‘It’s second nature to walk home
Before the sun goes down
And put your keys between your knuckles
When there’s boys around
Isn’t it funny how we laugh it off to hide our fear
When there’s nothing funny here’
…
… pravi Dua Lipa v pesmi »Boys Will Be Boys«. V nekaj verzih opiše izkušnjo, ki je veliko ženskam in dekletom tako znana, da jo pogosto dojemajo kot del vsakdana. Trenutno se intenzivno ukvarjam z raziskovanjem spolnega nasilja in nadlegovanja med mladimi. Čeprav konkretnih rezultatov raziskave za zdaj še ne morem predstaviti, lahko povem, da je bila izkušnja pogovorov s srednješolkami_ci res dragocena in zanimiva. Ena izmed tem, ki mi je iz opravljenih pogovorov najbolj ostala v mislih, je vprašanje, kaj danes pomeni biti ženska in kaj pomeni biti moški. Mladi pravijo, da na TikToku in Instagramu vidijo, da je »pravi« moški tisti, ki ima mišičasto telo in hodi v fitnes, ima veliko denarja in idealno še svoje podjetje, nosi drage znamke oblačil in je v intimnem razmerju tisti, ki je racionalen (oziroma manj čustven) in stabilen. Takšno spolno stereotipno razumevanje vlog spolov v družbi pravzaprav ni nič novega ali specifičnega za mlajšo generacijo.
Fantje se z družbenimi pričakovanji po dokazovanju in izkazovanju moči srečujejo že v zgodnji mladosti, pri čemer je moč pogosto predstavljena kot samoumeven del moške identitete (Hearn, 1998). Čeprav obstaja veliko načinov, kako razumeti in udejanjati moškost, je v družbi še vedno najbolj cenjena tista oblika moškosti, ki jo je raziskovalka Raewyn Connell (1995) poimenovala »hegemona moškost«: ideal, povezan z močjo, racionalnostjo, avtoriteto, tekmovalnostjo in heteroseksualnostjo (Conroy, 2013; Hrženjak, 2011). Hegemona moškost ne opisuje zgolj seznama lastnosti, ki naj bi jih imel »pravi moški«, temveč predstavlja družbeni ideal, ki določa, katera vedenja, vrednote in načini izražanja moškosti so najbolj cenjeni in nagrajeni (Rizzo idr., 2020). »Nasvete« o tem, kako postati takšen moški, po navedbah mladih pogosto pridobivajo prek družbenih omrežij, pri čemer je bil najpogosteje izpostavljen vplivnež Andrew Tate. Večinoma so že vedeli veliko informacij o njem, nekateri pa so izražali strinjanje z določenimi njegovimi stališči o vlogah žensk in moških, ki jih lahko razumemo kot mizogine.
Njihovi odgovori kažejo, da vprašanje spolnega nasilja in nadlegovanja med mladimi ni mogoče razumeti brez razmisleka o tem, kakšna sporočila mladi vsak dan prejemajo o tem, kaj pomeni biti “pravi” moški in kaj “prava” ženska. Nekatere raziskave (npr. Birkett in Espelage, 2015; Jewell idr., 2015; Miller idr., 2020) kažejo, da je večja podpora tradicionalnim predstavam o spolu in nekaterim normam hegemone moškosti povezana z večjo verjetnostjo izvajanja spolnega nasilja in nadlegovanja. To ne pomeni, da norme hegemone moškosti same po sebi vodijo v nasilje, težava nastane takrat, ko te norme spodbujajo in utrjujejo prepričanja o moški nadvladi.
Zanimiv vpogled v preplet tem, ki vplivajo na oblikovanje predstav o moškosti, ponuja tudi dokumentarni film »Watch Louis Theroux: Inside the Manosphere«. Film nazorno prikazuje delovanje t. i. manosfere v spletnem in fizičnem prostoru, v katerem se oblikujejo in širijo različne ideje o odnosih med spoli. Posebej pomembno je to, da film pokaže, na kakšne načine spletni vplivneži nagovarjajo predvsem mlajše moške, jim ponujajo določene razlage njihovih težav ter jim hkrati predstavljajo specifične modele »prave« moškosti. Vpliv teh vsebin pa ni omejen zgolj na moške, saj nagovarjajo in vplivajo tudi na ženske, zlasti mlajše.
Vsekakor pa težava ni zgolj v posameznih vplivnežih ali v vsebinah na družbenih omrežjih. Seksizem praviloma ne vstopa v življenja mladih glasno in očitno. Ravno nasprotno. Pojavi se v vsakdanjih situacijah, ki jih pogosto sploh ne prepoznamo kot problematične in prav zato postanejo samoumevne. Šale o tem, da so dekleta preveč občutljiva, komentarji o tem, kako naj se ženske oblačijo in obnašajo ali pa prepričanja, da fantje »ne morejo nadzorovati svojih potreb«, ker fantje »pač taki so«. Seksistične šale pogosto razumemo kot nekaj nedolžnega in kot del odraščanja med mladimi. Šale, ki temeljijo na poniževanju določene skupine, hkrati sporočajo, kdo je lahko tarča posmeha in katere neenakosti so sprejemljive. V tem primeru so tarče pogosto ženske in dekleta ter fantje in moški, ki ne ustrezajo idealu hegemone moškosti.
Dua Lipa v svoji pesmi izpostavlja zelo pomembna sporočila. Dekleta se ne rodijo z občutkom, da morajo pred mrakom pohiteti domov ali držati ključe med prsti, ko hodijo po ulici. Tega se naučijo. Tako kot se fantje ne rodijo s potrebo, da bi svojo vrednost dokazovali skozi moč in nadzor. Ko izrečemo »boys will be boys« in se ob tem nasmehnemo, ne opravičujemo zgolj posameznega vedenja, temveč sporočamo, da so določene neenakosti nekaj pričakovanega in neizogibnega. Ko takšna vedenja razumemo kot nekaj običajnega ali neizogibnega, jih nehote tudi normaliziramo. Morda je zato najpomembnejše sporočilo pesmi ravno verz »there’s nothing funny here«. Opominja nas, da moramo podvomiti o tistem, kar smo predolgo razumeli kot normalen del odraščanja. Pomembno je, da kot posameznice_ki ne pristajamo na takšne samoumevnosti. Vsak od nas ima moč, da jih prepoznava, postavlja pod vprašaj in spreminja.
Birkett, M., in Espelage, D. L. (2015). Homophobic name-calling, peer groups, and masculinity: The socialization of homophobic behavior in adolescents. Social Development, 24, št. 1, str. 184–205.
Connell, R. (2005). Masculinities. Cambridge: Polity
Conroy, N. E. (2013). Rethinking adolescent peer sexual harassment: Contributions of feminist theory. Journal of School Violence, 12, št. 4, str. 340–356.
Hearn, J. (1998). The Violence of Men. How Men Talk About and How Agencies Respond to Men’s Violence to Women. London: Sage.
Hrženjak, M. (2011). Vrstniško nasilje v perspektivi dominantnih konstrukcij ženskosti in moškosti ter sovpadanja strukturnih neenakosti. Šolsko polje, 22, št. 3/4, str. 131–147.
Jewell, J., Brown, C. S., Perry, B. (2015). All my friends are doing it: Potentially offensive sexual behavior perpetration within adolescent social networks. Journal of Research on Adolescence, 25, št. 3, str. 592– 604
Miller, E., Culyva, A. J., Paglisotti, T., Massof, M., Gao, Q., Ports, K. A., Kato-Wallace, J., Pulerwitz, J., Espelage, D. L., Abebe, K. Z., Jones, K. A. (2020). Male adolescents’ gender attitudes and violence: Implications for youth violence prevention. American Journal of Preventive Medicine, 58, št. 3, str. 396–406.
Rizzo, A. J., Banyard, V. L., Edwards, K. M. (2020). Unpacking Adolescent Masculinity: Relations between Boys’ Sexual Harassment Victimization, Perpetration, and Gender Role Beliefs. Journal of Family Violence, 36, št. 7, str. 825–835.
Prispevek je nastal v okviru projekta ‘Z bodicami nad seksizem‘. Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča izražena v besedilu, so izključno mnenja avtorice_ja oz. avtoric_jev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Nizozemskega helsinškega odbora. Evropska unija in NHC zanje ne moreta biti odgovorna.
