O zatemnitvi (Misli o pripovednih postopkih, pornografiji in seksualnosti)

To sceno smo na malih ekranih in velikih platnih – formalno nekoliko predrugačeno pa tudi v literaturi – videli že neštetokrat: par se poljublja, pade na posteljo, kader traja še sekundo, dve, nato fade out … Nato, spet, fade in. Zdaj par leži na postelji, sledi pogovor (ali pa tudi ne), mogoče slišimo kak komentar o tem, kaj se je dogajalo med zatemnitvijo. Komentar, nič več. Kot bi nam pravili: »Videli bi lahko to in ono. A niste. Zamudili ste to in ono.« Videli seveda nismo ničesar. Verjeti moramo na besedo, slediti tirnicam že ustaljenega diskurza.

Kaj pomeni ta zatemnitev, ta pripovedniški black out? Kaj nam sporoča ta zatemnitev, ki (očitno) deluje kot izrazno sredstvo seksualnosti ali pa celo kot nadomestilo zanjo? Je mar spolnost res področje, kjer se že tako močno približamo tistemu mističnem jeziku Neizrekljivega, da je sporočilnost mogoča le skozi odsotnosti (podob, barv, zvoka, poteka časa)? Ali pa gre pri tem za kaj drugega? Navsezadnje sta naša družba in kultura, kot ugotavlja Roland Barthes, prežeti z indici, namigi na spolnost. Namigi, sugestijami, pravi; pa z zelo malo prave substance, dejanskega konteksta. Takšna seksualnost, ki se nam danes ponuja na vsakem koraku, je pravzaprav prazna. Je fantazma, prikazen. Kot pregovorni strah je votla, okrog ni ničesar. Pa vendar: strah nas na primer lahko povsem paralizira; iz nas naredi sužnje, žive mrtvake. Kaj pa sugestivna seksualnost naše dobe? Tista, ki se na nas zliva z vsakega drugega obcestnega plakata, ki v nas sili iz televizijskih oglasov, interneta, tista, ki je – navsezadnje – našla svoje mesto tudi v kulturi; v filmskih, literarnih pa še kakšnih umetnostih? Ne paralizira nas kot strah, to je jasno, vendar pa nas hkrati prav tako ne motivira. Kaj torej sploh počne? Edino, kar kaka entiteta brez prave substance sploh lahko počne: svojo dejavnost (spolnost) in govor o njej ovija v nove in nove tančice skrivnosti. Povedano drugače, mistificira jo. Besednjak takšnega govora se od konkretnih pojmov pomakne v smer mističnega Neizgovorljivega, v tisto zadnje zatočišče, kjer še sploh lahko deluje kot jezik ali – kot bomo (upam) videli nekoliko pozneje – narativ.

Zadihani telesi (spet? še vedno?) ležita zleknjeni vznak, poljubita se in si namenita dolg, globok pogled: »Čudovita si bila.«/»Čudovit si bil.«

Vprašam: zakaj? Če se je zgodilo kaj, kar bi bilo pomembno za pripoved, smo torej mi, porabniki umetnosti, prikrajšani za ključno informacijo. Če pa gre zgolj za frazo, potem pravzaprav informacije o predigri, kaj šele besed vzhičenja, ko sta ti fiktivni telesi potešili svoje potrebe, sploh ne potrebujemo. Krade čas sebi in nam. Je – z drugo besedo – mašilo.

Pa vendar se zdi, da na neki način tudi mi sami delujemo prav tako. Kljub neprekinjenemu bombardiranju s seksualnimi sugestijami, ki prihajajo od zunaj, iz družbe, sami neprestano doživljamo lastne seksualne zatemnitve. Black oute. Narativ lastne seksualnosti, naj bo ta kakršenkoli že, dojemamo kot narativ, ki je ločen od narativa naših drugih vidikov, počel, področij udejstvovanj. Dojemamo ga kot nekakšno modernistično kratko zgodbo, potekajočo ob velikem realističnem romanu, ki je naše življenje. Ločeno in neosredotočeno ta kratka zgodba teče svojo pot, uravnavata jo tok misli in diskontinuitetnost; njen govor je govor mistikov.

Black out, zatemnitev, deluje kot sredstvo, s katerim izražamo vsaj del naših seksualnih udejstvovanj; ter dalje, v bolj skrajnih primerih deluje celo kot nadomestilo za sámo (našo) seksualnost. Je nekaj, kar se upravičuje in utemeljuje samo po sebi, pri tem pa namiguje/verjame, da za to ne potrebuje kakršnekoli zunanje reference niti notranje logike. Zatemnitev pravi: »Skrita sem; bivam v polmraku, v sencah, za tančicami – zato (in le tako) obstajam.«

*

Takšen, poprej opisani narativ je s stališča fabule komaj kaj več kot sam sebi namen. Gledalki/cu ali bralki/cu ne pove ničesar bistvenega (pravzaprav pa tudi ničesar ne-bistvenega; je ničelni nivo sporočanja), poustvarja klišeje, z zaobjemanjem standardne obrtniške prakse priznava lastno sporočilno impotenco, ta pa nima nobene povezave s postmodernistično nesposobnostjo (impotenco) ustvarjanja umetniškega dela, ki ne bi (prek sredstev metafikcije, citatnosti, ironije in cinizma) dvomilo vase.

Vendar pa je navsezadnje tudi pornografija sama sebi namen. Tudi ta sledi načelom in direktivam (kapitalističnega) obrtništva, le redko presega klišeje sebi lastnega narativa ali se jih polašča z namenom, da bi jih ozavestila in uporabila v umetniški prid. Toda takšna samonamenskost je v pornografiji pravzaprav pričakovana in do neke mere celo dobrodošla. Ne zakriva, temveč razgalja. Spet in spet, vedno na isti način, pa vendar vsakič nekoliko drugače. Pornografija v vsej svoji plastičnosti in eksplicitnosti deluje kot zaokrožena celota, kot notranje konsistenten mikrosvet. V svojiem bistvu je okultna in okrutna. Okultna, ker odstira tančice s tistega, kar je našim očem na vsakodnevni ravni bolj ali manj skrito (ali povedano drugače: preko povsem telesnih in povsem specifičnih konkretnosti razblinja fantazme sugestivne seksualnosti, o kateri je bil govor poprej); in okrutna, ker v tem početju uporablja fizično (pa tudi psihično) agresivnost, ki do te ali one mere pravzaprav zaznamuje sleherni spolni akt.

*

Na tem mestu je treba razložiti pojma mistično in okultno, kakor ju uporabljam v tem besedilu. Okultno je skrivnostno, zakrito, vendar dopušča možnost posvetitve, iniciacije – ter s tem iluminacije. Preko rituala (v našem primeru bi to lahko bilo recimo s kamero ujeto/zajeto seksualno dejanje) gre pri okultnem za odstiranje. Pornografija je okultna ravno zato, ker razkriva in odstira tančice z obličja skrivnosti. Je eksplicitna.

Na drugi strani pa je mistično implicitno; razprostira v Neizgovorljivo, ter dalje – v Nedojemljivo. Označuje že a priori človeškemu razumu nedosegljive sfere. Mistično nas fascinira ravno zaradi »obljube« lastne ne-končnosti, svoje popolne nezmožnosti, da bi kadarkoli lahko delovalo totalno.

*

Onkraj »visoke« erotike (ali eroticizma) se dogaja pornografija, ki je kljub neposrednemu razgaljanju človeškega telesa (pa tudi duha) nadvse skrivnostna; je na neki način Veliki Misterij naše dobe. V naši družbi je še kako prisotna, pa vendar ni nikdar zares »tu«. Oziroma: mi samo nismo nikoli zares »tam«, temveč vedno »nekje drugje«.

Naš pogled na pornografijo bi seveda lahko označili za pogled voajerja. Lahko bi, vendar pa logika tega pogleda ni tako preprosta, saj je pogled voajerja pogled iz ilegale, iz nemorale; je skrit pogled, ki je uperjen v nekaj, kar ni skrito, prepovedano ali nemoralno (torej v preprosto bivanje: gibanje, prehranjevanje, spanje, seksualnost). Je prepovedan pogled in ravno iz te prepovedanosti voajer črpa užitek. Pornografija na drugi strani te prepovedanosti kot take ne pozna, zato že a priori onemogoča voajerski pogled. Seveda, tudi ta pogled je lahko prepovedan (npr. v obliki (ne)dosegljivosti pornografije mlajšim od starostne meje, predpisane z zakonom) ali vsaj nezaželen, neetičen ali kako drugače problematičen (»Obljubim, da ne bom več gledal/a pornografije, saj je to nespoštljivo do tebe in tvoje – najine! – seksualnosti, ljubezen moja.«), vendar pa ne more kršiti integritete objekta, ki ga opazuje, saj ta ve, da je (in bo) opazovan.

Kljub temu pa naš pogled v ta misterij pornografije ni in ne more biti brezbrižen. Na strogi ravni občutij – in seveda onkraj domen legalnosti – nam noben mehanizem ne zapoveduje zares, da moramo v pornografiji uživati niti da se nam mora gabiti. Pa vendar ob njej težko ostanemo čustveno (ali – očitno tudi – intelektualno) indiferentni, kar je več, kot lahko rečemo za marsikatero drugo umetnino. Oziroma za kakšen obrtniški izdelek, ki se nam prodaja kot umetnina.

In ravno zaradi te naše neindiferentnosti do pornografije trdim, da gre pri tem pojavu pravzaprav za misterij, ki ga je po definiciji nemogoče zgolj opazovati. Ali poteka absolutno zunaj naših zaznav ali pa mu prisostvujemo. Vmesne opcije ni niti je ne more biti. Z našimi čutili (vid, sluh) in zato ču(s)t(v)i prisostvujemo dejanju in ga soustvarjamo. Če je torej pornografija okultna v tem, da odstira tančice z obličja sugestivne seksualnosti, ki smo ji vsakodnevno podvrženi, v tem procesu odstiranja pravzaprav sodelujemo tudi sami. Ambivalentno zakrivamo in hkrati odkrivamo, pri tem pa uporabljamo sredstva tako mističnega kot tudi okultnega (izražanja).

*

Postmodernizem je z relativizacijo standardov – tako pravijo – omogočil, da smo presegli striktno ločevanje med t. i. »visokimi« na eni in trivialnimi, šundovskimi umetnostmi na drugi strani. Vsaj v teoriji. Vendar pa ločnice med njima vendarle še kako obstajajo; če ne zaradi drugega, zaradi lažjega trženja. Navsezadnje se tudi mi, potrošniki, še vedno radi deklariramo kot oboževalci tega in onega, s čimer se seveda distanciramo od nečesa drugega. Tako kot obstaja močan trg žanrskih umetnosti, obstaja tudi močno in splošno razločevanje med kategorijama, ki ju bom z rahlim cinizmom označil za »pornografijo« ter »vse drugo«.

Pa vendar na tem mestu beseda pornografija ni več najprimernejša; ustreznejša bi bila besedna zveza »seksualni diskurzi«, saj se tako izognemo polemikam o distribuciji pornografije in ugovorom, da pornografski material iz moralnih, etičnih, pravnih, religioznih in še kakšnih razlogov navsezadnje pač ne more in ne sme biti povsod dosegljiv vsem ljudem vseh starosti. V tem pogledu morajo res (ob)veljati nekakšne regulacije, vendar pa v diskurzih, ki se v mejah legalnosti in legitimnosti tičejo seksualnosti, vendarle obstaja izjemno močan selektivni aparat, ki takšne diskurze zavestno ločuje od vseh drugih vidikov človeškega življenja. Toda zdi se, da bi bilo skoraj utopično pričakovati, da se bodo takšni seksualni diskurzi, ko – oziroma če – jih pogledamo s stališča trenutne družbene stvarnosti, v nas in v naša (seksualna) življenja integrirali v vsaj približno bližnji prihodnosti.

Nismo razpeti le med dvema svetovoma; med preteklostjo in prihodnostjo, med humanizmom in narcisoidnostjo, med voljo po imetju in voljo po razdajanju. Razpeti smo med vsem.

Med vsemi svetovi. Hkrati.

*

Vendar pa ne pišem o nekakšnem – ali kakršnemkoli – ekstremizmu. Menim, da ni nobene potrebe po tem, da bi te teze nasilno prenesli v vse oblike umetnosti; sporočilnost klasične filmske drame bi z eksplicitno desetminutno sceno tega ali onega (klasičnega ali kakšnega bolj obrobnega) spolnega dejanja verjetno pridobila le malo. Ne da bi spremenili celoten narativ, bi bila takšna scena – z drugimi besedami – le – spet – sama sebi namen.

Vsak »porabnik« umetnosti je hote ali nehote, vede ali nevede tudi voajer. Umetnost odstira tančice z življenja nekoga Drugega, vabi nas v njeno ali njegovo življenje, v njen ali njegov svet. Umetniški diskurz je tako moralno sporen pravzaprav že sam po sebi. Poleg tega pa je tudi krut. Brezobziren. Nasilno nas bombardira z informacijami, od nas pa zahteva določeno stopnjo empatije, ter dalje, reakcijo. Nato refleksijo. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo podlegli zahtevam tega diskurza ali ne. In mi prostovoljno dopuščamo, da se to nasilje (ki je lahko včasih tudi povsem neškodljivo, spet drugič – in raje – pa …) izvaja nad nami. Seveda, kadarkoli lahko odložimo knjigo, ustavimo film ali odidemo iz dvorane, vendar s tem ne ustavimo samega procesa izvajanja nasilja. Prej ali slej se mu bomo ponovno pustili zapeljati, pa čeprav se bo izvrševalo v nekoliko drugačni obliki oziroma formi.

*

Zdi se, da katerakoli umetnina, ki sporoča prek eksplicitne seksualnosti z namenom, da bi šokirala, pravzaprav ne »biva« v diskurzu seksualnosti, temveč še vedno »zgolj« v praksi šoka. Je, kot bi hotela reči: »Pravzaprav sem hotel/-a povedati nekaj drugega.« Pravemu, pristnemu seksualnemu diskurzu ne bi bilo treba šokirati; sporočal bi zgolj prek tega, da je, da obstaja.

*

Z zatemnitvijo – takšno ali drugačno, sploh pa z zatemnitvijo seksualnosti – priznavamo, da te osebe, ki so pravzaprav plod naše domišljije, vstopajo v svet mističnega, v svet, ki ga nismo (ne kot pisci in (še posebno) ne kot bralke/ci ali gledalke/ci) sposobni razumeti. Narativ razpade in v najboljšem primeru ostanejo zgolj fragmenti (pa ne ljubezenskega, temveč) estetskega diskurza neke seksualnosti. Seksualnosti, ki je pač pogojena s trenutnimi družbenimi normami in različnimi stopnjami (samo)cenzure, navsezadnje pa tudi z zahtevami marketinga in predvidevanimi pričakovanji ciljne publike takšne umetnine.

*

Ne verjamem (in ne morem verjeti) v ostro ločnico med pornografijo in erotiko. Naj razložim: tisto pornografijo, ki naj bi bila že a priori izkoriščevalska, eksplicitna brez pravega razloga, trivialna in prostaška, ter tisto erotiko, kjer naj bi se v sladostrastnem vrtinčenju prepletali užitki, umetnost, racio ter navsezadnje tudi tisti mistični, zahodnemu človeku ne zares doumljivi »ars sexualis«, o katerem je pisal Foucault.

Mejo med takšno pornografijo in takšno erotiko določa zgolj komplet različnih pravnih, moralnih in drugih regulacij, ki nikakor niso obče človeške, temveč so povsem lokalne narave, tako v smislu prostora kot časa (dobe).

Strogo razlikovanje med tema dvema pojmoma navsezadnje deluje tudi kot zaviralo odkritih seksualnih diskurzov. Tu ne gre za past, pred katero nas je posvaril Foucault: govoriti o seksu za vsako ceno. Daleč od tega. Prej kot to bi termin »odkriti seksualni diskurz« pomenil govoriti o seksualnosti na način, ki se zaveda nesvobode lastnega diskurza. Le preko zavedanja lastne ujetosti v najrazličnejše ideje o seksualnosti, ki jih družba implicira v (/na) nas, lahko – paradoksalno – to ujetost tudi presežemo in – mogoče, nekoč – postanemo svobodni.

Odkrit seksualni diskurz je pogovor sužnjev.

Sužnjev, ki so (/smo) hkrati tudi gospodarji.

*

Razlika med erotiko in pornografijo na eni in seksualnimi diskurzi na drugi strani je podobna razliki med terminoma »preživeti« in »živeti«. Osnovna sredstva, ki jih človek potrebuje za preživetje, sama po sebi še ne zagotavljajo, da bo njegov odnos do sveta in sebe dostojanstven. Prav tako tega ne morejo zagotavljati visoke oblike kulinarike, jahte in graščine.

Naš odnos je vedno odnos v razmerju do nečesa.

Tudi do sebe.

Seksualni diskurz je torej diskurz, ki se zaveda lastnih korenin, lastnega zgodovinskega razvoja, in hkrati diskurz, ki se prav tako zaveda slepih peg lastne notranje koherentnosti ter mističnega jezika, v katerem je (in bo) spet in spet primoran sporočati. Diskurz, skratka, ki se zaveda svoje paradoksalnosti. Svoje ujetosti. Pa vendar hkrati spet diskurz, ki se ne utaplja v samonamenskem, samozadostnem cinizmu, v apatiji in/ali občutku nemoči, malodušne deprivacije.

*

Narativni postopki pornografije se navsezadnje zelo malo, če sploh, razlikujejo od tistih, ki so značilni za pravljice (ali klasične kriminalke). Na začetku se vzpostavi konflikt, ki se mora med pripovedjo nujno razrešiti. Tej razrešitvi sledi sprava in tej potešitev, ki je lahko (zgolj) moralna, lahko pa povsem fizična. Tako v primeru pornografije kot tudi pravljic je potešitev največkrat dvojna: moralna, ki prihaja iz zavedanja, da je konflikt razrešen, in fizična, ker je navsezadnje po notranji logiki obeh umetniških zvrsti vsako dobro delo tudi vedno dobro poplačano.

Pornografija se nam kaže kot analogna pravljici tudi v tem, da gre za umetniško zvrst, ki nam ne kaže sveta takšnega, kakršen v resnici je, temveč takšnega, kakršen bi lahko bil. Gre za fantazmo, privid, iluzijo. Toda dodajam: za vizijo. Vizijo, ki v svojem jedru nosi duh humanizma, vizijo o svetu brez črno-belih ločnic, brez enoznačnosti; vizijo sveta, ki sprejema drugačnosti in ki kljub temu nikoli ne posega v mistične, fenomenološke višave, temveč ostaja povsem prizemljena, htonična, hkrati pa se – se zdi – te lastne paradoksalnosti tudi zaveda. Vizija torej, ki svojemu naivnemu ontološkemu statusu navkljub ostaja notranje koherentna in zvesta sama sebi ter svojim pripovednim postopkom. Ne uporablja zatemnitev.

*

Foucault je v Zgodovini seksualnosti pisal med drugim tudi o tem, kako zahodni človek nima nobene sebi lastne »ars sexualis«, torej na tradicijo in kulturno dediščino vezanega seksualnega »priročnika«, ki bi – dodajam – vodil posameznikovo seksualno življenje onkraj meja pornografije, erotike, fetišev itd. Kot protiutež temu, tako Foucault, je zahodni človek med dolgotrajnim in mukotrpnim zgodovinskim procesom tako rekoč izumil »scientio sexualis« oziroma znanost o seksualnosti. Znanost, ki sama sebe in objekte svojega preučevanja afirmira (skoraj izključno) prek patologij, odstopanj od standardnih seksualnih norm, ki pa so že tako same po sebi v najboljšem primeru izgubljene v meglicah obskurnosti, nejasnosti, notranje konfliktnosti.

»Scientia sexualis« je v zadnjem stoletju vstopila na praktično vsa področja našega življenja in tako – na nek paradoksalen način – postala »ars sexualis« naše dobe. Hočemo razumeti – in to na vsak način – vse najrazličnejše seksualne impulze, ki jih občutimo; z deduktivno metodo se, iščoč nekakšno psihološko/simbolno genezo tega ali onega pojava v nas, oziramo v preteklost; tiste oblike seksualnosti, ki se nam izmikajo (in te niso v manjšini) pa, preprosto povedano, fetišiziramo. Tak fetiš označuje in upravičuje obstoj nečesa, kar nedvomno obstaja, nas fascinira in celo vodi, vendar pa temu mističnemu nečemu ne moremo, ne znamo in v večini primerov niti nočemo pripisati kakega pravega, klasičnega pomena. Narativ fetišizma se podobno kot narativ umetniškega dela, ki je (po navadi povsem namerno) ujeto v lastno povratno zanko (in ki ga ni mogoče razumeti na podlagi linearnega dojemanja časa in klasične verige vzrokov in posledic), izmika raciu in tako vstopa v domeno mističnosti.

»Scientia« je nedvomno postala naša »ars«, fetišizem pa v tej estetiki (ki z minevanjem desetletij postaja tudi naša tradicija in se kot taka seveda počasi vrašča v našo kulturo in (se bo) s tem tudi v kulturno dediščino) deluje v službi Neizgovorljivega. Torej tiste temne pege v naši seksualnosti, ki je nerazložljiva, paradoksalna, pa vendar še kako močna in prisotna. Ogrnjena je s tančicami skrivnosti in v svoji misterioznosti nas navdušuje že sama po sebi in brez konteksta. Zdi se, da sploh ne potrebuje objekta, ki bi ga malikovala, saj je v tej privlačnosti samozadostna.

Zatemnitev, prej omenjeni pripovedniški black/fade out, deluje kot izrazno sredstvo nekega vidika naše/naših seksualnosti, in sicer kot medij, ki prek luknje v pripovednem toku nadaljuje in spodbuja nadaljnje fetišiziranje Neizgovorljivega v seksualnosti. Zatemnitev (kot pripovedni postopek) se neposredno sklicuje na Neizgovorljivo, svojo sporočilno impotentnost pa utemeljuje s tem, ko se potopi v Neizgovorljivo, ki (gledano s stališča sporočilnosti) prevzame funkcijo načina. To Neizgovorljivo se – dalje – iz globin mističnega dviga nazaj v sfere človekovega dojemanja kot naš odnos do nečesa. Ta odnos pa je po svoji naravi fetišističen. S tem je krog postopek-način-odnos sklenjen; tisto, kar je Neizgovorljivo, Neopisljivo, Neupodobljivo pa – z minevanjem časa in kopičenjem takšnih umetniških del v naši podzavesti – pričnemo dojemati kot standard ali kot normo, ki se ji je ali potrebno ali pa prijetno prilagoditi.

*

Pristen seksualni narativ, ki bi bil pomensko poln in bi tudi sporočal, bi tako imel več skupnega s plesnimi in performativnimi vrstami umetnosti kot pa s filmskimi ali literarnimi. Njegov medij sporočanja bi bil prej gib kot pa beseda. Poudarjam: gre za možnost in ne za totalnost giba. Pa vendar: pornografija v obliki, kot jo poznamo danes, počne prav to. Sporoča prek narativa stiliziranega gibanja. Pa vendar – spet –: ista pornografija je omejena prav v tem, ker sporoča skoraj zgolj prek giba (občasno pa se tej sporočilnosti pridruži še preprosta parodija oziroma inverzija kakšnega drugega, bolj znanega in/ali popularnega umetniškega dela). Zaprta je vase; še vedno je ločena od celovitega življenja, še vedno je »scientia sexualis«; kratka zgodba, ki teče poleg romana življenja, omenjenega v uvodu, in ločeno od njega.

Če hočemo to zmedeno stanje kot vrsta kadarkoli zares preseči, se moramo najprej naučiti prepoznati pot in cilj ter jasno ločevati med njima. Pornografija kot takšna ni nikakršen cilj. Ne more biti cilj. Je pot, ali mogoče celo indic poti, kakršna bi lahko bila. Pa ni.

Ali pa – na drugi strani – mogoče vendarle je?

*

Kaj ostane, ko z obličja – na primer – grških mitov (zgodb, pripovedi, narativov) odstranimo vzvišen, purističen balast podob, ki smo jih nanje navešali od konca srednjega veka dalje? Seksualni diskurz, ki ga nismo zares sposobni razumeti, zato smo ga fetišizirali. Iz nerazumljivega, mističnega smo naredili Ideal. Idol. Malik. Kontekst, ki smo ga sposobni (vsaj tako menimo) zaobjeti. Tako še danes marsikje opazimo podobo Evrope, ki jezdi bika, a nikjer podobe bika, ki »jezdi« Evropo, pa čeprav vsi dobro vemo, da se je to »zgodilo«. Vidimo tisto, kar hočemo videti, in prav zaradi te selektivnosti razmišljamo, namesto da bi delovali, anal-iziramo, kopljemo in rijemo po sebi, globlje in globlje, vedno globlje, nazaj v času, in sami sebe identificiramo znotraj ter preko med sabo žal popolnoma neskladnih diskurzov erotike, pornografije, fetišizma, malikov, totemizma, tabujev.

Šele ko bomo sprejeli paradoks (sobivanje mističnega in okultnega v naši spolnosti; naša dejanja, ki hkrati zastirajo in odstirajo določene poteze seksualnih diskurzov) kot pristno, živo in krvavo rdeče življenjsko dejstvo, namesto da ga dojemamo kot zaviralo družbenega in osebnega razvoja, kot nujno zlo postmoderne dobe (z drugimi besedami: da sami sebe prenehamo imeti za žrtve le-te), bomo lahko pre-živeli … Ne nujno zgolj te (ali neke) dobe, temveč predvsem sami sebe.

 

 

 

Komentarji