V tej rubriki sproti objavljamo odzive na javno pismo direktorju ZRC SAZU dr. Otu Lutharju zaradi Literarnega atlasa Ljubljane. Svoja razmišljanja so doslej zapisali in javno predstavili dr. Marko Juvan, dr. Stanislava Repar, Manca G. Jenko in dr. Renata Šribar. Na dnu strani objavljamo tudi povezave do medijskih poročil.

 

Dr. Renata Šribar, neodvisna raziskovalka in predavateljica

28.10.2015

 

Dr. Renata Šribar se je odzvala preko diskusijske skupine slavistk in slavistov Slovlit, kjer poteka debata tudi o Literarnem atlasu Ljubljane.

 

Spoštovani prof. dr. Marko Juvan, predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU,

kot sem lahko prebrala na spletni strani ZRC SAZU (objave tudi na Slovlit in Metini listi , 20. 10. – 21. 10. 2015), ste se v vlogi vodje raziskovalnega projekta Prostor slovenske literarne kulture odzvali na pismo društva Vita Activa direktorju ZRC SAZU dr. Otu Lutharju (spletna stran Spol.si) z namenom, da bi obranili raziskovalno avtonomijo in znanstveno-promocijske pristope dr. Marjana Dolgana, ki se nanašajo na njegovo delo Literarni Atlas Slovenije. V svojem prispevku k javni diskusiji se bom omejila na komentar vaše argumentacije, saj je z vidika načela uveljavitve perspektiv spola v znanstvenem raziskovanju in odgovorne ter etične znanosti sporna.

Ne glede na to, da se vaš dopis ne nanaša na javno priobčeni kritični tekst društva Vita Activa, temveč na njegov osnutek, naj sledim vaši interpretacijski poti. Motivira me lasten prispevek h kritičnemu dopisu Vite Aktive v obliki podpisa. Moti vas naslovitev pisma na direktorja ustanove, češ da gre za poskus sprožitve »administrativno-upravnega discipliniranja« raziskovalca. Gre za domnevo, ki niti ne upošteva dejstva, da se dr. Lutharja ne naslavlja zgolj kot direktorja, ampak tudi kot kolego dr. Dolgana; dr. Luthar je namreč vključen v projekt GARCIA: Enakost spolov v akademski in raziskovalni sferi. Drugič, naslavljanje na prvega odgovornega v ustanovi je v skladu z globalnim dokumentom o t.i. raziskovalni integriteti, Singapurski izjavi, ki med osnovnimi načeli navaja »dobro upravljanje z raziskavami v imenu drugih« in »odgovornost pri izvajanju raziskav«, kar se nanaša tako na raziskovalke, raziskovalce kot upravno vodstvo. Med odgovornostmi znanstvenice in znanstvenika je tudi sledeče določilo: »Raziskovalci in raziskovalke bi morali poznati raziskovalne predpise in politike ter jih upoštevati.« V zgodovini ni bilo obdobja znanstvene misli, ki je ne bi pogojevali družbeno-kulturni »pogoji možnosti«, po naravi stvari vključujoči politike. Součinkovanje slednjih na razvoj znanosti je berljivo že skozi tematsko, konceptualno in metodološko uokvirjanje domačih in tujih razpisov in ocenjevalnih pristopov. Tudi sam odpor proti določenim znanstvenim politikam se ne odvija v domnevno »čistem« prostoru radovedne in iz nekakšne abstraktne avtonomije porajajoče se misli, temveč posega aktivno z lastno politiko v znanstveno polje.

Kritika podpisnic in podpisnikov je zamejena na določene očitke, ki temeljijo na statističnem preverjanju nabora avtorskih imen v obravnavanem atlasu in pripovedi nekaterih udeleženih o seksističnem odnosu dr. Dolgana na vodenem ogledu »Zakulisje Ljubljane na kvadratnem kilometru prostora«, ki je potekalo 7. oktobra 2015. Avtoricam in avtorjem kritike oponašate utemeljevanje na poljubnih pripovedih; kot razbiram, so zgolj zaznamovane z ozaveščeno spolno perspektivo in jih pohvale nekaterih drugih v zvezi z dogodkom ne morejo negirati, prav tako kot »žanr« vodenja ne – tega sami razumete kot nekakšno olajševalno okoliščino za izkazovanje nereflektiranega odnosa do žensk. Zanimivo se zdi, da izpovedim nekaterih udeleženih očitate nezanesljivost, medtem ko samo kritizirano delo avtorja, ki je formalno označeno kot znanstveno, vključuje vrsto navedb, ki eksplicitno izhajajo iz govoric.

Dr. Dolgan je izvedel dogodek strokovnega vodenja v svojstvu znanstvenika, ki poljudno približuje udeleženim enega od rezultatov projekta Prostor slovenske literarne kulture, Literarni atlas Ljubljane. »Pravica do svojih nadzorov«, ki jo v izpričanem kontekstu omenjate, ima dve dimenziji ne glede na poljudnost ali rigidnost strokovnega pristopa. Ne moremo se namreč izogniti metodološkim razsežnostim, saj sta znanstvenik in znanstvenica tudi v strokovni vlogi, prvič, dolžna reflektirati svoja stališča, nazore, naravnanosti, in se zavedati njihovega vpliva na lastno delo in njegovo promocijo, in drugič, upoštevata naj dognanja sodobnega družboslovnega znanstvenega raziskovanja in humanistične teorije tako, da ne bosta utrjevala in obnavljala diskriminatornih tez, ki povzročajo simbolno družbeno škodo (in s tem posredno škodujejo konkretnim ljudem, saj jih zaznamujejo s pejorativnim diskurzom). Ali, v skladu s Singapursko izjavo: »Raziskovalci in raziskovalke ter raziskovalne ustanove bi se morali zavedati svoje etične obveze presojati o družbeni koristi in na drugi strani družbenih nevarnostih, ki so povezane z njihovim delom.«

Konkretno kritiko dokazovanja, zakaj je bilo v obravnavano delo neizogibno vključiti tako uborno število avtoric, prepuščam pristojnim s področja literarne zgodovine, četudi mi lastna raziskovalna praksa govori, da so nabori pomembnih imen praviloma najbolj očitni pokazatelji idejnih zavez njihovega akterja, akterke. Ni metode, ki ne bi tu dopuščala pristranskosti, saj že »transparentne« omejitve virov nosijo odtis raziskovalno-avtorske subjektivitete.

Naj zaključim s tem, kar se mi zdi ta hip najbolj nujno: vaše sklicevanje na »zavezanost režimu resnice« žal kaže na nepoznavanje sodobne epistemologije vednosti, ki jo gradijo ali prevzemajo od humanistike tudi »trde vede« s pripoznavanjem aktivne vloge raziskovalke in raziskovalca v produkciji resnice in s tem sveta. Sami od sebe ste izzvali retorično vprašanje, o čigavi resnici sploh govorite.

Renata Šribar

 

Manca G. Renko, odgovorna urednica AirBeletrine

26.10.2015

 

Manca G. Renko se je odzvala v članku na spletnem portalu AirBeletrina.

 

Čeprav je Literarni atlas Ljubljane izšel pred približno enim letom, je večino medijske pozornosti dobil v zadnjem tednu, ko je bila na ZRC SAZU (raziskava in Atlas sta nastala pod njegovim okriljem) naslovljena peticija za njegovo novo, dopolnjeno izdajo. Podpisniki peticije avtorju Atlasa, dr. Marjanu Dolganu, očitajo, da je med 94 obravnavanimi književniki vanj uvrščenih le pet (!) žensk, s čimer se v slovenski znanosti nadaljuje trend diskriminacije in seksizma. Na peticijo se je odzval nosilec projekta, dr. Marko Juvan, ki je stopil v bran kolegu ter podpisnikom očital, da izvajajo skupinski pritisk na raziskovalca posameznika in s tem povzročajo administrativno upravno discipliniranje samostojnega humanističnega mišljenja.

Pa poglejmo, kako se samostojno humanistično mišljenje, ki ga moramo braniti, zrcali v Literarnem atlasu Ljubljane.

Sestava atlasa je nedvomno zahtevno delo. Ne le da zahteva celega človeka, zahteva več celih ljudi. V tem bi lahko videli atlasov prvi problem: kako je mogoče, da ga je (za kartografijo sta poskrbeli Jerneja Fridl in Manca Volk) spisal en sam človek? Četudi bi z enako (znanstveno?) suverenostjo lahko pisal o književnikih srednjega veka in modernizma, obstaja temeljni problem drugje: kako lahko en sam človek določi, kaj je pomembno in kaj ni? Kako lahko en sam človek zaokroži zbirko določene stroke, malone postavi kanon, ne da bi o tem na dolgo in široko razpravljal, se prepiral, raziskoval, se posvetoval in dvomil? Odgovor na to vprašanje dobimo v uvodu: »V Atlasu prevladujejo slovenski književniki, ki so, večinoma bolj po imenih, splošno znani, ker so del šolskega pouka.«

Pardon? Od kdaj je to metodološki argument za izbor avtorjev? Ali ni poanta znanosti v prevpraševanju kanona, v razmisleku o tem, kaj bi v šolskem pouku moralo biti, in ne, kaj je že? Ali ni znanost tista, ki pronica v šolstvo in ne obratno? Virginia Woolf v Lastni sobi pravi, da o kontroverznih temah, kar spol zagotovo je, težko govorimo resnico; človek zmore govoriti le o mnenjih in o tem, kako smo si jih ustvarili, ponudi lahko samo odsev svojega pogleda na omejitve, predsodke in značilnosti. Dr. Marko Juvan v svojem pismu podpore Atlasu pravi drugače, in sicer da je znanost zavezana režimu resnice. Sama si ne želim tako totalitarne znanosti, še več, bojim se je. Če čemu, bi morala biti znanost, sploh pa humanistika, zavezana večnemu dvomu, najprej o sebi in nato o stvareh, ki nas obdajajo. Nobena ugotovitev nikoli ni (do)končna, je le skromen prispevek k boljšemu razumevanju sveta. Tako bi si vsaj želela razumeti samostojno humanistično mišljenje.

In ker se avtor Atlasa v uvodu ravno zateka k (osnovnošolskemu? srednješolskemu?) pouku, bi rada dodala še to: tega pouka sem bila deležna tudi sama. Tudi sama sem v dvanajstih letih izobraževanja, ko je bila slovenščina, sploh pa književnost, najljubša stvar, ki sem je bila v šoli kdajkoli deležna, naletela na manj kot deseterico avtoric. Čeprav sem se, vsaj od prvega letnika gimnazije, najbrž pa tudi že prej, označevala za feministko, sem živela v intimnem prepričanju, da ženske ne zmorejo napisati dobrega literarnega dela. Nihče mi ni povedal, da se genij ne rodi, da genij to postane, nihče mi nikoli ni pojasnil, da ženska potrebuje denar in lastno sobo, vsaj ne na način, da bi to resnično razumela. Ko sem bila stara šestnajst let, sem oboževala Sartra, če bi imela priložnost, z nič manjšim užitkom ne bi brala Simone de Beauvoir, po kateri sem segla šele mnogo pozneje, v letih, ko me nič več ni zadelo tako, kot me je zadevalo, ko sem bila najstnica. Če bi, ne le jaz, ampak tudi moje sošolke in sošolci, v gimnaziji obravnavali Virginio Woolf, Marguerite Yourcenar, Marguerite Duras, Sylvio Plath, Agoto Kristof, George Eliot, Mileno Mohorič, Lili Novy in mnoge druge, bi naš svet postal polnejši, bolj zaokrožen, resničnejši. Ampak jih nismo. Po dvanajstih letih pouka slovenščine je v nas odzvanjal glas moškega avtorja, genija, bohema in razsodnika; v 21. stoletju nam nihče ni namignil tistega, o čemer je Poullain de la Barre govoril že v 17. – da je treba podvomiti o vsem, kar so o ženskah napisali moški, saj ti razsojajo v lastni pravdi.

Vsa nadaljnja argumentacija dr. Dolgana in dr. Juvana, ki primanjkljaj žensk v Atlasu opravičujeta s pomanjkanjem časa, gradiva, podatkov … je odveč.  Odveč je pisati, da bi si poleg Vladimirja Bartola  geslo v Atlasu zaslužila tudi njegova mama (in ne le omembe!) Marica Nadlišek, o kateri je gotovo na voljo dovolj gradiva. Odveč je opozarjati, da ženska, ki je urejala prvi slovenski ženski časopis, za narod ni nič manj pomembna od denimo Jerneja Basarja (1683–1738), ki si je geslo zaslužil s tem, da je izdal zbirko 52 slovenskih nedeljskih pridig. Težko tudi verjamem, da na voljo ni dovolj gradiva o Angeli Vode, Mileni Mohorič ali Vidi Jeraj, če naštejem le tiste tri, ki mi prve padejo na pamet.

Dr. Marjanu Dolganu sicer lahko priznamo, da so gesla o petih obravnavanih ženskah izčrpna, mestoma morda celo preveč. Bralec tako izve, da je Mira Mihelič veljala za eno najlepših žensk v Ljubljani. Ob 89 književnikih, ki so sicer zbrani v Atlasu, sem pogrešala podatek, kateri od njih je veljal za najlepšega? Ali znanost, zavezana režimu resnice, meni, da pri moških to ni tako pomembno kot pri ženskah? Tudi pri Lili Novy lahko preberemo, da je bila čedno dekle. Zofka Kveder te sreče očitno ni imela, za povrh pa je veljala, kot izpostavlja dr. Dolgan, za prenapeto emancipistko in celo največjo sovražnico moških. To, da ji je Ivan Cankar z Dunaja pisal, kako da je ena sama ženska vredna več kot ves gnili moški zarod, je očitno pomembno manj.

A pomanjkanje in obravnava žensk nista edini problem Atlasa. Njegov osrednji problem je, da se ne more opredeliti za lastni žanr. Po eni strani hoče biti suhoparno atlasovski, po drugi strani pa z dikcijo, besediščem, naborom tem in argumentacijo spominja na navijaški ton katerega od slovenskih tednikov, ki ne skrivajo simpatiziranja s politično desnico. Skuša biti znanstven in komunikativen hkrati, pri čemer se mu včasih kaj posreči, velikokrat pa mu tudi spodleti. To se krasno zrcali v detajlih: ob omembi Josipa Vidmarja denimo lahko preberemo, da je bil politik komunističnega režima, ob Dušanu Pirjevcu, da je bil medvojni funkcionar, ki ga spremljajo govorice o medvojni nasilnosti, Leon Rupnik pa je opisan le kot takratni ljubljanski župan in general. Izvemo tudi, da so Oton Župančič, Pavel Golia, Juš in Ferdo Kozak, Josip Vidmar ter Lili Novy v 30. letih simpatizirali s komunizmom in stalinistično Sovjetsko zvezo ter kolaborirali s komunisti, ki so pripravljali v Jugoslaviji revolucijo. Leonu Rupniku, sicer nedvomno tragični in zapleteni zgodovinski osebnosti, kolaboracije očitno ne moremo očitati tako zlahka. Nekatere fraze so dr. Dolganu tako všeč, da jih ponovi vedno, ko ima le priložnost – če govori o Osvobodilni fronti, dosledno prida še trojanski konj komunistične partije pri izvedbi njene revolucije. Brez izjeme. Da ne bi slučajno pozabili.

A pustimo tendenciozne okraske ob strani, zamižimo na eno oko in recimo, da gre za stvar sloga in osebne note. Tega pa žal ne moremo reči za brutalne zgodovinske poenostavitve, vredne kvečjemu navijaškega publicističnega žargona. Ko dr. Dolgan piše o odi Stalinu Mateja Bora, denimo moralizatorsko zaključi: »V odi avtor samozvano v imenu vseh Slovencev oznanja privrženost sovjetskemu diktatorju in prepričanje, da jih bo prav ta odrešil ‘tiranov’, čeprav je Stalin po tiranstvu in številu pomorjenih enak Hitlerju.«  Pozabimo, da je poved nerodna in se ob prvem branju zdi, da gre za Borovo trditev. Sporno je pred vsem to, da totalitarizmov, kakor tudi groze na splošno, med seboj ne moremo primerjati. Primerjati stalinizem in nacizem je z zgodovinskega, pa tudi s širšega humanističnega vidika, nesmiselno. Lahkotnost tovrstnih poenostavitev je strašljiva, sploh če se pojavljajo v delu, zavezanemu režimu resnice. Tovrstne primerjave in navijaštva vodijo do relativizacije groze; resnične groze namreč ne moremo primerjati z ničemer, ker je svet zase. In nenazadnje, kaj imajo pavšalne zgodovinske poenostavitve iskati v Literarnem atlasu Ljubljane?

Včasih se zdi, da bi v humanističnem mišljenju dr. Dolgana ideologija nadvladala empatijo. Tako lahko beremo: »Ponikvarjeva je pričakovala Kajuhovega otroka, ki ga je v začetku 1943 v zaporu izgubila. Ko je bila v zaporu, sta si smela dopisovati, kar je bilo v primerjavi z zapori, ki jih je odprla po II. svetovni vojni oblast, ki jo je Kajuh pomagal vzpostaviti, razkošje.« Čemu primerjava? Zakaj bi bilo za osebno tragedijo ženske, ki je živela v brutalnem času, pomembno, kakšni so bili drugi zapori, zapori, ki z njo in njenim življenjem niso imeli ničesar? Je bilo razkošje, da je mlada, prestrašena, osamljena, v zaporu splavila? Še več, zakaj mladega Kajuha, ki ni dočakal konca vojne, vpletati v povojni režim?

Jasnih ideoloških sporočil v Atlasu kar mrgoli: ob geslu o Petru Božiču tako lahko beremo o Hudi jami, ob Tomažu Hrenu in požigu protestantskih knjig pa se dr. Dolgan sprašuje, kdaj bo MOL postavila spominske plošče pred stavbami, ki simbolizirajo komunistični režim, glavnega uničevalca slovenske literature. Odveč je poudarjati, da ima Peter Božič s Hudo jamo toliko skupnega kot Tomaž Hren s komunisti.

Ni problem v tem, da dr. Marjan Dolgan obračunava s komunizmom. Problem je, da si je za mesto obračunavanja izbral Literarni atlas Ljubljane. Še večji problem je, da je njegovo obračunavanje površno in nedosledno, zaradi česar ga ne moremo videti kot prispevka k znanosti ali humanistiki, marveč kvečjemu kot prispevek k poglabljanju kulturnega boja.

Dr. Marko Juvan piše, da so zadnje, kar znanstveniki potrebujejo, moralistični apeli dobro mislečih in razumnih ljudi. Morda bi morali stvar zasukati: zadnje, kar potrebujejo dobro misleči in razumni ljudje, so moralistični (in pokroviteljski) apeli znanstvenikov. Včasih je največ, kar lahko naredimo za znanost, da priznamo lastno zmoto. Ob tem upamo, da nam bo naslednjič spodletelo nekoliko bolje. V znanosti ni zmagovalcev, vsi smo večni poraženci.

 

Dr. Stanislava Repar, literarna znanstvenica in kritičarka

20.10.2015

 

Odgovor dr. Stanislave Repar na vprašanja novinarke Dela Valentine Plahuta Simčič.

 

Lep pozdrav, gospa Plahuta Simčič!

Na vaš poziv se odzivam z naslednjimi ugotovitvami:

Podpisala sem protestno pismo, ki je hkrati javno opozorilo številnih drugih podpisnic in podpisnikov, tudi kolektivnih in institucionalnih, o nevzdržnem stanju v literarnoznanstveni stroki. Slednja je v preteklih letih in desetletjih v znatni meri prispevala k temu, da so slovenske ustvarjalke, tako v prejšnjih stoletjih kot danes, na preizkušnji časa vedno znova potegnile krajši konec. Govorimo o fenomenih, kot so literarni kanon, literarna zgodovina, pedagoška ali dokumentacijska in arhivska obdelava empiričnega gradiva itn. To dejstvo, tako posredno kot neposredno, poudarja tudi prof. Marko Juvan v svojem odgovoru na protestno pismo, natančneje na njegov koncept (tj. delovno in neobjavljeno različico pisma), pri čemer podaja kup konkretnih argumentov glede trenutnega stanja raziskav na danem področju, ki protestno pobudo pravzaprav še toliko bolj utemeljujejo.

Čeprav cenim takojšnjo Juvanovo odzivnost, obveščenost in apelativnost, predvsem glede nič kaj spodbudne slike na področju (literarne) znanosti, družboslovja in humanistike, bi rada poudarila, da se hkrati – v zvezi z Literarnim atlasom Ljubljane in projektom Prostor slovenske literarne kulture – sklicuje na zgrešeno predpostavko (neke vrste »podedovane«) korektnosti raziskovalnih postopkov, saj to počne v prostoru (literature in literarne stroke), ki je že cela desetletja, morda stoletja zaznamovan z nekorektnostjo in sistemskimi asimetrijami – tudi z vidika družbenih spolov. Zato ni mogoče pričakovati tako potrebnih sprememb v fokusu, izpeljavi, kasneje tudi zaključkih kakršnekoli raziskave, pravzaprav v celotni sedanji znanstveni sliki literarnega polja, če ne bo prišlo do relevantnih sprememb v samem mišljenju posameznikov. Slednje morajo odsevati v epistemoloških poudarkih institucij, metodoloških in tehničnih (izhodiščnih) postopkih in kriterijih njihovega delovanja ter pospešenih empiričnih obdelavah manjkajočega gradiva. Šele na tak način se lahko odpre nov prostor za vse zapostavljene – tudi pisateljice, pesnice, esejistke, raziskovalke itd. Sicer bo alibizem tistih na odločilnih položajih, morda v obliki sklicevanja na utečene prakse in gradivske možnosti, kar naprej zapiral usta vsem nezadovoljnim in zapostavljenim, njihove utemeljene zahteve pa prikazoval kot nelegitimne ali zgrešene – aktivistične.

Pod vprašaj je treba postaviti vsako delo sintetične narave, ki že samo po sebi ne upošteva novih ugotovitev, zahtev in izzivov tega časa, jih ne vključuje v svoj delovni načrt in ne spoštuje. Natančno to se je zgodilo. Literarni atlas Ljubljane je postal enospolski priročnik in ravno v tej svoji omejenosti je bil tudi kritično sprejet. Povsem normalno.

Ker ima (vsak) »atlas« že v svojem konceptu oz. zastavku poudarjeno neko simbolno plat (saj udomačuje navedene ustvarjalce v prostoru prestolnice ter njenega kulturnega življenja za cele rodove), ima svojo poudarjeno simbolno plat tudi izraženo nezadovoljstvo podpisanih (z mano vred), ki se je nagnetlo ravno okrog atlasa, čeprav bi lahko pozornost usmerili tudi na druga dejanja literarne stroke z enakimi pomanjkljivostmi kot v tem primeru. (Mimogrede, to tudi delamo. Mira, Ženski odbor SC PEN, na primer z opozarjanjem na skorajšnjo neprisotnost literarnih ustvarjalk v učnih načrtih za osnovne in srednje šole – kar je tudi močno simbolično sporočilo).

V atlasu pogrešam ustvarjalke, na katere so opozorile druge izdaje znanstvene ali poljudnoznanstvene narave (Antologija slovenskih pesnic I., II., III., Pozabljena polovica itn.). V primeru nepopolnih podatkov, neobdelanih življenjepisov ali tudi dednih blokad literarnih ustvarjalk, znanstvenic oz. vseh literarno dejavnih žensk iz preteklosti bi bila primerna vsaj vključitev dodatnega »registra« (indeksa) v samo publikacijo, ki bi na takšna imena, zgodbe, primere opozarjal kot na dolg nas vseh, še posebno slovenske literarne stroke. To bi lahko bile celo bele strani z imeni, ki bi nas vse skupaj zavezovale in pozivale k ukrepanju.

Dr. Stanislava Repar

 

Dr. Marko Juvan, predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU

20.10.2015

 

Prvi se je na javno pismo odzval Dr. Marko Juvan, ki se v svojem odgovoru ne sklicuje na pismo, ki je bilo poslano javnosti, temveč na enega od dopisov, ki je krožil v času priprave odziva in ki je bil del interne komunikacije med podpisanimi.

 

Spoštovane podpisnice in podpisniki protestnega pisma o Literarnem atlasu Ljubljane in raziskovalnem projektu Prostor slovenske literarne kulture!

Ker nekaj dam na etiko znanstvenega raziskovanja in sem odgovoren za projekt, ki mu marsikaj očitate, se odzivam na vaše pismo, čeprav ni bilo naslovljeno name in sem ga le dobil v vednost. Naj najprej priznam, da pravzaprav ne vem, kaj ste podpisniki dejansko podpisali: različica pisma direktorju ZRC SAZU, ki sem ga bral 19. oktobra 2015 zjutraj na papirju, je namreč precej daljša in ostrejša od odprtega pisma, ki sem ga zvečer istega dne bral na blogu Spol.si. Odzivam se na prvotno in daljšo verzijo.

Preseneča me, da ste si za kritiko našega znanstvenega dela izbrali formo protestnega pisma, naslovljenega kar na direktorja ZRC SAZU, še bolj pa me je presunil vaš poziv, naj se ZRC SAZU uradno »ogradi od Literarnega atlasa Ljubljane [in] popravi družbeno škodo, ki je nastala ob raziskavi in izidu knjige«. Odločili ste se za formo skupinskega pritiska na raziskovalca posameznika, ob njem pa še za sramotenje majhne, kronično podfinancirane, a po rezultatih nadpovprečne in mednarodno uveljavljene raziskovalne skupine, ki jo vodim. V formi, ki okvirja vaše izjavljanje, ne morem videti drugega kakor poskus sprožitve administrativno-upravnega discipliniranja samostojnega humanističnega mišljenja. Takšne mentalne ostaline nekih drugih časov ne bi pričakoval od civilnodružbenih nosilk in nosilcev naprednih idej. Od družboslovno-humanističnih intelektualk in intelektualcev bi namreč prej pričakoval javno, po možnosti strokovno argumentirano polemiko z Marjanom Dolganom, avtorjem besedilnega dela Literarnega atlasa Ljubljane, pa tudi s sodelavkami in sodelavci projekta, v okviru katerega je omenjena publikacija nastala in ki je prav tako deležen vaših (bolj ali manj enakih) očitkov. Pričakoval bi še, da bi izhodišča, hipoteze in rezultate raziskave, ki je po vašem mnenju z Dolganovim atlasom vred naredila »družbeno škodo«, pred izrekanjem obtožb vsaj bežno pregledali (na primer na spletišču Prostor slovenske literarne kulture z interaktivnim zemljevidom – gl. http://pslk.zrc-sazu.si/sl/#/layer/1), če si že ne vzamete časa, da bi preučili, kaj smo sodelavke in sodelavci projekta v družbi uglednih tujih strokovnjakov prispevali v dve tematski številki mednarodno priznanih znanstvenih revij (Prostor v literaturi in literatura v prostoru / Space in Literature and Literature in Space = Slavistična revija 60.3, 2012; Prostorski obrat v literarni vedi / The Spatial Turn in Literary Studies = Primerjalna književnost 36.2, 2013).

Namesto tega ste se bili pripravljeni skorajda množično in skupinsko podpisovati pod zahteve, oprte na navadne govorice, se pravi na nepreverjene vtise in spomine naključnih udeleženk in udeležencev vodenega ogleda Zakulisje Ljubljane na kvadratnem kilometru prostora, ki ga je 7. oktobra 2015 pripravil Marjan Dolgan. Dr. Dolgan mi je pojasnil za vas sporni dogodek in njegova pripoved se bistveno loči od vaše. Inkriminirani Shakespearjev citat dejansko meri na moškega in/ali žensko (ta ambivalenca bi teoretikom spola morala biti znana), in s tem namenom ga je dr. Dolgan tudi vpletel v svojo retoriko. Njegovo izvajanje, da je bil v Prešernovem času vstop najstniških deklet v družabno življenje in zakonski stan bistveno zgodnejši kot danes, prav tako ne odstopa od ugotovitev klasikov kulturne zgodovine (Dolganov aktualistični okrasek, ki je sprožil vaše zgražanje, pač). V prid njegovemu poročilu o dogajanju govori tudi zelo naklonjen vtis, ki ga je o njegovem predhodnem vodenju po istih poteh izrazila skupina geografinj in geografov. Vendar med obema verzijama poročanja o istem pripetljaju ne morem razsojati. Je pa lahko vsakomur jasno, da je tematsko vodenje ogleda mesta žanrsko že zunaj področja stroge znanosti in se po preizkušenih receptih turističnih vodičev drži konvencij druženja poučnega in kratkočasnega (dulce et utile). Med vodenjem dr. Dolganu ni nihče očital žaljivosti ali trosenja neresnic, mnogi so bili nad njim navdušeni (tako kakor ob njegovih prejšnjih vodstvih). Spoštovani kolega ima pravico do svojih nazorov in svojega sloga, tako kakor imajo udeleženci ogleda vso pravico, da vodnikove poglede zavračajo, nad njegovim slogom pa se zgražajo. A takšna vodenja v nobenem primeru ne morejo imeti posledic, ki bi jih bilo treba razglašati za družbeno škodljive. To je hudo pretiravanje in zastraševanje.

Dolgujem vam še pojasnilo k Literarnemu atlasu Ljubljane Marjana Dolgana in kartografinj Jerneje Fridl in Mance Volk. Avtor je že v uvodu h knjigi razložil in priznal, zakaj ta ni popolna in zakaj omejuje svoj izbor na književnike in književnice, ki so že preminuli in so v literarni zgodovini kanonizirani, in na nekatere nekanonizirane avtorje, ki pa so bili za Ljubljano ikonični. Zaradi časovnih omejitev projekta, zapostavljenosti biografskih raziskav, posebej tistih o ženskah, in razumljive nepripravljenosti nekaterih sorodnikov in potomcev književnikov, da bi avtorju zaupali še neregistrirane biografske podatke o svojih znamenitih prednikih, je v končnem izboru res ostalo samo pet književnic. A tem se je avtor posvetil z vso akribijo. Natančno kot nihče pred njim je preučil vse lokacije, povezane z: Zofko Kveder kot prvo uveljavljeno književnico, ki se je v slovenski književnosti enakopravno kosala s književniki; Lili Novy kot najpomembnejšo slovensko pesnico med obema svetovnima vojnama, poleg tega tudi odlično prevajalko slovenske poezije v nemščino in zato zaslužno za prezentacijo slovenske književnosti v tujini; Ljubo Prenner, avtorico del različnih žanrov, ki je bila povrhu znana in spoštovana javna osebnost kot odlična odvetnica, vendar zaradi družbenopolitičnih razmer ni mogla razviti svojega opusa, kakor je sama želela; Miro Mihelič, osrednjo slovensko pisateljico in dramatičarko po 2. svetovni vojni, poleg tega predsednico Društva slovenskih pisateljev in slovenskega PEN-a, kar pomeni emancipacijo žensk v domači in mednarodni literarni javnosti; Berto Bojetu kot samosvojo sodobno pisateljico, dramatičarko in gledališko igralko, delujočo tudi v nekaterih zanimivih eksperimentalnih skupinah. Kaj od tistega, kar je zapisal Dolgan v atlasu, torej ni res? Kje se je zmotil? Je navedel kak neobstoječi vir? Je kaka njegova interpretacija samovoljna, pristranska ali neutemeljena?

Zdaj pa k jedru vaših očitkov dr. Dolganu in posredno tudi naši raziskavi: »diskriminacija žensk ter izražanje seksističnih in mizoginih stališč pod krinko znanosti«. Hude besede, imenitne tudi. A fraza »pod krinko znanosti« me kar zgrozi, ker kaže, da populistični antiintelektualisti v nerazumevanju narave znanstvenega dela – s svojim notoričnim razpredanjem o »kvaziintelektualcih«, družbeno nekoristnem larpurlartističnem raziskovanju, »psevdoznanstvenikih«, »plagiatorjih« in družboslovnih »parazitih« – niti niso osamljeni. Znanost je zavezana režimu resnice in tu ni nobenih »krink«, ampak trdo epistemološko delo, boj med metodo in gradivom. Vi pa znanstveni režim resnice ocenjujete z vidika čisto drugega, z znanostjo inkomenzurabilnega diskurza – žargona primernosti in politične korektnosti, s katerim si drugače prizadevamo odpravljati družbeno neenakost (ne da bi jo zgolj s takšnim diskurzom sploh mogli odpraviti).

Če je naša projektna raziskava pokazala, da je v obdobju od 1780 do 1940 (in ne do leta 2000, kakor pišete) v slovenskem literarnem polju delovalo proporcionalno zelo malo žensk, je naloga humanističnih intelektualcev, da resničnost tega podatka verificiramo, ga sprejmemo (če drži) in ugotovimo razloge za zapostavljenost žensk, ne pa da se idealistično-kulturalistično zgražamo, da je »med 321 osebnostmi s področja literarne ustvarjalnosti navedenih le 28 žensk«. Zgodovina pač ni današnja politika in ne pozna sistema kvot!

Kot zahteva logika znanstvenega raziskovanja, smo se sodelavke in sodelavci projekta morali zamejiti tako gradivsko-predmetno, prostorsko in časovno kakor metodološko. Nismo se lotili svojih lastnih biografskih raziskav o slovenskih književnicah in književnikih, saj pisanje biografij ni bilo niti naša naloga niti raziskovalni problem, poleg tega pa bi ga bilo v triletnem projektu nemogoče opraviti v zadostnem obsegu. Zato smo se odločili za črpanje biografskih podatkov iz obstoječe strokovne literature (analizirali in georeferencirali smo jih čez 13 tisoč!). Na reprezentativnem spletišču Slovenska biografija, ki sinoptično zajema obstoječe slovenske biografske priročnike, je od skupaj 365 oseb, ki so bile rojene med letoma 1750 in 1920 (ta segment rojstnih let namreč zajema naša raziskava) in imajo biografsko oznako poklica »pisatelj/pisateljica«, žensk komaj 28, tj. 7,6%. V naši raziskavi je odstotek žensk torej za dobro odstotno točko višji (8,7%). S tem se ne moremo hvaliti, a je odstotek primerljiv s strukturo obstoječe biografske vednosti na Slovenskem. Zato v zvezi z našim projektom ne more biti govora o »načrtni diskriminaciji žensk«. Ob naboru oseb za georeferenciranje in statistične obdelave smo v raziskovalni skupini prav iz zavesti o podreprezentiranosti žensk že sami vključili nekoliko večji odstotek pisateljic, kakor jih najdete v biografskih priročnikih in literarnih zgodovinah. Poudarjam, da smo za raziskavo potrebovali popolne biografske podatke (rojstvo, šolanje, službe, objave, socialna omrežja itn.), ne samo imen pisateljic z nekaj naslovi njihovih del.

Zgovoren dokaz, da naša raziskava maloštevilnim akterkam na literarnem področju med letoma 1780 in 1940 ni še dodatno »mizogino« in »seksistično« zapirala vrat, ampak kvečjemu nasprotno, je naš podatek, da se slovenska družba še danes očitno zelo slabo kolektivno spominja pisateljic tega obdobja, vsaj na institucionalni ravni. 28 pisateljic, zajetih v našo raziskavo, ima od 19. stoletja do danes skupno le 33 spominskih enot, natančno pa smo popisali kar 1676 takšnih enot (spomenikov, spominskih plošč, doprsnih kipov, poimenovanj ustanov in ulic itn.). Pisateljicam je posvečenih le 1,97% vseh spominskih obeležij na Slovenskem. Smo torej mi z obravnavo štirikrat večjega odstotka žensk med književnimi akterji – v dobi, ki je ženske potiskala na obrobje javnosti in jih masovno pozabljala – današnji družbi naredili škodo?

Spoštovane podpisnice in podpisniki, naj se za konec še jaz obrnem na vas s svojim apelom. Znanost se doma in po svetu bori za svoj obstanek, ker je neprestano izpostavljena rezom s strani vladajočega ekononizma, izrinjanju na rob javnosti, simplifikacijam in difamacijam množičnih občil in anatemam klerikov. Zadnje, kar znanstveniki potrebujemo, so moralistični apeli dobro mislečih in razumnih ljudi. Ti pozivi so slaba zamenjava za racionalno-kritični diskurz, artikulirano soočanje argumentov in dialoške preseke utemeljenih verzij resnice. Namesto da se gremo udobne kolektivistično-frontalne napade (pa čeprav v imenu hvalevrednih idealov), končno raje poprimimo za mukotrpno in zamudno preučevanje življenja in del zapostavljenih književnic ter se lotimo skrbne historične analize njihove odrinjenosti. Pokojna Helga Glušič, za njo pa Silvija Borovnik, Katja Mihurko Poniž in Irena Novak Popov so že odlično pokazale, kako se to da početi. Epilog vašega odprtega pisma, objavljenega na blogu, mi vendarle vliva nekaj upanja, da nam bo kdo od podpisanih posameznikov in skupin s svojim delom in raziskavami pomagal pri boljši evidenci biografskih podatkov o pisateljskih »dosežkih vseh spolov« za morebitne nove, popolnejše izdaje Literarnega atlasa Ljubljane. A za tak podvig si bomo morali na inštitutu prej zagotoviti nov projekt in od tega odvisna sredstva.

V Ljubljani, 19. 10. 2015

Prof. dr. Marko Juvan,
Predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU
Vodja projekta Prostor slovenske literarne kulture

 

Medijske objave

 

Valentina Plahuta Simčič: Je Literarni atlas Ljubljane res enospolni priročnik? (Delo, 21.10.2015)

Peter Petrovčič: O moškem pisanju (Mladina, 23.10.2015)

Preverjeno: Seksizem (POP TV, 27.10.2015)

Tednik: Prezrte v šolskih berilih (TV Slovenija, 30.11.2015)

 

Komentarji