Spol je zmeraj darilo drugega.
Čisto banalno že s tem, da od drugih pričakujem, da me naslavljajo z »ona«.
McKenzie Wark (2019)
V zgodovini pojugoslovanskega območja je bil november leta 1995 pomemben mesec; v prvih treh novembrskih tednih so se v vojaški bazi v Daytonu, v državi Ohio v ZDA, srečevali Alija Izetbegović, Franjo Tuđman in Slobodan Milošević, da bi končali vojno v Bosni in Hercegovini. Po nizu neuspešnih poskusov so končno dosegli sporazum, ki je nekdanji jugoslovanski republiki prinesel mir, in sicer tako, da je etnično pripadnost učvrstil kot osrednje načelo njenega prihodnjega političnega življenja. Le nekaj dni pred tem dolgo pričakovanim, čeprav ne povsem zadovoljujočim razpletom, je Mednarodno sodišče Združenih narodov obtožilo vodji bosanskih Srbov Radovana Karadžića in Ratka Mladića niza vojnih zločinov, vključno z zločinom genocida. Približno v istem času sta hrvaški premier Hrvoje Šarinić in srbski predstavnik Milan Milanović pod nadzorom ameriškega veleposlanika Petra Galbraitha in posrednika Združenih narodov Thorvalda Stoltenberga podpisala dokument, s katerim so prekinili oborožene operacije na Hrvaškem, s čimer so odprli pot integraciji področij pod srbskim nadzorom v pravni sistem nove države.
Čeprav je to morda nenavadno, je med takšnimi političnimi pretresi vsakdanje življenje v majhnem mestu na severu Srbije, v katerem sem odraščal, neopazno teklo naprej. V ozračju, prepojenem z nasiljem, je obstajal privid reda, v katerem se je, kar je bilo nezamisljivo, neprestano umikalo (nad)realističnemu. Naš prostor je prešel množico državnih oblik, v katerih so norme neprestanega patriarhalnega utiševanja, ki so sicer vladale naši skupnosti, občasno popustile svoj neusmiljeni stisk ter tako omogočile marginaliziranim, da se skozi razpoke družbenega tkiva prebijejo do nenadne vidnosti. Tako je novembra 1995 gledalstvo srbske televizije kot nasprotje moške »visoke politike«, ki nas je potisnila v desetletja opustošenja, doživelo redko – v mnogih primerih sploh prvo – srečanje s transspolnima ženskama. Na povabilo novosadske novinarke Tatjane Vojtehovski sta Vjeran Miladinović – Merlinka in Nenad Milenković – Sanela v oddaji Stališča (Stavovi) pripovedovali o svojih izkušnjah beograjskih uličnih prostitutk.
Vidno napeta zaradi prenosa v živo je novinarka Vojtehovski v oddaji z nizom neposrednih vprašanj poizvedovala o najbolj zasebnih vidikih življenja svojih gostij. Na njena vsiljiva vprašanja, ki so segala vse od genitalij in spremenjenega glasu, operacij in odstotkov hormonov do spolnih praks, sta se Merlinka in Sanela odzivali z razorožujočo iskrenostjo. Čeprav sta prav gotovo pokazali pomembne razlike v načinu, kako živita svoj spol in spolnost, pa sta verjetno menili, da je prav njuna škandalozna iskrenost »ključ« večera: vedeli sta, da bosta s svojim nastopom in pojavo na televiziji zadeli v srce malomeščanske hinavščine, kar bo po eni strani nedvomno povzročilo ogorčenje javnosti, po drugi pa jima bo morda vendarle prineslo intimnejšo podporo lastnega občinstva.
Ta nenavadni, enkratni intervju z Merlinko in Sanelo, h kateremu sem se v naslednjih letih občasno vračal, me je prvič soočil z zapletenostjo spolne raznolikosti. Dotlej sem gotovo že dodobra spoznal neizprosne strategije, s katerimi so nasilneži v šoli poskušali nekatere moje znance ukalupiti v vse strožje spolne norme. Tudi sam sem imel nekaj izkušenj s tem, kakšno ceno je treba plačati za nepodrejanje »moškemu kanonu«, zlasti v tako naelektrenih okoliščinah, kot so vladale pri nas, se pravi v okoliščinah, polnih domnevno zelo potentnih moških. Vendar še nikoli prej nisem imel priložnosti videti, kako lahko telesa, osvetljena z reflektorji televizijskega studia, kljubujejo pripisanim spolnim vlogam in kako je mogoče o tem fascinantnem odporu sploh govoriti tako neomajno.
Že s samo svojo prisotnostjo sta Merlinka in Sanela, ki sta tisto leto igrali sami sebe v prelomnem filmu Želimirja Žilnika Marmorna rit (Dupe od mramora), slavili drugačnosti v času, ko je etnična homogenizacija iz politike izčrpavala vsako smiselno vsebino. Nista nas le pripeljali v bližino radikalno drugačnega življenja, temveč sta omogočili tudi nepričakovan potop v transsvetove, ki so bili takrat – tako kot še danes – prepojeni z nevarnostjo, negotovostjo in strahom. Sprostili sta očarujočo energijo tistih, ki si lahko privoščijo resnico, s čimer sta v krhki zgodovini naših gibanj postali mejnik. Merlinka nekoliko bolj ponosno in Sanela malo bolj sramežljivo stojita na enem od začetkov vijugaste, toda vztrajne poti, ki premošča naš čas, da bi se še z drugimi nitmi naše spolne in seksualne emancipacije združila v boljšo, kvirovsko in trans prihodnost.
Ta oddaja je bila tako zame kot, domnevam, tudi za številne druge nepričakovana vstopna točka v vesolje spolnih razlik, ta zapleteni in bogati prostor, ki me je pogosto zmedel in ki je nepovratno vznemiril našo dotlej samoumevno, vseprisotno delitev na dečke in deklice. Med gledanjem oddaje sem si težko predstavljal, da bom dobri dve desetletji pozneje združil moči z dvema transspolnima prijateljema, da bomo skupaj s še približno desetimi kolegi in kolegicami iz naše regije pripravili zbornik o transspolnih življenjih, aktivizmih in kulturah.
S skupno pripravo te knjige smo poskušali ločiti seme emancipatornih dejanj od plev iluzij, neizpolnjenih obljub in prikritega rasizma, z namenom, da (po)socialistični jugoslovanski prostor izrišemo skozi kvirovsko-transprizmo. Med tem ponovnim »branjem«, ki jo prav gotovo odpira kvirovsko-feminističnim razsežnostim, pa Jugoslavijo, izbrisano in nasilno pozabljeno državo, oživljajo njeni številni, lastni izbrisani: s tem pridobiva svež politični naboj ter se kot ideja ponovno, na novih temeljih prevprašuje in legitimira kot politični projekt. Ravno takšne kvirovske reartikulacije (po)socialistične izkušnje nam tudi omogočajo, da se (ponovno) povežemo z najnaprednejšimi smermi transnacionalnih spolnih in seksualnih gibanj za osvoboditev, da preženemo tišino, ki lebdi nad socialističnimi spolnimi potmi, s tem pa preteklim disidentskim spolnim praksam vdihnemo novo življenje.
Iz srbščine prevedla Maja Pan