Komentar k članku »Kulturna kastracija moških« Vesne Vuk Godina
Oktobra je Godina v Oni objavila prispevek o, kot pravi sama, kulturni kastraciji moških. Trdi, da so v času #jaztudi moški osovraženi, ter jih primerja z Judi v času Hitlerja in vleče vzporednice med koncentracijskimi taborišči in »poženščenjem«. Kapitalizem naj bi se danes hranil z ženskami na visokih položajih, in to menda dobro izkoriščamo. #jaztudi je krinka žrtve, ki smo si jo nadele z namenom, da se dvojno okoristimo: prvič, ko z orožjem seksa dobimo službo, in drugič, ko to predstavimo kot spolno nasilje. Šovbiznis je šovbiznis in če v seksu ne uživamo, smo krive same – vsako nelagodje še ni zloraba. Današnji kapitalizem potrebuje svoje Jude, pravi avtorica, in baje so danes to moški.
»Pokažite mi eno žensko, ki je nadrejeni še niso vsaj verbalno nadlegovali na delovnem mestu. In dvomim, da bo kmalu karkoli drugače, ker moramo kot družba obvarovati ta krhek moški ego, ki si jemlje dominacijo v tem svetu, pa čeprav nihče ne ve, kdo jim je to moč podelil. Oziroma so si jo verjetno kar sami vzeli in si jo zdaj ljubosumno lastijo.« (Jaz tudi, zgodba 96.)
Prostor, ki ga odpira Godina s svojim zapisom, je siva cona. Spolno nasilje. Nedvoumnega posilstva se avtorica ogne, a ta ločnica ne bi smela klicati po blažji obravnavi minimalističnih dejavnikov, ki se povezujejo v kulturo vulgarnih opazk, predatorskih pogledov in večanje dometa normativnih mej sprejemljivega. Kultura posilstva ji ne rečemo le zato, ker gre za nekaj vsakodnevnega, skritega, a pogostega, temveč ker gre za na videz nedolžne dejavnike, ki z združevanjem gradijo sistem spolnega zatiranja tistih, ki imajo manj družbene moči. To pa so, kljub (minimalnemu) napredku in mnenju Vesne Godina, še vedno ženske – sistemsko podrejene, drugorazredne.
Kampanja #MeToo oziroma pri nas #jaztudi storilce, spolne napadalce, poziva k sprejetju odgovornosti za svoja dejanja. V luči tega je nedopustno, da se »moderni položaj moških« primerja z zatiranjem Judov ali celo samih žensk. Predstavljajmo si, da bi ob kampanjah, kot je »Black Lives Matter«, podobno obrnili fokus in pisali, da je »moderni belec« zatiran enako, kot so bili zatirani sužnji. Ob takšni ideji bi se samo zgrozili. Rasizem je danes (za kanček) bolj nedotakljiva tema, bolj moralno nedvoumna – ženske pa se še vedno soočajo z nenehno prisilo dokazovanja svoje verodostojnosti.
»Protimoški diskurz«, ki ga omenja Godina, spominja na razmišljanje ekstremističnih desnih medijev ali zapise Romana Vodeba, samooklicanega psihoanalitika, ki, razjarjen nad poskusi izenačitve pravic razno- in istospolnih parov, že leta žveči slabo interpretacijo Freuda in kriči o »moškinjah« in simbolni »kastraciji moških«. Godina pravi, da je današnje razvijanje »ženskih lastnosti« pri moških moderno »trpanje v koncentracijska taborišča«. Govori o »enospolni družbi« in kritizira prizadevanja, da bi bili moški bitja, ki smejo čutiti in čustva tudi kazati. Celotni odstavek kaže na nepoznavanje ali nerazumevanje feministične logike.
Prepoznavanje moških kot čustvenih bitij je del razumevanja, da patriarhat škoduje družbi in s tem vsem spolom. Res sloni na zatiranju žensk, a to ne pomeni, da ne prizadene tudi moških. Pri prizadevanjih, da bi moški razvijali emocionalne kompetence, ne gre za »poženščenje« »močnejšega« spola, kot bi morda trdila Vodeb in Godina, temveč zgolj za težnjo k fizično in mentalno zdravi družbi, ki spoštuje sočloveka in mu daje dostojanstvo zunaj pripisanih spolnih vlog.
»Ženske so danes sveti spol,« pravi Godina, in ne več drugi spol. Drugi spol so danes moški. Iz tega lahko razberemo, da se danes dogaja diskriminacija moških; in ker avtorica piše v kontekstu gibanja #jaztudi, lahko domnevamo, da gre za moške, ki so hipotetično osovraženi in prestrašeni, da jim bo obtožba spolnega nasilja uničila življenje. Vse, kar je bilo potrebno za viktimizacijo moških, je bilo torej to, da so ženske spregovorile o spolnem nasilju, in že imamo skupino moških, ki jih je »strah«. Strah sveta, kjer odgovarjajo za posledice svojih dejanj?
Moški imajo še vedno privilegiran položaj družbenega akterja. Ta umetna viktimizacija je le maska za poskuse ohranitve kulture posilstva, katere del je molk žrtev spolnih napadov. Simone de Beauvoir je na podlagi poglobljenega razmisleka o položaju spolov preprosto opisala kompleksno mrežo stanj, ki žensko potiskajo na mesto drugorazrednega državljana. Trditi, da je danes – ko ta stanja sploh še niso razrešena – obratno in da so moški ti, ki v družbi trpijo, še več, trpijo izključno zato, ker ženska dobiva glas, moč, verodostojnost, je več kot neokusno. Primerjava z zatiranimi Judi v času druge svetovne vojne pa je nedostojen zdrs čez mejo dobrega okusa.
Kultura posilstva in kultura po sili
»Nespodobna povabila, urejanje skupnih službenih poti, nastanitev skupaj, obljube o napredovanju ali nasprotno; uničenje kariere, ki se z ogromno truda, zavzetosti in resničnega boja za nek višji cilj gradi lahko veliko let …« (Jaz tudi, zgodba 53.)
»Zanimivo je, da do sedaj sploh nisem razmišljala o tem na takšen način. Razlagala sem si, da tako pač je, take stvari se dogajajo in tudi meni se je morala zgoditi.« (Jaz tudi, zgodba 58.)
Pozabljamo na temeljno dejstvo, piše Godina, da razlitje sovražnih čustev v skupnosti pomeni nevarno stanje. Vsekakor resnična trditev, a jo lahko v kontekstu, v katerem se avtorici zdi relevantna, označimo za pretiravanje. Naj se najprej vrnem k osnovnemu vprašanju – kje realno obstaja to splošno sovraštvo do moških, ki naj bi pretilo naši družbi? Ne gre morda za to, da je »sovraštvo do moških« v resnici glasen upor proti kulturi posilstva in je »nevarnost za družbo« v resnici grožnja statusu quo? V kontekstu #jaztudi je namreč temeljno dejstvo obstoj te kulture in akterjev, ki jo gradijo. Zgodbe, ki so del slovenske platforme #jaztudi, izpostavljam zato, ker same po sebi govorijo nekaj drugega. »Sovraštvo do moških« pomeni preusmerjanje fokusa na neki navidezni, menda subjektivno zaznani koncept, ko pa je v resnici temeljni fokus na slišanosti žrtev spolnega nasilja, na razgaljanju krinke kulture posilstva in varoval, ki so jo tako dolgo držala v oklepu tabuja: nečesa vseprisotnega, a stigmatizirano potisnjenega v kot šepeta.
Kultura posilstva so vsi primeri, o katerih govorijo ženske v zgodbah. Je mišljenje, da »tako pač je« in da se »takšne stvari dogajajo«. Je izkoriščanje višjega položaja na delovnem mestu in je izkoriščanje fizične in družbene (pre)moči na ulicah. Je vsak primer opolzke pripombe, vsak neprimeren pogled, vsako odobravajoče žvižganje in vsaka jeza ob nesprejetju »komplimenta«. Kultura posilstva je predpostavka, da je spolni odnos v zakonu pričakovan, in mišljenje, da se v intimnem partnerstvu posilstvo ne more zgoditi. Je mišljenje, da opit ali nezavesten partner še ne pomeni »ne«, in je mišljenje, da celo »ne« ne pomeni »ne«. Kultura posilstva je naučenost žensk od mladih nog, naj pazijo, kako se oblačijo, kje in s kom se sprehajajo – ne pa primarno vzgajanje dečkov, da naj bodo spoštljivi do vsakogar, ne glede na spol. Kultura posilstva je, da je v primeru posilstva prvi zasejan – dvom. Kaj si imela oblečeno, zakaj si se sprehajala sama ponoči, ali si se dovolj uprla?
Ta kultura je v resnici tista, ki ženske viktimizira in iz moških dela pošasti, strašljiva utelešenja agresije in nebrzdane spolne sle. Kampanja #jaztudi razbija te mite, ženskam daje glas in ne obližev. Daje glas, ki je slišan, s čimer se »žrtev« transformira v »preživelo«. Kampanja #jaztudi daje platformo tudi moškim, njihovih izpovedi ni malo. Z odgovornostjo in krivdo ne obremenjuje ne žensk ne moških, temveč storilce in družbo, ki jih ščiti. Če kaj, potem moške razčloveči ravno kultura posilstva; pozablja se, da feminizem vendar ni boj med spoloma, ampak boj proti seksizmu. Upor proti temu boju je le še eno orožje patriarhata, ki poskuša diskreditirati feminizem na vseh koncih in krajih, s težnjo po ohranjanju statusa quo.
Smešno izpostavljanje nekaj ženskih izjem na vodilnih položajih spominja na senzacionalizem in banalno iskanje originalne perspektive. In po drugi strani naj bi ženske na vodilnih mestih utrjevale kapitalizem, še piše Godina. Izpodbijati trditev, da so danes ženske močno ustaljene na položajih moči, bi bilo nesmiselno, saj lahko vsakdo, ki opazuje družbo, razpozna realno stanje. Boj je mlad in nekaj žensk na vodilnih položajih pomeni zgolj začetke zaresnih sprememb, ne pa podrtja »steklenega stropa«. Sploh pa je pri orisu resničnosti pomembno tudi prepoznavati vse okoliščine, ki lahko vplivajo na družbeni položaj individuuma. Plačne razlike, omejene možnosti na trgu dela in neplačano delo so dejavniki, ki dajejo realnejši vpogled v ideološko, ponotranjeno podporo kapitalizmu. Ne ženske šefice, ki dobro opravljajo svoje delo, ampak kapitalistični sistem – kot namigne na Marxa že Godina – sloni na (izkoriščanem) razmerju moči. Koristi mu, da nekdo ostaja drugorazreden_na, deprivilegiran_a. In to v modernem svetu nikakor niso moški, kot tudi nikdar niso bili.
Ne pozabi na konsenz!
»Ko sva se poljubljala na kavču med ostalimi na zabavi, sem se počutila varno in pripravljeno. Zato sem se odzvala pritrdilno, ko je predlagal, da greva na samo. Ko je za nama prišel tudi njegov prijatelj in v spalnici zaklenil vrata, je varnost nekam izpuhtela.« (Jaz tudi, zgodba 66.)
»Podrobnosti se zelo dobro spomnim še šest let kasneje, vsak dan se mi vsaj enkrat s svetlobno hitrostjo odvrtijo v glavi. … Zaznamovalo je vsak moj odnos s katerim koli človekom v mojem življenju, romantičnih odnosov nisem več zmožna, saj zaradi moje nezaupljivosti in nepripravljenosti na spolni odnos zbežijo vsi potencialni partnerji. Čakam, da se mi opeklina ne bo več poznala in čakam, da mine še par let. Meglen spomin je nekaj, česar se v tem primeru veselim.« (Jaz tudi, zgodba 93.)
»Spolna zloraba« in »igra soakterjev« sta kontradiktorna pojma, sploh v konceptu »spolna zloraba kot igra soakterjev, od katere ženske profitirajo«. Seks kot orožje. V takšnih kontekstih razmišlja Godina, ko piše o ženskah, ki so zbrale pogum, da spregovorijo o svojih travmatičnih izkušnjah, ki zaznamujejo za celo življenje. Več kot nespoštljivo je te ženske oklicati za »sokrivke«, kot piše; nevarno je, saj gre za utelešenje kulture, ki krivi žrtve. Edino, čemur gre prikimati, je, da pri spolnem nasilju nikdar ne gre za seks, temveč za moč. A to vendar pomeni, da odnos nadrejene_ga in podrejene_ga nikdar ne more biti primeren za podajanje privolitve v spolni odnos, ne zares. Konsenz je ključen, saj je spolni odnos treba razumeti v kontekstu neoviranega soglasja – v večini izpostavljenih zgodb gibanja #MeToo pa soglasje ni bilo možno.
Obenem poskuša Godina opravičevati žensko nelagodje pri seksu z moškim skozi zastrto tančico vodebovskih stavkov. Govori namreč, da ženske v te odnose nedvomno privolijo (ukleščenosti v brezizhodno situacijo, ki je večkrat realnost, ne problematizira), in ko v odnosu ne uživajo, je odgovornost zgolj njihova, saj se, povzemam, niso »naučile uživati«. Še več, profitirajo (ker je posilstvo, kot kaže, vsekakor zločin, a vreden svojega denarja?), saj dobijo službo – na način, na katerega naj se služba ne bi dobila, pa četudi v Hollywoodu.
Opravičevanje takšnih situacij z mislijo »to je pač šovbiznis« je kultura posilstva. Kot je kultura posilstva, da so te ženske nato oklicane za lažnivke, izkoriščevalke in okoriščevalke zgolj zato, ker so spregovorile – ker se domneva, da so s svojo zgodbo profitirale. Zadnji primer takšnega »profitiranja« smo lahko spremljali v ZDA, ko je doktorica psihologije Christine B. Ford kandidata za vrhovnega sodnika Bretta Kavanaugha obtožila poskusa posilstva. Profesorica je tvegala dostojanstvo, zasebnost, službo in osebno varnost, se soočila z nesodelovanjem FBI-ja, ki se ni odzival na prošnje za preiskavo, dolgim javnim pričanjem o travmatičnem dogodku in po vseh ocenah nepravično obravnavo na sodišču – z namenom, da izpolni svojo moralno dolžnost in izpostavi dejanja človeka, ki naj bi zasedel mesto vrhovnega sodnika v državi. Na to mesto je bil vseeno izvoljen. Ta primer je ključen, saj žrtvam spolnih napadov pravi: ne gre za to, da vam ne verjamemo – le mar nam ni. In to v zapisu počne Godina in to je del same kulture posilstev.
Med »rešitvami« za to problematiko moške osovraženosti, za katero ni nobenih dokazov niti ni jasno, kakšen naj bi bil njen motiv, Godina izpostavi »izločitev seksa kot posla iz spolnih zlorab« in obsodbo le tistega, kar je spolno nasilje po zakonu, ob drugih oblikah zlorab pa zamižati na eno oko; se pravi spregledati, ali je bilo privoljenje v spolnost dano v prisilnih okoliščinah ali pa sploh ne dano. Boleče nepoznavanje ozadja tovrstnih dejanj je tisto, ki najbolj bode v oči, saj se je kampanja #MeToo razvila ravno zaradi pravnega sistema, kjer obstajajo luknje v obravnavi storilcev in dokazovanju krivde. Mižati na eno oko pomeni, da se ohranjanja dojemanje spolnega nasilja, kot da so vsi primeri enotno opredeljeni z enakimi skupnimi karakteristikami. Pisanje, da »vsako nelagodje še ni spolna zloraba«, pa je sploh problematično, saj seks kot tak ne bi smel predstavljati družbene pogodbe, v kateri je »treba nekatere reči pač požreti«, ker »tako pač je«. Predstavljal naj bi intimen užitek med osebama v egalitarnem odnosu. Če bi na spolnost gledali tako, se ob pojavu nelagodja ne bi spraševali, ali je »upravičeno« ali ne.
#Jaztudi ne pravi, da ja moškim zapeljevanje prepovedano, kot bržkone razmišlja Godina. Niti ne pomeni, da morajo vsi moški živeti v strahu, kaj bo sledilo, če se bodo spustili v spolni odnos. Pomeni izostreno mejo sprejemljivega, ki stoji pred vsakim nezaželenim vdorom v intimni prostor. Pomeni obstoj normativne obsodbe tam, kjer so bile včasih »sive cone«. Pomeni, da spolnost v zlorabi moči, nadzora, v vlogi zbujanja strahu ni spolnost, temveč nasilje. In če ne prepoznamo razlike med njima, smo sami del problema.