Zahodna filmska hemisfera v zadnjih letih domnevno doživlja preboj filmov, ki se ukvarjajo s spolnimi in seksualnimi manjšinami. Kritiki so večinoma navdušeni, publika tudi, ampak pod drobnogledom imata mainstream in umetniška industrija še vedno težave z žensko seksualnostjo. Poglejmo, kakšne.
Začnimo s Pariah ali Izobčenko. To je zgodba o razkritju temnopolte najstnice, ki je zaljubljena v svojo prijateljico. Na eni strani se spoznava z lastno seksualnostjo, na drugi strani mora svojo maskulinost braniti pred svetom in materjo, ki jo skušata ukalupiti v konvencionalne spolne vloge. Materine težnje, da bi bila hči bolj ženstvena, ponazarjajo zatiranje ženske seksualnosti in obenem potrjevanje obstoječega spolnega reda.
The Kids Are All Alright se ukvarja z lezbično-biseksualnim starševstvom. Partnerki srednjih let, srednjega razreda in z dvema otrokoma doživljata krizo – zelo homonormativno, ker s svojim življenjskim slogom podpirata obstoječe heteroseksualne institucije. Problem nastane, ko začne ena od njiju občasno seksati z biološkim očetom njunih otrok. Film doseže vrhunec, ko jo partnerka vpraša, ali je sedaj heteroseksualna, kar gledalki_cu sporoča, da sta na svetu samo dve spolni usmerjenosti. Biseksualnosti ni. Film spregleda možnost, da užitek ženske ni nujno vezan na spolno usmerjenost ali spol. Željo nam lahko potešijo različni spolni objekti, seveda ko si dovolimo, da izstopimo iz ustaljenih vzorcev, kar v tem primeru predstavlja biološki oče.
Ne vem, ali obstaja film, v katerem bi Cate Blanchet igrala slabo; a Carol je gotovo ena njenih najboljših vlog. Gospodinja srednjega višjega razreda v petdesetih letih 20. stoletja prične ljubezensko afero z mlado prodajalko v trgovini z igračami. Pogledi govorijo več kot besede. To je čas, ko je homoseksualnost še greh brez imena. A ker je bil film posnet pred nekaj leti, je imel režiser odlično priložnost, da v film vpiše še ženski užitek, kar mu žal ni uspelo. Seks med Carol in Therese ostaja estetiziran in površen. Užitek ženske pa se skriva nekje na obzorju.
Osupljiva estetizacija in sižejski zasuki so resnično močna plat filma The Handmaiden južnokorejskega režiserja Park Chan-Wooka. Zgodba se dogaja v tridesetih letih 20. stoletja na Japonskem in v Koreji. Bogata dedinja je dober plen za samske moške, toda služkinja je tista, ki jo zares ljubi. Kot da to ne bi bil dovolj dober zaplet zgodbe, imamo tu še strica, ki ljubi BDSM igrice. Estetika filma je obenem njegova močna in šibka plat – ker gre to tudi na račun seksa med služabnico in dedinjo, in kar ob tem izgubimo, je čutnost njunega zadovoljstva.
Enak problem ima tudi Blue Is the Warmest Color. Izredna estetika, nasičene barve in divji seks, ki dlje ko ga gledamo, manj seksi postaja, manj uživaški in vedno bolj naporen. Tu zares vidimo, kako moške fantazije in patriarhat v filmski industriji še vedno vidijo in omejujejo žensko seksualnost.
Kljub vedno večji prisotnosti ženskih likov in njihovih kompleksnih zgodb ostaja ženska seksualnost ujeta v patriarhalne okvire. Reprezentacija užitka v vseh navedenih in nenavedenih filmih izhaja iz moškega pogleda. Pogleda, ki ne ume dojeti užitka ženske.
Prispevek je nastal v okviru projekta Medijski spol. Za finančno podporo projektu Medijski spol se zahvaljujemo Veleposlaništvu Združenih držav Amerike.
