Feniks

Conchiti Wurst je uspelo.
Ob tem, da ji/mu je uspelo zmagati na največjem evropskem odru in dvigniti več prahu kot dnevna poročila o grozodejstvih in neumnostih, ki smo jih ljudje že žalostno navajeni, ji/mu je uspelo nekaj še precej bolj neverjetnega; letos sem si po skoraj dveh desetletjih prav zaradi nje/ga v celoti ogledala prenos Evrovizije oz. Evrosonga.

Saj ne rečem, Slovenija je (po mojem skromnem mnenju) imela boljšo pesem – kapo dol Tinkari, našim glasbenikom in tekstopiscu Rayu. Verjamem, da sem ena izmed mnogih Slovenk in Slovencev, ki si želimo podobno kvalitetnih politikov in gospodarstvenikov. Gotovo bi si tako »prikuhali« kakšno točkico več, da o splošni narodovi blaginji ne izgubljam besed. Toda pustimo to ob strani, ker je bilo za ta namen izgubljeno že veliko besed.

Tako kot vsa prejšnja leta bi slovensko pesem prej ali slej slišala v mamini kuhinji, kjer je radio prižgan vse budne ure. Conchiti pa gre brez dvoma zasluga, da sem obsedela pred televizijskim sprejemnikom z odprtimi usti in brez besed. S svojo elegantno in krhko pojavo, v ženski toaleti, s popolnim make up-om in slapom rjavih kodrov ter (predvsem!) z izrazito poraščeno brado me je presunil/a prav do srca. Ko pa je še odprl/a usta in zapel/a, ni bilo s tem mogoče primerjati ničesar na tem ljubem svetu, z edino izjemo njenega/njegovega umetniškega imena.

To ni bil nastop, dragi moji, to je bila izjava.

Conchita Wurst ni moški in ni ženska, nič od tega ni in je hkrati oboje. Zame je popolno, najlepše in najbolj pogumno bitje, ki si ga lahko človek zamisli.

Povzpeti se do največjega na evropskih odrih ni mala malica in ob obilo talenta, zmagovalni formuli in znatni sreči (in/ali pravemu stričku iz ozadja) je potreben poseben značaj, da človek zdrži pritiske nastopanja pred množicami. Tisti, ki uspešno opravljajo ta posel, si svoj kruh krvavo zaslužijo. Kar poskusite, če ne verjamete. Trema pred nastopom je zmlela in pregnala v anonimnost že marsikaterega nadarjenega človeka – pa ni bilo treba milijonov parov oči, nekaj ducatov jih je bilo dovolj.

Conchita pa je naredil/a še mnogo več; kot Feniks se je dvignil/a iz pepela! Milijonom ljudi je pokazal/a nekaj, za kar še nimamo imena. Conchita namreč ni transvestit niti transseksualka, ne, on/ona/ono je nekaj posebnega, nekaj drugačnega, nekaj, česar še nismo vajeni, pa se bomo tega morali navaditi. Treba bo tudi dognati in se dogovoriti, v katerem spolu bomo govorili in pisali o ljudeh, kot je Conchita Wurst – bomo uporabljali ženski, moški, srednji spol ali morda izumili novega. Način, ki ga pravkar uporabljam v imenu nekakšne politične korektnosti, je smešno neroden in simptomatičen ter dokazuje našo jezikovno in siceršnjo omejenost.

Izkoristila bom priložnost in jo/ga imenovala za to, kar je: Feniks.

Conchita je čudovit prispevek k barvitosti sveta in ljudi, je predstavnica redke vrste ptic, ki je, ker je bila preganjana in zatirana, skoraj že izumrla. Nekoč davno so bili ljudje, kot je on/a, prav tako ali pa še bolj redki in zato sveti, čaščeni ljudje Sredine. Ob nastopu še kar trajajoče dobe odtujenosti pa smo ljudje zašli iz sredine nekam daleč na desno in se tam izgubili. Zdaj iščemo pot iz temnega gozda in feniksi nam jo pokažejo, če vsaj za hip odpremo dušne oči.

Seveda mnogi med nami ne zmorejo tega, kar je popolnoma razumljivo. Po tolikih vekih obsojanja drugačnosti in drugačnih, po mnogih temnih stoletjih enoumja in slepote je težko in celo nevarno kar čez noč odpreti oči in pričeti razmišljati s svojo glavo.

Conchita Wurst se je nasmejan/a in objokan/a izpostavil/a v svoji bleščeči medspolnosti in se kot čudovita in sveža kost ponudil/a vsem senzacij in šokantnosti željnim mrhovinarjem, ki si jemljejo pravico, da glodajo, žvečijo, se zgražajo in perverzno uživajo v blatenju in kazanju s prstom na vse, kar je drugačno od njihove lastne majhnosti in česar v svoji sveti preproščini ne morejo razumeti. S tem pa, kot je ubogim na duhu v navadi že vse od sistematičnega iztrebljanja domorodnih ras Amerike, Afrike in Avstralije, zažiganja čarovnic, kamenjanja prostitutk in obsojanja homoseksualnih na večne peklenske muke (in kar je še podobnih, dobrih starih evropsko-krščanskih razvedril), popolnoma zgrešijo bistvo, ki je, kot je rad rekel že mali princ, očem nevidno, ker najnujneje potrebuje odprto in čuteče srce.

Tega pa je zgoraj omenjenim vedno primanjkovalo in jim ga primanjkuje še danes. Rezultat tega so vreščave in pretirane reakcije, ki zbujajo videz ogroženosti, ker, kot kaže, ni hujšega kakor neopredeljenost. Težko verjamem, da so ljudje, ki kažejo s prstom na drugačne, resnično srečni v sebi in zadovoljni sami s seboj, zato sočustvujem. Vem, kako se počutijo, nekoč sem bila ena takih, obsojajočih.

Moja ušesa so priča, kako so se nekateri ljudje čutili poklicane k razglašanju svojega mnenja o »gnusobi«, otroci v šolah so se razdelili na tabore pro et contra, tudi ptičice so prepevale o moškem, ki si je nadel žensko garderobo in si namenoma pozabil obriti brado. Da ne bo pomote: ko bi si Tom brado obril in s sodobnimi medicinskimi aplikacijami prikril svoj telesni spol, bi ženske zelenele od zavisti in moški bi cedili sline.

Toda ženska obleka in brada skupaj – ne ne ne, to pa ne, da ga ni sram, kaj se pa gre?

Kako žalostno smešne kreature smo (tudi) ljudje. Ob vseh strahotnih človeških dejanjih, ki smo jim (bili) priča na Zemlji, si najbolj jemljemo k srcu stvari, ki nas dejansko ne ogrožajo, ki ne ogrožajo nikogar, z izjemo privzgojene nam omejenosti.

Še zdaleč nisem več dovolj naivna, da bi verjela, da je Conchitina zmaga zgolj zasluga njenega petja in dobre pesmi, tudi ne mislim, da je ta zmaga znak splošne odprtosti in množičnega dviga zavesti, ker je na isti prireditvi evropska publika s svojimi huliganskimi izpadi padla na izpitu vsakič, ko je Rusija prejela točke katere izmed svojih sosed, kar je iz političnega zornega kota seveda popolnoma razumljivo. Toda čemu izžvižgavanje? Saj na odru vendar ni stal predsednik Putin, temveč prisrčni svetlolasi deklici, ki sta peli o miru in sožitju na svetu. Toliko sta odgovorni za neumnosti ruskega političnega vrha, kot je Tinkara Kovač odgovorna za bedastoče naših topoumnih in podkupljivih voditeljev in poslancev (se opravičujem redkim svetlim izjemam). Ruski evrovizijski prispevek je bil, vsaj kar se mene tiče, med boljšimi, gotovo pa je bil daleč sprejemljivejši od poljskega, ki me je kot pripadnico slovanskega naroda krepko vznejevoljil. Poljska predstavnica je pela o tem, kako s(m)o slovanska dekleta vsestransko uporabna, medtem ko sta se platinasti in kirurško korigirani dekleti s hotnim pogledom in globokim izrezom pretvarjali, da v lesenem sodcu na roke pereta perilo, si ob tem oblizovali ustnice, kot da na tem svetu ni ničesar privlačnejšega, in poskušali dokazati, da s(m)o slovanska dekleta pri tem najboljša. Sem res edina, ki jo je to zbodlo?

Morda pa tudi Avstrija le poskuša omiliti svoj zloglasni sloves – in kje še lahko najde boljšo priložnost za megalomanski reklamni blok?

Toda vsega tega mi ni mar, ne zares.

Kriteriji človeške strpnosti se v teh sprevrženih časih pač spreminjajo glede na pozicijo na politični šahovnici in splošno človeško (ne)ozaveščenost in (ne)razgledanost ter medijsko osveščenost oz. zaslepljenost. Zanimivo je, kako hitro se je prah ob njeni/njegovi zmagi polegel prav v medijih, ki so se zagrnili v nekakšno previdno molčečnost.

In res se je prah hitro polegel.

Kljub vsem pomislekom in kritikam o največji evropski glasbeni prireditvi (ali politiki ali stopnji človeške zavesti, če hočete), vedno in povsod še velja: vsaka stvar je za nekaj dobra in dobra stran je, da se lahko na takšnih prireditvah množicam predstavijo pripadniki in pripadnice spregledanih in zatiranih skupnosti in skupin, ki s tem, ko opozorijo nase, stopijo iz sence in pripravijo ljudi k temu, da jih opazijo. Čeprav se premnogi pravičniško zgražajo ali jih prezirljivo spregledajo, si tako pridobijo med ljudmi tudi privrženost in simpatije ter si, upam vsaj, lažje in hitreje utrejo poti k politični in družbeni enakopravnosti.

Ljudje sprejmemo kak pojav šele, ko ga imamo dalj časa pred nosom. Človek lahko oslepi, če iz dolgotrajne teme prehitro stopi v luč, zato kar lepo počasi, počasi nazaj proti sredini in k ravnotežju, da nas tokrat ne odnese prehudo v levo.

Vsekakor bo še treba dvigati prah, pogumno in neomajno.

Prihaja čas, ko bo treba spremeniti osebne in družbene dogovore.

»En sam človek je in vsi, ki stojijo okrog njega, so le njegovi različni obrazi… (…) Ne vem, kdo je, kaj je, zame je dovolj le eno; rad ga imam.« (Srečko Kosovel)

Počasi bo moralo nehati biti pomembno, v kakšno telo se rodi duša. Duša nima spola in človek je predvsem človek, naj bo moški ali ženska ali nekaj vmes, naj je barva njegove kože bela, rdeča, rumena, temno ali svetlo rjava, pa četudi zelena, človek je. Ga/jo privlačijo ženske ali moški, ni nikogaršnja stvar, samo njuna ali njihova.

Upam, da niste preslišali Conchitinih besed ob sprejemu nagrade, če ste pa jih, jih ponovim (ker sem bila res pozorna), samo za vas: nagrado je posvetila vsem, ki verjamejo v svet, v katerem bomo ljudje živeli v miru in svobodi.

Boste rekli: bah, pa to so že tisočkrat prežvečene besede in čista utopija!

Prosim, ne recite tega, ker bi to pomenilo, da so besede za vas že izgubile čarnost in moč. Če je tako, potem vam želim iz srca, da jo kmalu spet najdete, da jo najdemo v čim večjem številu, to mogočno čarovnijo, ki ji rečemo vera, da besede ne bodo le prazen zven, ampak stanje našega duha.

V kakšnem svetu pa bi vi radi živeli?

Komentarji

3 thoughts on “Feniks

  1. Vprašala bi, kako to, da za so Conchito uporabljeni tako moški kot ženski zaimki? Conchita se je namreč mnogokrat javno izrekla, da zase uporablja ženske zaimke.

  2. Najprej, hvala za vprašanje :)))
    Da Conchita zase uporablja ženske zaimke nisem vedela, ker kljub svojemu navdušenju nad njenim nastopom na eurosongu, ne zasledujem Conchitinih izjav in intervjujev. Največji razlog temu je, da ne maram tabloidov in tudi ne sedenja pred ekrani. Sem pa nekje v tekstu pojasnila, zakaj sem se odločila uporabljati moško/ženske zaimke: preprosto zato, ker Conchita ni moški, ki se je preoblekel v žensko. Njena/njegova podoba ni niti popolnoma ženska, še manj moška in s tem načinom sem želela opozoriti na jezikovno pomanjkljivost. Bi bila morda najboljša rešitev uporaba srednjega spola? Ne vem, nisem kompetentna.
    Skratka, pri tem vprašanju ne gre za Conchito konkretno, temveč za pojav spolne neopredeljenosti, ki je bila spregledana in zaničevana in ta nedorečenost je posledica tega.
    Če imaš še kakšno vprašanje, ti bom z veseljem odgovorila, čeprav zna malce trajati (na medmrežje odpotujem le dva do trikrat tedensko, na spol.si pa sem registrirala šele danes) lahko pa tudi z menoj podeliš svoje mnenje. Dobrodošla.

  3. Hvala za odgovor. Sicer razumem indic, ki ste ga želeli doseči z mešanjem zaimkov, vendar sem mnenja, da bi lahko pred pisanjem članka preverili kakšne zaimke uporablja Conchita. Uporaba zaimkov je pri vseh osebah, ki niso cisspolne in neglede na njihovo identifikacijo bistvenega pomena, saj so mnogokrat eno izmed prvih sredstev s katerimi osebe izražajo svojo spolno identiteto in zanjo tudi prejemalo potrditve okolice. Hočem reči, kljub vašemu poskusu prikaza ‘spolne neopredeljenosti’ ste vseeno naredila oz določila osebi neko obliko izražanja, ki je sama ne uporablja, kar se mi ne zdi v redu. Srednjemu spolu v slovenščini bi se jaz izogibal, ker še ni doživel transfeministične reformacije, ki bi ga oddaljil od predmetov in pojmov. Si bomo pa menda kaj bolj spoštljivega in kreativnega izbrali, a ne 😉
    Se mi pa ob branju vašega komentarja porajajo nova vprašanja; kaj je popolna ženska podoba? Kaj je moška podoba? Kdo ima sploh moč določati kaj je podoba katerega koli spolnega izraza ali spolne identitete razen oseba, ki jo živi?

Comments are closed.