Intervju s pobudnicami_ki nagrade Bodeča Neža

Kaj vas je napeljalo na to, da ustanovite antinagrado Bodeča Neža? Je spolna diskriminacija v Sloveniji izjema ali pravilo? Kako je seksizem mogoče zavreti na neinstitucionalni ravni? Je pomembno, da se tudi žrtve pričnejo nanj odzivati kritično?

 

Danaja Grešak: Ideja za opozarjanje na problem seksizma v javnem prostoru in s tem za podelitev Bodeče Neže je nastala v krogu feminističnih iniciativ in posameznic na začetku leta 2013. Seksistične izjave v javnem diskurzu namreč le malokrat doživijo refleksijo, naj gre za subtilno obliko ali neposreden sovražni govor. Naš namen je, da tovrstne izjave ne ostanejo nereflektirane in nekritizirane, ampak da jih izpostavljamo javni kritiki in argumentiramo, kakšno težo te izjave dejansko imajo. Z neodzivom in molkom namreč le apatično sprejemamo nestrpnost, ki je v zadnjem letu dobila krila. Pri tem imajo veliko vlogo tudi množični mediji, saj legitimirajo obstoječi populistični diskurz, namesto da bi ga prespraševali. Bodeča Neža javnega napada, poniževanja, žaljenja, pokroviteljstva in diskriminacije na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete ne tolerira, ampak nastavlja ogledalo tistim, ki izkoriščajo javni prostor za širjenje nestrpnosti. Osebe na javno izpostavljenih področjih imajo zaradi svoje družbene moči in širšega dostopa do javnosti veliko odgovornost za ustvarjanje strpne družbe. Nestrpna stališča so simptom neenakih družbenih struktur. To se kaže v odnosu do žensk, posameznikov in posameznic iz LGBT skupnosti, Romov_inj, priseljencev_k in vseh drugih, ki pripadajo manjšinam in ranljivim družbenim skupinam. Spolna diskriminacija je torej le del mozaika nestrpnosti, ki se širi v vse družbene pore. Zato sta nadvse pomembni vzgoja in socializacija v duhu enakosti, strpnosti in solidarnosti. Uspešen boj in upor zoper neenakosti in diskriminacijo je možen le, če se tisti, ki želimo živeti v bolj odprti družbi, povežemo in ne delujemo zgolj na mikro ravni vsak zase.

Iztok Šori: Bodeča Neža opozarja na sovražni javni govor znanih osebnosti, ki s kvaziznanstvenimi argumentacijami in sklicevanjem na naravno žalijo druge na podlagi njihovega spola ali spolne usmerjenosti. Zlasti na politični ravni je ta diskurz izrazito sovražen, kar govorci in govorke upravičujejo s pravico do svobode govora. Takšni argumenti služijo neposrednemu uveljavljanju diskriminacije posameznih skupin, zlasti žensk, gejev, lezbijk in transspolnih oseb. Spomnimo se referenduma o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, referendumov o družinskih pravicah istospolnih družin, ekscesov, ki se dogajajo v parlamentu, ali trenutne kampanje proti pravici do splava.

 

Smo v odnosu do spolne diskriminacije v Sloveniji preveč sproščeni? Seksistične šale so pri nas običajne, medtem ko se jim na Norveškem ne smejijo več.

 

Anja Kocman: Problem je, da so spolni stereotipi, spolne vloge, ki se odražajo tako v zasebnem kot v javnem življenju, in tudi koncept spolnega binarizma tako globoko zakoreninjeni v kulturi, da jih navadno veliko ljudi sploh ne presprašuje. Še posebno v kriznih časih, ko je proces retradicionalizacije ponovno v velikem zagonu, se ljudje radi zatekajo k starim vrednotam in vzorcem, ob katerih se počutijo varne. Občutek varnosti je seveda jalov, obenem pa se diskriminacija še povečuje – tako so stalno na udaru različne spolne manjšine (geji, lezbijke, uradno nepripoznane transspolne osebe itd.), sedaj pa se vse bolj širijo pozivi za prepoved splava, ki je sicer naša ustavna pravica. Vsa ta diskriminacija in zakoreninjena prepričanja se seveda zrcalijo tudi v humorju. Ljudje se radi šalijo iz stereotipnih likov, verjetno po eni strani zato, ker mislijo, da so sami boljši, po drugi strani pa iz čiste navade. Ravno zato je treba tudi šale vzeti pod drobnogled, v družbi pa se upreti kislemu nasmešku ob seksističnem vicu in ga kritično ovrednotiti. Dve osebi za omizjem bosta sicer rekli, da ste brez smisla za humor, tretja pa se bo mogoče celo zamislila in naslednjič spregovorila sama. S spremembo kulturnih percepcij spola se bodo verjetno spremenile tudi šale, je pa možen tudi obraten proces, saj za humor ni nujno, da reproducira stereotipe in nesamorazmerno delitev družbene moči, ampak jih lahko tudi razgali in jim nastavi ogledalo v vsej njihovi mizernosti. V Sloveniji zelo pogrešam več dobre satire, boljšo medijsko podprtost kakšne izvirne in subverzivne kabaretne predstave, stand up komike in komičarke, ki bi se namesto obrabljenih seksističnih šal lotili seksistov_k, želim pa si tudi več slovenskih šankov, ki bi jih prepoznala kot varen prostor, kjer seksistične, nacionalistične ter podobne šale in pogovori niso sprejemljivi.

 

Katera skupina prebivalstva je v odnosu do seksizma najbolj ranljiva?

 

Tea Hvala in Barbara Cerkvenik: Nedvomno ženske, najbolj tiste, ki niso diskriminirane le na podlagi spola. Denimo, pripadnice etničnih manjšin v Sloveniji niso izpostavljene zgolj seksizmu, ampak tudi rasizmu in etnonacionalizmu, pogosto pa tudi ekonomskemu izključevanju (revščina). Posebno težaven je položaj žensk, ki so zaprte v totalnih institucijah, kot so psihiatrične bolnišnice, na kar pri nas opozarja skupina Vstajniške socialne delavke.

 

Ko govorimo o seksizmu, se običajno potihoma nanašamo na seksizem proti ženskam. Kaj pa diskriminacija moških? Je to drugorazredna tema tudi zato, ker je družbeni položaj moških privilegiran?

 

Tea Hvala in Barbara Cerkvenik: Seksizem se jasno in glasno nanaša na diskriminatoren ali sovražen odnos do žensk, ki ga lahko prakticirajo tako moški kot ženske. Nedvomno obstaja tudi seksizem, naperjen proti moškim, ki odstopajo od tipičnih predstav o moškosti, vendar je feminizem v osnovi gibanje za osvoboditev in vzpostavitev družbene enakosti žensk, zato je osredotočen na seksizem proti ženskam.

Seksizem v naši družbi ni naperjen proti ženskam zaradi »domnevne psihične moči« moških, ampak zaradi strukturnih razlogov, ki vključujejo vse vidike razlikovanja v škodo žensk, od ekonomskih do družbenih, tudi trdovratna stereotipna prepričanja o ženski šibkosti in moški moči. Dokler bo večina žensk v tej družbi v podrejenem položaju (večja izpostavljenost spolnemu nasilju, manjše plačilo za enako delo, preobremenjenost z neplačanim skrbstvenim delom, vrsta neformalnih ovir, ki ženskam otežujejo poklicno in zasebno življenje), bo seksizem na žalost še naprej zadeval predvsem ženske. Seveda pa nihče ne preprečuje moškim, ki so tarča seksizma, da se organizirajo in borijo proti seksizmu – geji so se že.

 

Kako si razlagate stališče, ki ga vzdržujejo mnogi, da so bile v nekdanji Jugoslaviji ženske v gospodarskem smislu v bistveno boljšem položaju kot danes, v času neoliberalnega kapitalizma?

 

Ana Cergol Paradiž: Poleg postopnega razpada socialne države, ki potiska v slabši položaj vse, ne samo ženske, na ta trend vpliva tudi postopna reafirmacija patriarhata. Ponovno se uveljavljajo zahodnoevropski zgledi, znotraj katerih je sprejemljivo, da ženske nimajo lastnega dohodka, da so odvisne članice družine. To jih seveda dela socialno vse bolj ranljive.

Ana Grobler: Težko rečem, da so imele v času SFRJ vse ženske enakovredno boljši položaj kot danes. V resnici ni bilo čisto tako, saj je bilo veliko pravic vezanih na zaposlitev, ki pa je predvsem kmetice (in kmetje) niso imele. Res pa je, da je po vojni število zaposlenih žensk naraščalo. Višja stopnja zaposlitve je izvirala iz ekonomskih potreb in hkrati emancipacije žensk. Po drugi svetovni vojni se je gospodarstvo v Sloveniji namreč usmerilo k razvoju težke industrije in prevzelo plansko gospodarstvo po sovjetskem vzoru. Nizka produktivnost ter nizek dohodek na zaposleno_ega so zahtevali zaposlitev največjega možnega števila delavk_cev. Prednosti, ki so jih ženske pridobile z zaposlitvijo, so pogojevale njihovo večjo zaposlenost. Medicinska in državna zaščita ter skrb za otroke nista bili neposredno vezani na državljanske pravice, ampak na zaposlitev. Kmetice in kmetje so tako šele leta 1960 z dopolnitvijo zakonodaje na področju zdravstvenega varstva v kmetijstvu pridobili pravico do socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Zavarovalni sistem delavk_cev in kmetic_ov pa vseeno ni bil izenačen do leta 1973.

Zaposlene ženske so pridobile dopust za materinsko nego, dostop do vrtcev za svoje otroke in nasploh uživale bonuse, ki jih nezaposlene niso. Prav tako ne smemo pozabiti, da je v Sloveniji šele leta 1976 nehal veljati zakon, ki je homoseksualnost kriminaliziral, in sicer z do enim letom zapora. Je pa res, da je bil Medicinski zakon 1977 zelo napreden. Zakonodaja o kontracepciji in abortusu je ena izmed najpomembnejših razlik med Slovenijo in drugimi nekdanjimi socialističnimi vzhodnoevropskimi državami. V nasprotju z drugimi republikami Jugoslavije, z izjemo Hrvaške v tistem času, je dopolnjena zakonodaja v zvezi z abortusom vključevala moderne ukrepe in načine nadzorovanja rojstev: kontracepcijo, sterilizacijo, abortus in medicinske postopke zdravljenja neplodnosti, vključno z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo. Umetno oplojevanje je bilo na voljo poročenim parom, partnerjem v skupnem gospodinjstvu in samskim ženskam. Možnost umetne oploditve za samske ženske ni bila določena v zakonodaji, vendar so jo zdravstveni organi vseeno izvajali.

Sredi devetdesetih se je v nekaterih krogih pojavilo mnenje, da bi bilo treba Medicinski zakon 1977 spremeniti. Nekaj let trajajoči proces se je končal leta 2000, ko je desno krilo vlade dopolnilo novo zakonodajo, po kateri je bila umetna oploditev dosegljiva le poročenim ali skupaj živečim parom. Zakonodaja je torej ustvarila razlike med ženskami: do postopkov so bile upravičene le tiste z moškim partnerjem. Pol leta kasneje je levosredinska koalicija prevzela pobudo in sledil je predlog spremembe zakona o umetni oploditvi, ki bi vključeval tudi medicinsko pomoč za samske ženske, vključujoč lezbijke. Vprašanje je postalo predmet široke javne razprave in seveda zavajanj, česar smo že vajene_i iz političnega govora na naših tleh. Vemo, kaj je sledilo: na referendumu je večina odločala o manjšini, kot tudi še nekajkrat pozneje, med drugim v zvezi z družinskim zakonikom, kar se v pravni državi ne bi smelo zgoditi, saj je to kršitev pravic manjšin.

 

Koliko naredi slovenska država za to, da bi se položaj med spoloma izenačil? Ali je t. i. ženska kvota rešitev?

 

Ana Grobler: Ženske kvote niso zadostna rešitev, saj poskušajo popraviti nekaj, kar bi bilo treba razrešiti že v vrtcih in prvih razredih osnovne šole. Govorim o odnosu družbe do žensk, LGBT* populacije, manjšin … Že pri vzgoji otrok in mladostnikov_ic bi bilo treba nameniti več pozornosti osnovam, kot so spoštovanje, sprejemanje in razumevanje večplastnosti človeškega bitja in njenih_govih osebnih okoliščin. Prevečkrat smo že slišale_i in brale_i seksistične in podcenjujoče izjave v medijih in na političnih odrih, da bi lahko rekla, da slovenska država za enakopravnost naredi veliko. Politiki bi sploh morali biti zgled v družbi in spodbujati enakopravnost, ne pa, da nenehno reproducirajo žaljive opazke. Gotovo vsi poznamo izbruh predsednika države Boruta Pahorja, ko je vpil za maturantkam: »Dajmo, miška mala«, a to na žalost še zdaleč ni edini »zdrs« v politiki sodobnega časa. Kako naj kvote same spremenijo odnos do žensk, če nam je situacija v osnovi nenaklonjena? Da ne omenjam še vseh tistih žensk in oseb, ki niso diskriminirane samo na podlagi spola, kot omenjata Tea Hvala in Barbara Cerkvenik.

Potrebna bi bila sistemska rešitev, ki bi na več področjih prespraševala položaj žensk in LGBT* populacije v družbi ter ozaveščala o neenakostih in se borila proti njim. Gotovo je ena izmed temeljnih stvari, ki vplivajo na to, ekonomsko stanje posameznice_ka. Vemo, da je stopnja tveganja revščine večja za ženske in če ne prej, se udejanji, ko se upokojijo. Država glede tega, da v praksi še vedno ne velja »enako plačilo za enako delovno mesto«, ne naredi dovolj. Zakaj? V prihodnosti bomo lahko o upokojitvi bolj ali manj samo sanjale_i, ker je prekarizacija danes že vsesplošna resničnost. Bolj pozitivna v tej smeri so prizadevanja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti glede očetovskega dopusta. Ne glede na to se vsakič, ko vidim razširjeno ime ministrstva, spomnim, da je Vlada RS Urad za enake možnosti, ki je deloval dvajset let, zaradi manjšanja stroškov in večanja učinkovitosti okrog 8. marca 2012 ukinila, kar je tudi svojevrstna ironija.

 

Reakcionarne družbene sile si prizadevajo, da bi se kot družba znova ukvarjali z vprašanji človekovih pravic, ki so že bile izborjene – recimo pravico do splava. Kako si razlagate takšna prizadevanja?

 

Danaja Grešak: Prizadevanja skrajne desnice – z glavno opozicijsko stranko v ospredju in predstavniki Cerkve v ozadju – gredo v smer klerikalizacije in repatriarhalizacije družbe. V domeni konservativnega biološkega determinizma izvajajo heteroseksističen nadzor nad našo intimo in spolnimi praksami. V kolikor bi njihova prizadevanja uspela, bi najbolj prizadela ženske, njihovo rodnostno obnašanje in reproduktivne pravice. V isti sapi, ko kričijo o varovanju in spoštovanju človekovih pravic, ne spoštujejo ustavnih in zakonskih pravic žensk do odločanja o rojstvu otrok in do splava. Skupaj s skrajnimi neokonservativnimi organizacijami sprevračajo, potvarjajo pomen človekovih pravic in na svojih spletnih straneh nasprotnice_ke označujejo za »abortivni lobi«, ki »spodbuja usmrtitve nerojenih punčk in fantkov«.

 

Če je figura nacionalizma mati, kdo ali kaj je figura svobodne družbe?

 

Ana Cergol Paradiž: Svobodna družba ne bi imela točno določene spolne figure ali vloge; imela bi mnoštvo figur, ki ne bi bile vezane na določen spol.

 

Vprašanja spolne enakopravnosti so povezana tudi z vprašanji razmerja med ljudmi različnih spolnih usmeritev. Bi spremenjeni družinski zakonik, ki bi izenačeval pravice med istospolnimi in raznospolnimi pari, povratno vplival tudi na odnos družbe do seksizma?

 

Danaja Grešak: Nadvse žalostno in sramotno je, da država ne zagotavlja socialnih in ekonomskih pravic vsem svojim državljankam in državljanom, ne glede na njihovo spolno usmerjenost. Pri družinah je najpomembnejše ustvarjanje varnega in ljubečega okolja za otroke, medtem ko spol in spolna usmerjenost ne igrata nobene vloge. V času referendumske kampanje so nasprotniki družinskega zakonika uporabljali poniževalno, manipulativno, populistično in tudi nadvse sprevrženo heteroseksistično in homofobno retoriko, ki je igrala na čustva in se napajala iz kvaziznanstvenih »teorij spola«, psihologije, sociologije, biologije. Žalostno je tudi to, da je ustavno sodišče, ko je na pobudo iniciative »Koalicija za otroke gre!« dovolilo referendum o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po eni strani legitimiralo sovražni govor, ki smo mu bili priča v referendumski kampanji. Družbeni predsodki in stereotipizacije so postali orodje zaničevanja in izključevanja pripadnic_kov spolnih manjšin. Kot je razvidno iz prizadevanj že omenjene koalicije in sorodnih iniciativ za onemogočanje splava v okviru Zavoda 24kul.si, se njihov liberalni fašizem in ideologija izključevanja nista ustavila zgolj pri istospolnih družinah, ampak so svoje izključevalne heteroseksistične patriarhalne prakse in pobude usmerili še proti ženskam. Dokler se večina (in ne zgolj žrtve izključevanja) ne bo zavedala problemov seksizma, heteroseksizma, homofobije in drugih izključevalnih praks, se temu ne bomo mogli upreti in nadaljevati razvojno pot progresivne družbe.

 

Na Norveškem muslimanske priseljence_ke učijo o različnih oblikah spolnosti, o različnih oblikah doživljanja spola in različnih tipih razmerij med ljudmi. Je spolna vzgoja pri nas zapostavljena?

 

Iztok Šori, Ana Grobler in Anja Kocman: Na Norveškem o enakosti spolov, različnih tipih razmerij med ljudmi in različnih spolnih praksah ne učijo le muslimanskih priseljencev_k, ampak kar vse – to je integralni del državnih politik. Kaj podobnega bi gotovo lahko prišlo v poštev tudi v slovenskih šolah. Na Nizozemskem je spolna vzgoja vključena v vrtce, medtem ko se pri nas nekatere civilne iniciative (Primc) in stranke (NSi in SDS) borijo proti temu, da bi v osnovnih šolah poučevali o LGBT tematiki.

Nekaj izobraževanj v šolah pri nas sicer obstaja, a niso poenotena in so odvisna od osebja na posameznih šolah. V veliki meri temeljijo na prostovoljskem delu in angažmaju nevladnih organizacij, kot je Legebitra, ki se ukvarjajo s tematiko, država pa na tem področju naredi bolj malo. Tudi zdravstvena vzgoja, pod okriljem katere se izvede spolna vzgoja, je zelo odvisna od osebe, ki jo predava. Znani so primeri, ko so bile predavateljice tarča jeznih napadov konservativnih staršev, ker so spregovorile o homoseksualnosti. Tak pritisk in popolna nezaščitenost s strani pristojnih institucij povzročajo nazadovanje na že tako precej neurejenem področju. Veliko se govori o muslimanskih starših, njihovih otrocih in njihovem odnosu do žensk in spolnih manjšin, vendar imamo tudi tisti_e, ki živimo tukaj že dlje časa, veliko manevrskega prostora, da stvari najprej razčistimo pri sebi.