Oni dan sem sklenil, da si bom, kar tako, malo iz radovednosti in ker si v realnem življenju le težko privoščim tako udobno možnost spremljanja socialnega eksperimenta, ogledal letošnjo različico »kmečkega« resničnostnega šova. Toda sedaj, po nič koliko izgubljenih urah, prebitih pred televizijskim sprejemnikom in ko se zgodba že preveša v zaključno fazo, sem dokončno omagal in opustil vsako misel, da se bom »boril« do konca.

Že začetni nabor sodelujočih posameznikov in posameznic je privzdignil marsikatero obrv, saj je a priori odpisal kakršnokoli možnost bolj zanimivih intelektualnih, konstruktivnih in poglobljenih interakcij med trimesečnim spopadanjem s težavami kmečkega življenja. »Hišni psihologi« so namreč na kmetijo namenoma poslali eksplozivno mešanico posameznikov in posameznic brez želje ali sposobnosti za konstruktivno medčloveško sodelovanje. Zmožnosti branja, pisnega ali ustnega izražanja nekaterih so bile na trenutke tako katastrofalne, da sem nemalokrat iz obupa preklopil na drug kanal. Za »strice iz ozadja« oz. scenariste šova to niti ni pomembno, saj jih v želji po čim višji gledanosti več kakor očitno vodi le težnja po dramatizaciji dogajanj. Iz sodelujočih želijo z izpostavljanjem različnim stresnim okoliščinam (pomanjkanju hrane, spanca, izolaciji, napornemu delu) namenoma izvabljati le nizkotnejša človeška nagnjenja, ki jih ljudje pogosto pokažemo v primerih eksistencialne ogroženosti, rezultat tega pa so seveda konfliktne situacije. Ob tem velja opozoriti, da nikoli ne poznamo celotne »resnice« resničnostnega šova, saj režiserji določajo, katere prizore bomo videli in v kakšnem kontekstu bodo predstavljeni. Kot kaže, so se odločali predvsem za primitivne ekscese.

Na ravni diskurza o prevladujočih družbenih vzorcih je takšna struktura sodelujočih obljubljala dogajanje s polno mero negativnih konservativnih vzorcev na čelu z različnimi oblikami šovinizmov, seksizmov, zatiranj drugačnosti ter drugih omejenih oz. okostenelih družbenih in eksistencialnih dojemanj. Tako sta se že kmalu oblikovala dva tabora, t. i. »deteljic« in »svetih kraljev«, njihov spopad pa je bil nato rdeča nit šova. Ni preteklo veliko vode, ko so se že začela nesoglasja, katerih ostrina se je predvidljivo večala sorazmerno s pritiski, ki so jim bili izpostavljeni. Tako se je npr. bes moške populacije nad domnevno žensko delovno »pasivnostjo« stopnjeval s količino fizičnega dela, ki so ga morali opravljati skupaj. Pri moški populaciji je takšno »sabotiranje« dela zbujalo sume o »pregovorni« zvitosti žensk in njihovem taktiziranju. Odveč je omeniti, da je te konflikte spremljala popolnoma nesprejemljiva ostrina verbalnega nasilja – predvsem moških. Manjšina bolj »odstopajočih« karakterjev je bila v takšnem klasično zastavljenem kontekstu namenjena zgolj temu, da so bili za večinski del kamen spotike, scenariju in režiji pa so omogočali poljubno odpiranje aktualnih družbenih vprašanj. Mavrico sodelujočih so namreč dopolnjevali gej in lezbijka ter predstavnika »drugače prehranjujočih se«. Ta vprašanja nekaj časa niso bila zanimiva za razprave in so ostajala v ozadju. Ena izmed udeleženk, veganka in lezbijka, je šov modro predčasno zapustila. Le enkrat se je nato pripetilo, da so vegetarijanki odrekli izbiro hrane, ko ni želela jesti kurje obare. Do vrhunca konfliktov je nedvomno prišlo v tednu nominacije gejevskega predstavnika. Vse dokler je ostajal neopredeljen, bil deloven in priljubljen, njegova prisotnost ni povzročala nobene napetosti. Ko pa se je po prepiru, ki ga je sicer sam namenoma izzval z verbalnim nasiljem, znašel v krempljih »svetih kraljev«, je prišla do izraza latentna homofobija nekaterih sodelujočih, ki se je sprevrgla celo v fizičen napad, čemur je sledila kazenska izključitev enega od udeležencev. Čeprav je bil napad spodbujen, pa takšni trenutki jasno kažejo, kako majhen je lahko korak do fizičnega nasilja oz. želje po fizični likvidaciji »drugačnega«.

Opazovanje tokratnega socialnega eksperimenta, ki so ga sicer reklamirali kot nov začetek, sem doživel prej kot novo razočaranje, saj je jasno pokazal obstoječo mlakužo mentalitet v tradicionalno šovinistični patriarhalni družbi. Homofobija, šovinizem, nesprejemanje drugačnosti in druge oblike agresije proti šibkejšim in manjšinam še vedno temeljito prepredajo naše družbeno tkivo, ne samo v medijskih konstruktih, kot so resničnostni šovi, temveč žal tudi v »realnem« svetu, in v zaostrenih okoliščinah vedno znova udarijo na dan. Kljub vsemu nekateri znaki v okolju, predvsem rast ravni zavedanja ter števila ljudi in gibanj z globlje razvitimi, liberalnimi moralno-etičnimi normami dajejo nekaj upanja na enakopravnejšo in pravičnejšo prihodnost tega planeta. Seveda pa brez stalne budnosti, opozarjanj in boja zver nestrpnosti in nepravičnosti ne bo nikoli poražena. Takšni šovi na to zgolj jasno in glasno opozarjajo.