V sklopu projekta “Knjiga in spol 2026” predstavljamo ena pomembnejših slovenskih pesnic 20. stoletja, čeprav je njeno delo po smrti za več desetletij ostalo prezrto. Vida Taufer je pesnica izjemno občutljive in prefinjene lirike, v kateri se prepletajo teme ljubezni, izgube, samote, hrepenenja in človekovega iskanja smisla. Njena poezija je bila deležna priznanja že za časa njenega življenja, vendar jo je literarna zgodovina pozneje neupravičeno potisnila na rob.
Rodila se je 15. junija 1903 v Toplicah pri Zagorju ob Savi v premožni družini. V domači knjižnici se je zgodaj srečala z literaturo, pesmi pa je začela pisati že kot deklica. Njeno nadarjenost so opazili tudi učitelji, ki so jo spodbujali pri ustvarjanju. Oče je želel, da bi nadaljevala izobraževanje in študirala medicino, vendar so družinske okoliščine njene načrte spremenile.
Po prvi svetovni vojni je družino prizadela gospodarska kriza, najprej očetova bolezen in nato še smrt obeh staršev. Sama je pri osemnajstih letih kot najstarejša od petih otrok prevzela skrb za družino. Zaradi tega je morala opustiti željo po študiju medicine in se vpisati na učiteljišče v Mariboru, saj je potrebovala poklic, s katerim bi se lahko preživljala.
Leta 1923 je postala učiteljica slovenščine in srbohrvaščine v Zagorju. Kljub temu da je bila poklicno uspešna, se v domačem okolju ni počutila dobro, saj so jo spremljali težki spomini. Po petih letih se je preselila v Stično, kjer sta ji mirnejše okolje in lepota narave znova odprla prostor za pesniško ustvarjanje.
Svoje pesmi je objavljala v številnih pomembnih revijah, med drugim v Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Ženskem svetu in drugih literarnih publikacijah. Leta 1933 je bila kot edina ženska uvrščena v antologijo Slovenska sodobna lirika, kar je bilo za tisti čas izjemno priznanje. Leta 1939 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Veje v vetru, za katero je prejela banovinsko nagrado, ki jo je podeljevala banska uprava Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji. Kot zanimivost, prvi prejemnik je bil France Bevk leta 1938 za Kaplana Martina Čedermaca.
Njena poezija je prepoznavna po subtilnem jeziku in močnih čustvenih poudarkih. Pisala je ljubezenske pesmi, bivanjske refleksije ter socialno občutljive podobe sveta. Njene verze zaznamujejo melanholija, občutek izgube, hrepenenje in vprašanja o življenju ter smrti. Vendar njena poezija ni zgolj izraz osebne bolečine – skozi individualne izkušnje govori tudi o širših človeških vprašanjih.
Med drugo svetovno vojno je izdala zbirko Križev pot, v kateri se osebna lirika prepleta s kolektivno izkušnjo trpljenja. Pesmi so bile povezane tudi z baročnimi podobami slovenskega slikarja Fortunata Berganta, glasbo pa jim je dodal skladatelj Matija Tomc.
Leta 1944 je doživela nov hud udarec: bombardiranje je uničilo hišo, v kateri je živela, skupaj z njenimi rokopisi. Po vojni se je zaposlila na Ministrstvu za prosveto in ponovno začela objavljati. V tem obdobju je izšla njena zbirka Izbrani listi (1950), v kateri ostajajo osrednje teme ljubezen, smrt, razočaranje in človekova samota, vendar se pesnica še bolj obrača k razmišljanju o lastni usodi in usodi ljudi nasploh.
Vida Taufer je ustvarjala tudi za otroke in mladino. Skupaj s pesnico Lili Novy je priredila koroško ljudsko pripovedko Mojca Pokrajculja v pesniško dramo Mojca in živali, ki se uprizarja še danes.
Njeno življenje so močno zaznamovale bolezen, osamljenost in materialna negotovost. Zaradi zdravstvenih težav je bila predčasno invalidsko upokojena, pozneje pa je zadnja leta življenja preživela v domu starejših na Bokalcah pri Ljubljani. Kljub težkemu položaju je še vedno ustvarjala in narekovala pesmi svoji strežnici.
Bila je tudi pozorna opazovalka položaja žensk v družbi. V pismih prijateljici Erni Muser je kritično pisala o neenakosti in zapostavljanju žensk. Opozarjala je, da ženskam družba ne priznava enakih možnosti ter da je ženskam težje ustvarjati in delovati v javnosti. Njena lastna življenjska izkušnja je potrjevala, kako težko je bilo umetnicam združevati ustvarjalnost, delo in pričakovanja okolice.
Umrla je 18. oktobra 1966. Čeprav je bila pozneje dolgo pozabljena, danes ponovno prepoznavamo pomen njenega dela. Vida Taufer je s svojo nežno, a prodorno poezijo ustvarila prostor za izražanje notranjih svetov, ki so bili pogosto spregledani – še posebej svetovi žensk, njihovega hrepenenja, bolečine in vztrajnosti.
Povzeto po Alenka Šelih idr., Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 1. izd. (Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007)
Pomladni studenci
Z zarjo nebesni svod
luč nam razlika;
preko snega gre pot,
zemlja počiva
Rožnati soj dreves
v zraku trepeče,
gibki planinski ples
veter šepeče.
Voda kipi iz tal,
v struge se zbira.
Izpod snega in skal
pot si utira.
Trga srebrni prt,
zemljo razkriva.
Gore so bela strd,
vedno vabljiva.
Taufer, Vida. 1950. Izbrani listi. V Ljubljani: Slovenski knjižni zavod.
Izbrana bibliografija:
Taufer, Vida. 1939. Veje v vetru. V Mariboru: Tiskarna sv. Cirila.
Taufer, Vida. 1950. Izbrani listi. V Ljubljani: Slovenski knjižni zavod.
Taufer, Vida, in Lili Novy. 1950. Mojca in živali: otroška igra v šestih slikah. Ljubljana: Maldinska knjiga.
Taufer, Vida. 1961. Svetli sadovi. Maribor.
Literatura in nadaljnje branje:
Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. 2007. 1. izd. Let. 22. Ljubljana: Tuma; SAZU:
Boštjan Božič: Življenje in delo Vide Taufer, Jezik in slovstvo, let. 49 (2004), št. 6.
Janez Kajzer: Velike samote pesniškega sveta, Jana, 5. 4. 1973.
Dr. Irena Novak Popov (ur.), Antologija slovenskih pesnic 1, Založba Tuma, Ljubljana 2004.
Projekt »Knjiga in spol 2026«, ki smo ga oblikovale_i skupaj s KUD Mreža/Rdeče zore, podpira Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.
