-embassy ALT

Komentarji