V študentskih letih sem v enem do klubov na Metelkovi občasno delala kot izvedbenica, kar pomeni, da sem bila odgovorna za pravočasno odprtje in zaprtje kluba, stik med gostujočimi organizatorji in klubsko ekipo, izpeljavo programa, stanje v blagajni, izplačilo tistim, ki so delali, in – ko ni bilo varnostnika – tudi za varnost. S sodelavci_kami smo drug drugemu pomagali, zato je bila izvedba lažja, kot se sliši. Še najbolj nadležno je bilo ukvarjanje z opitimi gosti, ki so prišli tik pred zaprtjem. Vedeli smo, da jih moramo odpraviti, preden pridejo do šanka, vprašanje je bilo le, kako to doseči brez prepira ali celo pretepa.
Obveljalo je nenapisano pravilo, da se težakov najprej lotimo punce. Razlog? Domnevali smo, da še tako pijan mačo, ki je seksizem pil z očetovim šnopcem, ne bo nikoli udaril izvedbenice, saj so mu vbili v glavo, da se punc ne tepe, medtem ko takrat, ko je posredoval izvedbenik, nismo vedeli, kdaj se bo začelo prerivanje in od kod bo priletel prvi udarec. Ne vem, ali je naša taktika res delovala zato, ker je bilo opitim moškim pod častjo udariti šibkejšo od sebe, ali predvsem zato, ker so tudi naši izvedbeniki včasih nastopili preostro. Glavno, da deluje, smo si rekli, in tako sem tudi tisti večer, ko se je izkazalo, da obstajajo izjeme, prva skočila k vratom.
Postavila sem se pred majava gosta in poskusila s preverjenim prijemom. Saj veste, punce imamo poseben, ovinkast prijem. Tudi tiste, postrižene na balin. Takrat sem nosila črno kapo s ščitkom, očala s precejšnjo dioptrijo in svoje običajne cunje: vrečasto majico in prav takšne hlače na koncu riti. Prijazno, na videz popustljivo, celo opravičujoče, kot se ravna z občutljivo deco, sem torej rekla: »Dober večer. Veste, zelo mi je žal, vendar zapiramo.« Besede sem pospremila z obžalujočim nasmehom. Če ne bo šlo, sem se tolažila, je druga bojna linija na preži: šankistka, njen prijatelj in dežurni tehnik so bili pripravljeni na skok.
»Sam en drink, no,« je zamomljal tip v usnjeni jakni.
»Šank je že zaprt, ne bo šlo,« sem prekrižala roke na prsih.
»Aja, kaj pa ona tam dela?« je pomignil proti šankistki.
»Pospravlja,« sem rekla. »Prosim …«
»Dva pira!« je zaklical njegov kolega.
»Spizdi,« mu je vrnila šankistka.
Z ovinkarjenjem smo očitno zaključili.
»Prosim, da gresta,« sem nagovorila moškega v usnju. Videti je bil treznejši. Z desnico sem se uprla ob steber, ki ju je ločil od pulta.
»Pa kdo misliš, da si, umakni se,« je zarohnel. Zamahnil je proti meni, a me je zgrešil. V tistem je priletelo z nasprotne strani. Nisem bila dovolj hitra, njegov kolega me je zadel v ramo in odneslo me je k mizicam nasproti šanka. V križu me je močno zaskelelo.
»Tea!« je zaklicala šankistka.
Njen prijatelj in tehnik sta se pognala v moška in ju začela potiskati k izhodu. Branila sta se, pritiskala v nasprotno smer, tip v jakni pa je bil očitno dovolj pri sebi, da je med prerivanjem ujel moje ime.
»Pizda, punco si udaru!« se je zadrl na svojega pajdaša.
Ta je razprl oči in me premeril od prsi do mednožja. Nejeverno se je zazrl v moj obraz in me še enkrat skeniral, potem se je iztrgal iz sodelavčevih rok in se opotekel pred klub. Njegovemu prijatelju je na dvorišče pomagal tehnik.
Zapahnili smo vrata, odprli pivo. Smejali smo se, kaj pa. Samo modrica bo. Fantje so mi priporočili aikido, veščino izmikanja namesto ovinkarjenja, jaz pa sem se morala močno potruditi, da v tem, da sta me nezaželena gosta udarila samo zato, ker sta me zamenjala za moškega, nisem videla olajševalne okoliščine. Za nikogar.
Nisem se odločila za aikido. Tudi za bolj ženstven videz ne. Še naprej sem delala kot izvedbenica. Pravzaprav kot izvedbenik. Nekje med prvo in drugo bojno vrsto.
