13. aprila 2016 je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v Beli knjigi o pokojninah predstavilo predlog nove pokojninske reforme, ki je načrtovana za leto 2020, do takrat pa naj bi potekala javna razprava o predlaganih rešitvah. Snovalci Bele knjige pokojnino definirajo kot ”… odraz zavarovančevega dela in plačila prispevkov, kar naj mu zagotavlja dohodek v času, ko si ga sam z dohodkom iz dela ni več zmožen zagotavljati.” Ker nam študije spolov kažejo, da so življenjski in karierni poteki moških in žensk različni, te razlike pa izhajajo ne samo iz osebnih izbir (ki niso nujno ‘svobodne’, ampak so lahko tudi družbeno in kulturno determinirane), pač pa tudi iz strukturnih neenakosti na trgu dela, na katere ima ključen vpliv spolno asimetrična porazdelitev odgovornosti za neplačano delo v družini, predstavlja pokojninski sistem pomemben vidik redistribucije sredstev za zagotavljanje ekonomske neodvisnosti žensk v starosti.

Oktobra 2015 smo na Mirovnem inštitutu v okviru mednarodnega projekta Pravično plačilo – dostojna pokojnina organizirali ozaveščevalno kampanjo o problemu pokojninskega razkoraka med ženskami in moškimi, ki predstavlja zelo očiten znak vztrajanja strukturnih neenakosti po spolu, saj v EU v povprečju ženske prejemajo 40% nižjo pokojnino kot moški. V Sloveniji pokojninski razkorak dosega 24% (po podatkih za l. 2012) in to kljub visoki stopnji zaposlenosti žensk za polni delovni čas, v povprečju višji izobrazbi v primerjavi z moškimi in navidezno nizki plačni razpoki. Ekonomska neenakost žensk, ki se akumulira skozi življenjski potek in kulminira v starosti, se kaže tudi v visoki stopnji revščine med upokojenkami – med več kot polovico vseh upokojencev v Sloveniji, ki prejemajo pokojnino nižjo od praga revščine, sta kar dve tretjini žensk. Slovenija se uvršča med države EU, v katerih je stopnja tveganja revščine za starejše ženske med najvišjimi.

”Pokojninska kazen” doleti vsakogar, ki zmanjša obseg plačanega dela zaradi skrbstvenih odgovornosti.

Na javnem posvetu, na katerem so sodelovali tudi snovalci pokojninskih reform, smo razgrnili kompleksnost spolnega pokojninskega razkoraka, ki ni zgolj rezultat zgodnjega upokojevanja in krajše delovne dobe žensk, pač pa odraža strukturne neenakosti, ki so specifične za ženske življenjske poteke, kot so: spolno asimetričen trg dela in uspoljeni karierni poteki, ki se kažejo v horizontalni in vertikalni segregaciji dela ter nizkem vrednotenju feminiziranih področij dela; primarna odgovornost žensk za skrb za otroke, starejše, bolne; različni družinski statusi (npr. naraščajoče število samohranilk) ipd. Kljub aktivni udeležbi na trgu dela ženske še vedno opravijo večino gospodinjskega in skrbstvenega dela v družini, kar njim onemogoča, njihovim partnerjem pa omogoča optimalni razvoj svoje profesionalne poti. Redke so strategije usklajevanja plačanega dela in skrbstvenih obveznosti, ki ne bi imele negativnih ekonomskih učinkov za ženske. Zaradi usklajevanja plačanega dela in neplačanega družinskega dela ženske pogosto sprejmejo manj kvalificirano in zahtevno delo, se odrečejo vodstvenim položajem, se odločijo za skrajšan delovni čas, za začasno prekinitev zaposlitve ali predčasno upokojitev. Na dolgi rok to za njih pomeni nižje zaslužke, nižje prihranke, nižjo pokojnino in večje tveganje revščine v starosti. ”Pokojninska kazen” doleti vsakogar, ki zmanjša obseg plačanega dela zaradi skrbstvenih odgovornosti.

Dobra novica je, da se v Sloveniji pokojninski razkorak trenutno zmanjšuje. To se kaže v očitni razliki med starostnimi kohortami: v skupini od 65 do 69 let je pokojninski razkorak 16%, v skupini od 70 – 74 let je 20 % in v skupini starejših od 75 let je 31%. Po (neformalnih) podatkih MDDS naj bi bili moški in ženske, ki se upokojujejo sedaj, skoraj izenačeni v višini pokojnin. Glede na odsotnost konkretnih raziskav o pokojninskem razkoraku in nasploh o dinamiki ekonomskih neenakostih po spolu v Sloveniji, lahko predvsem ugibamo, da aktualno zmanjševanje odraža visoko stopnjo zaposlenosti žensk za polni delovni čas, ki ga od 80-ih let dalje omogočajo kvalitetne politike skrbi za otroke in povečevanje stopnje izobraženosti žensk. Hkrati pa je potrebno poudariti, da so aktualne pokojnine še vedno izračunane na podlagi ukrepov pozitivne diskriminacije žensk, zlasti višjega odmernega odstotka za izračun pokojnin.

V razpravi v zainteresirani javnosti sta se, če poenostavimo, oblikovali dve različni stališči, kako vplivati na zmanjšanje pokojninske razpoke. Eno stališče se zavzema za ohranitev ukrepov pozitivne diskriminacije v pogojih upokojevanja za ženske, ki bi kompenzirali za njihovo nesorazmerno višjo obremenjenost z neplačanim skrbstvenim delom in slabši položaj na trgu dela. Drugo stališče sledi logiki upoštevanja specifik ženskih in moških življenjskih potekov v usklajenih spremembah delovne, družinske in socialo-varstvene zakonodaje, ki bi vplivale na zmanjševanje strukturnih neenakosti žensk pri skrbstvenem delu in na trgu dela, to pa naj bi bila šele podlaga za postopno formalno-pravno izenačevanje pogojev upokojevanja za moške in ženske.

Predlogi prihodnjih sprememb pokojninskega sistema, ki so predstavljeni v Beli knjigi, gredo v smer postopnega popolnega izenačevanja upokojitvenih pogojev za moške in ženske, torej v smeri odprave ukrepov pozitivne diskriminacije za ženske, k čemer naj bi Slovenijo – tako Bela knjiga – zavezoval evropski pravni red. To velja zlasti za višji odmerni odstotek za izračun pokojnin, ki predstavlja še edini pomembni ukrep pozitivne diskriminacije, saj krajšo delovno dobo postopno odpravlja že sprejeta pokojninska reforma ZPIZ-2. Grafična ponazoritev učinka odprave višjega odmernega odstotka za ženske, v povezavi s prehodom na 34-letno obdobje, ki bi predstavljalo osnovo za izračun pokojnine, in uvedbo točkovnega sistema, ki naj bi zagotavljal večjo povezanost med vplačanimi prispevki in višino pokojnine (Bela knjiga: 124, 125), pokaže, da bi bila v tem primeru višina pokojnin pri moških še ugodnejša kot je odmera po ZPIZ-2, medtem ko bi bilo za ženske znižanje že tako v primerjavi z moškimi bistveno nižjih pokojnin, precejšnje. Predlog pokojninske reforme pripoznava, da bi se ob izenačitvi odmernega odstotka in vpeljavi točkovnega sistema pojavilo vprašanje zagotavljanja socialne varnosti žensk, predvsem pri tistih s kratko dopolnjeno dobo plačanih prispevkov, in predvideva socialno varstveno varovalko (minimalno pokojnino, predlagana je v višini 222,52 eur), do katere bi bili upravičeni zavarovanci in zavarovanke, ki bi izpolnjevali pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar na podlagi dopolnjene zavarovalne dobe in zbranih točk ne bi dosegali navedenega minimuma. Pozitivno je mogoče oceniti predlog, da bi prevzemanje odgovornosti za neplačano skrbstveno delo lahko bilo ovrednoteno z dodatnimi točkami, kar bi nemara lahko spodbudilo tudi moške k bolj enakopravni participaciji. Gre za ekspliciten predlog zmanjšanja negativnih učinkov, ki jih ima neformalno skrbstveno delo na položaj žensk na trgu dela, ki je formuliran na spolno nespecifičen način.

Kljub temu pa omenjena projekcija kaže, da lahko odprava ukrepov pozitivne diskriminacije pokojninski razkorak še poveča in ogrozi ekonomsko neodvisnost žensk v starosti. Snovalci predloga računajo na mehanizem višje izobrazbe žensk in posledično na višji dohodek v prihodnjih generacijah, vendar je v sodobnih razmerah naraščanja ‘intelektualnega prekariata’ s fragmentacijo dela in nizkimi dohodki to zelo špekulativna napoved. Dohodki iz dela tudi bistveno bolj naraščajo s položajem v hierarhiji delovnih organizacij kot pa z doseženo stopnjo izobrazbe, pri tem pa so ženske v neenakopravnem položaju. Nekatere raziskave o plačnem razkoraku kažejo, da je ta najvišji ravno na najbolj zahtevnih delovnih mestih, ki zahtevajo najvišjo izobrazbo. Poleg tega dohodki v feminiziranih sektorjih dela ostajajo nizki ne glede na višino zahtevane izobrazbe. Študije kažejo tudi, da v družinah, kjer oba partnerja dosegata visoko izobrazbo, medsebojna pogajanja pogosto rezultirajo v tem, da ima prioriteto partnerjeva kariera. Pisci Bele knjige pa sami ugotavljajo, da medtem ko delež moških zaposlenih za polovični delovni čas ostaja v zadnjih letih isti (6 %), delež žensk vztrajno narašča (2007: 9%, 2014: 13%). Tudi če gre za koriščenje ukrepa usklajevanja dela in družine, ki ne pomeni prekinitve vplačil v pokojninsko zavarovanje, se ta znižajo na sorazmerni delež od minimalne plače.

Ker udejanjanje enakosti spolov v pokojninskem sistemu ne pomeni samo formalno-pravne izenačitve moških in žensk, pač pa predvsem vrednotenje spolno specifičnih življenjskih in kariernih potekov, bi ukinjanje pozitivne diskriminacije žensk v pogojih upokojevanja terjalo kar nekaj predhodnih strukturnih sprememb in eksplicitnih varovalnih ukrepov enakosti v pokojninski zakonodaji, če jih naštejemo samo nekaj:

• Nujno bi bilo vključiti v pokojninsko zakonodajo indikatorje za redno letno in transparentno merjenje in spremljanje pokojninske razpoke ter obveznost izvajanja korektivnih ukrepov v primeru naraščanja pokojninske razpoke.
• Zanimivo se zdi, da ob alarmantni demografski situaciji v Sloveniji niso narejene sociološke študije o vzrokih za padanje rodnosti, vključno npr. z vplivom trga dela, položaja žensk na njem, stanjem na področju enakosti spolov, ipd. na rodnost. V uvodnem delu Bele knjige avtorji npr. predvidevajo, da se bo po letu 2030 stopnja rodnosti spet dvignila, ni pa jasno, na čem temelji ta predpostavka.
• Ob podrobnih projekcijah o posledicah staranja prebivalstva na trg dela in vzdržnost pokojninske blagajne, je v oči bijoča odsotnost študij o vplivu staranja prebivalstva na položaj žensk na trgu dela. To je zlasti problematično z vidika, da (sicer redke) razprave o sistemu dolgotrajne oskrbe kažejo na kontradiktornost socialnih politik: (bodoči) sistem dolgotrajne oskrbe predvideva familizacijo skrbi za starejše (ki je zaradi visokih stroškov prisotna že sedaj), ki naj bi čim dlje ostali doma in v neformalni oskrbi, ki praviloma bremeni ženske; hkrati pa pokojninske in zaposlovalne politike predvidevajo daljšo (67 let) in bolj intenzivno vključenost zlasti žensk na trg dela. Poleg prizadevanj za vzpostavitev čem večje socializacije in defamilizacije sistema dolgotrajne oskrbe, bi pokojninski zakon moral eksplicitno formulirati, da se ukrepi, ki se nanašajo na zmanjševanje negativnih učinkov, ki jih ima neformalno skrbstveno delo na položaj na trgu dela (npr. dodatne točke), nanašajo tudi na skrb za starejše.
• Ni primerno, da se izrazito uspoljena fenomena dolgotrajne brezposelnosti starejših in visoke stopnje tveganja revščine za starejše obravnavata na spolno nevtralen način tako v predlogu pokojninske reforme kot tudi v številnih drugih dokumentih. Ta dva problema zadevata ženske v bistveno večjem obsegu kot moške, zato terjata spolno specifično analizo in obravnavo.
• Potrebno je sistematično višje finančno vrednotenje podcenjenih feminiziranih skrbstvenih delovnih področij in razvoj programov in politik za spodbujanje moških k prevzemanju neplačanega in profesionalnega skrbstvenega dela, da bi skrbstveno delo, ki je v jedru neenakosti spolov v evropskih družbah, postalo univerzalna norma, ne pa spolno določeno.
• In prav tako je potrebno razviti politike za enakopravno sodelovanje žensk na vodstvenih in vodilnih položajih ter položajih moči tako v politiki kot v gospodarstvu.

Do leta 2020, ko je predvideno sprejemanje nove pokojninske reforme, je tovrstne analize in podlage za strukturne spremembe mogoče narediti. Vsaj na dveh področjih pa je nujno ukrepati takoj: nadomestilo za starševski dopust, ki je bilo zaradi varčevalnih ukrepov znižano na 90% dohodka iz dela, je potrebno vrniti na isto višino kot prej; zagotoviti je potrebno ekonomsko neodvisnost starejših žensk, ki so bile z ukinitvijo državne pokojnine in prenosom varstvenega dodatka med vračljive socialno-varstvene prejemke prepuščene revščini.

Prispevek ni lektoriran.