»Moč me ne vzburja«

»Moč me ne vzburja« – to je bil eden izmed grafitov v središču Ljubljane, ki je nastal v nočni akciji AŽS* leta 1995, in definitivno da misliti. Sistem, v katerem živimo, temelji na moči. Na grobi, brezkompromisni, surovi moči patriarhata, ki postaja velikokrat sama sebi namen in gre za svoje uveljavljanje prek vseh »šibkejših« in drugače mislečih. To je moč, na kateri temelji ekonomija nacionalnih držav, to je moč, na kateri temelji ekonomija EU, to je moč, na kateri temelji globalna ekonomija. In konec koncev, kar se nas tiče, še bolj oprijemljivo: to je moč, na kateri še zmeraj temelji večina tradicionalnih družinskih celic, in to je moč, ki jo lahko doživljamo vsak dan na svojih delovnih mestih, v podjetjih itd., in ja, tudi na ulici.

Svet vodi nekakšen »gon« po nadvladi. To je tista »moška« moč, ki so jo izpostavile grafitarke. Sprašujem se, kakšen bi bil svet, če bi seveda kdaj dobil priložnost, voden z »žensko« močjo. Pravzaprav nikoli nisem verjela v delitve žensko/moško in sumim, da je nekaj hudo narobe, čim začne kdo razporejati stvari na ta način. Žensko/moško pač ni naravno stanje stvari, ampak nam je v največji meri priučeno. No, kljub temu ne morem mimo dejstva, da je svet še vedno podvržen patriarhalnemu načinu vodenja oziroma upravljanja z močjo.

Bi ženske prav tako izkoriščale svojo moč za nadvladovanje sveta okoli sebe, bi jo uporabljale za povezovanje ali kako drugače? Moč seveda ni nujno slaba. Bistveno je, kako jo človek uporabi. Vsekakor pa velja, večjo moč ko imaš, večja je tvoja odgovornost do soljudi, sonarave. Ljudje, ki imajo veliko družbeno moč, to očitno pozabljajo, na kar kaže svet, v katerem živimo. V nekaterih staroselskih skupnostih, denimo Srednje in Južne Amerike, še vedno izvajajo to, kar smo mi očitno že davno pozabili. Močni poglavarji in poglavarke izkazujejo svojo moč z deljenjem svojega premoženja. Več ko dajo, bolj so cenjeni in večjo moč imajo, tako da nemalokrat razdajo tudi vse. Nehvaležna funkcija torej, zelo dvomim, da bi bila pri nas še vedno taka bitka za oblast, če bi veljalo enako.

Moč se torej v omenjenih skupnostih kaže tudi skozi razdajanje, na kar se navezuje še skrb za drugega, za tistega, ki ima manj in je tudi njegova družbena moč manjša. Skrbstvena vloga se navadno še vedno pripisuje ženskam, toda kot rečeno malo prej, v delitev na žensko/moško sem nehala verjeti, še malo preden sem nehala verjeti v božička. Ne! Pravzaprav bi lahko rekla obratno. Otroci nekako do takrat, ko verjamejo v božička, še ne delijo stvari na žensko/moške, z zatonom vere v božička pa jih kmalu naučimo verovati v drugačen »naravni« red stvari, kamor denimo spadajo tudi tovrstne delitve po spolu.

Sicer pa se prava moč ne povezuje vedno z družbenim položajem. Na visokem družbenem položaju lahko naletiš na ljudi, ki so osebnostno nadvse šibki in bogsigavedi, s katerimi drugimi »vrlinami« so prilezli do tja – in obratno. Žarišče prave moči je v človekovi notranjosti. Močan človek ne bo iskal potrditve od zunaj, kar pomeni, da se ne bo uklanjal družbenim normam, če se mu bodo zdele nesmiselne, ampak bo sledil sebi. Torej se »močan« moški ne bo uklanjal nekim pravilom spolnih vlog, ampak bo s ponosom počel stvari, ki sicer veljajo recimo za ženske. Ena izmed njih je gotovo skrb in podpora tistim, ki v življenju nimajo takih možnosti kot on. In to, dragi moji, je moč, ki vzburja. Kaj lepšega bi si še lahko zaželele na naš marčevski praznik, ljube moje, kaj? Svet bi bil lahko potem za vse lepši.

 

*Avtonomnih ženskih skupin z Metelkove.

 

Flower power

 

Komentarji