Popularizacija družboslovnih ved v zadnjem času, k čemur je veliko prispevala uporaba družbenih omrežij kot vira informacij, je vodila k prenosu nekaterih strokovnih pojmov in konceptov v kolektivno besedišče širše javnosti. Eden takih terminov je emocionalno delo (ang. emotional labour), ki se v tem okviru uporablja za opis ženskih naporov znotraj heteroseksualnih razmerij pri uravnavanju čustev partnerjev in vodenju družinskega življenja. V tem smislu emocionalno delo predstavlja še eno obliko neplačanega dela žensk v zasebni sferi življenja, ki je pred tem dolgo ostajala nepreizpraševana, skrita in nepoimenovana.
Pojem emocionalnega dela je bil sicer zasnovan že v 80. letih prejšnjega stoletja in se je primarno uporabljal za ponazoritev komercializacije čustev delavcev_k s strani organizacij z namenom zasledovanja dobička. Zahteve po opravljanju emocionalnega dela so najbolj očitno prisotne v storitvenem sektorju, v katerem del storitve predstavlja ustrežljiv odnos zaposlenega_e. Tako se na primer od natakarja_ice pričakuje, da obdrži vljuden in gostoljuben odnos tudi v primeru pritožb nezadovoljnih ali prekomerno zahtevnih strank. Tovrstno delo je izrazito prisotno tudi v skrbstvenih poklicih, v katerih nadzor nad lastnimi čustvi in poskus uravnavanja čustev drugih predstavlja pomemben del službenih obveznosti.
Razvoj termina
Koncept emocionalnega dela je leta 1983 razvila sociologinja Arlie R. Hochschild. S tem pojmom je označila »upravljanje čustev z namenom javno opaznega obraznega in telesnega nastopa« (Hochschild 1983, str. 7). Posameznik_ca tako načrtno uprizarja čustveno stanje, tako da določena čustva prikaže, sproži ali potlači z namenom, da pri drugih ustvari želen vtis.
Raziskovanje Hochshild je bilo v jedru usmerjeno v emocionalno delo, ki se od delavcev_k znotraj določene organizacije pričakuje in opravlja proti plačilu. Teorijo je zasnovala na podlagi raziskovanja delovnih zahtev stevardes letalske družbe Delta Airlines in izterjevalcev dolgov. Ta dva poklica je izbrala, ker je v njiju prepoznala dva »pola ekstremov« glede zahtev po opravljanju emocionalnega dela. Če se od stevardes s strani njihove organizacije pričakujejo gostoljubje, izkazi empatije, nenehna prijaznost in skrbnost, se od izterjevalcev dolgov po drugi strani pričakujejo izkazi nejevoljnosti in avtoritete, na primer preko uporabe privzdignjenega glasu. Takšno nasprotje daje uvid v široko variabilnost čustvenih zahtev, ki jih imajo do svojih delavcev_k podjetja v različnih segmentih javne sfere.
Izvajanje emocionalnega dela usmerjajo t. i. pravila čustvovanja (ang. feeling rules). Gre za kulturne, organizacijske ali družbene norme, ki določajo tip čustev, ki se štejejo kot primerna glede na določen odnos, vlogo ali spremljajoče dogodke. Primer takšnih pravil je, da se od nas ob obisku pogreba družbeno pričakuje izkazovanje žalosti, potrtosti, ob obisku poroke pa veselja in sreče.
Preko emocionalnega dela naj bi tako ustrezno zapolnili določeno vlogo, in sicer na način, da sledimo že vnaprej družbeno napisanemu scenariju, ki narekuje naše vedenje ne glede na naše resnično počutje. To je tudi premisa dramaturške teorije sociologa Ervinga Goffmana (Goffman, 1956), ki družbeno življenje primerja z gledališko igro, v kateri ljudje nastopajo kot igralci in nadzorujejo vtis, ki ga naredijo na druge, ter svoje vedenje prilagajajo glede na prisotno »občinstvo«.
Nizko vrednotenje emocionalnega dela v sferi zaposlitve – spol in posledice
Čeprav je emocionalno delo v večini poklicev, ki vključujejo delo z ljudmi, zahtevano od delavcev_k, se zelo pogosto še vedno dojema kot nedelo, je nizko vrednoteno in ni cenjeno. Uspešno opravljanje emocionalnega dela zahteva določene veščine, ki prav tako nimajo družbeno prepoznane vrednosti. Večinoma gre za veščine, ki se jih družbeno pripisuje ženskam. To so sposobnost branja čustev drugih in ustreznega odzivanja nanja pa tudi skrbnost, ustrežljivost, empatičnost, občutljivost ipd. Pri tem se te veščine esencialistično pripisuje sami ženski naravi, torej nečemu, kar ženske so, in se jih ne dojema kot njihovo delo ali kot posledico družbene socializacije v spolno vlogo.
Ženske so v primerjavi z moškimi pogosteje zastopane na delovnih mestih, ki zahtevajo opravljanje emocionalnega dela, prihaja pa tudi do spolno specifične specializacije emocionalnega dela. Ženske tako opravljajo več »mehkega« emocionalnega dela, kot je rahločutno ukvarjanje s strankami, izkazovanje empatije in obvladovanje svoje jeze. Moški pa naj bi opravljali več »trdega« emocionalnega dela in bili pri izpolnjevanju poklicnih nalog, kot je izvrševanje agresije do oseb, ki kršijo različna pravila, zavezani k obvladovanju strahu in ranljivosti (Šadl, 2002).
Raziskovanje in razumevanje emocionalnega dela je pomembno tudi zato, ker se koncept že od samega razvoja povezuje s potencialnimi negativnimi psihološkimi in socialnimi posledicami, kot so odtujitev delavca_ke od dela, čustvena disonanca, čustvena utrujenost, izgorelost idr. Nekatere novejše študije pa so kljub temu prepoznale tudi možne pozitivne učinke opravljanja tovrstnega dela.
Emocionalno delo strokovnjakinj
Kot je ugotovila že Hochschild (1983), emocionalno delo ni strogo zamejeno na poklice storitvenega sektorja, pač pa je prisotno tudi v strokovnih poklicih. Čeprav strokovnjaki_nje uživajo višjo stopnjo avtonomije glede opravljanja emocionalnega dela, so pri svojem delu zavezani_e pravilom čustvovanja, ki običajno izhajajo iz njihovih poklicnih kodeksov in širše poklicne kulture ter želje po izpolnitvi pričakovanj njihovih strank.
Strokovni poklici, ki uživajo višje družbeno spoštovanje, na primer na področju medicine, prava in znanosti, naj bi bili osrediščeni okoli konceptov objektivnosti, racionalnosti in logičnosti, pri čemer so čustva na strani strokovnjakov_inj vrednotena negativno in kot dokaz nestrokovnosti. To od strokovnjakov_inj običajno zahteva zadržanost, odmaknjenost, nadzor in potlačitev lastnih čustev. V tem se kaže globoko zakoreninjena dihotomija med racionalnostjo in čustvi, ki je v zahodni družbi prisotna že od antične grške misli. Razum je v tem oziru nosilec pozitivnega pomena in pojmovan kot temelj razvoja ter napredka moderne družbe. V nasprotju s tem so čustva dojeta kot neobvladljiva, zmotljiva in kot ovira racionalnemu mišljenju ter delovanju. Podaljšek te dihotomije je konstrukcija cenjenega razumnega moškega in podcenjene emocionalne ženske kot njegovega nasprotja. Racionalnost je tako ideološka tema, ki predstavlja jedro moderne hegemonije moškosti (Morgan, 2005).
Negativno vrednotenje čustev v teh poklicnih sferah lahko predstavlja enega od razlogov, da je emocionalno delo na teh področjih še vedno zelo slabo raziskano. Kljub temu iz obstoječih raziskav izhaja, da strokovnjaki_nje emocionalno delo opravljajo pogosto.
V strokovnih poklicih so prisotne spolne razlike pri vrednotenju in dojemanju emocij kot legitimnih. V družbi so še vedno prisotni narativi, po katerih je moški, ki izkazuje čustva v povezavi s svojim poklicem, dojet kot strasten, ambiciozen in zagnan, medtem ko je ženska prej označena za preveč čustveno, šibko in neprimerno za poklic.
Za skupino oseb, ki jo večinoma sestavljajo moški srednjega razreda, ki zasedajo poklice, pri opravljanju katerih prejemajo podporo in so nagrajevanitisti, ki čustva ustrezno uravnavajo, je bil razvit izraz privilegirani upravljavci emocij (Orzechowicz, 2008). Tudi v teh poklicih pa se kažejo pomembne razlike glede na spol. Primeri študij na področju pravne stroke – gre za klasične privilegirane upravljavce emocij – opozarjajo na dvojna merila glede vrednotenja izkazov čustvovanja. Rezultati raziskave iz ZDA (Pierce, 2008) ponazarjajo, kako se delo s čustvi znotraj odvetniških pisarn porazdeli tako, da pomočniki_ce (večinoma ženske) nudijo podporo strankam v stiski, medtem ko njihovi moški pravniški kolegi izvajajo dobro plačano »uprizarjanje čustev« v okviru sodnega nastopanja. Raziskovalki z Irske (Salerno in Phalen, 2021) opisujeta nasprotujoče zahteve vedenja, ki so naslovljene na odvetnice. Čeprav se v okviru nastopanja na sodišču pričakuje izkaz močnih čustev, so odvetnice, ki na obravnavah izkazujejo jezo, razumljene bolj negativno od svojih sodelavcev in v primerjavi z njimi prepoznane kot manj uspešne ter manj zaposljive. Po eni strani uspeh v pravnem poklicu, ki sam po sebi ceni tradicionalno dojete »moške« lastnosti, od njih zahteva, da izstopijo iz svoje spolne vloge in prevzamejo manj »ženstveno« vedenje, kar je po drugi strani ena glavnih kritik, ki so jih deležne.
Popularizacija pojma emocionalno delo in njegovi novi pomeni
Preko diskurza na družbenih omrežjih in popularne kulture se je konceptu emocionalnega dela začelo pripisovati nov, precej drugačen pomen od izvornega. Glavna razlika je v tem, da naj bi se po novem pojmovanju emocionalno delo prvenstveno izvajalo v zasebni sferi, je neplačano, njegove glavne izvajalke pa so ženske. Jess Zimmerman, ki ji nekateri pripisujejo zasluge za popularizacijo termina, ga je v svojem eseju iz leta 2015 (Zimmerman, 2015) opredelila kot širok in heterogen sklop dejavnosti, ki jih v zasebnih heteroseksualnih odnosih izvajajo ženske v okviru svoje vloge emocionalne skrbnice družine.
Emocionalno delo v širšem javnem diskurzu nima enotne definicije, v grobem pa lahko poskušamo dejavnosti, ki naj bi jih zajemalo, razvrstiti v tri kategorije. Gre za delo, ki je namenjeno:
- izboljšanju splošnega počutja partnerja, na primer preko potrjevanja, namenjanja pozornosti, poslušanja, svetovanja, nudenja tolažbe;
- podpori pri vsakodnevnih opravkih in družinskih obveznostih, na primer skrb za zdravniške termine, opominjanje na rojstne dneve in ostale osebne dogodke bližnjih ter nakup daril za te priložnosti, opozarjanje na gospodinjska opravila, priprava nakupovalnih seznamov;
- procesu »vzgoje« boljšega partnerja, na primer poučevanje o tem, kaj pomeni biti dober partner, razlaga empatije in ostalih osnovnih konceptov človeške solidarnosti, poučevanje o zelo osnovnih feminističnih temah.
Te dejavnosti zahtevajo veliko psihičnega in čustvenega napora, kljub temu pa ostajajo v primerjavi z vidnejšimi področji družinskega dela najmanj družbeno vrednotena oblika dela (Šadl, 2002). Pogosto so dojete kot žensko nedelo, kot nekaj samoumevnega in kot izkaz njihove ljubezni. Z opisom teh in podobnih emocionalnih nalog se je v naslednjih letih poistovetilo ogromno število žensk, pojem pa se je hitro razširil v kolektivno uporabo. Nekatere pobude, ki so se pojavile v zvezi s tem (večinoma na spletu), so bile usmerjene v to, da je treba tovrstno delo žensk prepoznati, ustrezno ovrednotiti in zanj zagotoviti pravično denarno nadomestilo.
Akademskemu in širšemu družbenemu razumevanju emocionalnega dela je skupno, da označujeta emocionalne napore posameznika_ce, ki tako na trgu dela kot v širšem družbenem dojemanju ostajajo podcenjeni, neprepoznani in spregledani. Tovrstno delo je treba prepoznati in sistematično raziskati na različnih področjih dela in ne zgolj v storitvenem sektorju. Emocionalno delo v javni sferi se kaže kot spolno zaznamovano, ženske so bolj zastopane na delovnih mestih, ki zahtevajo opravljanje tovrstnega dela, so tarče nasprotujočih si pravil čustvovanj, njihovi izkazi poklicno neprimernih čustev so strožje sankcionirani ipd. Koncept sam presega zgolj vprašanje spolne neenakosti in omogoča vpogled v širša družbena razmerja moči, ki določajo, čigavo delo je prepoznano kot vredno in kako je ovrednoteno. V tem smislu je koncept lahko koristen pri preizpraševanju prevladujočih izkoriščevalskih delovnih praks, temelječih na neoliberalni logiki, v okviru katerih so emocionalni in ostali napori delavcev_k samoumevni, spregledani in nezadostno finančno kompenzirani.
Širitev in preoblikovanje pojma emocionalnega dela v sodobnem času in množično poistovetenje z njim lahko morda signalizira vedno večje nezadovoljstvo žensk z neenakomerno porazdelitvijo gospodinjskih in emocionalnih nalog v družinskem okolju. Mogoče je sklepati, da je vstop žensk v javno sfero plačanih zaposlitev, ki ji je sledila emancipacija žensk od eksistencialne odvisnosti od njihovih partnerjev, pomembno vplival na želje, predstave in samo dinamiko heteroseksualnih partnerskih razmerij. Zgolj finančni prispevek partnerja tako ni več edini pogoj za zadovoljujoč partnerski odnos, temveč so pomembne tudi pravična delitev gospodinjskega in emocionalnega dela ter emocionalna dostopnost, zrelost in kompetentnost partnerja. Pobude po finančnem nadomestilu za opravljanje emocionalnega dela žensk v zasebnem življenju se lahko zdijo kot koristne na poti do spolne enakosti, pravičnejše porazdelitve premoženja in primernejšega vrednotenja takšnega dela, po drugi strani pa obstaja tveganje za komercializacijo medosebnih odnosov (Stulikova in Dawson, 2023), ki v svojem jedru sledi neoliberalni ideologiji tržne usmerjenosti in individualizma (Harvey, 2005). Namesto tega je treba preseči seksistično dojemanje in enačenje emocionalnega dela z izrazom ženske ljubezni ter domnevno naravno ženskostjo, ter si prizadevati za prepoznavanje truda, ki ga emocionalno delo zahteva, in za enakomernejšo porazdelitev tovrstnega dela med spoloma v zasebni sferi.
Literatura:
Goffman, Erving, »The Presentation of Self in Everyday Life«, University of Edinburgh, Social Sciences Research Centre, 1956.
Harvey, David, »A Brief History of Neoliberalism«, Oxford: Oxford University Press, 2005.
Hochschild, Arlie R., »The Managed Heart. Commercialization of human feelings«, University of California Press, 1983.
McGinley, Ann C., »Masculine Law Firms«, Florida International Univ. Law Review (8), str. 423–446, 2013.
Morgan, David, H. J., »Class and masculinity«, v Kimmel, M. S., Hearn, J. R. in Connell, W. (ur.), »Class and masculinity”, SAGE Publications, str. 165–177, 2005.
Orzechowicz, David, »Privileged Emotion Managers: The Case of Actors«, Social Psychology Quarterly, 71(2), str. 143–156, 2008.
Pierce, Jennifer, L., »Gender trials: Emotional lives in contemporary law firms«, University of California Press, 1995.
Salerno, Jessica, M. in Phalen, Hannah, J., »Traditional Gender Roles and Backlash Against Female Attorneys Expressing Anger in Court«, Journal of Empirical Legal Studies 16, str. 909–932, 2019.
Stulikova, Hana in Dawson, Matt, »Stretching the Double Hermeneutic: A Critical Examination of Lay Meanings of “Emotional labour”«, Sociological Research Online, 28 (4), str. 1130–1148, 2022.
Šadl, Zdenka, (2002). »Emocionalno delo in intimni odnosi v pozni modernosti«, Družboslovne razprave, XVIII (39), str. 51–71, 2002
Šadl, Zdenka, »“We’re out to make you smile”. Emocionalno delo v storitvenih organizacijah«, Teorija in praksa, 39(1), 49–80, 2002.
Zimmerman, Jess, »“Where’s My Cut?”: On Unpaid Emotional Labor«, The Toast, 2015, https://web.archive.org/web/20231117011048/https:/the-toast.net/2015/07/13/emotional-labor/ (20. 9. 2026).