Leta 2008 smo s soorganizatorkami na 9. mednarodni feministični in queerovski festival Rdeče zore povabile avtomehaničarko Ksenijo Glavač s prošnjo, naj nas nauči osnov: kako zamenjati gume, olje, žarnice in varovalke. Ker smo iz lastnih izkušenj vedele, da se ženske v prisotnosti moških bojijo zastavljati tako imenovana neumna vprašanja, udeleženkam pa smo želele zagotoviti sproščeno delovno okolje, smo se odločile, da bo delavnica namenjena izključno ženskam. Na očitke, da s tem diskriminiramo moške in zagovarjamo »obratni seksizem«, smo bile pripravljene, saj je v Sloveniji nanje naletela še vsaka pobuda, ki je iz zgodovinskih in družbenopolitičnih razlogov dala prednost ženskam. Na naše veliko presenečenje se to ni zgodilo. Zgodilo se je nekaj bolj zanimivega. A najprej nekaj besed o neumnosti.

Katero vprašanje je neumno? Običajno tisto, ki se mota po vseh nepoučenih glavah, a si ga nobena ne upa izustiti, da ne bi izpadla … neumno. Če se opogumiš, ti bodo poznavalci sicer odgovorili, a obstaja velika verjetnost, da bodo to storili na posmehljiv način in ti tako mimogrede dali vedeti, da bi se morala sramovati svoje nevednosti. Če gre za področje, ki tradicionalno spada v domeno moških, recimo brkljanje po avtu, še toliko bolj. V tem primeru neformalno izključevanje večinoma prizadene ženske. Pravim večinoma, saj se je na avtomehanično delavnico Rdečih zor prijavil fant z enako izkušnjo. Rekel je, da bi se rad naučil osnovnih popravil, vendar o avtomobilih nima pojma, saj si moških, ki ga imajo (ali pa je zanje domneval, da ga imajo), nikoli ni drznil nadlegovati z vprašanji in tako razkriti svoje nevednosti – in nemožatosti.

Od moških še vedno pričakujemo, da bodo tradicionalna moška opravila samodejno poznali, medtem ko od žensk pričakujemo, da se jih ne bodo lotevale. Ljudje, ki teh pričakovanj ne izpolnijo, na preizkušnjo postavijo sámo definicijo možatosti oziroma ženstvenosti. Če ostanem pri »pravi« moškosti: z mačo vidika je moški brez tovrstnega znanja ali zanimanja navaden pusi. Žensko, ki zna popraviti avto, bo mačo označil za možačo, pa naj bo po videzu in vedenju še tako ženstvena. Mačotova spolna identiteta je – tako kot vsaka – pač krhka in odvisna od drugih, zato se v trenutku, ko v svet moških opravil stopi ženska, pusiju nevarno približa on. Moški, ki se pred spremenljivostjo spolne identitete zatekajo v mehanične delavnice in druga oporišča moškosti (če govorimo o delavskem razredu, so to večinoma gostilne, garaže in lovske koče), se že pregovorno obkrožajo s koledarji golih žensk; kakor da jim pussy na steni zagotavlja, da bodo pusiji in možače ostali zunaj.

Leta 2013 je na Rdečih zorah gostovala hrvaška umetnica in avtomehaničarka Dina Rončević, ki je na humoren način združila tradicionalno moške in ženske veščine v eno in tako presekala strogo ločnico med njimi. Razstavila je delo po imenu Štiritaktni, vezenino štiritaktnega motorja, opremljeno z imeni njegovih sestavnih delov. Na odprtju razstave v Galeriji Mizzart je povedala, da je po opravljeni avtomehanični šoli nihče ni želel vzeti na prakso. Ker izrazje v učbenikih nima kaj dosti opraviti z izrazjem, ki se dejansko uporablja v delavnicah, je vse kazalo, da bo kljub primerni formalni izobrazbi ostala poklicno nepismena. A se je znašla drugače. V odgovor na izključevanje iz moških delavnic je začela organizirati avtomehanične delavnice za deklice in ženske, na katerih so se udeleženke naučile razstaviti in ponovno sestaviti cel avto.

Ko smo avtomehanično delavnico za ženske organizirale na Rdečih zorah, nas je fant, ki je prav tako želel sodelovati, spravil v zagato. Če bi ga zavrnile, bi mu odrekle možnost za učenje v spodbudnem okolju. Če bi ga sprejele, bi tvegale, da bomo to možnost odvzele ženskam. Zanimivo je, da se na tej točki spomini organizatork razhajajo. Po moji različici smo ga zavrnile, medtem ko Nataša Serec trdi nasprotno. Pravi, da je tisti dan, ko smo se na Metelkovi zbrale ob (nedvomno prestrašenem) testnem avtomobilu, prišel tudi on in ker nobena udeleženka ni imela nič proti, je ostal.

Naj je bilo tako ali drugače, strinjava se, da nas je bilo okrog deset in da nam je Ksenija Glavač pokazala, kako se pripraviš na daljšo vožnjo in kaj lahko storiš, če ti avto crkne sredi ceste, me_mi pa smo z občudujočimi pogledi drsele_i po njenih spretnih rokah, se smejale_i svojim jecljavim vprašanjem, poslušale_i njene šaljive odgovore in se mimogrede naučile_i, da osnovno vzdrževanje avtomobila ni noben bavbav. Bavbav je stroga spolna delitev dela, ki za vsako neumnost podvomi o svojem prav. Dvom je upravičen, zato: naj živi neumnost!

 

Komentarji