Medijsko poročanje o intimnopartnerskih umorih – izjava za javnost

Pred dnevi je slovensko javnost ponovno pretresel primer intimnopartnerskega umora, ko je moški umoril svojo partnerico, sam pa potem storil samomor. Naj spomnimo, da so intimnopartnerski umori najpogostejša oblika smrtonosnega nasilja nad ženskami, saj skoraj polovico vseh umorov ter poskusov umorov žensk v Sloveniji zagrešijo bivši ali aktualni intimni in zakonski partnerji. Praviloma gre za napovedana kazniva dejanja; moški, ki jih izvršijo, so pred kaznivim dejanjem svojo namero praviloma kazali z grožnjami in drugimi oblikami nasilja. Različne raziskave kažejo, da intimnopartnerski umori niso naključna kazniva dejanja ali nesreče, do katerih pride nepričakovano, zaradi trenutnega besa ali »izbruha strasti« pri sicer nenasilnih (moških) posameznikih, ampak gre največkrat za končno dejanje v kontinuumu nasilja in bi zato bilo takšna kazniva dejanja ob ustreznem ukrepanju in preventivnem delovanju mogoče preprečiti. Naj tudi spomnimo, da so otroci zelo pogosto kolateralne žrtve teh kaznivih dejanj, saj poleg vsega ostalega ostanejo tudi brez obeh staršev. V nekaj več kakor tretjini primerov pa so tudi priče zločina, največkrat torej umora lastne matere.

Kljub dolgoletnemu ozaveščanju javnosti o kompleksnosti in nevarnosti nasilja v zasebni sferi ob vsakem takem primeru ponovno ugotavljamo, da okolica, širša družba in tudi odgovorne institucije še vedno podcenjujejo tveganje in ne ukrepajo dovolj odločno. Neodločnost je nedvomno povezana tudi z nepoznavanjem problematike nasilja in visoko družbeno toleranco do takšnega nasilja. Raziskave kažejo, da intimnopartnersko nasilje še vedno pogosto razumemo kot nekaj kar sodi v zasebnost in za kar sta običajno kriva oba partnerja, tragične dogodke pa kot eksces moškega, ki se mu je v danem trenutku »zameglil um« zaradi spora s partnerko. Ob takšnih dogodkih lahko preberemo in slišimo tudi seksistične interpretacije iz katerih je mogoče razbrati, da si je žrtev to zaslužila, ker je izzivala.

Mediji imajo eno ključnih vlog pri tem, kakšno razumevanje nasilja in intimnopartnerskih umorov posredujejo javnosti v dani družbi. Pri senzacionalističnem pristopu, ki ga je pogosto zaslediti, je glavni cilj srhljivo natančno poročanje o tem, kdaj, kaj, kje in kako se je kaj zgodilo ter kdo je vpleten. Nekateri mediji pri razkrivanju teh vprašanj ne prizanašajo ne storilcu, ne žrtvam in ne bližnjim osebam. Pogosto objavijo imena in priimke ter fotografije žrtve in storilca, njunih otrok in bližnjih sorodnikov, kraja bivanja ter velikokrat tudi nepreverjene podrobnosti iz intimnega življenja. To poročanje spremljajo tudi neprimerne fotografije, kot so simbolične tragične slike okrvavljenega noža ali drugega orožja, kar lahko stresno vpliva na gledalca in vpletene. Ob takšnem melodramatičnem prikazovanju pa je težko pričakovati globlji kritični premislek s strani širše javnosti.

Senzacionalistično poročanje, ki se osredotoča na tragično plat dogodka in jo praviloma predstavi brez konteksta, ustvarja povsem izkrivljeno podobo teh dogodkov in napačno razumevanje dinamik nasilja v zasebni sferi. Poročanje v medijih je zreducirano na prikaz okrnjenih zgodb, vzroke omeji na domnevno psihološke lastnosti storilca in zamegli realno dinamiko dogajanja, ki izvira predvsem iz družbenih vzorcev neenakomerne razporeditve moči med partnerjema, ti pa so posledica družbene neenakosti spolov.

Obenem je takšno poročanje neobčutljivo in s tem zelo škodljivo za svojce vpletenih, med katerimi so pogosto mladoletni otroci. Otroci so prav tako žrtve intimnopartnerskih umorov, zaradi neustreznega in neobčutljivega poročanja medijev pa pogosto doživljajo sekundarno viktimizacijo, ki dodatno otežuje proces psihosocialne rehabilitacije. Senzacionalistično in natančno popisovanje dogodka, za kar zagotovo ni podlage pri sklicevanju na javni interes, poročanje brez kritičnega premisleka o tem, kako in zakaj prihaja do intimnopartnerskega nasilja, je za otroke in svojce dodaten stres, kar bi moral upoštevati najprej vsak novinar oz. novinarka brez dvoma pa vsaka odgovorna medijska hiša.

Zato medije pozivamo k večji odgovornosti pri poročanju o intimnopartnerskih umorih, k spoštovanju integritete sorodnikov, še zlasti otrok, pri čemer naj se omejijo na osnovne informacije, brez nepreverjenih informacij in razkrivanja podrobnosti, ki sta lahko za vpleteno sorodstvo in otroke dodatno škodljiva, s čimer se ustvarja napačna podoba o nasilju, ki ga ženske in otroci doživljajo v zasebni sferi.

Ljubljana, 9. 6. 2015

 

DRUŠTVO SOS TELEFON
ZA ŽENSKE IN OTROKE – ŽRTVE NASILJA
P. p. 2726, 1001 Ljubljana
Tel.: + 386 1 / 544 35 13, 544 35 14
Faks: + 386 1 / 524 19 93
E-pošta: drustvo-sos@drustvo-sos.si
Spletna stran: http://www.drustvo-sos.si

Komentarji