Zapor in neenakost spolov

O družbenem prostoru, kjer je obča neenakost spolov posebno izrazita

 

Ena redkih stalnic med kriminološkimi spoznanji je ugotovitev, da je delež žensk v primerjavi z moškimi med zaprtimi osebami bistveno manjši (Newburn, 2007). V Sloveniji je med zaprto populacijo manj kot pet odstotkov žensk (Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij – URSIKS, 2014). Vendar število zaprtih žensk v Sloveniji narašča in se je v zadnjih desetih letih podvojilo; v letu 2003 je bilo dnevno zaprtih povprečno skoraj 33 žensk (URSIKS, 2004), lani pa 66 (URSIKS, 2014).

Ob splošni kaznovalni težnji države in splošnem naraščanju števila zaprtih podatek o vedno večjem številu zaprtih žensk ni presenetljiv. Več pozornosti pritegne ugotovitev, da število zaprtih žensk narašča bistveno hitreje kakor število zaprtih moških (v letu 2003 je bil delež žensk med zaprtimi 2,9 %, lani 4,6 %). Raziskave kažejo, da razlog za hitrejše naraščanje števila žensk v zaporih ni povečan obseg kriminalitete (Lawston in Lucas, 2011), ampak je najbrž smiselno domnevati, da v odnosu do žensk kaznovalnost države in njena politika zapiranja izraziteje rasteta.

Ob takšnih podatkih je zelo pomembno, da se znanstvena in strokovna javnost pravočasno in primerno odzoveta. Ob vprašanju narave in razlogov za hitrejše naraščanje števila zaprtih žensk pa se je pomembno ukvarjati tudi s potrebami po ustreznem obravnavanju zaprtih žensk.

 

Ženski spol in zapor

Družbene in kulturne značilnosti, ki so vsebovane v ženskih spolnih vlogah, se izražajo v vseh sferah družbenega življenja, tudi ob situaciji, ko se ženska sooči z odvzemom svobode. Tuja literatura in že obstoječa raziskovalna spoznanja s področja zapiranja žensk sporočajo, da ženske odvzem svobode doživljajo bistveno drugače kakor moški (Fritch, Heath in Lynch, 2012); da imajo zaprte ženske specifične potrebe in značilnosti (Gartner in Kruttschnitt, 2003); da so posebnosti zaprtih žensk predvsem manifestacija vsebin, ki se pripenjajo na ženske spolne vloge (Gilfus, 2002); in da se je za ustrezno izvrševanje kazni nujno ukvarjati s temi specifikami (Sandifer, 2008).

V Sloveniji specifičnih potreb zaprtih žensk še nismo raziskali. Tudi sicer imamo o zaprtih ženskah pri nas malo empirične vednosti. Ta populacija je edino večjo praktično raziskavo doživela v sedemdesetih letih, ko so v takratnem KPD Ig začeli v strokovno obravnavo uvajati socioterapevtsko usmeritev (Muršič in Petrovec, 2011). Po tem raziskovalnem prispevku je sledilo obdobje brez večjega obsega novonastale empirične vednosti. Ob pregledu zadnjih desetih let ugotovimo, da je bilo poleg nekaj raziskav za diplomske naloge narejeno le nekaj manjših empiričnih orisov kaznovanih žensk. Tako je leta 2003 Damijana Žišt opravila anketo med zaprtimi ženskami, da bi ugotovila prisotnost viktimizacije v času prestajanja kazni. V raziskavi je ugotovila, da ženske poročajo o različnih oblikah viktimizacije in da ni programov, ki bi se na to odzivali (Žišt, 2003). Manjšo terensko raziskavo je leta 2005 opravil Mitja Muršič, ki je ugotavljal značilnosti obravnave uporabnic drog v ženskem zavodu na Igu. Med drugim je v ugotovitvah predvsem kritično podvomil o praktičnem poteku uradno deklarirane obravnave odvisnosti (Muršič, 2005).

Nekateri raziskovalci in raziskovalke v državah s kulturnimi okolji, ki so primerljiva s Slovenijo, pa opozarjajo predvsem na naslednje posebnosti zaprtih žensk:

  • viktimizacija in travma: največja razlika med zaprtimi moškimi in zaprtimi ženskami je povezana z izkušnjo nasilja s strani partnerja: približno tri ženske od štirih zaprtih so že bile žrtve partnerjevega nasilja (Jokinen, 2011), vsaj polovica pa je že bila izpostavljena travmatičnim izkušnjam v obdobju pred nastopom kazni (Fritch, 2012);
  • starševstvo: za ženske je na splošno značilno, da so pogosteje v vlogi primarne vzgojiteljice in skrbnice otrok (Grella, 2014) v času pred nastopom kazni in po njej (Bauman, 2012), zato je odvzem svobode ženskam povezan z izgubo ene osrednjih družbenih vlog;
  • doživljanje kazni: zaprte ženske so hitreje kot moški etiketirane in intenzivneje občutijo krivdo in sram zaradi prestajanja kazni (Jokinen, 2011);
  • materialna odvisnost: ženske so pred nastopom kazni izpostavljene ekonomski marginaliziranosti bolj kakor moški (Grella, 2014) in imajo pogosto nižjo stopnjo izobrazbe, zato za tiste, ki so ob nastopu kazni zaposlene, velja, da pogosteje opravljajo slabše plačana in manj zahtevna dela (Bauman, 2012). Z njihovo slabšo izobrazbo in pogostejšo brezposelnostjo je povezana pogostejša ekonomska odvisnost od drugih – na primer od partnerja ali socialnovarstvenih prejemkov (Jokinen, 2011);
  • nosečnost: zaprte ženske, ki so v času prestajanja kazni noseče ali rodijo, so v posebni življenjski situaciji.

Prav nosečnost je tisto področje, ki je bilo v zvezi z zaprtimi ženskami večinoma prvo zabeleženo tudi v pravnih aktih. V mnogih evropskih državah je še pred leti veljalo, da je nosečnost edina izrecno priznana posebnost ženske populacije med zaprtimi (EK, 2005).

 

Pravo in praksa

Danes se tematika značilnosti zaprtih žensk tudi v širšem obsegu pojavlja v mnogih pravnih aktih. Evropska zaporska pravila (Svet Evrope, 2006) opozarjajo na potrebe zaprtih žensk, še posebno pa na zagotavljanje posebnih storitev glede na te potrebe. Evropski parlament je leta 2008 sprejel Resolucijo o posebnem položaju zapornic in vplivu prestajanja zaporne kazni staršev na družbeno in družinsko življenje (Devetak, 2008). Tudi Standardna minimalna pravila za ravnanje z zaporniki (Združeni narodi, 1955) posebej opredeljujejo žensko populacijo zaprtih oseb. Kot priloga dokumenta so bila leta 2010 potrjena Pravila za ravnanje z ženskimi zapornicami, t. i. Bangkok Rules (Združeni narodi, 2011), ki prav tako opozarjajo na potrebo po oblikovanju specifičnih programov za delo z zaprtimi ženskami (Bartels in Gaffney, 2011).

Nekatere države so spoznanja o posebnostih zaprtih žensk že uporabila tudi kot izhodišče za oblikovanje ustreznega odziva penološke prakse. V praksi so se tako izoblikovali t. i. gender-responsive programi (programi, ki se odzivajo na spol); njihovo izhodišče so prav tiste razlike med zaprtimi ženskami in moškimi, ki so rezultat spolne socializacije (Mallicoat, 2012).

Slovenska zakonodaja zaprto žensko posebej omenja le v dveh členih Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) – 24. in 62. člen opredeljujeta ravnanja v primeru nosečnosti (ZIKS, 2013). Drugi akti (na primer Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012–2016, Zakon o kazenskem postopku) ne tematizirajo zaprtih žensk.

Slovenija tudi nima izoblikovane podlage za delo z zaprtimi ženskami v smislu upoštevanja specifičnih potreb, čeprav primeri dobre prakse v tujini kažejo, da je ustrezno odzivanje na specifike ženske zaprte populacije nujno, saj lahko bistveno vpliva na pojavnost tveganega vedenja in stisk med zaprtimi ženskami.

Zaprte ženske v Sloveniji velikokrat doživljajo hudo stisko s stopnjevanimi občutki tesnobe, nemira, krivde in samoobtoževanja, njihovo prestajanje kazni pa je tesno povezano s kulturnimi in družbenimi pričakovanji glede njihove vloge v družini, še posebno vloge matere (URSIKS, 2004–2014). Tudi druge ugotovitve tujih raziskav o posebnostih zaprtih žensk je najverjetneje mogoče prenesti v Slovenijo. Za nove in smiselne oblike ravnanja je zato treba najprej sistematizirano raziskati potrebe in posebnosti zaprtih žensk v Sloveniji.

 

Pasti iskanja enakosti spolov

Oblikovanje nove penološke prakse v obravnavi zaprtih žensk je gotovo poseben strokovni izziv. Pri načrtovanju »ženskih« programov je namreč treba kritično razmišljati o tem, kako upoštevanje potreb zaprtih žensk razmejiti od nekonstruktivnega ohranjanja in poglabljanja obstoječih stereotipov o ženskah (Currie, 2012).

Uvajanje takšnih programov naj zato ne bo namenjeno zgolj krpanju posledic obče neenakosti spolov, temveč tudi razmisleku o kompleksnosti ohranjanja spolnih vlog. Trdoživa teorija in praksa patriarhalnega gospostva, strogo sankcioniranje odklonov od družbeno pričakovane oz. zaželene vloge (matere in žene), domala paranoično nadzorovanje ženskega uživanja, raznovrstno zatiranje, izkoriščanje in druge oblike moškega nasilja nad ženskami – vse to je danes že zelo zgledno dokumentirano in (p)opisano (Kanduč, 2006). Pri pripravi »ženskih« programov pa je poleg teh spoznanj verjetno smiselno razmišljati tudi o drugih, (še bolj) subtilnih oblikah nasilja. Na primer tistega, ki ga osebe ženskega spola izvajajo druga proti drugi ter ne nazadnje same proti sebi, denimo tako, da se prenaglo prostovoljno zaprejo v »ječo družbeno-kulturno predpisane ženske vloge« (Kanduč, 2006).

 

Neenakost in zapor

Penalni sistem je postal največji motor socialne stratifikacije in kulturnega razlikovanja in je okno v globoka nasprotja in najtemnejše skrivnosti naše dobe (Wacquant, 2002). Zapor je gotovo družbeni prostor, v katerem se obča neenakost spolov kaže posebno izrazito. Obenem je prostor, v katerem pogosto niso izoblikovani primerni odzivi na te neenakosti. Zaprte ženske so zato med najbolj ranljivimi in marginaliziranimi skupinami v družbi (Mallicoat, 2012) in so med celotno zaprto populacijo v veliko bolj deprivilegiranem položaju (EK, 2005). Naloga stroke in penološke prakse je, da ugotovi, kako ravnati z družbenimi neenakostmi, ki se v zaporu tako močno manifestirajo, ter kako spodbuditi pozitivno neenakost v smislu odzivanja na potrebe, ki so specifične za zaprte ženske.

 

Prispevek je strnjen povzetek daljšega besedila z naslovom »Kaznovanje žensk v Sloveniji« (http://www.fvv.uni-mb.si/dv2014/zbornik-prispevkov.html )

 

Literatura

  • Bartels, L., in Gaffney, Good practice in women’s prisons: A literature review, Australian Institute of Criminology, 2011.
  • Bauman, A., Salisbury, E. J., Van Voorhis, P., in Wright, E. M., »Gender- Responsive Lessons Learned and Policy Implications for Women in Prison: A Review«, Criminal Justice and Behavior, št. 39 (1612), 2012.
  • Currie, B., »Women in Prison: A Forgotten Population«, Internet Journal of Criminology, 2012 (internetjournalofcriminology.com).
  • Devetak, S., Diskriminacija in pravice človeka v slovenskih zaporih, Inštitut za etnične in regionalne študije, Maribor, 2008.
  • Evropska komisija, Women, Integration and Prison. An analysis of the processes of sociolabour integration of women prisoners in Europe, Generalni direktorat za raziskave, Bruselj, 2005 (www.ec.europa.eu/research/social-sciences/).
  • Fritch, A., Heath, N. M., in Lynch, S. M., »Looking Beneath the Surface: The Nature of Incarcerated Women‘s Experiences of Interpersonal Violence, Treatment Needs and Mental Health«, Feminist Criminology, št. 7 (381), 2012.
  • Gartner, R., in Kruttschnitt, C., »Women‘s Imprisonment«, Crime and Justice, št. 30, 2003.
  • Gilfus, M. E., Women’s Experiences of Abuse as a Risk Factor for Incarceration, Center on Domestic Violence, 2002 (http://www.vawnet.org).
  • Grella, C. E., Messina, N. P., in Saxena, P., »Who Benefits From Gender- Responsive Treatment?: Accounting for Abuse History on Longitudinal Outcomes for Women in Prison«, Criminal Justice and Behavior, št. 41 (417), 2014.
  • Jokinen, A., Female prisoners in Finland and Scandinavia – A Literature Review, Strong, Heuni, 2011.
  • Kanduč, Z., »Ženske, droge in zapor – interakcije in kontraindikacije«, v: Droge, zapori, ženske – postmoderna družba in njene zasvojenosti, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2006.
  • Lawston, J. M., in Lucas, A. E., Razor Wire Women: Prisoners, Activists, Scholars, and Artists, SUNY Press, 2011.
  • Mallicoat, L., Women and crime, Sage, 2011.
  • Muršič, M., »Kritično o ‘ženskah, drogah in zaporu’«, Socialna pedagogika, št. 10 (1), 2006.
  • Newburn, T., Criminology, Willan Noblet, Cullompton, 2008.
  • Sandifer, J. L., »Evaluating the Efficacy of a Parenting Program for Incarcerated Mothers«, The Prison Journal, št. 88 (3), 2008.
  • Svet Evrope, Odbor ministrov, Priporočilo št. R(2006) 2 Odbora ministrov državam članicam o Evropskih zaporskih pravilih, 2006 (http://www.svetevrope.si/sl/dokumenti_in_publikacije/dokumenti_v_slovenscini/#1403).
  • Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij, letna poročila 2004–2014 (http://www.mp.gov.si/si/o_ministrstvu/ursiks_organ_v_sestavi/dokumenti/letna_porocila/).
  • Wacquant, L., »The curious eclipse of prison ethnography in the age of mass incarceration«, Etnography, št. 3 (4), 2002.
  • Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 110/06, 2013.
  • Združeni narodi, Standard minimum rules for The Treatment of prioners, 1955 (http://www.globaldetentionproject.org/law/legal-framework/international/un-declarations-principles-guidelines.html).
  • Združeni narodi, A/RES/65/229: United Nations Rules for the Treatment of Women Prisoners and Non-custodial Measures for Women Offenders (the Bangkok Rules), 2011 (http://www.penalreform.org/priorities/women-in-the-criminal-justice-system/international-standards/).