Reproduktivne pravice v času pandemije

Ni se nam treba ozreti daleč, da bi videli, kako so se v času pandemije nekatere pravice začele le še bolj krčiti. Poleg dejstva, o katerem poročajo prav z vseh koncev sveta, da je v zadnjih mesecih nasilje v družini, predvsem nad ženskami, skokovito naraslo, mnogim ženskam po svetu v teh dneh še močneje omejujejo tudi pravico do varne prekinitve nosečnosti.wirehanger_never_again_3V ZDA so zaradi pandemije kar v osmih državah prepovedali opravljanje splava na zasebnih klinikah, ki so že vrsto let ključne za zagotavljanje varne prekinitve nosečnosti in mnogokrat edine, na katere se ženske sploh lahko obrnejo. Gre za države, v katerih si politiki tudi sicer že vrsto let prizadevajo za popolno prepoved splava. Razlog naj bi bil, da njihova dejavnost v času pandemije ne spada med nujne zdravstvene storitve, a jasno je, da je pandemija le priročen izgovor. Na drugi strani v istih državah ostajajo odprti krizni centri za nosečnost (Crisis pregnacy centers), ki jih vodijo pro-life organizacije in ki ne omogočajo nobenih nujnih dejavnosti, ženske pravzaprav zgolj spodbujajo k nadaljevanju nosečnosti in jim pogosto dajejo lažne informacije. 

S klinik v drugih državah, ki so ostale odprte, poročajo o oteženosti delovanja zaradi varnostnih ukrepov, ki že tako spadajo k ravnanju proti širjenju virusa. Obenem se je pred klinikami povečalo število pro-life protestnikov, ki zdaj še bolj nadlegujejo obiskovalke klinik, pa čeprav s tem kršijo prepoved množičnih zbiranj, zaradi pandemije pa je vse manj t. i. spremljevalcev, prostovoljcev in prostovoljk, ki pacientke spremljajo s parkirišč do klinik ravno zato, da jih protestniki ne bi prestrašili. S klinike v Severni Karolini celo poročajo, da so protestniki začeli namenoma kašljati v ženske, ki so vstopale v klinike.

Več klinik in organizacij iz držav, ki so med pandemijo želele prepovedati splav, je na zveznih sodiščih vložilo tožbe, da bi nasprotovale takšni represiji. Po odločitvah sodišč je v zadnjem tednu v Louisiani, Oklahomi, Tennesseeju in Teksasu opravljanje splava ponovno dovoljeno, v drugih državah na razsodbe še čakajo. 

Ta teden je prišlo v javnost tudi poročilo aktivist_ov iz Rusije, ki so raziskali v koliko bolnišnicah v Moskvi je v času pandemije mogoče opravljati splav. Samo 3 od 44 kontaktiranih medicinskih ustanov so potrdile, da je ta poseg trenutno možen. Splav je v Rusiji sicer dovoljen do 12. tedna nosečnosti, vendar je v času pandemije očitno označen za neprioriteten poseg. 

Pobližje si velja pogledati, kaj se v času pandemije dogaja nedaleč od nas, na Poljskem. Tam velja ena najstrožjih zakonodaj glede dostopa do prekinitve nosečnosti, saj je ta dovoljena zgolj v primeru, da je ogroženo zdravje matere, v primeru hude poškodbe ali neozdravljive bolezni ploda ter v primeru, da je nosečnost posledica kaznivega dejanja, tj. posilstva. Takšna zakonodaja je na Poljskem v veljavi že vse od leta 1993, po domače pa jo imenujejo kar »kompromis«, saj naj bi bila vmesna rešitev med zagovorniki_cami in nasprotniki_cami splava. V drugih primerih je splav na Poljskem prepovedan, zaporna kazen pa grozi tistemu, ki bi nosečnici pri posegu pomagal. Ena od sprememb v zakonodaji iz zadnjih let je uveljavitev t. i. ugovora vesti. Zdravnik_ca lahko zavrne opravljanje posega, ki ni v skladu z njegovo vestjo, pa naj gre za ideološke ali verske razloge. Prav zaradi vse pogostejšega izrabljanja ugovora vesti je v zadnjih letih splav tudi v omenjenih treh primerih vedno težje dostopen, saj zdravnice_ki vse bolj zavračajo opravljanje splava v kateremkoli od teh primerov. Podobno se dogaja z jutranjo tabletko, ki je na Poljskem dostopna zgolj na recept, in celo s pisanjem receptov za običajno kontracepcijo in izdajo le-te v lekarnah.

Po podatkih organizacije Federacja na Rzecz Kobiet i Planowania Rodziny (Zveza za ženske in načrtovanje družine) na Poljskem letno opravijo več kot sto tisoč splavov. Približno deset odstotkov posegov se izvede zunaj poljskih meja, na klinikah v tujini, najpogosteje v Nemčiji. Zaradi zaprtja meja v času korona krize odhod na kliniko v tujino ni mogoč. Legalnih posegov je na Poljskem letno nekaj več kot tisoč. Velika diskrepanca med številkama priča o tem, da v državi ženske splav opravljajo bodisi v t. i. zdravstvenem podzemlju, kjer se posegi izvajajo nezakonito, običajno za visoko ceno in pogosto v neprimernih pogojih, ali pa doma s pomočjo organizacij, kakršna je Women Help Women, ki jim po pošti dostavljajo sredstva za medikamentozni splav. Poljska organizacija Aborcyny Dream Team, ki ženskam, če se soočijo z neželeno nosečnostjo, svetuje o njihovih možnostih, poroča, da je samo v prvem mesecu pandemije prejela 550 klicev žensk, kar je dvakrat več kot v običajnem mesecu.

V poljskem parlamentu se vsakih nekaj let pojavijo projekti, ki bi zakonodajo liberalizirali, ali pa takšni, ki jo želijo še zaostriti. Leta 2016 se je poskus popolne prepovedi prekinitve nosečnosti končal z množičnimi protesti žensk z nazivom »Črni protest«. Več mesecev je na tisoče žensk po celotni Poljski protestiralo proti namenu zaostritve zakonodaje. Letos aprila pa so v poljskem parlamentu odločali o zakonski pobudi Kaje Godek, zagovornice popolne prepovedi splava. Pobuda predvideva ukinitev možnosti prekinitve nosečnosti v primeru poškodbe ploda.

29473649764_435b570634_c

Napis na spodnjem transparentu: No women no kraj (kraj = država po poljsko).

Ta projekt leži v parlamentarnih predalih že od leta 2017. Leta 2018 je bil prestavljen v obravnavo parlamentarne komisije, po volitvah leta 2019 pa so ga ponovno potegnili iz predala in ga zopet vložili v obravnavo. April je bil zadnji mesec, ko je bilo po zakonu o njem še mogoče razpravljati. Projekt Godek bi, kot že rečeno, iz zakonodaje črtal možnost prekinitve nosečnosti v primeru, kadar preiskave med nosečnostjo pokažejo veliko verjetnost hude in nepovratne poškodbe ploda oz. bolezni, ki ogroža njegovo življenje. Takšno prekinitev nosečnosti na Poljskem skrajno desne politične in verske skupnosti manipulativno imenujejo »evgenični splav«, saj želijo splav v glavah ljudi izenačiti z nacistično evgeniko. Tako jo je med drugim poimenoval tudi bivši poljski premier iz vladajoče stranke PiS (Zakon in pravičnost) Jarosław Kaczyński, ki še vedno velja za najvplivnejšega politika desnice v državi.

Nepovratna poškodba ali neozdravljiva bolezen ploda je razlog za kar 97–98 % vseh legalnih prekinitev nosečnosti na Poljskem, zato bi uveljavitev predlaganega projekta pravzaprav pomenila skoraj popolno prepoved splava. Leta 2018 je bilo denimo v državi opravljenih 1.076 posegov, od tega 1.050 prav zaradi tega razloga, samo 25, ker je bilo ogroženo življenje matere, in le en, ker je bila nosečnost posledica kaznivega dejanja. Pogost očitek tistih, ki nasprotujejo možnosti izbire, je prekinitev nosečnosti, kadar je pri plodu ugotovljen Downov sindrom, vendar podatki poljskega ministrstva za zdravje iz leta 2017 kažejo, da je takšnih primerov običajno le do 25 %.

Drugi projekt, ki je bil namenjen razpravi v parlamentu hkrati s projektom Kaje Godek, je projekt z zavajajočim imenom »Stop pedofiliji«, po katerem bi uzakonili tri- do petletno zaporno kazen za propagiranje ali odobravanje spolne aktivnosti mladoletnih v kontekstu vzgoje, izobraževanja, zdravljenja mladoletnih ali kakršnegakoli varstva ali skrbi v povezavi s šolo. V praksi bi to pomenilo prepoved kakršnekoli spolne vzgoje mladostnikov_ic. Avtorji namreč v projektu spolno vzgojo enačijo s promocijo »homoseksualnosti, masturbacije in drugih spolnih dejavnosti«.

Oba projekta najbolj goreče podpirajo skrajno desne stranke, ki skupaj s skrajno konservativnimi katoliškimi organizacijami že vrsto let ženejo javno gonjo proti temu, čemur sami pravijo »ideologija spola«, s čimer slabšalno nazivajo vse, ki podpirajo pravice žensk ali LGBT oseb. Prav ta politična okolja so kriva tudi za resolucijo o t. i. »LGBT free« območjih, ki jo je v lanskem letu sprejelo več kot sto občin, potem ko je vladna stranka PiS na začetku leta ponovno okrepila retoriko o »LGBT ideologiji«, ki naj bi bila uvožena iz tujine in naj bi po njihovem mnenju ogrožala poljski narod in njegove krščanske vrednote.

Kljub političnim tendencam k sprejetju zakonov, kakršna sta bila predlagana na začetku aprila, je treba poudariti, da se je v raziskavi poljske medijske hiše OKO.press leta 2019 kar 53 % ljudi izreklo za pravico do splava do 12. tedna nosečnosti, torej za precej liberalnejši zakon, kot je v veljavi danes, le 35 % anketiranih pa ji je nasprotovalo. Podobno iz njihove raziskave iz istega leta izhaja, da je kar 65 % Poljakov in Poljakinj mnenja, da bi se morala v šolah izvajati spolna vzgoja, pri kateri bi se lahko brez zadržkov govorilo o temah, ki se tičejo spolnosti, spola, spolne usmerjenosti in kontracepcije.

Dejstvo, da se je poljska vlada za razpravo o spornih predlogih odločila v času pandemije, se zdi še posebno cinično, saj so v času koronavirusa protesti v skladu s prepovedjo množičnih zborovanj prepovedani. Tik preden je bila za sredino aprila napovedana razprava v parlamentu, je v poljskih medijih znova odjeknila tudi izjava predsednika Andrzeja Dude (prav tako iz stranke PiS), ki je za katoliški tednik Niedziela dejal, da je zanj splav z razlogom poškodbe ali bolezni ploda umor in da bi sam, če bi se zakon, ki bi takšne posege prepovedal, znašel na njegovi mizi, zakon podpisal. Duda je tudi sam razpravo začel oportunistično, saj je želel pridobiti naklonjenost svojih glavnih podpornikov pred predsedniškimi volitvami, ki so bile vse do pred nekaj dnevi kljub pandemiji načrtovane za 10. maj.

Protest_against_changes_in_abortion_law_in_Poland,_Partia_Razem,_April_3_2016,_Łódź_Piotrkowska_Street_03

“Želimo zdravnike, ne policistov.”

Kljub prepovedi množičnih javnih zborovanj v času pandemije COVID-19 so organizacije, ki se borijo za pravice žensk, na začetku aprila sprožile različne proteste. V Varšavi so 14. aprila ljudje na kolesih in v avtomobilih, polepljenih z gesli »Maske imamo, ust pa ne bomo zaprli«, »Pekel žensk traja« in »Borite se z virusom, ne z ženskami«, ter ovešeni z obešalniki in črnimi dežniki, simboli protestov iz leta 2016, med 12. in 13. uro povsem zablokirali glavni rondo v centru mesta. Že v desetih minutah je promet zaradi množične udeležbe zastal. Po celotni Poljski so ljudje transparente in črne dežnike poobesili tudi z oken in balkonov, več akcij pa je potekalo tudi ob čakanju v vrstah pred trgovinami in na sprehodih s psi, kamor so se ljudje odpravili s transparenti. Čeprav so na protestne akcije prišli z maskami in so ohranjali primerno razdaljo, jih je kar nekaj dobilo kazni, ki naj bi znašale tudi do 6.000 evrov.

Med razpravo v parlamentu 16. aprila je bilo med drugim od poslancev skrajne desnice slišati, da bi jim bilo ljubše, če bi poslanke levih strank izginile iz parlamenta, pa izjave, da splav ni pravica ženske, temveč smrtna kazen, kot tudi predloge, da bi splav morali kaznovati kot posebno okruten umor. Poslanci so sprevrženo razkazovali tudi fotografije otrok z Downovim sindromom. Kaja Godek, glavna pobudnica zaostritve zakonodaje, je splav zaradi poškodbe ploda zopet primerjala z evgeniko tretjega rajha. Vladajoča stranka PiS se je pred bližajočimi se predsedniškimi volitvami protestov očitno zbala in se tokrat o zaostritvi ni jasno izrekla. Državna sekretarka za zdravje Joanna Szczurek-Żelazko je namreč dejala le, da vlada svojega mnenja tokrat ne bo predstavila, vendar pa je pomenljivo na dolgo obrazložila, kako vlada podpira starše, ki vzgajajo otroke s posebnimi potrebami. Ob glasovanju je prevladala odločitev, da se predlog zakona preusmeri na komisijo ministrstva za zdravje, kar v praksi pomeni, da je do nadaljnjega zamrznjen, komisija pa ga morda zaradi velike količine predlogov ne bo utegnila obravnavati v mandatu trenutne vlade, torej do jeseni 2023. Vseeno postaja očitno, da se predlogi v rokah tako poslancev_k kot komisije znajdejo takrat, ko je to politično koristno, zato poljske organizacije poudarjajo, da »dežnikov«, ki so postali domala ponarodel simbol upora poljskih žensk, še ne bodo pospravile.

Čeprav pro-life skupine na Poljskem, ki se že vrsto let po mestih vozijo z nazornimi transparenti in po megafonih oglašujejo, da je splav umor, ob pandemiji bojda celo razglašajo, da bodo prekinitve nosečnosti povzročile več smrti kot pandemija, jim lahko, ob obrnjenem razumevanju trditve, prikimamo. Otežena možnost prehajanja meje in še večje omejitve opravljanja splava v primerih, ko je to zakonsko še dovoljeno, lahko pomenijo le večjo ogroženost življenj žensk, ki bodo prisiljene v domače in nestrokovne posege, ali pa kljub zdravstvenim tveganjem nosečnosti ne bodo mogle prekiniti.

Viri:

https://oko.press/prezydent-duda-podpisze-zakaz-aborcji-bo-aborcja-to-morderstwo/

https://oko.press/maseczki-mamy-ust-nie-zamykamy-niezwykly-protest-ostrzegawczy/?utm_medium=Social&utm_source=Facebook#Echobox=1586872039

https://kobieta.onet.pl/zablokowane-ulice-trabiace-samochody-takiego-protestu-kobiet-jeszcze-nie-bylo/7zc294v?utm_source=m.facebook.com_viasg_kobieta_viasg&utm_medium=referal&utm_campaign=leo_automatic&srcc=ucs&utm_v=2&fbclid=IwAR2DWTbLOsq_d5_-b3OP_iIDcjiqYGT3qz5jZsRnrJ6rD_w4K8K751sKznk

https://wiadomosci.gazeta.pl/wiadomosci/7,114883,25867297,stop-barbarzyncom-ogolnopolski-protest-przeciw-zaostrzeniu.html?fbclid=IwAR3Qda_Zr4zRwVt0sEs7Um8WJQujXbzoiOPJfiVwuWm-dDQP7UvumSnppZI

https://www.wysokieobcasy.pl/wysokie-obcasy/7,163229,25886205,mandaty-za-protesty-policji-mowi-o-lamaniu-przepisow-protestujacy.html?fbclid=IwAR0l70jCP0UWiqKnBwGrYAYsydv_KBtpHtYPVXUiKwEeHqWBkuGeKJD-O_I&disableRedirects=true

https://www.ofeminin.pl/swiat-kobiet/prawa-kobiet/projekt-zaostrzajacy-aborcje-trafil-do-komisji-co-to-znaczy/d8qrg2x

https://en.wikipedia.org/wiki/Impact_of_the_COVID-19_pandemic_on_abortion_in_the_United_States

https://www.bitchmedia.org/article/coronavirus-creating-complications-for-abortion-clinics

https://msmagazine.com/2020/04/16/hypocrisy-crisis-pregnancy-centers-remain-open-while-abortion-clinics-forced-to-close/?fbclid=IwAR0MqeewvqGWYQrLRdkhxJpNilXqdoaOzjviq_E7vjVRkwQqLAK8rcplkx0

https://reproductiverights.org/story/center-files-emergency-lawsuit-texas-protect-essential-abortion-access-during-pandemic

https://www.libela.org/prozor-u-svijet/10669-pobacaj-gotovo-potpuno-nedostupan-tijekom-pandemije/?fbclid=IwAR1W8Ka2TVcQGYtFJdoTGVCY_8KVQwJiJ-84gSJJ4S4oucx8IfkuyU321F4 

Članek je nastal v sklopu projekta Spol in družba 2020, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo.

2916

Podobe žensk v indijski kinematografiji skozi čas

Ko je bil posnet prvi indijski celovečerec, Raja Harishchandra (1913) Dadasaheba Phalkeja, so uprizoritvene umetnosti veljale za nespodobne, zato so tako v gledališču kot v prvih nemih filmih, ki so povečini prikazovali zgodbe iz indijske mitologije, vloge žensk igrali moški ali ženske tujega porekla. Phalkeju kljub iskanju prek oglaševanja v časopisih in celo v četrtih s prostitutkami ni uspelo najti igralke. Osrednjo žensko vlogo je tako prevzel Anne Salunke, ki je tudi v kasnejših filmih nastopal v ženskih vlogah, včasih v kar po več hkrati.

Po letu 1920 se filmska industrija v Indiji razcveta z vedno več filmi in potujočimi kini, leta 1931 se s prvim zvočnim filmom vzpostavi tudi filmska glasba. Režiserji so v svojih filmih želeli ženske igralke. Ker se ženske hindujske ali muslimanske vere poklica niso drznile lotiti, so prve zvezdnice postale potomke bagdadskih Judov, nekaj pa je bilo tudi britanskih igralk iz kolonialnega razreda.

VigathakumaranŽe v začetnem obdobju indijskega filma je tako prišlo do zanimive anomalije – tuje igralke so v filmih predstavljale večinoma hindujske zgodovinske ali mitološke like.
Rasna diferenciacija je bila tako skoraj pogoj za vstop žensk v takrat še neugleden poklic, hkrati pa so prav te igralke s kasnejšimi vlogami modernih indijskih kozmopolitanskih žensk nekoliko izboljšale ugled igralstva. Že takrat so jih oglaševali z opevanjem njihove svetlejše polti, a so si obenem igralke, da bi se približale gledalcem, nemalokrat nadele hindujsko zveneče vzdevke. Med prve štejemo Ruby Myers – Sulochano, Esther Abrahams – Pramilo ter Patience Cooper in Renee Smith – Seeto Devi.

Poleg barve kože je imelaruby myers pomembno vlogo kasta. V prvem filmu malajalamske filmske industrije,1 Vigathakumaran J. C. Daniela Nadarja iz leta 1930, je denimo nastopila gledališka igralka Rosy iz kaste nedotakljivih.2 Ker je igrala žensko iz višje kaste, je bil film dojet kot izredno sporn, na projekcijah je prihajalo do protestov, igralki pa so zažgali dom, da je morala pobegniti v drugo mesto.

V tridesetih letih, ko so se vzpostavili filmski studii in so se snemale melodrame,
ekranizacije literarnih del in zgodovinski kostumski filmi s poudarkom na ljubezenskih zgodbah, so začele igrati tudi hindujke iz višjih kast. Filmi, ki so v ospredjepostavljali ženske like, so prikazovali predvsem nevarnosti izpostavljanja žensk modernosti, pri čemer je šlo za izražanje strahu, da bi ženske zavoljo lastne avtonomnosti zavrgle tradicijo. Filmi so narekovali, kakšna mora biti ženska kot žena, pogost nauk filmskih pripovedi tega obdobja pa je bil, da je ženska, ki si sama izbira partnerja, nespametna in jo zato doleti tragična usoda.

Bombay talkiesČeprav v tistem času vloge večinoma niso odstopale od podob mater in žena, je kopica filmov tistega časa, tudi zaradi nekaterih režiserk ali nekdanjih igralskih zvezdnic, ki so imele svoje filmske studie (denimo studio Bombay Talkies igralke Devike Rani), prikazovala uporne junakinje. Te so se postavljale po robu prestarim možem, duhovnikom ali pa temu, da bi bile ekonomsko odvisne od svojih snubcev.

Po letu 1940 se v Indiji začne boj za neodvisnost, kar se močno kaže tudi v filmski produkciji. Breme indijske identitete in tradicije se začne odražati na ženskem telesu, obenem pa z večjo komercializacijo filmi postanejo bolj moško
naravnani. V tem času ustvarja eden od najbolj poznanih indijskih klasičnih režiserjev, Mehboob Khan. S filmom
Aurat (1940) o kmetici, katere glavna skrb sta zemlja in družina, vzpostavi ideal ženske, ki se je pripravljena povsem žrtvovati za svojo družino in je hkrati moralno nesporna, z Andazom (1949) pa prikaže moderno, izobraženo junakinjo, ki ji svobodomiselnost odvzame čistost in ponižnost.

Po neodvisnosti leta 1947 se prav hindujska filmska industrija, ki jo danes poznamo kot Bollywood, s centrom v Mumbaju dokončno vzpostavi kot vodilna v državi. Ustanovijo se nacionalne filmske institucije, med drugim odbor za cenzuro, ki vpelje nove smernice: filmi naj bodo brez eksplicitnih prizorov, brez poljubljanja, ženska telesa pa morajo biti primerno zakrita. Zapeljevanje v filmih se tako prenese na obrazno mimiko, dialoge ali pesmi. V prikazu žensk je opazen močan zasuk k tradiciji. Ženske postanejo neomadeževan simbol nove nacionalne države in so tiste, ki v filmih razrešujejo moralne dileme ter kot žene ali matere držijo skupaj družino in jo peljejo v lepšo prihodnost. Indijske filmske teoretičarke pišejo, da se prav po neodvisnosti v indijski kinematografiji zakoreninijo tipične vloge žensk-boginj po vzoru hindujske mitologije. Kot njihovo nasprotje so prikazane močno erotizirane izobraženke in zapeljivke. Tem so pripisane »zahodnjaške«, s tradicijo skregane vrednote, kot so prešuštvo, kajenje, popivanje, izražanje lastne seksualnosti itd., igrajo pa jih zahodne igralke.

Progresivnost filmskih junakinj se v kasnejšem obdobju še bolj izgubi. Mehboob Khan je desetletnico neodvisnosti Indije želel počastiti s filmom Mother India (1957). Film, ki še danes velja za eno najpomembnejših indijskih filmskih pripovedi in je bil kar tri leta eden najpogosteje predvajanih, je nastal kot odgovor na knjigo Mother India ameriške imperialistične avtorice Katherine Mayo iz leta 1927. Mayo je v slogu imperialističnega feminizma zavračala gibanja za osamosvojitev prek posplošujočega in izjemno eksotiziranega popisovanja zaostalih praks v Indiji – od porok premladih deklet pa do spolnega nasilja. Knjiga je bila na Zahodu relevantna vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Film Mehbooba Khana se tako postavi nasproti Mayinemu zagovarjanju imperializma v imenu zagovarjanja pravic žensk iz kolonij in želi vzpostaviti lastno podobo Indije in indijske ženske.

Mother India vsebuje močne socialistične konotacije mučeništva za revolucijo, toda na plečih žensk. Glavna junakinja Radha, ki žrtvuje vse za svojo družino in svojo vas, transcendira v podobo matere indijskega naroda. Filmska pripoved sicer zavrne, da bi podobo indijskih žensk krojil Zahod, a kljub temu ustvari prototip, ki indijskim ženskam škoduje. Bolj kot junakinja izredno upornega duha je Radha v filmu razumljena kot mati, ki se, ker je pač ženska, preprosto mora žrtvovati. Takšna podoba matere postane stalnica v kasnejših filmih, toda v še bolj popreproščenih in stereotipnih variacijah.

V šestdesetih letih se v filmih še okrepi predanost tradiciji in nacionalističnim idejam. Gre za obdobje razmaha romantičnih muzikalov. Preprosti in izrazito formulaični romantični zapleti zgodb so osrediščeni na moškega junaka in njegovo ljubezen. Ženske v filmski pripovedi so bodisi ljubice bodisi žene. V ospredje pridejo osebni odnosi, odnos posameznika do družbe pa je zanemarjen. Plesni vložki niso več podaljšek dialogov, temveč svojstven spektakel. Nastopi, v središču katerih so ženske, so čedalje bolj erotizirani, ženske pa objektificirane; zdaj junakinje kažejo več odkrite kože, močno so naličene in ovešene z nakitom.

V tem obdobju se začnejo v filmih pojavljati tudi izrazito intimni posegi v telesa junakinj, najsibo kot zasledovanje žensk ali vsiljevanje poljubov in drugih dotikov, ki so predstavljeni kot pozitivni, čeprav jih junakinja sprva zavrača. Tako se začne graditi specifična kultura spolnega nadlegovanja, ki je v filmih predstavljena kot dvorjenje.

Čeprav sedemdeseta leta v Indiji veljajo za desetletje porasta različnih družbenih gibanj, od študentskih do feminističnih – v tistem obdobju so denimo postali pogosti protesti proti spolnemu in družinskemu nasilju, proti dotam ipd. – so te teme našle pot v avtorske filmske pripovedi, ne pa v studijske. Seksualna revolucija je v popularnem filmu pomenila le, da je moški pogled postal še bolj voajerski. Zaradi cenzure v filmih ni bilo mogoče prikazovati eksplicitne erotike, zato kot enega od glavnih tropov za privabljanje moškega občinstva v filmske pripovedi vpeljejo prizore posilstva. Sprva je šlo za filme v eksploatacijskem žanru posilstva in maščevanja, kasneje pa so se posilstva kot povsem neosnovani in postranski dogodki začela pojavljati tudi v običajnih pripovedih. Posilstvo je sicer v filmih obsojeno kot nasilno, vendar so problematični sami prizori, ki niso le nazorni, temveč s pornografskim pasenjem po ženskem telesu služijo vzbujanju skomin. Ženska je v teh filmih predstavljena bodisi kot nemočna žrtev, ki jo mora rešiti drugi moški, bodisi kot maščevalna pošast, ki to postane zaradi travmatične izkušnje.

Takšna je tudi ekranizacija življenja Phoolan Devi iz leta 1994 z naslovom Bandit Queen. Devi, banditka iz nižje kaste, je bila še kot deklica prisiljena v poroko s starejšim moškim. Kmalu je od njega pobegnila in začela živeti v tolpah. Sloves si je prislužila z maščevanjem, ko je skupaj s svojo tolpo pobila moške iz druge tolpe, ki so jo pred tem množično posilili. Po prestani zaporni kazni je odšla v politične vode in v javnosti odprla pomembne razprave o nasilju nad ženskami. Toda režiser Shekhar Kapur filma Bandit Queen žal zgodbe ni zasnoval po resnični osebnosti in se s še živečo Devi ni niti posvetoval. Prizor posilstva v filmu je posnet nazorno in podrejeno moškemu pogledu, Devi pa je kasneje komentirala, da se je po ogledu filma počutila, kot da bi bila znova posiljena. Kritično razpravo o posilstvih v filmu je takrat začela pisateljica Arundhati Roy s člankom »The Great Indian Rape Trick« (»Veliki indijski trik s posilstvom«), v katerem je prevpraševala pravico do uprizarjanja posilstva še živeče ženske brez njenega dovoljenja ter režiserja obtožila zlorabe Devi in zgrešene interpretacije njenega življenja in osebnosti.

V devetdesetih letih se v reprezentaciji žensk ne spremeni veliko. Zaradi vse večjega zgledovanja po Hollywoodu se junakinje nekoliko »pozahodnijo«. Režiserji uvedejo v filme t. i. »item songs«, osrednje pesmi, s katerimi oglašujejo filme in v katerih so ženske, kot povedo že imena pesmi, prikazane kot objekt poželenja. Prizori objektiviziranih žensk na neki način nadomestijo prizore posilstva, čeprav tudi v teh filmih moški pogosto obsesivno nadleguje žensko, dokler se mu ne podredi. Sprva v njih nastopajo plesalke, nato pa njihovo vlogo prevzamejo same filmske zvezdnice. Ta model popularnih filmov se je ohranil do danes, bollywoodska produkcija pa tako ves ta čas pomaga vzdrževati kulturo nadlegovanja kot načina pristopanja k ženskam v indijski kulturi. V filmu Raanjhana iz leta 2013 najboljši prijatelj protagonistu denimo reče: »Poslušaj prijatelj, v Uttar Pradeshu sta dva načina, kako poskrbiš za to, da boš dekletu všeč. En način je trdo delo. Dan in noč jo zasleduj. Pred njeno hišo, v šoli, ko nakupuje, na ulici, na kolesu, v taksiju, v templju. Jokaj, nehaj jesti in tako močno jo nadleguj, dokler ne bo tega tako sita, da bo prišla k tebi.«

Po množičnem posilstvu in nato smrti študentke na avtobusu v Delhiju leta 2012 – dogodek je odmeval tudi zunaj Indije – so se v indijski javnosti zopet pojavile razprave o vplivu Bollywooda na nasilje nad ženskami. Vendar je indijska vlada prepovedala prikazovanje BBC-jevega dokumentarca India’s Daughter o posilstvu v Delhiju, češ da naj bi deli filma, v katerih spregovorijo na smrt obsojeni storilci, še dodatno spodbujali k nasilju. S prepovedjo je seveda želela doseči nekaj drugega – dokumentarec primer umešča v širšo problematiko nasilja nad ženskami v Indiji, vlada pa je želela ohraniti naracijo, da gre za osamljen primer.

Kasneje je Bollywood želel okrepiti vsaj videz zavedanja o položaju žensk v indijski družbi in začel producirati tudi filme, ki se ukvarjajo s temi temami. In čeprav je nekaterim filmom v zadnjih letih uspelo prikazati junakinje v novi luči, veliko filmov, ki domnevno emancipacijo izrabijo predvsem kot dober promocijski trik, pogosto ostane pretežno na površini, ženske v njih pa se vse prevečkrat osvobajajo s pomočjo moških ali prek prevzemanja tradicionalno moških poklicev.

Tudi danes se s svojstvenim razumevanjem pojma neprimernosti ob filme obrega cenzura, pri čemer je lahko včasih problematičen že film, ki je preveč »žensko usmerjen«. Prav tako še danes v Bollywoodu gojijo tudi skrajno problematično naklonjenost do svetle polti. Če je bila ta na začetkih indijskega filma povezana s kolonialnimi odnosi, so se v zadnjem obdobju takšni lepotni standardi, skupaj z večmilijonsko kozmetično industrijo za beljenje kože, le še okrepili. V Bollywoodu tako redko vidimo igralke temnejše polti, pogosto pa vloge Indijk, tako kot že v preteklosti, igrajo tujke, denimo igralke iz diaspore iz mešanih zakonov. Dogaja se celo, da igralkam svetlejše polti za vloge žensk iz nižjih kast potemnijo kožo, filmska glasba pa prav tako še vedno opeva bela zapestja in obraze.

Podobno problematične v indijski popularni filmski produkciji ostajajo podobe žensk v službi nacionalizma. Če so v petdesetih letih ženske v filmu utelešale vloge graditeljic naroda, se jih v obdobju Modijevega hindujskega nacionalizma3pogosto prikazuje kot žrtve, ki jih je treba obvarovati pred sovražnim »drugim«, povečini pred muslimanskimi moškimi. Za vrhunec takšnih nacionalističnih stališč, ki se domnevno zavzemajo za indijske ženske, lahko označimo kvazizgodovinsko dramo Padmavaat režiserja Sanjayja Leele Bhansalija iz leta 2018, enega najdražjih indijskih filmov vseh časov. V njem zloben afganistanski sultan napade dvor hindujske kraljice, kraljica in druge ženske z dvora pa se nočejo pokoriti nadvladi muslimanov. Tako na koncu filma raje zmagoslavno izvedejo jauhar (množični samomor) in v sklepnem prizoru v počasnem posnetku strumno skupaj odkorakajo v ogenj.

Zgodovina indijskega filma torej kaže, da je tisto, kar je popularni filmski produkciji skozi čas skupno, prav dejstvo, da se različne politike, bodisi kastne, osamosvojitvene, protikolonialne bodisi današnje nacionalistične, uperjene proti manjšinam, na filmskem platnu še vedno najmočneje odslikavajo prav v podobah žensk. Lepotni standardi, objektifikacija ženskih teles pa tudi njihove stereotipne vloge v filmih se morda res nekoliko preobražajo, vendar se za zdaj še vedno redko izmaknejo moškemu pogledu in patriarhalnim vrednotam. Odstopanja od takšnih podob je tako še vedno mogoče najti predvsem v neodvisni filmski produkciji, ki pa tako v Indiji kot zunaj nje z izjemo filmskih festivalov žal poredko najde pot do večjih občinstev.

Članek je nastal v sodelovanju s Feminističnim seminarjem, ki ga organizirata Katja Čičigoj in Klara Otorepec v sodelovanju s KUD-om Anarhiv in Mestno knjižnico Ljubljana (Trubarjevo hišo literature).

1 Malajalamski jezik spada v podskupino dravidskih jezikov in ga povečini govorijo v zvezni državi Kerala v Južni Indiji.

2 Kasta nedotakljivih oz. kasta dalit je v indijskem kastnem sistemu najnižja kasta, ki še danes opravlja najnižje plačana dela in je nemalokrat podvržena diskriminaciji.

3 Narendra Modi je indijski premier od leta 2014. Politika njegove hindujske Indijske ljudske stranke (BJP) temelji na hindujski tradiciji, nacionalizmu in patriarhalnih nazorih. Med drugim se odprto izreka proti drugim verskim manjšinam, predvsem muslimanski.

Prispevek je del projekta Spol in družba 2020, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo.

2916