Naj najprej odgovorim na vprašanje, ali je Batman gej. Odgovor ni enoznačen in je tesno povezan s konceptom zamaskiranega stripovskega junaka Batmana, konkretno z njegovo razvijajočo se podobo zadnjih 75 let. Ker je bil Batman zmeraj v duhu svojega časa in ga je soustvarjal, nikoli ne moremo s prstom pokazati na »tistega pravega Batmana« ali pritrditi zgroženim fenbojem (praviloma moškim), ki se zaklinjajo, da je kak film ali strip »uničil« Batmana, ali pa, da je bila samo ena inkarnacija »pristna«. Kot bom razložil, je pravilen pristop prav nasproten – Batman je tak, kot ga dojema vsak_a posameznica_ik, njegova »prava« identiteta pa je lahko le skupek vseh naših ponotranjenih predstav, ki je nihče ne more določiti za drugo_ega. In v tem kontekstu je Batman gej, saj je že od svojih začetkov tudi vzornik številnim mladim, ki iščejo svojo identiteto in so prav v tem stripovskem junaku našle_li največ potrjujočih interpretacij svojih nazorov.
Dve muhi na en mah
Med temi novostmi je tudi za to razpravo zelo pomemben čudežni deček Robin. Ta se je v stripu pojavil kot eksperiment, glede katerega sta imela avtorja – predvsem Bob Kane – precej dvomov, saj je bil poskus odgovora na dve težavi naenkrat: približati strip mlajšim bralkam_cem, ki bi z Robinom dobili možnost žariščenja v zgodbo, in odpraviti nenaravne interne monologe, ki jih je Batman moral imeti, da je kot pripovedovalec razlagal sledi, ko jih je odkril. Bralke_ci so Robina nemudoma posvojile_li in številne_i mlade_i so sedaj Batmanove dogodivščine doživljale_li skozi Robinove oči in si želele_li biti v njegovi koži, Batmanu ob boku. Avtorja, uredniki in založnik so ciljali predvsem na fante, čeprav podatki kažejo, da je imel strip tudi veliko bralk. A podobno kot danes ponujajo ločene igrače za punce in fante, so takrat obstajali ločeni stripi za dekleta in njihovi ustvarjalci so bili vsaj sprva prepričani, da jih nagovarjajo vsake posebej.
Po smrti staršev, cirkuških akrobatov, postane Dick Grayson varovanec Bruca Wayna, ponoči pa se prelevita v Batmana in Robina ter se borita proti zločincem. Bruce najde povezavo z Dickom prek skupne travme zaradi izgube staršev v mladih letih. Čeprav naj bi Bruce predstavljal Dicku predvsem očetovski lik, sta v mnogih pogledih vrstnika, saj je tudi Bruce Wayne/Batman večni adolescent. Tako živita skupaj, se skupaj bojujeta proti zločinu in ko je eden od njiju v težavah, drugega najprej zaskrbi za dobrobit prijatelja, šele nato se zapodi za zlikovci. Najbrž ni treba posebej izpostaviti, da oba preživita polovico časa zamaskirana, s skrivnima identitetama, ki sta ju pripravljena razkriti zgolj nekaterim posebnim osebam.
»Homoseksualna fantazija«
In tukaj vstopi Frederic Wertham. Danes je najbolj znan po trditvi, da Batman in Robin utelešata »sanjsko željo homoseksualcev, ki živita skupaj« (kar še zmeraj razhudi večino Batmanovih oboževalk_cev), še bolj pa po t. i. dognanju, da »vrsta zgodbe, kot je Batmanova, lahko stimulira otroke k homoseksualnim fantazijam«. Vsi, ki so želeli v Batmanovih mišicah videti zgolj orodje prvobitnega nasilja, brez kakršnega koli fetišizma, so se zdrznili že ob prvem stavku, a še preden so začeli dovolj glasno kričati, je drugi stavek prepričal bogaboječe varuhe morale, saj je Werthamu uspelo svoje teorije spraviti v medije in jih dovolj dolgo ponavljati, da so se zasidrale v splošno prepričanje. To je bil tudi eden od poglavitnih povodov za vzpostavitev Agencije za stripovski kodeks (Comics Code Authority), ki je nato dobro desetletje bdela nad stripi in skrbela, da so teme, podobe in dialogi namenjeni predvsem mlajšim otrokom ter vzgojni. Kar se tiče prepričanja o vzgoji v »tradicionalne« spolne vloge, niso bili pretirano uspešni, a k temu se vrnemo.
Wertham je dolga leta veljal za negativca in primitivca, dobesedno stripovskega zlikovca, a čeprav so bila njegova dognanja homofobna, šovinistična in nasploh zgrešena (medtem ko bi njegov odnos do statistike danes opisali kot pretiravanje in prirejanje številk), pa nekatere njegove ugotovitve niso iz trte zvite. Werthamov odnos do homoseksualnosti je brez dvoma obsojanja vreden, a kot psihiater v prvi polovici 20. stoletja v ZDA ni imel profesionalne podpore za drugačen pogled ali celo dostopa do drugačnih idej. Kot je v svojih raziskavah ugotovil britanski akademik Will Brooker (Batman Unmasked, 2000), ki je preučil številne Werthamove zapiske in stripe, na katere so se nanašali, je psihiater med delom z revnimi otroki v Harlemu res našel številne dečke (delal je zgolj s fanti), ki so mu zaupali, da se ob branju Batmanovih stripov počutijo bolje, saj jim prikazujejo prijazen odnos med moškima, ki skrbita drug za drugega. Wertham pač ni odkril mladostnikov, ki bi jih stripi »naredili« kvir, ker bi v svojih igrah ponavljali prizore iz zgodb, odkril pa je otroke, ki so se že soočali s prevpraševanjem heteroseksualne spolne usmerjenosti v heteronormativni kulturi in so tako našli vzorce vedenja, ki so jih pomirjali in jim dajali upanje v družbeno sprejetost. Kot vsak raziskovalec, ki postavi svoje poslanstvo nad raziskovalno metodo, seveda ni hotel razlikovati med vzroki in posledicami in je videl stripe kot vzrok vsega, kar je narobe. To je seveda alarmiralo širšo družbo, saj so bili v času pred prihodom televizije stripi v rokah več kot 90 odstotkov mladine.
Ironično, kajne
Kljub dejstvu, da je Werthamova knjiga izšla pred 60 leti, še zmeraj buri duhove, a nekateri od rezultatov iz prvih let cenzure bi lahko bili v slovarju ob definiciji pojma ironija. Najbolj v nebo vpijoča primera sta Batwoman in Bat-Girl iz petdesetih in šestdesetih, ki sta bili Batmanu in Robinu dodani kot ljubezenska interesa, vendar so se avtorji hkrati držali tipične epizodne narave, tako da se junaki nikoli niso poparčkali, čeprav sta dekleti za to kazali precej zanimanja. No, gledano iz druge perspektive, je bilo v nekaterih stripih videti, kot da se Batman in Robin ne izmikata poljubom zgolj zato, ker bi bila zaposlena, temveč predvsem, ker imata druge cilje. Batwoman in Bat-Girl sta bili tako zreducirani na nekakšni krinki in sodelavki v boju proti zločinu. Obe sta bili iz stripov odstranjeni z zamenjavo urednika v šestdesetih, a sta se vrnili kot povsem drugačni osebi. Sploh Batwoman, ki se je na stripovskih straneh pojavila leta 2006 kot prvi pomemben lezbični stripovski lik založbe DC. Ta različica junakinje bo leta 2019 dobila tudi svojo serijo, v kateri jo bo igrala avstralska lezbična akcijska zvezdnica Ruby Rose.
Šestdeseta so dala tudi kultno serijo Batman z Adamom Westom in Burtom Wardom v glavnih vlogah Batmana in Robina. Glavni adut serije je bila primernost za vso družino, pri čemer je učinkovala na različnih ravneh – kot akcijska pustolovščina za otroke in kot »campy« komedija za odrasle. V šestdesetih je samoironični »camp« iz gejevskih subkultur prestopil v splošno družbeno rabo in prav Batman je bil eden prvih in uglednih televizijskih šovov, ki so s to zvrstjo humorja okužili širše množice. Gejevske korenine tega humorja so še toliko bolj ironične v luči Batmanovega najbolj tradicionalno romantičnega razmerja v tej seriji, neizpete ljubezni s tatico Seleno Kyle oz. Catwoman. V stripovski zgodovini in tudi animirani seriji ter filmih Batman in Catwoman občasno najdeta trenutke sreče, a sta praviloma »ljubimca zvezdam mrzka«, vsak na svoji strani zakona. V seriji je to še potencirano, saj je Catwoman obsedena z Batmanom in začne v duhu svoje mačje persone v njegovi bližini presti. Pri tem pa kot glavno oviro njuni združitvi vidi Robina, ki ga zato pogosto poskuša (povsem neuspešno) umoriti. Zdi se, da s tem potrjuje Batmanovo gejevsko razmerje, a je v duhu časa prepričana, da bi ga lahko »spreobrnila«.
Batman je bržkone najpopularnejši stripovski junak vseh časov. Večino privlačijo njegova skrivnostnost, surova moč in intelektualne zmogljivosti, arhetipi, ki so si jih pred sto leti lastili denimo Zoro, Tarzan in Sherlock Holmes. A Vitez teme vseeno izstopa iz superjunaške množice in čeprav se najdejo mnogi, ki trdijo, da je to zaradi brutalne ostrine njegovih najtemačnejših zgodb, kot je Ubijalska šala (The Killing Joke), pa ne gre zanikati, da je poseben tudi zaradi dolge zgodovine barvitosti lika, zmožnosti samoreferenčnega humorja, kot ga je nazadnje prikazal Lego Batman, in nenazadnje tudi zaradi topline odnosa z Robinom.
Lego Minifigure Showcase – Fairy Batman (Vir: Youtube.com, last uporabnika: BrickByBrick)
Če se za zaključek vrnemo k Werthamu – prišel je še do dveh ugotovitev, ki sta v striparski subkulturi dolgo veljali za anatemi: da je Superman protiameriški fašist in da je Wonder Woman lezbijka. Kar sta koncepta, ki sta se v zadnjih letih pojavila v visokoproračunskih spektaklih Batman proti Supermanu: Vzpon pravice in Čudežna ženska, a več o podrobnostih drugič.
Prispevek je nastal v okviru projekta Medijski spol. Za finančno podporo projektu Medijski spol se zahvaljujemo Veleposlaništvu Združenih držav Amerike.
