»Počutim se kot napaka. Zakaj ne morem imeti spolnega odnosa? Najhuje je, ker to vpliva na moj odnos z Davidom, s katerim sem poročena 5 let. Nikoli ga nisem bila sposobna spustiti vase in sedaj si tudi na ta način zelo želim njegove bližine. Imam slaba prepričanja o sebi, počutim se ujeto. Nobena literatura, ki sem jo prebrala o seksu, ne govori o tem. Mama pritiska name, kdaj mislim imeti družino. Kako naj zanosim?«
Katja ima vaginizem.
Kaj je vaginizem?
Izraz vaginizem je skoval ameriški ginekolog Marion Sims v drugi polovici 19. stoletja in ga še danes uporabljajo v strokovnih krogih ginekologije, seksologije, psihiatrije in splošne medicine. Sims je pojav opisal kot krč mišic medeničnega dna, ne da bi poznali patološki vzrok zanj.
Po klasifikacijskem sistemu Svetovnega združenja za spolno medicino je bolečina pri spolnem odnosu sedaj opredeljena kot disparevnija ali vaginizem. Disparevnija je definirana kot trajajoča ali ponavljajoča se bolečina pri poskusu vstopa ali pri popolnem vstopu v vagino in/ali vaginalni penetraciji penisa. Vaginizem pa je trajajoča ali ponavljajoča se težava ženske pri vaginalni penetraciji penisa, prsta ali kakšnega predmeta, čeprav si ženska to želi. Ob tem so prisotni še nehotno krčenje mišic medeničnega dna, izogibanje penetraciji ter vnaprej pričakovan strah pred bolečino, kar vodi k izogibanju spolnim aktivnostim. Preden ženski rečemo, da ima vaginizem, je treba izključiti ali obravnavati strukturne (anatomske) ali druge fizične abnormalnosti (bolezenske spremembe) spolovila.
Ženske s to spolno motnjo je sram, da bi kdo izvedel za njihovo težavo. Občutek imajo, da je z njimi nekaj narobe. Težave ne zaupajo niti svojim prijateljicam. Navadno šele po nekaj letih ugotovijo, da gre pri njih za vaginizem. Večino ves čas muči občutek krivde, najprej, ker jim ne uspe imeti vaginalnega spolnega odnosa, kasneje, ker v življenju niso zmogle koraka k spremembi.
Za ženske z vaginizmom je značilna višja stopnja katastrofičnega doživljanja bolečine, zato je njihova prioriteta kontrola bolečine ter s tem izogibanje spolnosti zaradi predvidevanja ponovne bolečine. To vodi k povečani pozornosti in negativnemu vrednotenju spolne izkušnje ter povečanemu izogibanju in umikanju spolnim odnosom. Hkrati lahko poskus penetracije sproži bolečino, saj je obrambna reakcija telesa povečanje tonusa v mišicah medeničnega dna. Ko ženska dobi potrditev pričakovane bolečine, se začarani krog sklene. Ta trajajoči negativni proces uniči genitalni in spolni odziv ter vodi v boleče spolne odnose ali vaginizem.
Vzroki
Zakaj pride do mišičnega krča, ni čisto jasno. Domneva se, da nenamerna kontrakcija mišic medeničnega dna nastane med izpostavljenostjo grozeči situaciji. Spazem pripisujejo različnim vzrokom, od psihosomatskega strahu pred seksom in/ali vaginalno penetracijo do ponavljajoče se ali dozdevne izkušnje bolečine med vaginalnim spolnim odnosom. Vaginizem je lahko povezan z drugimi psihološkimi težavami žensk, kot so anksioznost, fobična zaskrbljenost in depresija.
Vzroki za vaginizem so lahko tudi v kulturno specifičnih pogledih na spolnost, kot so negativna stališča do spolnosti, verska konvencionalnost, pomanjkanje spolne vzgoje in travmatični spolni dogodki. Pri ženskah z vaginizmom so ugotovili tudi večjo pojavnost spolnih zlorab v otroštvu. Podatki o razširjenosti vaginizma so skromni. Ocenjujejo, da se lahko pri ženskah v reproduktivnem obdobju pojavi v 1–5 odstotkih.
Kam po nasvet in pomoč?
V obravnavi ženske z vaginizmom seksualni_a terapevt_ka naredi razširjeno anamnezo, s katero išče biološke, psihološke in socialno-kulturne vzroke za težavo. Težavo in zdravljenje predstavi ženski in njenemu partnerju_ki, da se nato skupaj odločita za nadaljnjo obravnavo. Pregled opravi, ko je ženska nanj pripravljena. Nato jo vključi v poglobljeno kognitivno-vedenjsko seksualno terapijo, s katero se uči specifične seksualne tehnike, na primer v terapijo za osredotočanje na občutke, vaje za sistemsko desenzitivizacijo določenega predela spolovila ali vaje za sproščanje mišic medeničnega dna. Po potrebi ji svetuje uporabo vaginalnih dilatatorjev. Med terapijo ji vaginalni spolni odnos odsvetuje ter opogumlja ponovno vzpostavitev in spodbujanje spolne aktivnosti brez penetracije. S tem se preprečuje občutek krivde ter spodbuja razvijanje spolne samopodobe, s čimer se povečuje spolna želja.
O vaginizmu se, kot je ugotovila Katja, skoraj nič ne govori in ne piše. S tem prispevkom želi Slovensko seksološko društvo ženskam, ki imajo katero od opisanih težav, povedati, da niso edine s to težavo ter da je težavo s primerno terapijo in sodelovanjem partnerja_ke možno odpraviti oziroma jo pozdraviti.
Po pomoč se lahko obrnete na seksologinjo in ginekologinjo Gabrijelo Simetinger, Ginekološka ambulanta, Splošna bolnišnica Novo mesto, in psihiatrinjo Ireno Rahne Otorepec, Ambulanta za spolno zdravje, Center za mentalno zdravje, Ljubljana.
Za Slovensko seksološko društvo
Gabrijela Simetinger