Avtorica: dr. Irena Selišnik
Leto izida: 2008 (ponovna digitalna izdaja 2025)
Založba: Sophia
Monografija Prihod žensk na oder slovenske politike predstavlja eno najpomembnejših del slovenske zgodovine žensk in zgodovine spolov. V njej zgodovinarka dr. Irena Selišnik analizira proces vključevanja žensk v politično življenje na Slovenskem od konca 19. stoletja do uvedbe splošne volilne pravice po drugi svetovni vojni. Raziskava presega klasično zgodovino volilne pravice in vprašanje politične participacije umesti v širši kontekst modernizacije družbe, razvoja državljanstva, politične kulture in ženskega organiziranja.
Že v uvodu avtorica poudari, da zgodovina volilne pravice ni le zgodovina zakonodajnih sprememb, temveč predvsem zgodovina demokratizacije družbe. Volilna pravica je po njenih besedah »zgodba par excellence, saj gre za vključevanje ljudstva v procese odločanja ob priznanju pravice do nadzora in kritike oblasti« (str. 1).
Osrednje raziskovalno vprašanje knjige je, zakaj je bila volilna pravica žensk na Slovenskem uveljavljena razmeroma pozno in kateri družbeni, politični ter ideološki dejavniki so ta proces pospeševali oziroma zavirali. Pri tem avtorica ne obravnava zgolj ženskega gibanja, temveč tudi odzive političnih strank, cerkve, medijev in drugih družbenih akterjev.
Avtorica je pri raziskavi uporabila obsežno arhivsko gradivo, časopisne članke, zapisnike društev, politične programe, osebno korespondenco in drugo primarno dokumentacijo. Na tej podlagi rekonstruira razvoj ženskega organiziranja in pokaže, da politična participacija žensk ni bila rezultat enega prelomnega dogodka, temveč dolgotrajnega procesa pogajanj, nasprotovanj in postopnih sprememb.
Knjiga nazorno pokaže tudi protislovja slovenskega političnega prostora. Čeprav so številne politične stranke javno zagovarjale širitev demokracije, to ni nujno pomenilo podpore politični enakopravnosti žensk. Avtorica tako opozarja, da je bila »splošna volilna pravica« dolgo razumljena predvsem kot splošna volilna pravica moških, medtem ko je vprašanje žensk ostajalo odprto tudi po demokratizaciji volilnega sistema.
Avtorica na koncu ugotavlja, da je bilo obdobje po prvi svetovni vojni polno pričakovanj, vendar se številna niso uresničila. Čeprav so vse pomembnejše politične stranke volilno pravico žensk vključile v svoje programe, je njena uveljavitev ostala odložena. »Volilna pravica žensk se je tako kot vse ostale pravice po koncu vojne zdela dosegljiva … Toda njeno uresničenje je ostalo skupaj s kupom ostalih pravic neizpolnjeno« (str. 173). (Op. uredništva: Ženske so v Sloveniji splošno volilno pravico pridobile leta 1945, na državnih volitvah pa so prvič glasovale 11. novembra 1945, na volitvah v ustavodajno skupščino Demokratične federativne Jugoslavije. Leta 1946 je bila njihova volilna pravica potrjena tudi z jugoslovansko ustavo.)
O avtorici
Izr. prof. dr. Irena Selišnik je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala sociologijo kulture in zgodovino ter na oddelku za sociologijo doktorirala s temo »Volilna pravica žensk kot demokratična novost«. Selišnik je zaposlena na Oddelku za zgodovino, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, tu predava Zgodovino Slovencev v 19. stoletju in Zgodovino žensk. Ukvarja se z raziskovanjem spola, socialno in politično zgodovino 19. stoletja v slovenskem prostoru.
Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.