Utopije iz ugrabljenih teles

Epstein_2013_mugshot

Jeffrey Epstein (vir:
Wikipedia)

Filantrop Jeffrey Epstein[1] je bil obsojen zaradi pedofilije in trgovanja z mladoletnicami, po njegovi smrti pa so se začela odpirati vprašanja o njegovih finančnih in drugih vplivih na vplivne institucije.

Med drugim se je razkrilo, da je dolga leta doniral MIT Media Labu,[2] eni pomembnejših raziskovalnih institucij, ki gradijo utopije in infrastrukture naših digitalno mediiranih življenj. To razkritje je po letih pridobljene, a polagoma izgubljajoče se vere v svobodo interneta in kiberprostorov odprlo vprašanja o njihovi (ne)demokratičnosti. Pripeljalo je do razprave o privilegijih in motivih tistih, ki financirajo zgodbe o virtualni svobodi.

V času tega razkritja je bil poleg odstopa direktorja MIT Media Laba Joija Ita in nekaterih zaposlenih[3] še posebno poveden govor[4] danah boyd, ene najbolj znanih medijskih teoretičark anglofonskega sveta. Ne glede na njene male začetnice in začetke je boyd uspelo prebiti stekleni zid in pred leti postati ena osamljenih žensk na tem področju. Boyd je študirala na MIT Media Labu v letih 1999–2002, v času, ko ga je že financiral Epstein.

Ob prejemu prestižne nagrade Barlow/Pioneer je v govoru povedala, da je v času delovanja na tej instituciji videla toliko nadlegovanja in trpinčenja, da je zanjo postalo nekaj običajnega. Izpostavila je tudi, da se je njeno prijateljevanje z Johnom Perryjem Barlowom, po katerem je nagrada poimenovana, zaključilo prav zaradi njegovega prepričevanja, da naj pozabi na spolno predatorstvo, ki ga je doživela od njegovega prijatelja:

»Nagrado, poimenovano po Barlowu, prejemam slab teden za tem, ko je Joi odstopil s položaja v instituciji, ki me je skoraj uničila, potem ko se je družil z znanim pedofilom in od njega prejemal denar. Jasna bom – to je zame globoko destabilizirajoče. Danes sem tukaj zato, ker sem imela koristi od velikodušnosti moških, ki so tolerirali in s tem omogočali neetične, amoralne in kriminalne moške. In prav zaradi tega privilegija sem lahko napredovala, medtem ko je bila kolateralna škoda patriarhata utišanje številnih drugih glasov okoli mene.«

***

Prvi zapis na blogu je danah boyd objavila leta 1997, še preden je vedela, da bo takšno delovanje nekega dne poimenovano bloganje. Zapis je bil o spolnem napadu, ki ga je doživelo njeno lastno telo.

danah boyd

danah boyd (vir:
Wikipedia)

Demokratizacija interneta, ki je oziroma naj bi omogočila objavljanje in deljenje takšnih izpovedi ter pomenila opolnomočenje za tiste, ki niso beli, izobraženi, bogati in cis moški, se v veliki meri pač ni zgodila. V pomembni meri zato, ker so bili beli, izobraženi, bogati in cis moški tisti, ki so pisali najpogosteje brane in slišane povesti o svobodi internetne utopije. In ker med drugim tudi pedofili in ugrabitelji teles financirajo (so financirali?) široko sprejete ideje o demokraciji, ki naj bi jo vzpostavljali internet in njegovi kiberprostori.

Ta demokratizacija za nekatere je povezana z univerzalizmom, kakršnega prepoznamo v mnogih preteklih in sedanjih tekstih, ki podpirajo internetne, digitalne, tehnološke ideologije in utopije.

***

Univerzalizem, simptom tistih, ki prepričujejo z »mi«, se bere med vrsticami.

John Perry Barlow, po katerem je poimenovana nagrada, ki jo je prejela danah boyd, je avtor Deklaracije o neodvisnosti kiberprostora (1996).[5] Ta pomembni tekst opredeljuje kiberprostor kot področje, ločeno od klasičnih oblastniških struktur, ki si lastijo naša telesa.

Nekaj odlomkov iz deklaracije:

»Svet, ki je povsod in hkrati nikjer, pripada nam in je daleč od sveta, v katerem živijo telesa.«

»Ustvarjamo svet, v katerega lahko vstopi vsakdo brez privilegijev in predsodkov o rasi, bogastvu, vojaški sili ali mestu rojstva.«

»Naše identitete nimajo teles, zato v nasprotju z vami ne moremo vzdrževati reda s fizično prisilo.«

Barlowova kiberutopija ni vzpostavila prostora, v katerem bi lahko delovale ali bile vzpostavljene infrastrukture, ki bi delovale ne glede na identitetne označevalce. Misel, da je vzpostavitev takšnih infrastruktur in parasvetov sploh mogoča, je lažna. Njena lažnost pa je morda bolj vredna zasledovanja od sledenja lažnim novicam, katerega najpomembnejša vloga je morda le večanje vloge tistih institucij, ki si lažnost lahko privoščijo računsko – analitično – izslediti, utopije pa graditi iz profitov sužnjelastništva.

***

Biti young, gifted and black je fact, ki ga mediirajo in rangirajo brskalniki, iskalniki in platforme, ki jih najredkeje gradijo nebele ženske. Search engine optimization (SEO) optimizira v korist tistih chief executive officerjev (CEO), ki plačujejo za SEO, v nezanemarljivi meri motor optimizacije zatiranja.

Povod, da je Safiya Umoja Noble napisala knjigo Algorithms of opression: how search engines reinforce racism (2018),[6] je bila poizvedba v Googlovem iskalniku. Zanimalo jo je, kaj bi lahko zanimalo njeno pastorko in nečakinje, in ob iskanju ključne besede »black girls« je bil prvi zadetek HotBlackPussy.com.
 

 

Od objave te knjige do danes so Googlovi algoritmi postali nekoliko manj rasistični: ukinjen je na primer autocomplete na »Women should not« ali »Women cannot«. V moji verziji Googlovega iskalnika ključni pojem »Slovenian women« kot prvi zadetek ponudi povezavo na stran Slovenian Women For Marriage – Russians Brides,[7] ključni pojem »Slovenian men« pa usmeri na 25 reasons why you should NEVER visit Slovenia.[8] Morda je vaša personalizirana izkušnja malce drugačna.
 
slovenke

 

A ker infrastrukturo javnih knjižnic 21. stoletja – spletne iskalnike – prepogosto gradijo tisti, ki niso bili na lastnem telesu soočeni z nasiljem kategorizacij, si morda delimo vsaj izkušnjo tega, da nam feministične ali antirasistične objave iskalniki predočijo pozno ali nikoli.

***

Vizije za iskalnike, platforme in motorje prihodnosti prihajajo od ustvarjalnih institucij, kot je MIT Media Lab. Institucij, ki jih v pomembni meri financirajo posamezniki, kot je Epstein. Ti pogosto izjavljajo univerzalistični »mi«, ki obljublja demokracijo, skupnost, svobodo v kiberprostoru.

Toda razen skupnosti družbe nadzora, v katero so nas zvabile prepričujoče tehnologije, takšne infrastrukture ne vzpostavljajo prostorov svobode brez razrednih pregrad. V pomembni meri namreč kiberprostor ostaja – tako kot v svojem izvoru – militariziran, rasističen in seksističen infrastrukturni projekt. In kot izdaja zgodba o vplivu Epsteina, utopičen projekt, grajen s profiti iz ukradenih teles.

[1] https://www.mladina.si/192560/moz-ki-je-prevec-vedel/ (30. 10. 2019).

[2] https://www.theguardian.com/commentisfree/2019/sep/07/jeffrey-epstein-mit-funding-tech-intellectuals (30. 10. 2019).

[3] https://medium.com/@EthanZ/on-me-and-the-media-lab-715bfc707f6f (30. 10. 2019).

[4] https://onezero.medium.com/facing-the-great-reckoning-head-on-8fe434e10630 (30. 10. 2019).

[5] https://zofijini.net/modrost_deklaracija/ (30. 10. 2019).

[6] Safiya Umoja Noble, Algorithms of opression: how search engines reinforce racism, New York University Press, New York, 2018.

[7] https://russiansbrides.com/slovenian-women/ (30. 10. 2019).

[8] https://www.total-slovenia-news.com/travel/231-25-reasons-why-you-should-never-visit-slovenia (30. 10. 2019).