Ko po stopnicah prisopihaš v tretje nadstropje, vstopiš in zagledaš lesena vrata, zbita iz ravnih dilc. Levo je v belo steno zabitih nešteto žebljev, ki so s črnim sukancem tvorili risbo pajkovega labirinta – predtem se je prostor imenoval Atelje Z žeblji, v njem so ustvarjale mlade kvir umetnice, oblečene v črno.
Premagaš vegasto ključavnico in veter ti skozi vrata zanese v obraz zaveso iz temno rdečih flisnih trakov. Izmakneš se njenemu božanju in vstopiš. Svetlo je, stropi in okna so visoka, skozi majhne razbitine v oknih slišiš ptičje petje in valovanje. V prostoru je toplo, V. in E. sta zakurili s suhimi drvmi v leseni peči. Suhe deblike je nabrala M. v gozdovih na obronkih Ljubljane. Naravni prostori se vedno prepletajo.
Stene so toplo, zlato lešnikovo rjave in oddajajo sij v dnevni svetlobi. Levo ob vhodu je najprej miza, pokrita s preprogo z vijoličnoroza in oranžnimi kvadrati, nad njo pa obešena bela rjuha za kino in predavanja. Mizo podpira N.-in glasbeni stolp, v ozadju se zasliši Radio Študent in lučke kitajske izdelave svetijo samo takrat, ko je elektrika. Ko nadaljuješ, se zagledaš v ozkem ogledalu. Naprej je majhen, udoben kavč s par toplimi dekami, poličniki z orodjem, žeblji, spreji za grafitiranje. Na steni je zalepljen A.-in vložek s strjeno krvjo, vsem jasno na očeh, zraven sta rdeči sliki in napis »Let’s take care of each other so we can be dangerous together«. Oči ti uidejo na koledarja Vstajniških socialnih delavk, ki stražita višji poličnik. V kotni omari najdeš vse, roke se zakopljejo med odeje za spanje, posteljnino, zašumi vreča z oblekami iz druge roke in na stotine Tosaminih tamponov s plastičnim ovitkom. Mizarska miza se zamaje, že ko jo pogledaš, na njej je obležalo par barvnih tušev, risb in pepelnikov.
Lahko se nežno oprasneš ob umetniško instalacijo iz žic in črnega materiala iz prejšnjega ateljeja, jo dvigneš, prestaviš poleg sebe in že si pred južno zlatorjavo steno. Na vrvici, ki se kot ogrlica pne po steni, visijo feministični in anarhistični zini, skupaj z nalepkami in tiskanimi izjavami se kopičijo na manjši pritlehni mizici. M. jih je natisnila brezplačno, naskrivaj v javni instituciji. Kajti znanje mora biti svobodno in brezplačno.
Južno steno preveva udaren transparent »Splavimo cerkev, deportirajmo državo«. Ko uideš do oken s posamičnimi pleksi stekli, na zlatorjavi steni pobožaš rožnat transfeministični znak s pripisom »We don’t imitate, we intimidate«. Transparent »Policija represija« so v dar prinesli tovariši in tovarišice ob otvoritvi placa v januarju 2018 – in še vedno govori resnico.
Prav pride dvajset rdečih in črnih stolov na preklop, ki so jih prinesle feministke iz Galerije Alkatraz z Metelkove, da smo lahko gostile veganski branč Rdečih zor pa madžarske lezbične aktivistke, migrantke in migrante, da smo v krogu razpravljale in pozivale k skupnostni odgovornosti za nasilje. M.-in oče je podaril pečko na plin, N. vse svoje imetje, T. živopisano prevleko in kvačkane feministične simbole. T. je pomagal, da smo vgradile peč z dimnikom. Marsikdo je prispeval_a stvari, da smo jim bile prisiljene na koncu reči ne, zdaj pa res ni več prostora, ne moremo hrčkati.
Tla so zbita iz desk, spotakneš se, saj se nekje dvigujejo, kot bi se pod njimi bohotile korenine drevesnega orjaka. Uležeš se na dolgi kavč, potoneš v mehkobi in toploti peči. Druge se pojavijo okrog tebe, sedijo, prigrizneš veganski piškot, ocvrto bučkino rezino, morda je branč, morda sestanek, morda si tu kar tako, za druženje, pogovarjaš se o migrantkah, kvačkanju, femonacionalizmu, mestu, skrbi zase, raznolikih ljubeznih, Rogu, pogovarjaš se. S stropa visi v središče prostora anarhistično-feministična zastava, ki si jo je nekje izposodila E.
Pogled ti uide skozi okno, ozreš se čez polico v Ljubljanico, čeznjo v meščanske bloke in na grad, fotogenično je. Hecate se, da morajo priti azijski turisti, da bodo za par evrov fotkali razgled, denar boste dale za kazni in za migrant_ke. Po kovinski polici ob zunanjem zidu se približa sosedova sivobela mačka, skoči v prostor, vas gleda s širokimi črnimi očmi in nato uide pod mizo.
Spomnim se otvoritve v mrzlem januarju 2018. Temnorumena svetloba, toplina, cigaretni dim, ljudje sedijo po vsem prostoru in govorijo, vsi se smejijo, karnevalsko vzdušje je, prišla je še protivojna aktivistka iz beograjskih Žen u crnom, vse smo postale hibridke X, univerzitetna profesorica S. se je našemila v fluorescentno roza lasuljo in si navlekla na roke roza štumfke z zajčjima glavicama, E. ima mačja ušesa, D. zelene oči in bleščice, jaz nosim modrc s kovinskimi bodicami in kovinsko bleščečo se minico, barvamo obraze in lepimo bleščice, mešajo se sangria abortiva, squirt špricer, žganje seksizma in strupena mexikanerca.
Še kar lahko uzreš smejoči se afkorsov kolektiv, objet za kuhinjsko mizo, ki je tudi zdaj pokrita s plastičnim prtom za sindikalne piknike, s stropa pada navzdol fluorescentno modri obešalnik za skodelice, omarica s krožniki, skodelicami, kava, voda, vžigalniki, stojalo z vijoličnimi nalepkami »However I dress, wherever I go, only yes means yes and no means no!« in zini No means no!. Zaustaviš se na transparentu s protirasističnega protesta »Witches against borders«, poleg se je neznani špansko govoreči umetnici zapisalo »Jebešespol«.
Tu se je pripravljal protest Noč je naša. Tu so se snovali zini in grafiti o privolitvi in proti seksističnemu nasilju. Tu so prenočile_i premnoge tovarišice_i ob obisku Roga, v solidarnosti ali na poti v boljše življenje, tu so našle pribežališče žrtve nasilja, ki so pri nas poiskale pomoč. Od tod se je izstrelila takojšnja reakcija na nasilje, seksizem, mizoginijo, transfobijo v Rogu in širše, od tod se je kričalo o nujnosti privolitve v vseh odnosih, od tod je vodila solidarnost z migranti_kami, od tod so se širili smeh in humor, feminizem in kvirovstvo, ki je nazadnje prepojilo celotni Rog in se zajedlo v stene in atmosfere drugih prostorov in kolektivov, Socialnega centra, Cirkusarne, Živka Skvotca, Ambasade, Pr Andži …
Rade smo imele Afkors. Vsaka, ki je stopila noter, je rekla, da se počuti prijetno, varno, domače.
Tako bom pripovedovala o Afkorsu v Rogu otrokom in mladim.
* Afkors je bil avtonomen, samoorganiziran anarhistično-kvirovsko-feministični prostor (»plac«) v tretjem nadstropju največje stavbe v Avtonomni tovarni Rog, edini takšen prostor v Ljubljani in širše. Feministična koalicija, sestavljena iz avtonomnih feminističnih skupin in posameznic, ki se je oblikovala ob obrambi tovarne Rog leta 2016, ga je z ljubeznijo dogradila in otvorila januarja 2018. V prostoru je deloval kolektiv Afkors, prostor pa so s svojimi skupnostnimi dogodki bogatile Skupina za direktno socialno delo, Rdeče zore, Fem TV, Lezbično-feministična univerza, FPZ Z’borke, No border craft idr.
Dejstvo je, da so bile med ključnimi protagonistkami političnega, socialnega in kulturnega delovanja v Avtonomni tovarni Rog od samega začetka feministke, med njimi tudi lezbične in kvir feministke. O bogatem feminističnem delovanju in samoorganiziranih prostorih v tovarni Rog od začetkov leta 2006 do bridkega konca januarja 2021 bi bilo treba napisati vsaj knjigo in posneti film.