Izjava delovne skupine Rdečih zor in spol.si ob razglasitvi letošnje »nagrade« bodeča neža

Spoštovane, spoštovani,

z vašo pomočjo se je bodeča neža zapičila v 28 javnih izjav, med katerimi bomo danes* izbrale in izbrali najbolj seksistično iz obdobja med marcem 2016 in marcem 2017. Kot gotovo veste, je seksizem v javnosti veliko pogostejši, kot bi lahko sodili po številu zbranih izjav. Slednje se kaže predvsem v dejstvu, da jih je prispevala le peščica ljudi, zato vas na tem mestu pozivamo: berite sovražni nam tisk in izpostavite ga neži bodeči. Ima zelo veliko bodic!

Kdor je glasoval že na spletu, ve, da izbira ni lahka: meje med spolnim stereotipiziranjem, prikritim seksizmom in odkritim seksizmom niso vedno jasne, ob glasovanju pa je treba premisliti tudi to, kako vpliven je govorec ali govorka in kako daljnosežne so lahko posledice njegovih ali njenih izjav. Tako »miške« gospoda Boruta Pahorja v primerjavi z nekaterimi drugimi izjavami zvenijo neškodljivo. Toda ali se še spomnite, kako prepričljivo je zvenelo njegovo javno opravičilo za ogovarjanje maturantk z »miškami« leta 2015? In s kakšnim veseljem odtlej nalašč vzbuja pozornost z »miškami« vseh vrst? S tega vidika je predsednikova nespodobnost zelo problematična, kajti če predsednik države lahko seksualno nagovarja komaj polnoletna dekleta, zakaj jih ne bi še kdo – pravzaprav kdorkoli?

Če je seksizem zavit v šalo, je naloga še težja: če jo kritiziraš, tvegaš, da te bodo proglasili za »zafrustirano feministko« brez smisla za humor. A če molčiš, ker je humor najbrž res vedno dvoumen, s tem hočeš nočeš pristaneš na seksizem. Delovna ekipa bodeče neže je prepričana, da za javno širjenje žalitev na podlagi spola ali spolne usmerjenosti ni opravičila, pa naj se govorcu in njegovi publiki zdijo še tako smešne, zato šal nismo vnaprej izvzeli iz kandidatk za objavo. Odločale, odločali smo se od primera do primera, a kot vidite na projekciji za mano, smo bili tudi mi morda kar preveč previdni; objavili smo zelo malo šal.

Naša merila za objavo na spletni strani so sicer zelo jasna. Prvič, izjava mora biti javna. Drugič, izreči jo mora javno znana oseba. Tretjič, avtorstvo izjave mora biti znano. In četrtič, objavljamo samo izjave, o katerih se strinjamo, da so res javne in seksistične, da torej javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi njihove spolne usmerjenosti, spolne identitete in/ali spolnega izraza.

Bodeča neža ni namenjena mapiranju in analiziranju vseh vrst seksizma v družbi. Preveč ga je, nas pa premalo. Poleg tega seksistične izjave beležimo prostovoljno. Zato bodeča neža k odgovornosti kliče predvsem javne osebnosti in opozarja na moč njihovega privilegija, da sooblikujejo javno mnenje. A kljub jasnim pravilom se v delovni ekipi nenehno srečujemo z dilemami, katere izjave sprejeti v izbor za nagrado in kako se odzvati na različne oblike seksizma. Na primer, kaj storiti z grafiti, ki so sicer anonimni, a zelo javni in vplivni? Kaj storiti z izjavami, objavljenimi na družbenih medijih, kot sta Facebook in Twitter? Kako uporabnike in lastnice teh medijev pripraviti do odgovornejšega ravnanja? In kaj storiti z izjavami, podpisanimi z vzdevki, če so objavljene na spletnih portalih, ki se obnašajo kot mediji, čeprav kot taki niso registrirani in torej niso zavezani zakonu o medijih, novinarsko etiko pa gladko ignorirajo? Kdo je odgovoren za seksistične oglase podjetij, pod katerimi so podpisane oglaševalske agencije, ki so z oglasom zgolj uresničile naročnikovo željo? In kot že rečeno – kam s šalami?

Zelo pestre so bile tudi naše razprave o izjavah, izrečenih v okoliščinah, o katerih ni konsenza, ali so v domeni zasebnega ali javnega oziroma kdaj iz prve prestopijo v drugo. Najočitnejši primer je izjava Evalda Flisarja, ki je bila zapisana v elektronski komunikaciji s potencialno delojemalko. Ta je e-poštno korespondenco javno objavila, potem ko jo je Flisar pričel spolno nadlegovati. Elektronska pošta običajno velja za zasebno obliko komunikacije, toda ali to še drži, če se dogovarjaš za delo? Ali dejstvo, da je prizadeta stran elektronsko sporočilo javno objavila brez privolitve nadlegovalca, de facto spremeni to sporočilo v nekaj javnega? Mnenja v naši skupini so bila različna. Za objavo smo se določili, ker je bila izjava že pred tem medijsko izpostavljena in ker kaže, kako javno vidna osebnost izkorišča svojo pozicijo moči.

Največ seksističnega govora v javnosti širijo mediji, zato želimo posebej izpostaviti odgovornost njihovih lastnikov, pa tudi urednikov in urednic ter novinarjev in novinark. Poleg tega opažamo, da v nekaterih interesnih medijih, na primer alpinističnih, uporabljajo zelo poseben in živ žargon, ki pa je na žalost tudi zelo seksističen. In ker nimamo časa za preverjanje vseh medijev, zaradi lastnega psihičnega zdravja pa najmanj časa posvetimo prav najbolj problematičnim medijem, izjave, zbrane v letošnjem letu, predstavljajo zgolj kapljo v mlaki seksizma v slovenski javnosti.

Res je, bodeča neža špika prav tako neusmiljeno kot senzacionalizem tistih medijev, ki namesto hujskačev običajno sramotijo kar žrtve sovražnega govora. A če se vam zato zdi, da danes v Rogu trobimo v isti rog kot ti mediji, naj v imenu vseh pobudnikov in pobudnic bodeče neže za zaključek opozoriva na pomembno razliko. Opazili in opazile jo boste v jutrišnjih izdajah časopisov, kjer bo v poročilih o letošnjem dobitniku ali dobitnici bodeče neže veliko privoščljivega opletanja z imeni in citiranja spornih izjav, a niti sledu o našem trudu, da bi spornost izpostavljenih izjav utemeljili in pojasnili tako, da bo še kdo lahko razumel, zakaj je seksizem v javnem govoru nedopusten.

Bodeča neža je v osnovi izobraževalen projekt, namenjen političnemu osveščanju. Četudi nerade vztrajamo pri kazanju s prstom na konkretne govorce in govorke, vse kaže, da je to edina pot do tega, da se bo naslednjič morda kdo le ugriznil v jezik, preden bo v naš skupni javni prostor izpljunil kakšno seksistično – pa čeprav bo to storil samo iz strahu pred bodečo nežo.

 

* Izjava je bila prebrana na razglasitvi bodeče neže v Socialnem centru Rog 7.3.2017.

 

Posnetek razglasitve nagrade bodeča neža

Spol.si v letu 2016

V Društvu za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa že dve leti izdajamo spletni portal spol.si, ki je namenjen kritičnim refleksijam družbe z vidika spola. V iztekajočem se letu ste na našem portalu med drugim lahko prebrali:

 

»Čeprav so psevdomedicinski argumenti proti splavu novi, sledijo zelo stari taktiki zastraševanja žensk. Ta taktika računa na vzbujanje občutka krivde, ki ženskam onemogoči ali vsaj oteži svobodno sprejemanje odločitev, saj se svobodno lahko odločamo samo takrat, ko smo ustrezno informirani.«

 

»V Sloveniji pokojninski razkorak dosega 24 % (po podatkih za l. 2012) in to kljub visoki stopnji zaposlenosti žensk za polni delovni čas, v povprečju višji izobrazbi v primerjavi z moškimi in navidezno nizki plačni razpoki.«

 

»Moški, ki se pred spremenljivostjo spolne identitete zatekajo v mehanične delavnice in druga oporišča moškosti (če govorimo o delavskem razredu, so to večinoma gostilne, garaže in lovske koče), se že pregovorno obkrožajo s koledarji golih žensk; kakor da jim pussy na steni zagotavlja, da bodo pusiji in možače ostali zunaj.«

 

Spol.si skupaj s kolektivom Rdeče zore vsako leto ob 8. marcu podeli antinagrado za seksistično izjavo leta. Letos sta Bodečo Nežo prejela Borut Pahor in Rosvita Pesek. Vabimo vas, da si preberete aktualne nominacije in tudi sami predlagate izjave, ki si zaslužijo ta nečastni naziv.

 

Na našem FB profilu lahko dnevno spremljate objave drugih medijev iz Slovenije in drugih držav o najaktualnejših razpravah o spolu.

 

V letu 2016 smo v našem koledarju najavili več kot dvesto dogodkov, povezanih s tematiko spola.

 

V času našega delovanja se je potreba po mediju, kot je spol.si, le še okrepila, saj smo priča širjenju populistične retorike, ki zavrača enakost in raznolikost, normalizira seksizem in ogroža pridobljene pravice. Naša vizija je drugačna: prizadevamo si za odprto, strpno in solidarno družbo.

Vabimo vas, da se pridružite našim prizadevanjem in portal spol.si podprete z donacijo. Zbrana sredstva bomo namenili delovanju portala, ki ga uredništvo ustvarja izključno na prostovoljni osnovi. V letu 2017 želimo k sodelovanju pretegniti nove avtorice_je in njihovo delo vsaj simbolično nagraditi. Brez vaše podpore tega cilja žal ne bomo mogli uresničiti. Vse informacije o izvedbi donacije lahko najdete na tej povezavi.

 

Zahvaljujemo se vam za pozornost in podporo ter vam želimo srečno in uspešno novo leto!

 

Uredniški odbor spol.si: Ana Cergol Paradiž (odgovorna urednica), Neja Blaj Hribar, Mojca Frelih, Tea Hvala, Ana Grobler, Miha Marinč, Jasna Podreka, Sara Rožman, Iztok Šori (predsednik Društva Vita Activa).

 

KULTURA STRAHU

V preteklem tednu je Zavod Živ!m s predvajanjem videa »Čudež življenja« na Prešernovem trgu v Ljubljani vznemiril javnost in – pomembneje – poskušal ustrahovati ženske. Nekatere mu je uspelo raniti.

Zavod na svoji spletni strani trdi, da »aktivno gradi kulturo življenja«, s čimer najbrž prevaja izraz »pro-life«, ki ga v ZDA zase uporabljajo nasprotniki splava. Toda z vidika žensk, ki so iz različnih razlogov postavljene pred izredno težko odločitev, ali naj nosečnost prekinejo ali ne, Zavod Živ!m aktivno širi predvsem kulturo strahu. Kdor želi drugim omejiti (ustavno zagotovljeno!) možnost izbire, ne more biti za karkoli, še najmanj za »življenje«; lahko je samo proti oziroma »anti-choice«.

Vznemirjenje je upravičeno. Video, ki se je vrtel na pročelju frančiškanske cerkve, je namreč podprla Slovenska škofovska konferenca z izjavo, da se tudi sama zavzema za »ničelno toleranco do nasilja do nerojenih otrok«. Ob lansiranju čustveno manipulativnega izraza »nerojeni otroci«, s katerim želijo cerkev in konservativni katoliški aktivisti in aktivistke zamenjati nevtralni izraz človeški zarodek ali embrio, se sprašujemo, zakaj se nikoli ne angažirajo v boju proti veliko pogostejšemu nasilju nad (rojenimi) otroki, ženskami in marginaliziranimi skupinami ljudi. Le zakaj hoče cerkev (znova in znova) strahovati ženske in jih pri tem mimogrede še reducirati na maternice?

Zavod Živ!m v svojem širjenju katoliške propagande proti ustavno zagotovljeni pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ni osamljen. Tu je še Zavod Božji otroci, znan po svojih rednih molitvah »40 dni za življenje« oziroma #40 dnevnem nadlegovanju žensk pred Ginekološko kliniko v Ljubljani. Posebno dejavne pa so organizacije proti izbiri na spletu. Tako dejavne, da se, ko v slovenski Google vtipkaš geslo »splav«, med prvimi zadetki zvrstijo izključno organizacije proti splavu, ki so katoliške in naklonjene slovenski RKC. Ker so tovrstni spletni portali kakovostno izdelani, je očitno, da so vložki financerjev v spletno komuniciranje veliki. Vprašanje, kdo financira katoliško propagando proti reproduktivnim pravicam žensk, žal še ni raziskano.

Na tem mestu opozarjamo na drugi problem – na nedopustno potvarjanje medicinskega diskurza in prirejanje medicinskih ugotovitev, ki se v argumentaciji cerkve in omenjenih zavodov pojavljata vse pogosteje. Cerkev je po jeziku znanosti segla v trenutku, ko je ugotovila, da ji s kampanjo proti možnosti umetne prekinitve nosečnosti javnosti ne bo uspelo prepričati, če se bo sklicevala le na teološke argumente o svetosti življenja. Naj dodamo, da je dogma o svetosti življenja dokaj nova – rimskokatoliška cerkev jo je dokončno sprejela šele v 19. stoletju, danes pa se izraža v stališču, da je abortus enako moralno sporen kot umor. To pojasni, od kod spletnemu portalu Zavoda za družino in kulturo življenja, znanega kot 24Kul.si, ideja, da so zagovornice reproduktivnih pravic (in slovenske ustave) »morilke«. Toda takšni zdrsi so redki. Konservativni katoliški aktivisti in aktivistke v Sloveniji danes raje uporabljajo prijaznejšo retoriko o »kulturi življenja«, pri čemer se javno sprenevedajo, da niso proti pravici do prekinitve nosečnosti, temveč »le« častijo očetovstvo, materinstvo in (heteronormativno) družino.

Da bi prepričali javnost, še posebno ženski del javnosti, se zatekajo k psevdoznanstvenim in psevdomedicinskim argumentom. Umetno prekinitev nosečnosti tako opisujejo kot krvavo in nevarno. Dejstvo je, da splav – tako kot številni drugi medicinski posegi – pomeni določeno tveganje, vendar zanemarljivo majhno, sploh v zelo zgodnji nosečnosti. Tudi zapleti po splavu so redkejši od zapletov ob porodu in po njem.[1] Veliko se piše tudi o duševni motnji, t. i. postabortivnem stresu (PAS), ki ga je večina raziskav ovrgla kot izmišljotino.[2] Učinek fabriciranja najverjetneje neobstoječih psiholoških bolezni lahko ženski, ki je splavila, umetno vzbudi občutek nelagodja in krivde: če ne občuti simptomov, ki naj bi spremljali PAS, če torej pričakuje nelagodje, a ga ne doživi, se lahko začne spraševati, kaj je z njo narobe. Nekatere spletne strani, ki nasprotujejo pravici do izbire, pišejo celo o korelaciji med splavom in rakom dojke, čeprav so rezultati raziskav o tej korelaciji za zdaj protislovni.[3] Žensk torej od prekinitve nosečnosti ne poskušajo odvrniti z apeliranjem na njihovo versko prepričanje, temveč z vzbujanjem strahu pred samim posegom.

Čeprav so psevdomedicinski argumenti proti splavu novi, sledijo zelo stari taktiki zastraševanja žensk. Ta taktika računa na vzbujanje občutka krivde, ki ženskam onemogoči ali vsaj oteži svobodno sprejemanje odločitev, saj se svobodno lahko odločamo samo takrat, ko smo ustrezno informirani. Zato ponavljamo, da cerkev in katoliški zavodi, ki nasprotujejo prekinitvi nosečnosti, ne širijo kulture življenja, temveč s svojimi pozivi h krčenju reproduktivnih pravic in možnosti širijo kulturo strahu.

_____________________________________________

[1] »Na svetovni ravni so težave v zvezi z reproduktivnim zdravjem glavni vzrok obolevnosti in smrti žensk v rodni dobi. Vsako leto zaradi vzrokov, povezanih z nosečnostjo, porodom in poporodnim obdobjem (tj. maternalne umrljivosti), umre 287.000 žensk. Glavne vzroke maternalnih smrti, kot so krvavitve, infekcije, splave, visok krvni tlak in zaustavljen porod, je v veliki meri mogoče preprečiti ali zdraviti z ustrezno nego in zdravili. Zato je največ maternalnih smrti med mladimi in revnimi ženskami v slabem socialnem položaju, ki nimajo dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe. … Vsaka sedma ženska doživi pri porodu življenjsko nevarne zaplete, velik delež žensk pa nima niti osnovne zdravstvene oskrbe, ki bi jim rešila življenje in zagotovila preživetje njihovim novorojenčkom. Na vsakih 100.000 živorojenih otrok v svetu letno umre približno 200 mater. … V Sloveniji je bilo … v obdobju 2004–2008 zabeleženih 11 maternalnih smrti ali 11,4 na 100.000 živorojenih otrok; maternalna smrt je torej redek pojav. V zadnjem desetletju prevladujejo težje preprečljive, kasne maternalne smrti, ki so v veliki meri odvisne od osveščenosti in socialno-ekonomskega položaja žensk in dostopa do zdravstvene oskrbe. … V državah v razvoju … vsako leto opravijo 19 milijonov splavov (od tega tri milijone pri ženskah, starih 15–19 let), za posledicami katerih umre 47.000 žensk, na milijone pa jih ima kasneje zaradi zapletov pri splavu zdravstvene težave.« V Sloveniji je bilo leta 2010 »opravljenih nekaj več kot 4.300 splavov, od tega 8 % po desetem tednu nosečnosti. Število splavov na 1.000 žensk v rodni dobi od leta 1982 v Sloveniji upada, zadnja maternalna smrt kot posledica dovoljenega splava pa je bila zabeležena leta 1986.« Vir: Barica Razpotnik, Svetovni dan prebivalstva 2012, Statistični urad RS, http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=4835 (13. 10. 2016).

[2] Linda Gordon, The Moral Property of Women: A History of Birth Control Politics in America, University of Illinois Press, Champaign, 2007.

[3] V zadnjih dveh desetletjih je veliko zanimanje zbudilo vprašanje o morebitnem prispevku spontanega, predvsem pa umetnega splava k ogroženosti z rakom dojk, vendar o tem še ni dokončnega soglasja. Nekatere študije so pokazale, da umetni ali spontani ali obe vrsti splava povečata nevarnost za raka dojk, nekatere, da jo zmanjšata, ponekod, da nimajo nobenega vpliva, spet drugje, da je za raka dojk pomemben le splav pred prvim porodom (Robertson et al., 2001). Vir: Pacientke z rakom dojk – trendi in novosti. 40. strokovni seminar, Ljubljana, 7. junij 2013, ur. Miladinka Matković, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Ljubljana, 2013.

Kolektivni molk in vsiljena pozaba: zgodovina žensk in evgenike

Na kakšne načine oblastne strukture upravljajo in nadzorujejo človeška življenja? Zakaj in kako vsiljujejo revizionistično sliko ali nasploh pozabo o izkušnjah določene skupine ljudi? Kako producirajo kolektivni molk o nadzorovanju in nasilju nad t. i. manjvrednimi ljudmi? Kako se to dogaja na presečiščih spola, razreda, rase idr? In končno, kako lahko razkrijemo kolektivni molk in postanemo glasne_i?

Zato vas vabimo k predstavitvi in pogovoru o dveh nedavno izdanih delih, Ženske ali molčanja zgodovine dr. Michelle Perrot v prevodu dr. Taje Kramberger in Evgenika na Slovenskem dr. Ane Cergol Paradiž.

Dogodek bo potekal v petek, 27. maja 2016, ob 18. uri v Živku Skvotcu v Tovarni Rog (prva stavba po vhodu v Rog levo, prvo nadstropje).

Ženske ali molčanja zgodovine (Založba KUD Pólice Dubove, 2016) je monumentalno delo doktorice Michelle Perrot, francoske zgodovinarke, pionirske raziskovalke zgodovine žensk in zaslužne profesorice na Univerzi Pariz VII-Denis-Diderot. V knjigi je izrisana zgodovina žensk 19. in zgodnjega 20. stoletja pretežno v frankofonem prostoru skozi prizmo dela, državljanstva in participacije v javnem ter zasebnem prostoru. Knjigo bo predstavila prevajalka in soavtorica spremne besede dr. Taja Kramberger.

Evgenika na Slovenskem (Založba Sophia, 2016) je avtorska monografija dr. Ane Cergol Paradiž. Študija je obsežna analiza evgenike v prvi polovici 20. stoletja v slovenskem oz. takratnem jugoslovanskem prostoru. Evgenika je psevdoznanost o metodah za doseganje »dobrega« potomstva in nadzora nad reprodukcijo t. i. manjvrednih ljudi. V knjigi je podana analiza stigme manjvrednosti skozi prizmo spola, razreda, rase in naroda, dednosti in genetike. Knjigo bo predstavila avtorica dr. Ana Cergol Paradiž.

Dr. Taja Kramberger je doktorica zgodovine in zgodovinske antropologije, univerzitetna učiteljica in raziskovalka, urednica, pesnica, esejistka, prevajalka. Objavila je prek 20 knjig izvirne literature in prevodov, 4 znanstvene monografije ter prek 250 člankov in drugih besedil. Po dvajsetih letih intenzivnih javnih akademskih, literarnih in družbenih angažmajev v slovenskem prostoru, po nelegalni kadrovski čistki leta 2010 na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem in nadaljnjih pritiskih od leta 2012 živi ter ustvarja v Franciji.

Dr. Ana Cergol Paradiž je doktorica zgodovine, raziskovalka v sklopu več projektov na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in urednica spletnega portala spol.si. Je soavtorica razstave »1914 – Položaj žensk na predvečer vojne«. Od leta 2010 je članica delovne skupine History of race and eugenics na Oxford Brookes University. Izsek iz njenega več kot desetletnega raziskovalnega dela na področju evgenike je bil objavljen kot prispevek v knjigi The History of East-Central European Eugenics, 1900–1945: Sources and Commentaries (ur. Marius Turda, 2015, Bloomsbury). Ukvarja se z zgodovino žensk, telesa in znanosti, z demografsko zgodovino in socialno zgodovino medicine.

Po predstavitvah knjig sledi pogovor.

Vabljene_i!

Dogodek soorganizirajo Živko Skvotec, KUD Pólice Dubove, Založba Sophia, Lezbično-feministična univerza, kolektiv Rdeče zore in spol.si.
Dogodek poteka v neizpodbitno podporo za ohranitev Tovarne Rog

Kazenska ovadba – sovražni govor proti zagovornicam_kom 55. člena Ustave RS

Objavljamo sporočilo za medije posameznic_kov, ki so vložile_i kazensko ovadbo proti avtorju besedila »Seznam članov abortivnega lobija, ki nasprotuje pravici do življenja nerojenih punčk in fantkov!«, direktorju Zavoda za družino in kulturo življenja Tadeju Strehovcu in zavodu, ki je lastnik spletne strani www.24kul.si, kjer je bil članek objavljen.

Sporočilo za medije

 

Že vrsto let so zagovornice_ki človekovih pravic soočamo s sovražnim govorom na spletni strani www.24kul.si. Vsak odziv na neprimernost tovrstnega pisanja je označen za napad na svobodo govora drugače mislečih. Spodaj podpisene_i sprejemamo dejstvo, da v demokratičnih družbah obstaja množica različnih stališč, ki si med seboj lahko tudi nasprotujejo. Ostro pa nasprotujemo izražanju nasprotnih mnenj na način, ki ustrahuje in širi nestrpnost do posameznic_kov in skupin, ki prevprašujejo trenutno stanje v družbi.

Dne 16. 2. 2016 je bil na spletni strani www.24kul.si objavljeno besedilo z naslovom »Seznam članov abortivnega lobija, ki nasprotuje pravici do življenja nerojenih punčk in fantkov!«. V njem smo zagovornice_ke spoštovanja 55. člena Ustave RS, ki govori o svobodnem odločanju o rojstvu otrok, označene_i za zgovornice ubijanja otrok. Skupina 15 posameznic_kov nas je prepričanih, da besedilo javno spodbuja k sovraštvu, nasilju in neenakopravnosti, zato smo 16. 5. 2016 proti avtorju besedila s psevdonimom Tine Belin, direktorju Zavoda za družino in kulturo življenja Tadeju Strehovcu in samemu zavodu, ki je lastnik spletne strani www.24kul.si, podale_i kazensko ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja po javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. člena Kazenskega zakonika. Ovadeni pa so z besedilom, po našem prepričanju, napadli politično in etično prepričanje oseb, ki se zavzamemo za spoštovanje 55. člena Ustave RS.

V besedilu na spletni strani www.24kul.si je med drugim navedeno, da smo podpisnice_ki omenjene pobude »zahtevali, da vlada zaščiti postopke za ubijanje nerojenih otrok!?«. Besedilo torej prikazuje legitimno izražanje političnega in etičnega prepričanja kot izražanje želje za umor.

V besedilu je za zagovornice_ke 55. člena Ustave RS navedeno, da smo »radikalni aktivisti, ki se zavzemajo za brezplačne kirurške splave nerojenih žensk, homoseksualcev in lezbijk ter za izumiranje slovenskega naroda in kulture«, s čimer besedilo implicira, da je od ravnanj zagovornic_kov, odvisen obstoj slovenskega naroda oziroma njegovo izumrtje. Zagovornice_ki smo prikazane_i kot del človeku nevarne tajne organizacije, ki je kot taka nevarna in kolaborira z državnimi organi, vse v želji po uničenju slovenskega naroda.

Nadalje besedilo zagovornice_ke 55. člena Ustave RS označuje za odgovorne_i za »kulturo smrti, ki je destruktivna in katastrofa tako za nerojene otroke, ki so ubiti na operacijskih mizah, matere in očete, ki trpijo zaradi postabortivnega sindroma ter slovensko družbo, ki ima eno najnižjih rodnosti v svetu.« Zavzemanje za uresničevanje ustavne pravice do svobodnega rojstva otrok je torej prikazano kot zavzemanje za ubijanje otrok na operacijskih mizah. Zagovornice_ki pa smo označene tudi kot krivci za duševne težave ljudi, ki se odločijo za splav.

Ovaditelji_ce torej sprejemamo dejstvo, da v demokratičnih družbah obstaja množica različnih stališč, ki si med seboj lahko tudi nasprotujejo. Ostro pa nasprotujemo izražanju nasprotnih mnenj na način, ki ustrahuje in širi nestrpnost na podlagi političnega in etičnega prepričanja. Želimo si živeti v družbi, kjer je pravica o svobodnem odločanju o rojstvu otrok jasno udejanjena tako, da imajo vse osebe varen dostop do kontracepcije in splava brez strahu pred stigmatizacijo.

 

Anamarija Sobočan, Andreja Hočevar, Anja Koletnik, Eva Gračanin, Heidi Pungartnik, Jasna Mažgon, Katja Sešek, Mateja Capek, Metka Mencin Čeplak, Mitja Blažič, Mojca Kovač Šebart, Petra Peterka, Tanja Rener, Tina Mahkota, Tiva Vlaj.

 

 

Ozadje

 

Besedilo »Seznam članov abortivnega lobija, ki nasprotuje pravici do življenja nerojenih punčk in fantkov!« avtorja s psevdonimom Tine Belin je bilo na www.24kul.si objavljeno po tem, ko je 15. 2. 2016 skupina 165 posameznic_kov in 14 organizacij na predsednika RS, predsednika Vlade RS in preostale relevantne institucije poslala javno pobudo za zaščito ustavnih pravic žensk. Pobuda se nanaša na shode pred Ginekološko kliniko v Ljubljani, ki jih je organiziral Zavod Božji otroci, na katerih so molili »za življenje – za prenehanje splava v ljubljanski bolnici«. V pobudi za zaščito ustavnih pravic žensk pa je med drugim zapisano:

»Vsakdo ima pravico do svobode izražanja, vendar gre v tem primeru za način izražanja, ki nesorazmerno posega v človekove pravice drugih oseb, zlasti v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, do varstva zasebnosti. Udeleženke in udeleženci shodov pred Ginekološko kliniko izrabljajo verska čustva ljudi in izvajajo politični pritisk na zdravnike in drugo zdravstveno osebje pa tudi na ženske, ki jih domnevno poskušajo zaščititi.«

Nekatere posameznice_ki, ki smo podpisale_i pobudo, in so naša imena zato zapisana tudi v omenjenem besedilu na spletni strani www.24kul.si, smo odgovorne za nastanek in objavo besedila prijavile_i policiji takoj po objavi, in sicer med 19. 2. in 20. 2. 2016. Samo eno od prijaviteljev_ic so s Policijske postaje Vič 2. 3. 2016 obvestili, da gre v prijavi po njihovi oceni za kaznivo dejanje po 159. členu Kazenskega zakonika – razžalitev in da se po 168. členu pregon za to kaznivo dejanje začne na zasebno tožbo.

Ker menimo, da svoboda govora ni nad človekovo pravico do človekovega dostojanstva, in ker ne želimo, da se sovraštvo in nestrpnost do oseb, ki zagovarjamo 55. člen Ustave RS, razpihujeta še naprej, smo 16. 5. 2016 na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podale_i kazensko ovadbo.

 

Izjava za javnost – Bodeča Neža Borutu Pahorju in Rosviti Pesek

Znani so rezultati letošnjega izbora antinagrade Bodeča Neža, nagrade za najbolj seksistično izjavo tekočega feminističnega leta (8. 3. 2015 – 8. 3. 2016). Med petimi avtoricami_ji najbolj seksističnih izjav so se letos po spletnem glasovanju, ki se ga je udeležilo skoraj 500 uporabnic_kov, uvrstili Pavel Rupar, Tine Belin, Rosvita Pesek, Borut Pahor in Janez Janša. Med temi je nato publika na dogodku, ki je bil organiziran v sklopu 17. feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore 8. marca v Rogu, s skandiranjem izbrala dve izjavi, ki sta si prislužili letošnjo nagrado Bodeča Neža.

Nečastni naslov je bil letos podeljen izjavi »Poenostavite za ženske, lepo prosim«, ki jo je v oddaji Odmevi izrekla novinarka in TV voditeljica Rosvita Pesek. Po obrazložitvi dr. Zorana Stančiča o predlogu nove evropske direktive o strelnem orožju je bil namreč voditeljičin poziv popolnoma neumesten. Kvečjemu bi lahko prosila za dodatno razlago laikom, ki se na orožje ne spoznajo.

Poleg Rosvite Pesek si je Bodečo Nežo prislužil še predsednik Slovenije Borut Pahor z izjavo »Ajde miška mala, gremo! To mi deli, to mi deli«. Pokroviteljska in podcenjujoča izjava s seksualnimi konotacijami je še toliko bolj sporna, ker je izrekel predsednik države in z njo nagovoril mladoletna dekleta na maturantski paradi 22. maja 2015 v Ljubljani.

Seznam vseh izjav, ki so se letos potegovale za Bodečo Nežo, vključno s spletnim glasovanjem, si lahko ogledate na tej povezavi. Več o sami nagradi lahko preberete v intervju s pobudnicami_ki antinagrade Bodeča Neža, ki ga je opravila novinarka Ana Schnabl.

 

kolektiv Rdeče zore in uredništvo spol.si

Izjava ob 8. marcu

Skupna izjava Sekcije za spol in družbo Slovenskega sociološkega društva in portala spol.si ob 8. marcu, Mednarodnem dnevu žensk.

Čeprav menimo, da bi na neenakost spolov morali opozarjati in se za enakost zavzemati vsak dan in ves čas, ne pa zgolj en dan v letu, izkoriščamo priložnost, da ob 8. marcu – Mednarodnem dnevu žensk opozorimo na nekatere nesprejemljive prakse, ki utrjujejo neenakost spolov.

V Sloveniji smo na nekaterih področjih vzpostavili visoke standarde enakosti spolov, kar nas umešča med najbolj razvite družbe na tem področju. Ženske imajo enake možnosti izbire izobraževanja in pri tem v zadnjih desetletjih dosegajo tudi veliko boljše rezultate v primerjavi z moškimi; svojo ekonomsko neodvisnost si zagotavljajo s plačanim delom; zakonsko so po pravicah izenačene z moškimi; in svobodno odločajo o svojem življenju.

Tako enakost kot neenakost pa nista »naravno stanje«, temveč rezultat prizadevanj generacij žensk in delovanja institucij države skozi mnoga desetletja. Ni naključje, da ima med vsemi progresivnimi gibanji na Slovenskem prav žensko in feministično gibanje eno najdaljših in najbogatejših tradicij. Prav tako država že več desetletij sprejema politike, ki spodbujajo enakost spolov v družbi: v zadnjih letih so proaktivni ukrepi znatno zvišali delež izvoljenih žensk v parlament ali na primer povečali delež moških, ki izkoristijo očetovski dopust. Hkrati se širi spekter možnosti in življenjskih izbir ne samo žensk, ampak tudi moških. Ti niso več samo klasični ekonomski prehranjevalci družin, zaposleni v t.i. moških panogah, ampak so tudi vzgojitelji, medicinski bratje ali socialni delavci ter obenem aktivni očetje in skrbni partnerji. Nedvomno so mnogi enakost žensk in moških sprejeli kot pomembno vrednoto tudi v svojem vsakdanjem življenju.

A se v zvezi s tem nikakor ne smemo slepiti. Diskriminacija na podlagi spola v naši družbi še vedno obstaja in se na nekaterih področjih celo krepi. V trenutnih političnih in gospodarskih razmerah v Sloveniji država ženskam ne zagotavlja okolja, ki bi jim vzbujalo zaupanje v prihodnost. Še posebej ranljive so nekatere skupine žensk. Mlajše ženske se soočajo z negotovimi oblikami zaposlitve in ne-posluhom delodajalcev do ustvarjanja lastne družine in skrbi za otroke; mnoge starejše ženske je krčenje socialne države pahnilo v revščino; pravice nekaterih marginaliziranih skupin žensk vztrajno ostajajo nerealizirane ali sploh ne-naslovljene in zato ne-vidne. To so na primer pravica do umetne oploditve samskih žensk, pravice lezbijk, pravice transspolnih oseb ali pravice migrantk.

Prepričani smo tudi, da bi nas vse moralo skrbeti okrepljeno delovanje različnih skupin in organizacij proti politikam enakosti spolov ali spodbijanje že priborjenih pravic ter izrabljanje vprašanja varnosti žensk in otrok za širjenje ksenofobije. Novoletni dogodki v Kölnu so zagotovo potrebni resne obravnave, vendar ne smejo biti podlaga ali izgovor za širjenje nestrpnosti in zavračanje žensk, moških in otrok, ki pri nas iščejo zatočišče. Intimno nesoglašanje s pravico do splava je legitimna pravica posameznika oz. posameznice, a ne bi smelo biti izgovor za sovražni govor, naperjen proti ženskam, ki so to pravico koristile.

Okrepljeni napadi na posameznike in posameznice ter institucije, ki si prizadevajo za odpravo vsakršnih oblik diskriminacije in neenakosti, seksistične izjave najvišjih političnih predstavnikov in predstavnic in javnih osebnosti v Sloveniji ter pasiven odnos do vprašanja enakosti spolov so tiste družbene tendence, ki bi se jim morali bolj odločno postaviti po robu. Temeljijo namreč na vzpostavljanju tradicionalnih družbenih vlog žensk in moških ter omejevanju pravic posameznim skupinam ljudi, s čimer povečujejo sovražni odnos do različnosti, nezadovoljstvo in nasilje v družbi.

Takšne družbe si ne želimo! Želimo si družbo, ki bo inkluzivna in bo naredila vse za sobivanje in medsebojno bogatenje različnih narodov, etničnih skupin, spolnih identitet in usmerjenosti, religijskih pripadnosti in kulturnih praks.

 

Sekcija za spol in družbo pri SSD:

dr. Milica Antić Gaber

 

Portal spol.si:

dr. Iztok Šori

 

Clara Zetkin in Rosa Luxemburg

Nemška socialistka Clara Zetkin (levo) je leta 1910 prva dala pobudo za praznovanje dneva žensk. Na sliki z Roso Luxemburg. Vir fotografije: https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=888791

 

Glasujte za seksistično izjavo leta

Bodeča Neža ponovno razpira svoje bodice, zato vas kolektiv Rdeče zore in spletni portal spol.si vabita, da glasujete za seksistično izjavo tekočega feminističnega leta. Glasovanje se zaključi 7. marca ob polnoči.

Rezultate bomo razglasili dan kasneje, 8. marca 2016 ob 21. uri v Koncertni dvorani Rog v Ljubljani, in sicer na podelitvi Bodeče Neže v okviru 17. festivala Rdeče zore. Glasujte in pridite tudi na podelitev, da boste svoje mnenje lahko izrazili_e v obeh fazah izbora!

Glasujete lahko tukaj.

Sporočilo za javnost- Bodeča Neža za seksistično izjavo leta

Bodečo Nežo za seksistično izjavo leta podeljujemo kolektiv Rdeče zore in uredništvo spletnega portala spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo. Ta nečastni naziv lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete.

Če ste naleteli_e na takšno izjavo, vas vabimo, da nam jo do 29. februarja 2016 posredujete s pomočjo obrazca na spletni strani Bodeča Neža: http://bodeca-neza.spol.si/.

Zbrane izjave sproti objavljamo in izpostavljamo kritični refleksiji. O objavi nominiranih izjav bo odločala delovna skupina, ki jo sestavljajo predstavnice_ki uredništva spletnega portala spol.si in kolektiva Rdeče zore.

Za nominirane izjave boste lahko glasovale_i v tednu pred mednarodnim dnevom žensk, 8. marcem, ko bomo na 17. mednarodnem feminističnem in kvirovskem festivalu Rdeče zore razglasile_i zmagovalko_ca.

Vabljene_i k obisku spletne strani Bodeča Neža in glasovanju za seksistično izjavo feminističnega leta, ki traja od 8. marca 2015 do 8. marca 2016. Vabljene_i tudi k širjenju novice o naši pobudi.

Kolektiv Rdeče zore in uredništvo spol.si

http://rdecezore.org/
http://spol.si/

Odzivi na javno pismo ZRC SAZU zaradi Literarnega atlasa Ljubljane

V tej rubriki sproti objavljamo odzive na javno pismo direktorju ZRC SAZU dr. Otu Lutharju zaradi Literarnega atlasa Ljubljane. Svoja razmišljanja so doslej zapisali in javno predstavili dr. Marko Juvan, dr. Stanislava Repar, Manca G. Jenko in dr. Renata Šribar. Na dnu strani objavljamo tudi povezave do medijskih poročil.

 

Dr. Renata Šribar, neodvisna raziskovalka in predavateljica

28.10.2015

 

Dr. Renata Šribar se je odzvala preko diskusijske skupine slavistk in slavistov Slovlit, kjer poteka debata tudi o Literarnem atlasu Ljubljane.

 

Spoštovani prof. dr. Marko Juvan, predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU,

kot sem lahko prebrala na spletni strani ZRC SAZU (objave tudi na Slovlit in Metini listi , 20. 10. – 21. 10. 2015), ste se v vlogi vodje raziskovalnega projekta Prostor slovenske literarne kulture odzvali na pismo društva Vita Activa direktorju ZRC SAZU dr. Otu Lutharju (spletna stran Spol.si) z namenom, da bi obranili raziskovalno avtonomijo in znanstveno-promocijske pristope dr. Marjana Dolgana, ki se nanašajo na njegovo delo Literarni Atlas Slovenije. V svojem prispevku k javni diskusiji se bom omejila na komentar vaše argumentacije, saj je z vidika načela uveljavitve perspektiv spola v znanstvenem raziskovanju in odgovorne ter etične znanosti sporna.

Ne glede na to, da se vaš dopis ne nanaša na javno priobčeni kritični tekst društva Vita Activa, temveč na njegov osnutek, naj sledim vaši interpretacijski poti. Motivira me lasten prispevek h kritičnemu dopisu Vite Aktive v obliki podpisa. Moti vas naslovitev pisma na direktorja ustanove, češ da gre za poskus sprožitve »administrativno-upravnega discipliniranja« raziskovalca. Gre za domnevo, ki niti ne upošteva dejstva, da se dr. Lutharja ne naslavlja zgolj kot direktorja, ampak tudi kot kolego dr. Dolgana; dr. Luthar je namreč vključen v projekt GARCIA: Enakost spolov v akademski in raziskovalni sferi. Drugič, naslavljanje na prvega odgovornega v ustanovi je v skladu z globalnim dokumentom o t.i. raziskovalni integriteti, Singapurski izjavi, ki med osnovnimi načeli navaja »dobro upravljanje z raziskavami v imenu drugih« in »odgovornost pri izvajanju raziskav«, kar se nanaša tako na raziskovalke, raziskovalce kot upravno vodstvo. Med odgovornostmi znanstvenice in znanstvenika je tudi sledeče določilo: »Raziskovalci in raziskovalke bi morali poznati raziskovalne predpise in politike ter jih upoštevati.« V zgodovini ni bilo obdobja znanstvene misli, ki je ne bi pogojevali družbeno-kulturni »pogoji možnosti«, po naravi stvari vključujoči politike. Součinkovanje slednjih na razvoj znanosti je berljivo že skozi tematsko, konceptualno in metodološko uokvirjanje domačih in tujih razpisov in ocenjevalnih pristopov. Tudi sam odpor proti določenim znanstvenim politikam se ne odvija v domnevno »čistem« prostoru radovedne in iz nekakšne abstraktne avtonomije porajajoče se misli, temveč posega aktivno z lastno politiko v znanstveno polje.

Kritika podpisnic in podpisnikov je zamejena na določene očitke, ki temeljijo na statističnem preverjanju nabora avtorskih imen v obravnavanem atlasu in pripovedi nekaterih udeleženih o seksističnem odnosu dr. Dolgana na vodenem ogledu »Zakulisje Ljubljane na kvadratnem kilometru prostora«, ki je potekalo 7. oktobra 2015. Avtoricam in avtorjem kritike oponašate utemeljevanje na poljubnih pripovedih; kot razbiram, so zgolj zaznamovane z ozaveščeno spolno perspektivo in jih pohvale nekaterih drugih v zvezi z dogodkom ne morejo negirati, prav tako kot »žanr« vodenja ne – tega sami razumete kot nekakšno olajševalno okoliščino za izkazovanje nereflektiranega odnosa do žensk. Zanimivo se zdi, da izpovedim nekaterih udeleženih očitate nezanesljivost, medtem ko samo kritizirano delo avtorja, ki je formalno označeno kot znanstveno, vključuje vrsto navedb, ki eksplicitno izhajajo iz govoric.

Dr. Dolgan je izvedel dogodek strokovnega vodenja v svojstvu znanstvenika, ki poljudno približuje udeleženim enega od rezultatov projekta Prostor slovenske literarne kulture, Literarni atlas Ljubljane. »Pravica do svojih nadzorov«, ki jo v izpričanem kontekstu omenjate, ima dve dimenziji ne glede na poljudnost ali rigidnost strokovnega pristopa. Ne moremo se namreč izogniti metodološkim razsežnostim, saj sta znanstvenik in znanstvenica tudi v strokovni vlogi, prvič, dolžna reflektirati svoja stališča, nazore, naravnanosti, in se zavedati njihovega vpliva na lastno delo in njegovo promocijo, in drugič, upoštevata naj dognanja sodobnega družboslovnega znanstvenega raziskovanja in humanistične teorije tako, da ne bosta utrjevala in obnavljala diskriminatornih tez, ki povzročajo simbolno družbeno škodo (in s tem posredno škodujejo konkretnim ljudem, saj jih zaznamujejo s pejorativnim diskurzom). Ali, v skladu s Singapursko izjavo: »Raziskovalci in raziskovalke ter raziskovalne ustanove bi se morali zavedati svoje etične obveze presojati o družbeni koristi in na drugi strani družbenih nevarnostih, ki so povezane z njihovim delom.«

Konkretno kritiko dokazovanja, zakaj je bilo v obravnavano delo neizogibno vključiti tako uborno število avtoric, prepuščam pristojnim s področja literarne zgodovine, četudi mi lastna raziskovalna praksa govori, da so nabori pomembnih imen praviloma najbolj očitni pokazatelji idejnih zavez njihovega akterja, akterke. Ni metode, ki ne bi tu dopuščala pristranskosti, saj že »transparentne« omejitve virov nosijo odtis raziskovalno-avtorske subjektivitete.

Naj zaključim s tem, kar se mi zdi ta hip najbolj nujno: vaše sklicevanje na »zavezanost režimu resnice« žal kaže na nepoznavanje sodobne epistemologije vednosti, ki jo gradijo ali prevzemajo od humanistike tudi »trde vede« s pripoznavanjem aktivne vloge raziskovalke in raziskovalca v produkciji resnice in s tem sveta. Sami od sebe ste izzvali retorično vprašanje, o čigavi resnici sploh govorite.

Renata Šribar

 

Manca G. Renko, odgovorna urednica AirBeletrine

26.10.2015

 

Manca G. Renko se je odzvala v članku na spletnem portalu AirBeletrina.

 

Čeprav je Literarni atlas Ljubljane izšel pred približno enim letom, je večino medijske pozornosti dobil v zadnjem tednu, ko je bila na ZRC SAZU (raziskava in Atlas sta nastala pod njegovim okriljem) naslovljena peticija za njegovo novo, dopolnjeno izdajo. Podpisniki peticije avtorju Atlasa, dr. Marjanu Dolganu, očitajo, da je med 94 obravnavanimi književniki vanj uvrščenih le pet (!) žensk, s čimer se v slovenski znanosti nadaljuje trend diskriminacije in seksizma. Na peticijo se je odzval nosilec projekta, dr. Marko Juvan, ki je stopil v bran kolegu ter podpisnikom očital, da izvajajo skupinski pritisk na raziskovalca posameznika in s tem povzročajo administrativno upravno discipliniranje samostojnega humanističnega mišljenja.

Pa poglejmo, kako se samostojno humanistično mišljenje, ki ga moramo braniti, zrcali v Literarnem atlasu Ljubljane.

Sestava atlasa je nedvomno zahtevno delo. Ne le da zahteva celega človeka, zahteva več celih ljudi. V tem bi lahko videli atlasov prvi problem: kako je mogoče, da ga je (za kartografijo sta poskrbeli Jerneja Fridl in Manca Volk) spisal en sam človek? Četudi bi z enako (znanstveno?) suverenostjo lahko pisal o književnikih srednjega veka in modernizma, obstaja temeljni problem drugje: kako lahko en sam človek določi, kaj je pomembno in kaj ni? Kako lahko en sam človek zaokroži zbirko določene stroke, malone postavi kanon, ne da bi o tem na dolgo in široko razpravljal, se prepiral, raziskoval, se posvetoval in dvomil? Odgovor na to vprašanje dobimo v uvodu: »V Atlasu prevladujejo slovenski književniki, ki so, večinoma bolj po imenih, splošno znani, ker so del šolskega pouka.«

Pardon? Od kdaj je to metodološki argument za izbor avtorjev? Ali ni poanta znanosti v prevpraševanju kanona, v razmisleku o tem, kaj bi v šolskem pouku moralo biti, in ne, kaj je že? Ali ni znanost tista, ki pronica v šolstvo in ne obratno? Virginia Woolf v Lastni sobi pravi, da o kontroverznih temah, kar spol zagotovo je, težko govorimo resnico; človek zmore govoriti le o mnenjih in o tem, kako smo si jih ustvarili, ponudi lahko samo odsev svojega pogleda na omejitve, predsodke in značilnosti. Dr. Marko Juvan v svojem pismu podpore Atlasu pravi drugače, in sicer da je znanost zavezana režimu resnice. Sama si ne želim tako totalitarne znanosti, še več, bojim se je. Če čemu, bi morala biti znanost, sploh pa humanistika, zavezana večnemu dvomu, najprej o sebi in nato o stvareh, ki nas obdajajo. Nobena ugotovitev nikoli ni (do)končna, je le skromen prispevek k boljšemu razumevanju sveta. Tako bi si vsaj želela razumeti samostojno humanistično mišljenje.

In ker se avtor Atlasa v uvodu ravno zateka k (osnovnošolskemu? srednješolskemu?) pouku, bi rada dodala še to: tega pouka sem bila deležna tudi sama. Tudi sama sem v dvanajstih letih izobraževanja, ko je bila slovenščina, sploh pa književnost, najljubša stvar, ki sem je bila v šoli kdajkoli deležna, naletela na manj kot deseterico avtoric. Čeprav sem se, vsaj od prvega letnika gimnazije, najbrž pa tudi že prej, označevala za feministko, sem živela v intimnem prepričanju, da ženske ne zmorejo napisati dobrega literarnega dela. Nihče mi ni povedal, da se genij ne rodi, da genij to postane, nihče mi nikoli ni pojasnil, da ženska potrebuje denar in lastno sobo, vsaj ne na način, da bi to resnično razumela. Ko sem bila stara šestnajst let, sem oboževala Sartra, če bi imela priložnost, z nič manjšim užitkom ne bi brala Simone de Beauvoir, po kateri sem segla šele mnogo pozneje, v letih, ko me nič več ni zadelo tako, kot me je zadevalo, ko sem bila najstnica. Če bi, ne le jaz, ampak tudi moje sošolke in sošolci, v gimnaziji obravnavali Virginio Woolf, Marguerite Yourcenar, Marguerite Duras, Sylvio Plath, Agoto Kristof, George Eliot, Mileno Mohorič, Lili Novy in mnoge druge, bi naš svet postal polnejši, bolj zaokrožen, resničnejši. Ampak jih nismo. Po dvanajstih letih pouka slovenščine je v nas odzvanjal glas moškega avtorja, genija, bohema in razsodnika; v 21. stoletju nam nihče ni namignil tistega, o čemer je Poullain de la Barre govoril že v 17. – da je treba podvomiti o vsem, kar so o ženskah napisali moški, saj ti razsojajo v lastni pravdi.

Vsa nadaljnja argumentacija dr. Dolgana in dr. Juvana, ki primanjkljaj žensk v Atlasu opravičujeta s pomanjkanjem časa, gradiva, podatkov … je odveč.  Odveč je pisati, da bi si poleg Vladimirja Bartola  geslo v Atlasu zaslužila tudi njegova mama (in ne le omembe!) Marica Nadlišek, o kateri je gotovo na voljo dovolj gradiva. Odveč je opozarjati, da ženska, ki je urejala prvi slovenski ženski časopis, za narod ni nič manj pomembna od denimo Jerneja Basarja (1683–1738), ki si je geslo zaslužil s tem, da je izdal zbirko 52 slovenskih nedeljskih pridig. Težko tudi verjamem, da na voljo ni dovolj gradiva o Angeli Vode, Mileni Mohorič ali Vidi Jeraj, če naštejem le tiste tri, ki mi prve padejo na pamet.

Dr. Marjanu Dolganu sicer lahko priznamo, da so gesla o petih obravnavanih ženskah izčrpna, mestoma morda celo preveč. Bralec tako izve, da je Mira Mihelič veljala za eno najlepših žensk v Ljubljani. Ob 89 književnikih, ki so sicer zbrani v Atlasu, sem pogrešala podatek, kateri od njih je veljal za najlepšega? Ali znanost, zavezana režimu resnice, meni, da pri moških to ni tako pomembno kot pri ženskah? Tudi pri Lili Novy lahko preberemo, da je bila čedno dekle. Zofka Kveder te sreče očitno ni imela, za povrh pa je veljala, kot izpostavlja dr. Dolgan, za prenapeto emancipistko in celo največjo sovražnico moških. To, da ji je Ivan Cankar z Dunaja pisal, kako da je ena sama ženska vredna več kot ves gnili moški zarod, je očitno pomembno manj.

A pomanjkanje in obravnava žensk nista edini problem Atlasa. Njegov osrednji problem je, da se ne more opredeliti za lastni žanr. Po eni strani hoče biti suhoparno atlasovski, po drugi strani pa z dikcijo, besediščem, naborom tem in argumentacijo spominja na navijaški ton katerega od slovenskih tednikov, ki ne skrivajo simpatiziranja s politično desnico. Skuša biti znanstven in komunikativen hkrati, pri čemer se mu včasih kaj posreči, velikokrat pa mu tudi spodleti. To se krasno zrcali v detajlih: ob omembi Josipa Vidmarja denimo lahko preberemo, da je bil politik komunističnega režima, ob Dušanu Pirjevcu, da je bil medvojni funkcionar, ki ga spremljajo govorice o medvojni nasilnosti, Leon Rupnik pa je opisan le kot takratni ljubljanski župan in general. Izvemo tudi, da so Oton Župančič, Pavel Golia, Juš in Ferdo Kozak, Josip Vidmar ter Lili Novy v 30. letih simpatizirali s komunizmom in stalinistično Sovjetsko zvezo ter kolaborirali s komunisti, ki so pripravljali v Jugoslaviji revolucijo. Leonu Rupniku, sicer nedvomno tragični in zapleteni zgodovinski osebnosti, kolaboracije očitno ne moremo očitati tako zlahka. Nekatere fraze so dr. Dolganu tako všeč, da jih ponovi vedno, ko ima le priložnost – če govori o Osvobodilni fronti, dosledno prida še trojanski konj komunistične partije pri izvedbi njene revolucije. Brez izjeme. Da ne bi slučajno pozabili.

A pustimo tendenciozne okraske ob strani, zamižimo na eno oko in recimo, da gre za stvar sloga in osebne note. Tega pa žal ne moremo reči za brutalne zgodovinske poenostavitve, vredne kvečjemu navijaškega publicističnega žargona. Ko dr. Dolgan piše o odi Stalinu Mateja Bora, denimo moralizatorsko zaključi: »V odi avtor samozvano v imenu vseh Slovencev oznanja privrženost sovjetskemu diktatorju in prepričanje, da jih bo prav ta odrešil ‘tiranov’, čeprav je Stalin po tiranstvu in številu pomorjenih enak Hitlerju.«  Pozabimo, da je poved nerodna in se ob prvem branju zdi, da gre za Borovo trditev. Sporno je pred vsem to, da totalitarizmov, kakor tudi groze na splošno, med seboj ne moremo primerjati. Primerjati stalinizem in nacizem je z zgodovinskega, pa tudi s širšega humanističnega vidika, nesmiselno. Lahkotnost tovrstnih poenostavitev je strašljiva, sploh če se pojavljajo v delu, zavezanemu režimu resnice. Tovrstne primerjave in navijaštva vodijo do relativizacije groze; resnične groze namreč ne moremo primerjati z ničemer, ker je svet zase. In nenazadnje, kaj imajo pavšalne zgodovinske poenostavitve iskati v Literarnem atlasu Ljubljane?

Včasih se zdi, da bi v humanističnem mišljenju dr. Dolgana ideologija nadvladala empatijo. Tako lahko beremo: »Ponikvarjeva je pričakovala Kajuhovega otroka, ki ga je v začetku 1943 v zaporu izgubila. Ko je bila v zaporu, sta si smela dopisovati, kar je bilo v primerjavi z zapori, ki jih je odprla po II. svetovni vojni oblast, ki jo je Kajuh pomagal vzpostaviti, razkošje.« Čemu primerjava? Zakaj bi bilo za osebno tragedijo ženske, ki je živela v brutalnem času, pomembno, kakšni so bili drugi zapori, zapori, ki z njo in njenim življenjem niso imeli ničesar? Je bilo razkošje, da je mlada, prestrašena, osamljena, v zaporu splavila? Še več, zakaj mladega Kajuha, ki ni dočakal konca vojne, vpletati v povojni režim?

Jasnih ideoloških sporočil v Atlasu kar mrgoli: ob geslu o Petru Božiču tako lahko beremo o Hudi jami, ob Tomažu Hrenu in požigu protestantskih knjig pa se dr. Dolgan sprašuje, kdaj bo MOL postavila spominske plošče pred stavbami, ki simbolizirajo komunistični režim, glavnega uničevalca slovenske literature. Odveč je poudarjati, da ima Peter Božič s Hudo jamo toliko skupnega kot Tomaž Hren s komunisti.

Ni problem v tem, da dr. Marjan Dolgan obračunava s komunizmom. Problem je, da si je za mesto obračunavanja izbral Literarni atlas Ljubljane. Še večji problem je, da je njegovo obračunavanje površno in nedosledno, zaradi česar ga ne moremo videti kot prispevka k znanosti ali humanistiki, marveč kvečjemu kot prispevek k poglabljanju kulturnega boja.

Dr. Marko Juvan piše, da so zadnje, kar znanstveniki potrebujejo, moralistični apeli dobro mislečih in razumnih ljudi. Morda bi morali stvar zasukati: zadnje, kar potrebujejo dobro misleči in razumni ljudje, so moralistični (in pokroviteljski) apeli znanstvenikov. Včasih je največ, kar lahko naredimo za znanost, da priznamo lastno zmoto. Ob tem upamo, da nam bo naslednjič spodletelo nekoliko bolje. V znanosti ni zmagovalcev, vsi smo večni poraženci.

 

Dr. Stanislava Repar, literarna znanstvenica in kritičarka

20.10.2015

 

Odgovor dr. Stanislave Repar na vprašanja novinarke Dela Valentine Plahuta Simčič.

 

Lep pozdrav, gospa Plahuta Simčič!

Na vaš poziv se odzivam z naslednjimi ugotovitvami:

Podpisala sem protestno pismo, ki je hkrati javno opozorilo številnih drugih podpisnic in podpisnikov, tudi kolektivnih in institucionalnih, o nevzdržnem stanju v literarnoznanstveni stroki. Slednja je v preteklih letih in desetletjih v znatni meri prispevala k temu, da so slovenske ustvarjalke, tako v prejšnjih stoletjih kot danes, na preizkušnji časa vedno znova potegnile krajši konec. Govorimo o fenomenih, kot so literarni kanon, literarna zgodovina, pedagoška ali dokumentacijska in arhivska obdelava empiričnega gradiva itn. To dejstvo, tako posredno kot neposredno, poudarja tudi prof. Marko Juvan v svojem odgovoru na protestno pismo, natančneje na njegov koncept (tj. delovno in neobjavljeno različico pisma), pri čemer podaja kup konkretnih argumentov glede trenutnega stanja raziskav na danem področju, ki protestno pobudo pravzaprav še toliko bolj utemeljujejo.

Čeprav cenim takojšnjo Juvanovo odzivnost, obveščenost in apelativnost, predvsem glede nič kaj spodbudne slike na področju (literarne) znanosti, družboslovja in humanistike, bi rada poudarila, da se hkrati – v zvezi z Literarnim atlasom Ljubljane in projektom Prostor slovenske literarne kulture – sklicuje na zgrešeno predpostavko (neke vrste »podedovane«) korektnosti raziskovalnih postopkov, saj to počne v prostoru (literature in literarne stroke), ki je že cela desetletja, morda stoletja zaznamovan z nekorektnostjo in sistemskimi asimetrijami – tudi z vidika družbenih spolov. Zato ni mogoče pričakovati tako potrebnih sprememb v fokusu, izpeljavi, kasneje tudi zaključkih kakršnekoli raziskave, pravzaprav v celotni sedanji znanstveni sliki literarnega polja, če ne bo prišlo do relevantnih sprememb v samem mišljenju posameznikov. Slednje morajo odsevati v epistemoloških poudarkih institucij, metodoloških in tehničnih (izhodiščnih) postopkih in kriterijih njihovega delovanja ter pospešenih empiričnih obdelavah manjkajočega gradiva. Šele na tak način se lahko odpre nov prostor za vse zapostavljene – tudi pisateljice, pesnice, esejistke, raziskovalke itd. Sicer bo alibizem tistih na odločilnih položajih, morda v obliki sklicevanja na utečene prakse in gradivske možnosti, kar naprej zapiral usta vsem nezadovoljnim in zapostavljenim, njihove utemeljene zahteve pa prikazoval kot nelegitimne ali zgrešene – aktivistične.

Pod vprašaj je treba postaviti vsako delo sintetične narave, ki že samo po sebi ne upošteva novih ugotovitev, zahtev in izzivov tega časa, jih ne vključuje v svoj delovni načrt in ne spoštuje. Natančno to se je zgodilo. Literarni atlas Ljubljane je postal enospolski priročnik in ravno v tej svoji omejenosti je bil tudi kritično sprejet. Povsem normalno.

Ker ima (vsak) »atlas« že v svojem konceptu oz. zastavku poudarjeno neko simbolno plat (saj udomačuje navedene ustvarjalce v prostoru prestolnice ter njenega kulturnega življenja za cele rodove), ima svojo poudarjeno simbolno plat tudi izraženo nezadovoljstvo podpisanih (z mano vred), ki se je nagnetlo ravno okrog atlasa, čeprav bi lahko pozornost usmerili tudi na druga dejanja literarne stroke z enakimi pomanjkljivostmi kot v tem primeru. (Mimogrede, to tudi delamo. Mira, Ženski odbor SC PEN, na primer z opozarjanjem na skorajšnjo neprisotnost literarnih ustvarjalk v učnih načrtih za osnovne in srednje šole – kar je tudi močno simbolično sporočilo).

V atlasu pogrešam ustvarjalke, na katere so opozorile druge izdaje znanstvene ali poljudnoznanstvene narave (Antologija slovenskih pesnic I., II., III., Pozabljena polovica itn.). V primeru nepopolnih podatkov, neobdelanih življenjepisov ali tudi dednih blokad literarnih ustvarjalk, znanstvenic oz. vseh literarno dejavnih žensk iz preteklosti bi bila primerna vsaj vključitev dodatnega »registra« (indeksa) v samo publikacijo, ki bi na takšna imena, zgodbe, primere opozarjal kot na dolg nas vseh, še posebno slovenske literarne stroke. To bi lahko bile celo bele strani z imeni, ki bi nas vse skupaj zavezovale in pozivale k ukrepanju.

Dr. Stanislava Repar

 

Dr. Marko Juvan, predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU

20.10.2015

 

Prvi se je na javno pismo odzval Dr. Marko Juvan, ki se v svojem odgovoru ne sklicuje na pismo, ki je bilo poslano javnosti, temveč na enega od dopisov, ki je krožil v času priprave odziva in ki je bil del interne komunikacije med podpisanimi.

 

Spoštovane podpisnice in podpisniki protestnega pisma o Literarnem atlasu Ljubljane in raziskovalnem projektu Prostor slovenske literarne kulture!

Ker nekaj dam na etiko znanstvenega raziskovanja in sem odgovoren za projekt, ki mu marsikaj očitate, se odzivam na vaše pismo, čeprav ni bilo naslovljeno name in sem ga le dobil v vednost. Naj najprej priznam, da pravzaprav ne vem, kaj ste podpisniki dejansko podpisali: različica pisma direktorju ZRC SAZU, ki sem ga bral 19. oktobra 2015 zjutraj na papirju, je namreč precej daljša in ostrejša od odprtega pisma, ki sem ga zvečer istega dne bral na blogu Spol.si. Odzivam se na prvotno in daljšo verzijo.

Preseneča me, da ste si za kritiko našega znanstvenega dela izbrali formo protestnega pisma, naslovljenega kar na direktorja ZRC SAZU, še bolj pa me je presunil vaš poziv, naj se ZRC SAZU uradno »ogradi od Literarnega atlasa Ljubljane [in] popravi družbeno škodo, ki je nastala ob raziskavi in izidu knjige«. Odločili ste se za formo skupinskega pritiska na raziskovalca posameznika, ob njem pa še za sramotenje majhne, kronično podfinancirane, a po rezultatih nadpovprečne in mednarodno uveljavljene raziskovalne skupine, ki jo vodim. V formi, ki okvirja vaše izjavljanje, ne morem videti drugega kakor poskus sprožitve administrativno-upravnega discipliniranja samostojnega humanističnega mišljenja. Takšne mentalne ostaline nekih drugih časov ne bi pričakoval od civilnodružbenih nosilk in nosilcev naprednih idej. Od družboslovno-humanističnih intelektualk in intelektualcev bi namreč prej pričakoval javno, po možnosti strokovno argumentirano polemiko z Marjanom Dolganom, avtorjem besedilnega dela Literarnega atlasa Ljubljane, pa tudi s sodelavkami in sodelavci projekta, v okviru katerega je omenjena publikacija nastala in ki je prav tako deležen vaših (bolj ali manj enakih) očitkov. Pričakoval bi še, da bi izhodišča, hipoteze in rezultate raziskave, ki je po vašem mnenju z Dolganovim atlasom vred naredila »družbeno škodo«, pred izrekanjem obtožb vsaj bežno pregledali (na primer na spletišču Prostor slovenske literarne kulture z interaktivnim zemljevidom – gl. http://pslk.zrc-sazu.si/sl/#/layer/1), če si že ne vzamete časa, da bi preučili, kaj smo sodelavke in sodelavci projekta v družbi uglednih tujih strokovnjakov prispevali v dve tematski številki mednarodno priznanih znanstvenih revij (Prostor v literaturi in literatura v prostoru / Space in Literature and Literature in Space = Slavistična revija 60.3, 2012; Prostorski obrat v literarni vedi / The Spatial Turn in Literary Studies = Primerjalna književnost 36.2, 2013).

Namesto tega ste se bili pripravljeni skorajda množično in skupinsko podpisovati pod zahteve, oprte na navadne govorice, se pravi na nepreverjene vtise in spomine naključnih udeleženk in udeležencev vodenega ogleda Zakulisje Ljubljane na kvadratnem kilometru prostora, ki ga je 7. oktobra 2015 pripravil Marjan Dolgan. Dr. Dolgan mi je pojasnil za vas sporni dogodek in njegova pripoved se bistveno loči od vaše. Inkriminirani Shakespearjev citat dejansko meri na moškega in/ali žensko (ta ambivalenca bi teoretikom spola morala biti znana), in s tem namenom ga je dr. Dolgan tudi vpletel v svojo retoriko. Njegovo izvajanje, da je bil v Prešernovem času vstop najstniških deklet v družabno življenje in zakonski stan bistveno zgodnejši kot danes, prav tako ne odstopa od ugotovitev klasikov kulturne zgodovine (Dolganov aktualistični okrasek, ki je sprožil vaše zgražanje, pač). V prid njegovemu poročilu o dogajanju govori tudi zelo naklonjen vtis, ki ga je o njegovem predhodnem vodenju po istih poteh izrazila skupina geografinj in geografov. Vendar med obema verzijama poročanja o istem pripetljaju ne morem razsojati. Je pa lahko vsakomur jasno, da je tematsko vodenje ogleda mesta žanrsko že zunaj področja stroge znanosti in se po preizkušenih receptih turističnih vodičev drži konvencij druženja poučnega in kratkočasnega (dulce et utile). Med vodenjem dr. Dolganu ni nihče očital žaljivosti ali trosenja neresnic, mnogi so bili nad njim navdušeni (tako kakor ob njegovih prejšnjih vodstvih). Spoštovani kolega ima pravico do svojih nazorov in svojega sloga, tako kakor imajo udeleženci ogleda vso pravico, da vodnikove poglede zavračajo, nad njegovim slogom pa se zgražajo. A takšna vodenja v nobenem primeru ne morejo imeti posledic, ki bi jih bilo treba razglašati za družbeno škodljive. To je hudo pretiravanje in zastraševanje.

Dolgujem vam še pojasnilo k Literarnemu atlasu Ljubljane Marjana Dolgana in kartografinj Jerneje Fridl in Mance Volk. Avtor je že v uvodu h knjigi razložil in priznal, zakaj ta ni popolna in zakaj omejuje svoj izbor na književnike in književnice, ki so že preminuli in so v literarni zgodovini kanonizirani, in na nekatere nekanonizirane avtorje, ki pa so bili za Ljubljano ikonični. Zaradi časovnih omejitev projekta, zapostavljenosti biografskih raziskav, posebej tistih o ženskah, in razumljive nepripravljenosti nekaterih sorodnikov in potomcev književnikov, da bi avtorju zaupali še neregistrirane biografske podatke o svojih znamenitih prednikih, je v končnem izboru res ostalo samo pet književnic. A tem se je avtor posvetil z vso akribijo. Natančno kot nihče pred njim je preučil vse lokacije, povezane z: Zofko Kveder kot prvo uveljavljeno književnico, ki se je v slovenski književnosti enakopravno kosala s književniki; Lili Novy kot najpomembnejšo slovensko pesnico med obema svetovnima vojnama, poleg tega tudi odlično prevajalko slovenske poezije v nemščino in zato zaslužno za prezentacijo slovenske književnosti v tujini; Ljubo Prenner, avtorico del različnih žanrov, ki je bila povrhu znana in spoštovana javna osebnost kot odlična odvetnica, vendar zaradi družbenopolitičnih razmer ni mogla razviti svojega opusa, kakor je sama želela; Miro Mihelič, osrednjo slovensko pisateljico in dramatičarko po 2. svetovni vojni, poleg tega predsednico Društva slovenskih pisateljev in slovenskega PEN-a, kar pomeni emancipacijo žensk v domači in mednarodni literarni javnosti; Berto Bojetu kot samosvojo sodobno pisateljico, dramatičarko in gledališko igralko, delujočo tudi v nekaterih zanimivih eksperimentalnih skupinah. Kaj od tistega, kar je zapisal Dolgan v atlasu, torej ni res? Kje se je zmotil? Je navedel kak neobstoječi vir? Je kaka njegova interpretacija samovoljna, pristranska ali neutemeljena?

Zdaj pa k jedru vaših očitkov dr. Dolganu in posredno tudi naši raziskavi: »diskriminacija žensk ter izražanje seksističnih in mizoginih stališč pod krinko znanosti«. Hude besede, imenitne tudi. A fraza »pod krinko znanosti« me kar zgrozi, ker kaže, da populistični antiintelektualisti v nerazumevanju narave znanstvenega dela – s svojim notoričnim razpredanjem o »kvaziintelektualcih«, družbeno nekoristnem larpurlartističnem raziskovanju, »psevdoznanstvenikih«, »plagiatorjih« in družboslovnih »parazitih« – niti niso osamljeni. Znanost je zavezana režimu resnice in tu ni nobenih »krink«, ampak trdo epistemološko delo, boj med metodo in gradivom. Vi pa znanstveni režim resnice ocenjujete z vidika čisto drugega, z znanostjo inkomenzurabilnega diskurza – žargona primernosti in politične korektnosti, s katerim si drugače prizadevamo odpravljati družbeno neenakost (ne da bi jo zgolj s takšnim diskurzom sploh mogli odpraviti).

Če je naša projektna raziskava pokazala, da je v obdobju od 1780 do 1940 (in ne do leta 2000, kakor pišete) v slovenskem literarnem polju delovalo proporcionalno zelo malo žensk, je naloga humanističnih intelektualcev, da resničnost tega podatka verificiramo, ga sprejmemo (če drži) in ugotovimo razloge za zapostavljenost žensk, ne pa da se idealistično-kulturalistično zgražamo, da je »med 321 osebnostmi s področja literarne ustvarjalnosti navedenih le 28 žensk«. Zgodovina pač ni današnja politika in ne pozna sistema kvot!

Kot zahteva logika znanstvenega raziskovanja, smo se sodelavke in sodelavci projekta morali zamejiti tako gradivsko-predmetno, prostorsko in časovno kakor metodološko. Nismo se lotili svojih lastnih biografskih raziskav o slovenskih književnicah in književnikih, saj pisanje biografij ni bilo niti naša naloga niti raziskovalni problem, poleg tega pa bi ga bilo v triletnem projektu nemogoče opraviti v zadostnem obsegu. Zato smo se odločili za črpanje biografskih podatkov iz obstoječe strokovne literature (analizirali in georeferencirali smo jih čez 13 tisoč!). Na reprezentativnem spletišču Slovenska biografija, ki sinoptično zajema obstoječe slovenske biografske priročnike, je od skupaj 365 oseb, ki so bile rojene med letoma 1750 in 1920 (ta segment rojstnih let namreč zajema naša raziskava) in imajo biografsko oznako poklica »pisatelj/pisateljica«, žensk komaj 28, tj. 7,6%. V naši raziskavi je odstotek žensk torej za dobro odstotno točko višji (8,7%). S tem se ne moremo hvaliti, a je odstotek primerljiv s strukturo obstoječe biografske vednosti na Slovenskem. Zato v zvezi z našim projektom ne more biti govora o »načrtni diskriminaciji žensk«. Ob naboru oseb za georeferenciranje in statistične obdelave smo v raziskovalni skupini prav iz zavesti o podreprezentiranosti žensk že sami vključili nekoliko večji odstotek pisateljic, kakor jih najdete v biografskih priročnikih in literarnih zgodovinah. Poudarjam, da smo za raziskavo potrebovali popolne biografske podatke (rojstvo, šolanje, službe, objave, socialna omrežja itn.), ne samo imen pisateljic z nekaj naslovi njihovih del.

Zgovoren dokaz, da naša raziskava maloštevilnim akterkam na literarnem področju med letoma 1780 in 1940 ni še dodatno »mizogino« in »seksistično« zapirala vrat, ampak kvečjemu nasprotno, je naš podatek, da se slovenska družba še danes očitno zelo slabo kolektivno spominja pisateljic tega obdobja, vsaj na institucionalni ravni. 28 pisateljic, zajetih v našo raziskavo, ima od 19. stoletja do danes skupno le 33 spominskih enot, natančno pa smo popisali kar 1676 takšnih enot (spomenikov, spominskih plošč, doprsnih kipov, poimenovanj ustanov in ulic itn.). Pisateljicam je posvečenih le 1,97% vseh spominskih obeležij na Slovenskem. Smo torej mi z obravnavo štirikrat večjega odstotka žensk med književnimi akterji – v dobi, ki je ženske potiskala na obrobje javnosti in jih masovno pozabljala – današnji družbi naredili škodo?

Spoštovane podpisnice in podpisniki, naj se za konec še jaz obrnem na vas s svojim apelom. Znanost se doma in po svetu bori za svoj obstanek, ker je neprestano izpostavljena rezom s strani vladajočega ekononizma, izrinjanju na rob javnosti, simplifikacijam in difamacijam množičnih občil in anatemam klerikov. Zadnje, kar znanstveniki potrebujemo, so moralistični apeli dobro mislečih in razumnih ljudi. Ti pozivi so slaba zamenjava za racionalno-kritični diskurz, artikulirano soočanje argumentov in dialoške preseke utemeljenih verzij resnice. Namesto da se gremo udobne kolektivistično-frontalne napade (pa čeprav v imenu hvalevrednih idealov), končno raje poprimimo za mukotrpno in zamudno preučevanje življenja in del zapostavljenih književnic ter se lotimo skrbne historične analize njihove odrinjenosti. Pokojna Helga Glušič, za njo pa Silvija Borovnik, Katja Mihurko Poniž in Irena Novak Popov so že odlično pokazale, kako se to da početi. Epilog vašega odprtega pisma, objavljenega na blogu, mi vendarle vliva nekaj upanja, da nam bo kdo od podpisanih posameznikov in skupin s svojim delom in raziskavami pomagal pri boljši evidenci biografskih podatkov o pisateljskih »dosežkih vseh spolov« za morebitne nove, popolnejše izdaje Literarnega atlasa Ljubljane. A za tak podvig si bomo morali na inštitutu prej zagotoviti nov projekt in od tega odvisna sredstva.

V Ljubljani, 19. 10. 2015

Prof. dr. Marko Juvan,
Predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU
Vodja projekta Prostor slovenske literarne kulture

 

Medijske objave

 

Valentina Plahuta Simčič: Je Literarni atlas Ljubljane res enospolni priročnik? (Delo, 21.10.2015)

Peter Petrovčič: O moškem pisanju (Mladina, 23.10.2015)

Preverjeno: Seksizem (POP TV, 27.10.2015)

Tednik: Prezrte v šolskih berilih (TV Slovenija, 30.11.2015)

 

Javno pismo direktorju ZRC SAZU dr. Otu Lutharju

Spoštovani dr. Oto Luthar, direktor Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti,

 

v letih 2011–2014 je na enem od vaših inštitutov – Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU – potekal temeljni raziskovalni projekt »Prostor slovenske literarne kulture«, ki ga je vodil dr. Marko Juvan. Rezultat projekta je med drugim knjiga Literarni atlas Ljubljane; avtor besedila je dr. Marjan Dolgan z Inštituta za literaturo in literarne vede ZRC SAZU, avtorici zemljevidov pa mag. Jerneja Fridl in Manca Volk z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Delo, ki ga je izdala Založba ZRC, iz zgodovinskega spomina briše ženske in njihovo literarno ustvarjalnost. Da ne gre le za nesrečno naključje, temveč zavestno diskriminacijo, je avtor dr. Dolgan pokazal na vodenem ogledu z naslovom »Zakulisje literarne Ljubljane na kvadratnem kilometru prostora« 7. oktobra 2015, kjer je izražal žaljiva stališča do žensk in feminizma, na kar nas je opozorilo več udeleženk_cev. S tem pismom, s katerim bomo seznanili tudi medije, vas želimo opozoriti na veliko nezadovoljstvo v zainteresirani javnosti.

Od skupaj 94 obravnavanih osebnosti Literarni atlas Ljubljane vključuje le 5 avtoric, kar kaže na znanstveno neutemeljen izbor in nespoštljiv odnos do literarnih ustvarjalk. Kot dokazuje monografija Starejše pesnice in pisateljice: izbrani spisi za mladino (priredila Fran Erjavec in Pavel Flerè), ki je izšla leta 1926, so znanstvena literatura in raziskave že pred skoraj sto leti izpostavile literarno ustvarjalnost žensk in jo tudi bolj cenile kot aktualni Literarni atlas Ljubljane.

Nedavno vodenje po mestnih ulicah, na katerega je vabil ZRC SAZU in ki naj bi zaokrožilo raziskovalno delo in izid monografije, je zaznamovalo znanstveno nekorektno poročanje dr. Dolgana, ki naj bi med drugim postavljalo na laž »feministke«, pri čemer govorec ni skrival podcenjevalnega odnosa do žensk nasploh. Tako je po pričevanju prisotnih med drugim zatrdil, da je bilo v Prešernovem času povsem normalno, da se ženske poročajo pri 14 letih, ne pa kot danes, ko se poročajo ob klimakteriju. Svoj odnos do tega vprašanja je podkrepil s sklicevanjem na Shakespearjev citat: »Ko štirideset zim ti pod oči oblegovalne jarke bo kopalo, bo plašč miline, ki te zdaj krasi, že prhka cunja, vredna bore malo.«

Diskriminacija žensk ter izražanje seksističnih in mizoginih stališč pod krinko znanosti v moderni slovenski družbi, ki temelji na ustavno zagotovljenih pravicah do enakosti in nediskriminacije, ni sprejemljivo in je v sramoto Znanstveno raziskovalnemu centru SAZU, o katerem ste v predstavitvi na spletu zapisali, da je povsem primerljiv z najprodornejšimi akademskimi ustanovami v srednji in jugovzhodni Evropi, na njem pa ravno v tem trenutku poteka tudi mednarodni projekt »Enakost spolov v akademski in raziskovalni sferi: boj proti karierni nestabilnosti in asimetriji« (GARCIA), pri katerem sodelujete tudi vi osebno. Prav tako Literarni atlas Ljubljane ni v čast raziskovalni skupini, ki je izvajala projekt »Prostori slovenske literarne kulture«.

ZRC SAZU in vas kot direktorja institucije, ki v javnosti uživa visok ugled, zato pozivamo, da nadgradi raziskavo »Prostor slovenske literarne kulture« ter izda novo, dopolnjeno izdajo, ki bo upoštevala in celovito prikazala dosežke vseh spolov. Tako bo vsaj deloma popravljena nastala družbena škoda.

 

Podpisnice_ki (po abecednem vrstnem redu):

KUD Apokalipsa – projekt Gender
Čajanka z Roso
Društvo ŠKUC
Društvo za nenasilno komunikacijo
Društvo za promocijo žensk v kulturi Mesto žensk in Mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk
Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa in spletni portal spol.si
Feministični pevski zbor Z’borke
GLASNE – Iniciativa žensk v glasbi
KUD Mreža
Lezbično-feministična univerza
Mednarodni feministični in queerovski festival Rdeče zore
Sekcija za spol in družbo pri Slovenskem sociološkem društvu
Slovensko seksološko društvo
Zavod Metina lista
MIRA – Ženski odbor Slovenskega centra PEN
Mirovni inštitut
Študentska Iskra
Zavod Transfeministična Iniciativa TransAkcija
Združenje univerzitetnih izobraženk Slovenije
Ženski lobi Slovenije
Ženski pevski zbor Kombinat
Urška Ameršek
dr. Milica Antić Gaber
Katarina Avbar
dr. Veronika Bajt
Neja Blaj Hribar
Mitja Blažič
dr. Milena Mileva Blažić
mag. Nataša Briški
Alja Bulič
dr. Lilijana Burcar
dr. Ana Cergol Paradiž
dr. Elena Cerkvenič
dr. Uršula Čebron Lipovec
mag. Ana Čigon
Mojca Dobnikar
Miriam Drev
Maša Flogie
mag. Mojca Frelih
Aleš Gaber
Zdenka Gajser
Eva Gračanin
mag. Ana Grobler
Bogdana Herman
dr. Živa Humer
mag. Tea Hvala
dr. Maca Jogan
Katarina Juvančič
Barbara Korun
Nina Kozinc
dr. Miha Kozorog
Sebastian Krawczyk
dr. Roman Kuhar
Karmen Kukovič
dr. Aleš Lamut
dr. Vesna Leskošek
Miha Lobnik
Sonja Lokar
Aprilija Lužar
dr. Ana Makuc
Miha Marinč
dr. Tanja Mastnak
dr. Metka Mencin Čeplak
dr. Mojca Pajnik
Nina Perger
mag. Biljana Pejova
dr. Jasna Podreka
Tatjana Pregl Kobe
Irena Rahne Otorepec
Teja Reba
dr. Stanislava Repar
dr. Sara Rožman
dr. Gabrijela Simetinger
dr. Barbara Simoniti
dr. Ana Marija Sobočan
Jaka Sotlar
dr. Alenka Spacal
Darija Šćepanović
Majda Širca
Sonja Šmuc
dr. Iztok Šori
dr. Renata Šribar
dr. Alenka Švab
Tanja Tuma
mag. Suzana Tratnik
dr. Mojca Urek
Erik Valenčič
dr. Marta Verginella
Brina Vogelnik
Mara Vujić
dr. Natalija Vrečer
Nesa Vrečer
dr. Darja Zaviršek
dr. Anja Zalta
dr. Pavel Zgaga
Matjaž Zgonc
mag. Angelika Zimmermann
dr. Jelka Zorn
dr. Tjaša Žakelj

Izjava Mirovnega inštituta ob 8. marcu – mednarodnem dnevu žensk

Na prošnjo kolektiva Mirovnega inštituta z veseljem objavljamo spodnjo izjavo:

 

V Sloveniji se zadnja leta vse bolj bohoti nekakšno splošno zadovoljstvo z normativno enakostjo spolov, moških in žensk. Hkrati se kot lepljiva plesen po površini širijo tudi antifeministični sentimenti in skrajno abotne retro-patriarhalne zgodbe o potrebah po nekakšni ponovni feminizaciji žensk in maskulinizaciji moških, težnje po prepovedi splava in zmanjševanju pravic. Enakost – v političnem, socialnem in ekonomskem smislu – pa je v resnici na udaru. In če se vse to, tako kot letos, posebej intenzivno dogaja v času, ko bi se bilo treba spomniti na dosežke aktivnih in bojevitih žensk iz naše preteklosti, je to še posebej žalostno.

S to izjavo želimo v tem prostoru najprej ponovno spomniti, da ime bojnega »praznika« žensk ni »Dan žena«, ampak »Mednarodni dan žensk« oziroma da gre za dan slavljenja in boja za ekonomsko, politično in socialno enakost žensk. »Dan žena« kaže na močan tradicionalni prežitek v samem poimenovanju praznika in je popolnoma neustrezno ime. Hkrati želimo opozoriti, da tudi dobronamerno zavzemanje za »enakopravnost« ob tem dnevu, vabljenje večjega števila žensk na pogovore, v radijske in TV studie ter izpostavljanje pravic žensk in izpostavljanje nekaterih žensk v tipično ‘moških’ poklicih enostavno ne zadošča, da bi se lahko zares pogovarjali o enakosti spolov in jo poskusili uresničiti. Zakaj? Premalo je enkrat letno dvigniti kvoto žensk v medijih na temo »politike in enakosti« na 80%, medtem ko je ves ostali čas razmerje med ženskami in moškimi obratno. Premalo je objaviti nekaj člankov na to temo in jih pospremiti z izjavo moških o tem, kako bodo na ta dan ‘razvajali boljšo polovico’. Hkrati pa vemo, na koliko ovir ta »boljša polovica« naleti, kadar se hoče javno udejstvovati ali prepričati svojega partnerja, da bi namesto nje prevzel gospodinjske in skrbstvene obveznosti. Od začetkov boja za pravice žensk je preteklo že precej več kot dobro stoletje in do danes se je že kar nekaj pogumnih moških vključilo v zagovorništvo enakosti spolov. A enakost spolov bo lahko postala vsakdanja praksa šele, ko bomo vse prostore, tako zasebne kot javne, enakopravno so-ustvarjali moški in ženske. Zato so potrebni spoznanje in vzori, ki bodo pokazali, da politika enakosti spolov zadeva oboje, žensko/e in moške/ga, četudi vsake/ga na drugačen način. Medtem ko bi se ženske lahko veliko več angažirale v javnosti in politiki (in bi morale imeti za to podporo in mehanizme), bi moški lahko mnogo več časa posvetili gospodinjskemu delu in skrbi za družino.

Projekta, ki smo ju s partnerji ravnokar začeli izvajati na Mirovnem inštitutu (OPENN – Osvojiti politično enakost z novimi imeni in ODA – Očetje in delodajalci v akciji (oba sofinancirana iz Programa Norveški finančni mehanizem 2009-2014)) delujeta s predpostavke enakosti spolov. Po eni strani gre za ugotavljanje in odstranjevanje ovir na poti vključevanja žensk v še vedno prevladujoče moško področje politike, po drugi strani pa za spodbujanje in vključevanje moških v tradicionalno žensko področje skrbi za družino, otroke in njihovo vzgojo. Moški se danes sicer v večji meri vključujejo v skrb za otroke v primerjavi s prejšnjimi generacijami, pri čemer številni poskušajo z enakopravnim očetovanjem presegati tradicionalne spolne vloge in dosegati večjo enakost v partnerstvu. Pri tem niso vedno deležni širše družbene podpore, pogosto v sferi dela, ki jo zaznamujejo vse večje delovne obremenitve, negotovosti in fleksibilnosti ter koncept idealnega delavca, razbremenjenega skrbstvenih in družinskih obveznosti, s čimer moški niso prepoznani kot očetje, partnerji, ki se enakopravno vključujejo v skrb za otroke. Zato je potrebno ozaveščanje o enakosti spolov in pomenu vključevanja žensk v politiko dopolniti s spodbujanjem in omogočanjem enakopravnega očetovstva v družinskem življenju ter medsebojnim delovanjem sindikatov, delodajalcev in zaposlenih pri razvoju, preizkusu novih strategij ter možnosti usklajevanja delovnega in družinskega življenja. To pa bo ustvarilo drugačne perspektive za moške in ženske!

 

Kolektiv Mirovnega inštituta

Ljubljana, 06.03.2015

Shod proti seksizmu

V Ljubljani je 23. maja 2014 potekal feministični shod proti seksizmu, ki se ga je udeležilo približno dvesto ljudi. Z duhovitimi in opogumljajočimi slogani so si tlakovale in tlakovali pot do vsake točke postanka. Na nevralgičnih točkah v mestu so maskirane organizatorke – na vabilu podpisane kot Feministke – izvedle več performansov ter opozarjale na živost seksizma v naši družbi.

Podhod Ajdovscina(1)

Dogodek se je začel v parku Tabor. Ena od govork je opozorila, da so seksizmi rdeča nit, ki spaja politične elite, ekonomsko izkoriščanje, akademsko okolje, medijski prostor in cerkev, ki vsi prispevajo k retradicionalizaciji položaja žensk in repatriarhalizaciji družbe. Zapel je novo nastali Feministični pevski zbor Z’borke. Sledil je pohod po ljubljanskih ulicah.

RTV

Na prvem postanku pred RTV Slovenija so protestnice in protestniki izrazili nasprotovanje oglaševanju, ki temelji na izkoriščanju ženskih teles in reprodukciji stereotipnih vlog žensk. Seksizem je tudi vabiti mizogine osebe ter jim omogočati vidnost in slišnost, so izpostavile Feministke.

Spomenik ženskim demonstracijam

Pri spomeniku ženskim demonstracijam pred nekdanjimi zapori na Miklošičevi ulici: »Revolucija bo feministična, ali pa je ne bo!«

POLICIJA1POLICIJA2

 

Protestnice in protestniki so se ustavili tudi pred Policijsko postajo Center, kjer je odmevalo: »Namesto policije – feministične milice!« Ena izmed protestnic je opozorila na normalizacijo seksističnega nasilja v javnem prostoru in poudarila, da tako ostaja nevidno ter ne doživi problematizacije, ženske same pa so prepuščene individualnemu spopadanju z situacijami ponižanja, nasilja in nemoči. Govor je zaokrožila z izjavo o odsotnosti razumevanja, da je feminističen boj enako pomemben in revolucionaren kot nasprotovanje oblasti ali kapitalizmu.

AJDOVSCINA

Performans na trgu pri podhodu Ajdovščina je opozoril na nasilje nad ženskami.

Vegova 2 Vegova 4

Velika večina spomenikov v Ljubljani je posvečena moškim. Na Vegovi ulici so protestnice in protestniki opozorili na spregledane ženske iz slovenske zgodovine.

SAZU

Protest pred SAZU: »Seksizem so akademske institucije, ki na vodilnih položajih vzdržujejo moške, ženske pa silijo k družbeno manj priznanemu delu v prekarnih položajih.« (Feministke)

erotično perilo

Ena od akcij je bila namenjena erotični trgovini ob Ljubljanici.

Franciskani 1

Pred frančiškansko cerkvijo je potekal zaključni performans. Kot so v vabilu zapisale Feministke: »Seksizem je cerkvena ideologija, ki nas reducira na maternico in skrbnico družine, se vsiljuje v politiko, napada pravico do splava in odločanja o našem telesu.«

Mediji dogodku žal niso posvetili kaj dosti pozornosti, čeprav je obrnil na glavo že poletno-ležerno Ljubljano. Z daljšim prispevkom se je odzvala Darja Kocbek z revije Mladina, ki je objavila tudi intervju s pobudnico protesta. Z zelo podrobnim poročilom, analizo in zvočnimi posnetki s shoda pa se je, 14. junija 2014, oglasila oddaja Sektor Ž (od 37′ 15″ do 57′ 30″) na Radiu Študent, ki so jo pripravile Ida Hiršenfelder, Tea Hvala in Teja Oblak. Oddaja problematizira tudi mlačen odziv medijev.

Nekajminutni prispevek o shodu je v Mladinski oddaji avgusta 2014 pripravila Luksuz produkcija Društva zaveznikov mehkega pristanka, https://www.youtube.com/watch?v=TgX5yoqVXPg (od 7′ 4” do 12′ 23”).

Več: https://sl-si.facebook.com/events/313956735418278/permalink/326659844147967/.

 

Zbrala in uredila: Ana Grobler in Iztok Šori