Diskurze o feminizmih v današnjih časih srečujemo marsikje, kar nikakor ni le zaželeno, temveč tudi potrebno, saj feminizmi poudarjajo in ponazarjajo neenakosti v razmerjih moči med družbenimi skupinami. (Pre)pogosto pa te ponazoritve in ubeseditve, ki sicer temeljijo na vrednotah družbene enakopravnosti, prispevajo k izključevanju nekaterih identitet in družbenih skupin. Povedano natančneje, (pre)mnogo feminizmov je prežetih z biološkim determinizmom in zato s cisseksističnimi izrazi (npr. biološka ženska/moški, enačenje oseb z genitalijami; ženska je maternica, izključevanje transspolnih žensk iz feminističnih diskurzov na osnovi predpostavk o njihovih genitalijah itd.). Naj razložim.
Biološki determinizem je skupek postavk in prepričanj, da imajo elementi telesnosti hieararhično večvreden, skoraj dogmatski položaj, ki ga ni mogoče prespraševati, saj gre vendarle za naravo. Anatomija, kromosomi, genotipi itd. so videni kot determinante identifikacij in vedenja ljudi, vse v okviru binarnega spolnega sistema. Biološki deterministi trdijo, da spolna identiteta osebe izhaja izključno iz njene/njegove telesnosti; telo je tisto, ki določa spolno identiteto in narekuje družbeno primerne spolne vloge. Mnogo oseb dejansko čuti, da se njihova spolna identiteta ter prevzete spolne vloge skladajo z družbenimi pričakovanji in normami glede tega, katera telesa naj bi imela katere identitete. Te osebe so cisspolne; njihova spolna identiteta se ujema z družbenimi pričakovanji o spolu, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, same pa zaradi tega ujemanja ne doživljajo nobenih frustracij ali disforije. V nasprotju s cisspolnimi osebami pa transspolne na osnovi spola, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, in družbenih norm, ki izhajajo iz tega spola, doživljajo neujemanje in disforijo med svojo spolno identiteto in družbenimi pričakovanji glede njihove spolne identitete in spolnih vlog, ki jih prevzemajo. Biološki deterministi torej zagovarjajo, da sta spol, ki je osebi pripisan ob rojstvu, in njena/njegova spolna identiteta neločljiva in medsebojno odvisna. Družbeni konstruktivisti/-ke, poststrukturalisti/-ke in/ali transfeministke/-i se s tem ne strinjamo. Transfeminizem zahteva, da s(m)o osebe prepoznane kot to, kar smo, brez vprašanj ali namigovanj na anatomijo, obliko ali videz našega telesa. Transfeminizem zahteva prepoznanje in upoštevanje vseh žensk. Tudi tistih s penisi. Transfeminizem zahteva feminizme brez cisseksizma.
O temah dekonstrukcije skoraj ni mogoče razpravljati brez omembe Judith Butler, ki je v queer teorijo uvedla koncept performativnosti spolov. Butler trdi, da ne obstaja originalna ali naravna različica spola, temveč se vse verzije (re)producirajo znotraj diskurzov, normative pa tvorijo hegemonske družbene skupine, ki imajo največ družbene in politične moči. Za Butler je tako sama snovnost, materialnost telesa (kar cisnormativna družba razume in (si) predstavlja kot biološki spol) diskurzivna, kar trdi tudi o družbenih spolih, prav tako pa obe kategoriji označi za družbena konstrukta. Spoli (biološki in družbeni) so torej performativni; spoli in spolne identitete se (p)otrjujejo med dejanji, nobena identiteta pa ne obstaja onkraj diskurza in performativnosti. Prav med performativnostjo se tako tvorijo hegemonske družbene spolne norme, hkrati pa dejstvo, da ne obstaja nobena originalna verzija spola ali spolne identitete, nudi neskončne možnosti subverzivnosti do družbenih norm. In prav ta subverzivnost se manifestira tudi v obliki transspolnih identitet, ki niso nič bolj ali manj naravne kot cisspolne, imajo pa manj družbene moči, saj niso večinske in zato tudi ne normativne. Pozicioniranje v cisspolnih privilegijih in neenakovredno razporejena družbena moč v razmerju s transspolnimi osebami se izraža v raznih oblikah diskiminacije, med njimi tudi v cisseksizmu.
Cisseksizem je seksizem, zasnovan na biološkem determinizmu. Norma cisseksizma je cisspolnost – binarna delitev ljudi na moške in ženske na osnovi ob rojstvu določenega spola. Cisseksizem zato izključuje vse transspolne osebe, ne glede na to, kje vzdolž ali zunaj trans spektra se identificirajo, saj predpostavlja, da osebna spolna identiteta izhaja iz človekove telesnosti, kar pa ne drži za transspolne (in druge) osebe. Opozorila, da cisseksizem nima mesta v feminizmih, so zato osrednjega pomena; feminizem, ki daje več družbene moči nekaterim osebam (cisspolnim) kot drugim (transspolnim), namreč ni v skladu z osnovnimi vrednotami in etičnimi postavkami feminizma, ki (naj bi) se zavzema(l) za enakovrednost in legitimnost vseh. Raje kot biti cisseksistični, naj vsi sodobni feminizmi splošno razširjeno in sprejeto dejstvo, da so spoli in spolne identitete družbeni konstrukti, aplicirajo pri prevpraševanju vseh esencializmov, tudi biološkega determinizma. Večina feminizmov je namreč zasnovana na tezi, da je družbeni spol družbeni konstrukt, iz te postavke pa izhajajo feministični argumenti proti patriarhatu in mizoginiji. Transfeminizem pa opozarja, da (naj) bi bil v skladu s feminističnimi držami tudi biološki spol množično prepoznan kot družbeni konstrukt, kar služi kot osnova za boje s transmizoginijo. Najbrž želimo vse/vsi živeti v družbi, kjer so vse osebe, njihove spolne identitete in spolni izrazi prepoznani kot legitimni, brez diskriminatornih in izključujočih poskusov legitimiranja oseb na podlagi njihovih teles.