Strah pred enakostjo spolov

Če bi bila Marx in Engels naša sodobnika, bi, verjamem, bila tudi feminista. Zato najbrž ne bi imela nič proti temu, da če bi takole parafrazirali njune misli.

Strah hodi po Evropi, strah feminizma.

Vse sile starega sveta so se združile za sveto gonjo proti temu strahu – strahu pred enakostjo spolov – Vesoljna RKC, politične konservativne sile in stranke kakor tudi novi totalitarizmi od spodaj, kot je to nekoč poimenoval Tomaž Mastnak.

Boj za pravo podobo moških in žensk, za prave moške in prave ženske kakor tudi za pravo obliko družine je pravzaprav star.

Tudi v naši bližnji preteklosti se je bíl. »Družina je v krizi,« so vpili tudi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo še verjeli, da živimo v socializmu; »slovenski narod bo izumrl«, »ženske ne rojevajo dovolj otrok«, so ocenjevali demografi; na nekem drugem koncu nekdanje države so nacionalisti zagnali vik in krik, da nekatere druge ženske rojevajo preveč, da bodo njihovi otroci preplavili izbrano ljudstvo itd. A takrat je bila RKC kot institucija še nekoliko bolj v družbenem ozadju, kakor je danes.

Danes ima RKC drugačno pozicijo v družbi. Postala je pomemben politični dejavnik, nenehno se oglaša, polemizira, izraža nesporno politična stališča, se povezuje tako s političnimi strankami kot s civilnodružbenimi organizacijami. Povezuje se tako navznoter kot navzven. Hoče biti videna in tudi je – kot pomemben družbeni dejavnik, ki se tudi prilagaja spremenjenim družbenim razmeram, uporablja nove tehnologije, spreminja diskurz.

Zdi pa se, da niti sama niti njeni sledilci več ne verjamejo svoji ideologiji, ker je njihov biblični diskurz zastarel; ker ne deluje več, so ga nadomestili z novim, sodobnim »znanstvenim diskurzom« (kot piše Roman Kuhar). Pri tem so jim prišli na pomoč nekateri znanstveniki, ki se v svojih raziskavah na ideološko obarvan način dotikajo tematike družine, enakosti spolov, spolnosti itd.

Enakost spolov je torej postala »bav bav«.

Če se ideja enakosti spolov uresniči, bo svet vržen iz svojih tirnic. Porušil se bo naravni red, ženske ne bodo več to, za kar na svetu so, to pa je – da v zakonski zvezi rojevajo otroke. Lezbijke in geji, suha veja na narodovem telesu, pa bo, če jim bomo dovolili imeti otroke (do katerih bodo lahko prišli) na tak ali drugačen način, sicer ozelenela, a ta zelena barva ne bo naravna, ampak umetna in zato nevarna.

Gre za obrambo edino prave oblike družinske skupnosti: to je heteroseksualna skupnost dveh staršev različnega spola in njunih otrok. Takšna skupnost, ki ji rečemo tudi nuklearna družina, je sicer po njihovem mnenju lahko tudi razširjena (a le generacijsko), nikakor pa ne zožena. En starš z otrokom je že neprava družina, dela škodo otrokom – in skrb za otroka je izrabljena kot osnovni moto tega zagovora. Pri tem se poslužujejo tistih starih mitologij, s katerimi je že kar nekaj časa nazaj opravila Ann Oakley, o tem, da otrok nujno potrebuje mamo, običajno biološko, ženska pa otroka, zato da se bo lahko realizirala v polni meri.

Koncept družine se je znova znašel v središču političnih bojev. Obramba prave družine zaradi koristi otrok, pa je postala stvar, zaradi katere je vredno iti v boj. Izraba in zloraba znanstvenih izsledkov in nekaterih interpretacij, iztrganih iz konteksta in uporabljenih v povsem drugačnih kontekstih, zato da služijo svojim namenom, je v tem boju dovoljena praksa.

Pri tem je najbolj očiten strah pred zrušenjem »naravnega reda stvari«;

strah pred priznanjem tega, kar se dogaja v realnosti vsakdanjega življenja;

strah pred spremembami.

 

(Tekst je nastal kot uvodni nagovor na okrogli mizi Sekcije za spol in družbo Slovenskega sociološkega društva na letošnjem sociološkem srečanju v Bohinju na temo RKC in teorija spola.)