Strokovno srečanje TransMisija

Tematike transspolnosti se zadnje mesece v Sloveniji vse pogosteje pojavljajo v javnih, političnih, akademskih in aktivističnih diskurzih. Končno, pravi marsikdo. V sredo, 26. 11. 2014, je potekal prelomen dogodek – prvo strokovno srečanje TransMisija, katerega namen je bil predstaviti in povezati delovanje različnih akterk_jev na področju transspolnosti in cisspolne nenormativnosti, oblikovati korake za sodelovanje v prihodnosti in ponuditi možnost, da se v diskurze o transspolnosti vključi zainteresirana javnost.

Strokovno srečanje je v (pre)polni dvorani Galerije v Hostlu Celica v Ljubljani organiziralo Društvo informacijski center Legebitra v sodelovanju s transfeministično iniciativo TransAkcija in Slovenskim seksološkim društvom. Udeležili so se ga predstavniki_ce Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Mestne občine Ljubljana, Interdisciplinarnega konzilija za spremembo spola, Slovenskega seksološkega društva, Mirovnega inštituta in drugih nevladnih organizacij, aktivistke in akademiki.

Osrednje teme so bile uskladitev postopka pravnega priznanja spola s standardi človekovih pravic, izboljšanje dostopa do zdravstvenih storitev za transspolne in cisspolno nenormativne osebe ter predstavitev podpornih, zavezniških in zagovorniških aktivnosti, ki jih trans osebe izvajamo za trans osebe in z njimi.

Srečanje je otvoril predsednik Društva Legebitra Simon Maljevac, ki je opozoril na nezavidljivo družbeno in politično prepoznavnost transspolnih oseb v Sloveniji. Dr. Simona Topolinjak z Oddelka za zdravje in socialno varnost uprave MOL je orisala njihove programe v zvezi s tematikami spolnih usmerjenosti in spolnih identitet. Nato je Eva Gračanin iz Društva Legebitra napovedala vsebino strokovnega srečanja ter nakazala, da bo srečanje govorilo o tematikah transspolnosti v najširšem možnem spektru. Transspolne osebe je orisala kot zelo raznoliko skupino ljudi, ki izražajo spolno identiteto in spolni izraz na zelo raznolike načine. Vse trans osebe ne potrebujejo in/ali si ne želijo medicinsko prilagoditi ali potrditi spola – vse trans osebe torej niso transseksualne osebe, kot se marsikdaj napačno razume. Gračanin namenoma ni govorila o spremembi spola, ker trans osebe ne doživljajo spremembe spola, temveč potrditev in/ali prilagoditev. Otrokom se ob rojstvu namreč pripiše spol, družba pa javno in zasebno nato pričakuje, da bo razvil identiteto, ki se bo ujemala s pričakovanji glede na pripisani spol. Kot problem je torej opredelila postopke napačnega in prisilnega določanja spola ob rojstvu, ne pa razvoj transspolnih identitet, s čimer je odgovornost za oblikovanje normativov o spolih in spolnih identitetah postavila na raven večinske privilegirane družbe. Za srečanje je bilo bistveno, da je bila kritičnost do družbenih normativov izpostavljena že na začetku, saj je bila to osnova za vse naslednje prispevke.

Sledil je prispevek »Pravno priznanje spola – primeri dobrih praks« Noaha Keuzenkampa, oblikovalca in izvajalca usposabljanj za organizacije pri Transgender Europe. Keuzenkamp je poudaril pomen tega, da zakoni, ki urejajo pravno priznanje spola, ne pogojujejo ali zahtevajo posredovanja institucij pri posameznikovi_čini odločitvi. V 34 evropskih državah morajo namreč transspolne osebe, da bi jim odobrili možnost pravnega priznanja spola, pridobiti potrdilo o psihiatrični diagnozi in/ali sterilizaciji ter ločitvi, kar ni v skladu z vrednotami in načeli človekovih pravic. Pravno priznanje spola bi moralo biti zasnovano na eni sami postavki: posamezničini_kovi osebni odločitvi za priznanje spola. Predstavil je primere dobrih praks v Argentini in na Danskem, kjer je zakonodaja skladna s človekovimi pravicami in omogoča pravno priznanje spola brez intervencij psihiatrov_inj, zdravnikov_ic, sodnikov_ic, zgolj z upoštevanjem osebne svobode in možnosti odločanja osebe, ki želi tudi pravno priznanje svoje spolne identitete. Zakonodaja o pravnem priznanju spola v skladu s človekovimi pravicami je v postopku sprejema tudi na Malti.

V Sloveniji deluje Interdisciplinarni konzilij za spremembo spola, ki zagovarja, da morajo transseksualne osebe pred prejetjem potrdila, da lahko vstopijo v postopek pravnega priznanja spola, vsaj nekaj časa zasebno in javno živeti v želenem spolu, brez dokumentov, s katerimi bi lahko izrazile svojo istovetnost, kar je v nasprotju s človekovimi pravicami. Angleški izraz za to je »real life experience«, kar prevajamo kot »življenje v želenem spolu«. Trans osebe so v preskusnih obdobjih pogosto doživljajo diskriminacijo že med vsakdanjimi opravki, pri katerih se morajo legitimirati z osebnim dokumentom (npr. dvig priporočene poštne pošiljke), pa tudi stigmatizacijo v zasebnih družbenih sferah, kjer pravno-formalno urejeno priznanje spola po navadi pripomore k sprejemanju spolne identitete trans osebe. V primerih dobrih praks (Argentina in Danska) zakonodaja ne predpisuje obdobja življenja v želenem spolu. Keuzenkamp se z življenjem v želenem spolu ne strinja, saj ni v skladu s pravicami do telesne avtonomnosti in svobodnega izražanja; po njegovem mnenju je za trans osebe v postopkih priznanja in potrditve spola veliko pomembnejše, da imajo možnost stika z drugimi trans osebami ter izmenjave izkušenj, potreb in vprašanj, ki se pojavljajo v teh procesih.

Katarina Župevc, avtorica doktorske disertacije »Spol kot ideologija: transseksualnost na Slovenskem«, je govorila predvsem o medicinskem vidiku potrditve spola in dejanskih izkušnjah transseksualnih oseb z vključenostjo v medicinske postopke. Po predstavitvi se je razprava razvila v burno debato, v kateri smo sodelovali Keuzenkamp, urolog Miloš Petrovič, član Interdisciplinarnega konzilija za spremembo spola, aktivist za človekove pravice Mitja Blažić in drugi. Razpravljali smo predvsem o različnih vidikih pravnega priznanja spola ter o nenavdušenju medicinskega osebja nad tem, da bi bilo izločeno iz postopka pravnega priznanja spola. Zagovorniki_ce človekovih pravic so poudarjali_e, da mora biti, kot kažejo primeri dobrih praks, ta odločitev ločena od medicinskih institucij.

V Sloveniji mora oseba, ki želi pravno potrditi spol, po Pravilniku o izvajanju zakona o matičnem registru na upravno enoto dostaviti potrdilo pristojnega zdravnika ali pristojne zdravstvene institucije, iz katerega je razvidno, da je spremenila spol. Pravilnik ne opredli natančno, kdo je pristojen zdravnik oz. zdravstvena institucija in kaj sprememba spola pomeni. Praksa pa kaže, da je pristojen zdravnik psihiater. Torej mora oseba, če želi pravno potrditi spol, pridobiti vsaj diagnozo transseksualizma. Transseksualizem je klasificiran kot oblika duševne motnje (in ne zgolj kot psihofizično stanje, brez konotacij motenj, npr. nosečnosti), kar povzroča večplastno stigmatizacijo – ne le na osnovi spolne identitete in/ali spolnega izraza, temveč tudi v zvezi z duševnim zdravjem.

Zadnji del srečanja je bil namenjen predstavitvi aktivnosti s trans osebami in za njih v transfeministični iniciativi TransAkcija in Društvu Legebitra. Anja Koletnik, magister študijev spolov pri Centralni Europski Univerzi, sem obširno razčlenila terminologijo transspolnosti in razjasnila razlike med spolnimi identitetami, ki jih zaobjema ta krovni pojem. Izpostavil sem, da transspolnost ni nič bolj ali manj legitimna kot cisspolnost, temveč je le manj pogosta in zato deležna manj privilegijev in družbene moči. Aktivizem, ki je kritičen do družbenih norm, je ena osrednjih vrednot TransAkcije, ki v sodelovanju z Društvom Legebitra izvaja in nudi (osebno in skupinsko) svetovanje v zvezi z doživljanjem, povezanim s spolno identiteto in spolnim izrazom, aktivno oblikovanje varnih prostorov za trans osebe, podporo pri komunikaciji z (medicinskim) osebjem in institucijami (zdravstvo, upravne enote, ministrstva itd.) – zagovorništvo, tisk in distribucijo informacijskih materialov (letaki, zloženke, plakati) – ter strokovna srečanja, izobraževalne seminarje in konference.

Med osrednjimi strateškimi cilji delovanja TransAkcije so sprememba zakonodaje (pravno priznanje spola, protidiskriminacijska zakonodaja), večja dostopnost zdravstvenih storitev za transspolne osebe ter sodelovanje z drugimi nevladnimi organizacijami in institucijami za oblikovanje varnih prostorov za trans osebe. Nujno je prepoznati pomen vključenosti trans oseb v delo s trans osebami in za njih, saj le me_i lahko poznamo naše pravice, potrebe, želje in izkušnje biti trans v vseh razsežnostih.

Strokovno srečanje se je zaključilo s pozitivno noto ter izpostavitvijo ključnih področij za nadaljnje delo – med njimi je uskladitev postopka pravnega priznanja spola z vrednotami človekovih pravic – ter potrebe po skrajšanju in prilagoditvi procesa medicinske potrditve spola, ki v povprečju traja vsaj dve leti. Ključno za vse nadaljnje delo, ki bo izhajalo iz sklepov srečanja, je dejstvo, da smo tako na panelu govork_cev kot med udeleženkami_ci bile transspolne osebe, ki smo poudarile_i, da naj nobeno delo akterk_jev na področju transspolnosti ne poteka brez upoštevanja pravic in potreb trans oseb.

10383990_818120924896823_6063671037128893388_n

10459919_10152804410848670_374959525122449507_n - Copy

Od leve proti desni stojijo Anja Koletnik, TransAkcija, Eva Gračanin, Društvo
Legebitra, Noah Keuzenkamp, TGEU – Transgender Europe in Simon Maljevac,
Društvo Legebitra.

Avtor fotografij: Jan Lonzarić

Cisseksizem ni feminizem

Diskurze o feminizmih v današnjih časih srečujemo marsikje, kar nikakor ni le zaželeno, temveč tudi potrebno, saj feminizmi poudarjajo in ponazarjajo neenakosti v razmerjih moči med družbenimi skupinami. (Pre)pogosto pa te ponazoritve in ubeseditve, ki sicer temeljijo na vrednotah družbene enakopravnosti, prispevajo k izključevanju nekaterih identitet in družbenih skupin. Povedano natančneje, (pre)mnogo feminizmov je prežetih z biološkim determinizmom in zato s cisseksističnimi izrazi (npr. biološka ženska/moški, enačenje oseb z genitalijami; ženska je maternica, izključevanje transspolnih žensk iz feminističnih diskurzov na osnovi predpostavk o njihovih genitalijah itd.). Naj razložim.

 

Biološki determinizem je skupek postavk in prepričanj, da imajo elementi telesnosti hieararhično večvreden, skoraj dogmatski položaj, ki ga ni mogoče prespraševati, saj gre vendarle za naravo. Anatomija, kromosomi, genotipi itd. so videni kot determinante identifikacij in vedenja ljudi, vse v okviru binarnega spolnega sistema. Biološki deterministi trdijo, da spolna identiteta osebe izhaja izključno iz njene/njegove telesnosti; telo je tisto, ki določa spolno identiteto in narekuje družbeno primerne spolne vloge. Mnogo oseb dejansko čuti, da se njihova spolna identiteta ter prevzete spolne vloge skladajo z družbenimi pričakovanji in normami glede tega, katera telesa naj bi imela katere identitete. Te osebe so cisspolne; njihova spolna identiteta se ujema z družbenimi pričakovanji o spolu, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, same pa zaradi tega ujemanja ne doživljajo nobenih frustracij ali disforije. V nasprotju s cisspolnimi osebami pa transspolne na osnovi spola, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, in družbenih norm, ki izhajajo iz tega spola, doživljajo neujemanje in disforijo med svojo spolno identiteto in družbenimi pričakovanji glede njihove spolne identitete in spolnih vlog, ki jih prevzemajo. Biološki deterministi torej zagovarjajo, da sta spol, ki je osebi pripisan ob rojstvu, in njena/njegova spolna identiteta neločljiva in medsebojno odvisna. Družbeni konstruktivisti/-ke, poststrukturalisti/-ke in/ali transfeministke/-i se s tem ne strinjamo. Transfeminizem zahteva, da s(m)o osebe prepoznane kot to, kar smo, brez vprašanj ali namigovanj na anatomijo, obliko ali videz našega telesa. Transfeminizem zahteva prepoznanje in upoštevanje vseh žensk. Tudi tistih s penisi. Transfeminizem zahteva feminizme brez cisseksizma.

 

O temah dekonstrukcije skoraj ni mogoče razpravljati brez omembe Judith Butler, ki je v queer teorijo uvedla koncept performativnosti spolov. Butler trdi, da ne obstaja originalna ali naravna različica spola, temveč se vse verzije (re)producirajo znotraj diskurzov, normative pa tvorijo hegemonske družbene skupine, ki imajo največ družbene in politične moči. Za Butler je tako sama snovnost, materialnost telesa (kar cisnormativna družba razume in (si) predstavlja kot biološki spol) diskurzivna, kar trdi tudi o družbenih spolih, prav tako pa obe kategoriji označi za družbena konstrukta. Spoli (biološki in družbeni) so torej performativni; spoli in spolne identitete se (p)otrjujejo med dejanji, nobena identiteta pa ne obstaja onkraj diskurza in performativnosti. Prav med performativnostjo se tako tvorijo hegemonske družbene spolne norme, hkrati pa dejstvo, da ne obstaja nobena originalna verzija spola ali spolne identitete, nudi neskončne možnosti subverzivnosti do družbenih norm. In prav ta subverzivnost se manifestira tudi v obliki transspolnih identitet, ki niso nič bolj ali manj naravne kot cisspolne, imajo pa manj družbene moči, saj niso večinske in zato tudi ne normativne. Pozicioniranje v cisspolnih privilegijih in neenakovredno razporejena družbena moč v razmerju s transspolnimi osebami se izraža v raznih oblikah diskiminacije, med njimi tudi v cisseksizmu.

 

Cisseksizem je seksizem, zasnovan na biološkem determinizmu. Norma cisseksizma je cisspolnost – binarna delitev ljudi na moške in ženske na osnovi ob rojstvu določenega spola. Cisseksizem zato izključuje vse transspolne osebe, ne glede na to, kje vzdolž ali zunaj trans spektra se identificirajo, saj predpostavlja, da osebna spolna identiteta izhaja iz človekove telesnosti, kar pa ne drži za transspolne (in druge) osebe. Opozorila, da cisseksizem nima mesta v feminizmih, so zato osrednjega pomena; feminizem, ki daje več družbene moči nekaterim osebam (cisspolnim) kot drugim (transspolnim), namreč ni v skladu z osnovnimi vrednotami in etičnimi postavkami feminizma, ki (naj bi) se zavzema(l) za enakovrednost in legitimnost vseh. Raje kot biti cisseksistični, naj vsi sodobni feminizmi splošno razširjeno in sprejeto dejstvo, da so spoli in spolne identitete družbeni konstrukti, aplicirajo pri prevpraševanju vseh esencializmov, tudi biološkega determinizma. Večina feminizmov je namreč zasnovana na tezi, da je družbeni spol družbeni konstrukt, iz te postavke pa izhajajo feministični argumenti proti patriarhatu in mizoginiji. Transfeminizem pa opozarja, da (naj) bi bil v skladu s feminističnimi držami tudi biološki spol množično prepoznan kot družbeni konstrukt, kar služi kot osnova za boje s transmizoginijo. Najbrž želimo vse/vsi živeti v družbi, kjer so vse osebe, njihove spolne identitete in spolni izrazi prepoznani kot legitimni, brez diskriminatornih in izključujočih poskusov legitimiranja oseb na podlagi njihovih teles.