Sekcija ŠKUC LL

1510639_898603810205671_2207369375437667440_n

Lezbična sekcija LL je ustanovljena leta 1987 v okviru feministične skupine Lilit kot prva lezbična organizacija v bivših socialističnih državah. Leta 1988 se osamosvoji v samostojno sekcijo pri društvu ŠKUC (ene najvidnejših organizacij neprofitnega kulturnega ustvarjanja v Sloveniji, ustanovljene leta 1972). Njeno razvejano dejavnost danes (radijska oddaja Lezbomanija, knjižna zbirka Vizibilija, Lezbična knjižnica, klub Monokel itd.) si lahko ogledate na spletni strani.

Spletna stran. Facebook.

Mira, ženski odbor SC PEN

479937_104794213049713_162795188_n

Mira, ženski odbor Slovenskega centra PEN, se zavzema za intenzivnejšo prisotnost žensk – literarnih ustvarjalk, intelektualk in publicistk v slovenskem javnem prostoru, povečanje njihovega ugleda in zastopanosti v različnih javnih institucijah in na javnih srečanjih ter pozicijah odločanja, polno uveljavitev njihove pravice do svobode izražanja in spodbujanje osebnostne integritete žensk – tako kot to v svojem prvem členu določa njen temeljni dokument – Listina Mire.

Vsako leto podeljuje literarno nagrada Mira, ki poskuša predvsem opozoriti na družbenospolno neravnovesje pri podeljevanju nagrad, oceniti in spodbuditi ženske, ki bi že zdavnaj morale deliti priznanja enakopravno s svojimi moškimi kolegi.

Spletna stran. Facebook.

 

 

Kombinat

535135_742452979189569_8196248174058375377_n

Ženski pevski zbor Kombinat je nastal ob dnevu upora, 27. aprila 2008, ko se je skupina deklet zbrala na ustanovni skupščini v ljubljanskem Rogu in sklenila, da bodo prepevale pesmi upora z vsega sveta.

Spletna stran. Facebook.

 

Kvartir

15965602_900534033415128_6485303149700467968_n

Društvo Kvartir se v skladu s feminističnimi vrednotami zavzema za vidnost, povezovanje in osveščanje o biseksualnih, transspolnih, kvir in aseksualnih identitetah v Sloveniji. Strmi k ustvarjanju varnega prostora.

Spletna stran. Facebook.

Mlade feministke

15492435_1385065194850452_4523312256673158971_n

“Sem Mlada Feministka in hkrati tudi mlada feministka. Rada imam knjige, čokolado in poletje. Enkrat sem šla po tekočih stopnicah v napačno smer. Ne maram trolov na družbenih omrežjih. Ko bom velika, bom veleposlanica. V internetni dimenziji živim tudi na Tviterju kot @mladafeministka, preko spletne pošte mladafeministka@gmail.com, na Facebook strani Mlade feministke in še marsikje.” Tudi na blogu, ki skuša ustvariti varen prostor za dekleta.

Škratova čitalnica

citLogo

Škratova čitalnica je založena s knjigami s področij družbene kritične misli, anarhizma, ekologije, filma in feministične teorije. Redno organizira literarne, filmske in teoretske feministične bralne krožke kot tudi druge dejavnosti. Čitalnico je leta 1999 ustanovilo Kulturno umetniško društvo Anarhiv. Njen cilj je omogočiti mladim, a tudi ostali zainteresirani javnosti dostop do izjemno raznolikega gradiva, ki je bodisi na aktivistični bodisi na teoretski ravni povezano z emancipatornimi družbenimi gibanj.

Facebook. Spletna stran.

Čajanka z Roso

11083910_1573426519603443_1006754000780739514_n

Skupina Čajanka z Roso, poimenovana po revolucionarki in filozofinji Rosi Luxemburg, se zavzema za enakopravnost vseh družbenih skupin. “Kapitalistična družba ne obstaja brez zatiranja. Prav zatiranje pa želimo postaviti v širši kontekst in pri tem ne zgolj pristajati na liberalno logiko človekovih pravic, temveč se teh vprašanj lotiti skozi kritiko sistema, kar vključuje boj za pravice žensk, skupnosti LGTB in drugih manjšin.” – Iz intervjuja, siol.net, 7.3.2016.

Facebook.

Knjižnica tete Rose

_5523aa4c1d3aa

Knjižnica tete Rose s čitalnico je skupen projekt MISC INFOPEKE, Pekarne-magdalenske mreže in Zofijinih ljubimcev-društva za razvoj humanistike. Teta Rosa pa je seveda aluzija na Roso Luxemburg, družbeno-politično aktivistko, revolucionarko in socialistično filozofinjo. V knjižnici je na voljo družbeno – angažirana, uporniška in radikalna literatura, ki jo bralec z težnjami po revolucionarnem angažmaju težje ali pa sploh ne more najti v drugih knjižnicah v Mariboru.

Povezava.

Inštitut 8. marec

15401024_240822539681326_617916759644153540_n

Inštitut 8. marec v svojem delovanju proučuje različne oblike družbene podrejenosti, pri čemer trenutno družbeno stanje proučuje predvsem skozi vstop v polje delovanja neokonservativnih družbenih gibanj in praks, ki jih ta uporabljajo.

Facebook.

Ženski lobi Slovenije

lobi

V Ženskem lobiju Slovenije sodelujejo organizacije in posameznice, ki jim je skupno prizadevanje za pravice žensk, za enake možnosti tako na nacionalni kot nadnacionalni ravni. Sem sodijo prizadevanja za odpravo različnih vrst neenakosti po spolu, za dosledno spoštovanje pravic žensk kot temeljnih človekovih pravic, za sistematično uresničevanje politike enakih možnosti in za uveljavljanje enakosti kot temeljne vrednote.

Glavni namen lobija je krepitev moči žensk v vsej njihovi različnosti,  spodbujanje enakosti spolov, boj proti vsem oblikam diskriminacije in nasilja nad ženskami ter zagotovitev človekovih pravic vsem ženskam z njihovo aktivno vključenostjo v družbo, v razvoj in izvajanje politik enakosti na nacionalni ravni.

Spletna stran.

Vstajniške socialne delavke

12799225_980233058735175_7447290856444353915_n

“Smo povsod in nikjer. Na metlah priletimo na okoliške griče, kjer plešemo gole, tulimo v luno in si jemljemo svoj del zgodovine. Na mestnih ulicah si pomežiknemo, ko kujemo zarote proti oglasnim panojem, vsiljenim podobam in omejevanju naših teles. Dol nam visijo – včasih med visenjem z ograje, včasih na demonstracijah, včasih pa kar v službi – za moralizem, politično korektnost in všečnost. Dol nam visijo, ker ne podpiramo več patriarhata. Smo zaprte v gradovih in smo tiste princese, ki bomo rešile druga drugo. Smo sestre, smo socialne delavke, smo neplačane in spregledane. Zdaj nas vidiš, zdaj nas ne. Takrat ko to same hočemo, glasno, brezkompromisno, agresivno. V prvi vrsti ali pa sploh ne. Mogoče nas že poznaš, mogoče ti kdaj prileti vložek v glavo, mogoče pa te čaka topel objem, vino in vprašanje “kje te vulva žuli?”. Skupaj smo močne. In bomo zrušile patriarhat.”

Spletna stran. Facebook.

Deuje babe

10710850_1562663964009104_3657942604922001681_n

Festival Deuje babe od leta 2013 ob mednarodnem dnevu žensk organizira Cerkljanski mladinski alternativni klub. Festival se imenuje po arheološkem najdišču nad dolino reke Idrijce, kjer so po ljudskem izročilu prebivale neukročene ženske. Festival je zvest izročilu, saj predstavlja »divje« umetniško izražanje in aktivistično delovanje deklet ter žensk. Daje jim možnost, da svoje delo predstavijo širši publiki, prednost pa daje tistim ustvarjalkam in borkam, ki zavračajo stereotipne predstave o ženskah ter kršijo nenapisana pravila o »normalnem« videzu, obnašanju, spolni usmerjenosti, načinu življenja, poklicni izbiri ipd. Festival Deuje babe zagovarja enakost vseh žensk – tudi tistih, ki se niso rodile kot ženske – in pravičnejši svet za vse: za ženske, moške in otroke.

Spletna stran. Facebook.

Lezbomanija

Radijska oddaja Lezbomanija za svoje izhodišče jemlje vsakdanje življenje lezbijk ter odpira prostor za upor proti negativnim družbenim predsodkom, ki se navezujejo na homoerotični življenjski stil. Na valovih Radia Študent jo lahko poslušate vsako četrto soboto ob 12ih.

Spletna stran.

Sektor Ž

10612914_572088319590287_4692559126541069195_n

Radijska oddaja Sektor Ž se posveča političnimi pobudam od spodaj, uradnim politikam, družbenim trendom, teoriji, pedagogiki in umetnosti s feminističnim predznakom. Z znanjem se bori proti predsodkom, ki feminizem izenačujejo s separatistično in moškim sovražno ideologijo. Izpostavlja aktivistično, izobraževalno, raziskovalno in umetniško delo žensk, trans oseb in moških, ki kljub stigmatizaciji zagovarjajo in živijo feministično politiko. Na sporedu Radia Študent je vsako tretjo soboto v mesecu ob 12ih.

Spletna stran. Facebook.

Pesnice o pesnicah

Pesnice o pesnicah je projekt, ki se je rodil ob težavah, ki jih je imela pesnica Nataša Velikonja s podaljšanjem statusa na Ministrstvu za kulturo kot pesnica: obrnila se je na 10 pesnic za pomoč in nas tako povezala z idejo, da moramo same pesnice kaj storiti za svojo družbeno uveljavitev. Začele smo z rednimi mesečnimi srečanji s sledečimi pravili: vnaprej preberemo pesniško knjigo slovenske avtorice, ki je pred kratkim izšla, in se o svojem branju pogovarjamo. Na srečanje povabimo avtorico, ki lahko tudi kaj pove ali prebere, če želi, vendar ji tega ni treba, lahko samo posluša. Naše poročilo o branju je darilo njej: zato govorimo zelo iskreno in z najboljšim namenom kritično, torej pošteno.  Pogovor se vrti okrog konkretnih pesmi in navadno traja dve uri.

Spletna stran.

Č I P k e

cropped-cipke_napis_header_blog2

Č I P k e * je iniciativa, ki raziskuje situacijo žensk v znanstveno tehničnem kontekstu in intermedijski umetnosti, odpira prostor komuniciranja o pogojih delovanja žensk na tem področju ter hkrati organizira praktično-izobraževalni program, ki vključuje različne delavnice odprtokodnih programov, njihovega programiranja, grafičnega oblikovanja, video montaže, elektronike in robotike.

* Č I P k e
1. čipke, množ. sam.: nežna tkanina iz sukanca, zvezena v mrežaste vzorce
2. čip, sam. elektronika: elektronska komponenta, navadno iz silicija, ki vsebuje specifične elektronske zakonitosti in je del integriranega vezja.
3. čipke, množ. sam.: prevod korena (ang. lace) iz priimka angleške matematičarke iz 19. stoletka Ade Lovelace, ki je napisala prvi algoritem za strojno procesiranje.

Skupnost ČIPke negujeta Saša Spačal in Ida Hiršenfelder. ČIPke delujejo v Rampa labu na Kersnikovi 4 v Ljubljani.

Spletna stran. Facebook skupina.

Novoletna čestitka uredništva spol.si

Uredništvo portala spol.si vam z Roso Luxemburg želi sijajnih dni!

rr5

Vir: Kate Evans: Rdeča rosa (VigeVageKnjige, 2016). Objavljeno z dovoljenjem založbe.

 

Punc se ne tepe

V študentskih letih sem v enem do klubov na Metelkovi občasno delala kot izvedbenica, kar pomeni, da sem bila odgovorna za pravočasno odprtje in zaprtje kluba, stik med gostujočimi organizatorji in klubsko ekipo, izpeljavo programa, stanje v blagajni, izplačilo tistim, ki so delali, in – ko ni bilo varnostnika – tudi za varnost. S sodelavci_kami smo drug drugemu pomagali, zato je bila izvedba lažja, kot se sliši. Še najbolj nadležno je bilo ukvarjanje z opitimi gosti, ki so prišli tik pred zaprtjem. Vedeli smo, da jih moramo odpraviti, preden pridejo do šanka, vprašanje je bilo le, kako to doseči brez prepira ali celo pretepa.

Obveljalo je nenapisano pravilo, da se težakov najprej lotimo punce. Razlog? Domnevali smo, da še tako pijan mačo, ki je seksizem pil z očetovim šnopcem, ne bo nikoli udaril izvedbenice, saj so mu vbili v glavo, da se punc ne tepe, medtem ko takrat, ko je posredoval izvedbenik, nismo vedeli, kdaj se bo začelo prerivanje in od kod bo priletel prvi udarec. Ne vem, ali je naša taktika res delovala zato, ker je bilo opitim moškim pod častjo udariti šibkejšo od sebe, ali predvsem zato, ker so tudi naši izvedbeniki včasih nastopili preostro. Glavno, da deluje, smo si rekli, in tako sem tudi tisti večer, ko se je izkazalo, da obstajajo izjeme, prva skočila k vratom.

Postavila sem se pred majava gosta in poskusila s preverjenim prijemom. Saj veste, punce imamo poseben, ovinkast prijem. Tudi tiste, postrižene na balin. Takrat sem nosila črno kapo s ščitkom, očala s precejšnjo dioptrijo in svoje običajne cunje: vrečasto majico in prav takšne hlače na koncu riti. Prijazno, na videz popustljivo, celo opravičujoče, kot se ravna z občutljivo deco, sem torej rekla: »Dober večer. Veste, zelo mi je žal, vendar zapiramo.« Besede sem pospremila z obžalujočim nasmehom. Če ne bo šlo, sem se tolažila, je druga bojna linija na preži: šankistka, njen prijatelj in dežurni tehnik so bili pripravljeni na skok.

»Sam en drink, no,« je zamomljal tip v usnjeni jakni.

»Šank je že zaprt, ne bo šlo,« sem prekrižala roke na prsih.

»Aja, kaj pa ona tam dela?« je pomignil proti šankistki.

»Pospravlja,« sem rekla. »Prosim …«

»Dva pira!« je zaklical njegov kolega.

»Spizdi,« mu je vrnila šankistka.

Z ovinkarjenjem smo očitno zaključili.

»Prosim, da gresta,« sem nagovorila moškega v usnju. Videti je bil treznejši. Z desnico sem se uprla ob steber, ki ju je ločil od pulta.

»Pa kdo misliš, da si, umakni se,« je zarohnel. Zamahnil je proti meni, a me je zgrešil. V tistem je priletelo z nasprotne strani. Nisem bila dovolj hitra, njegov kolega me je zadel v ramo in odneslo me je k mizicam nasproti šanka. V križu me je močno zaskelelo.

»Tea!« je zaklicala šankistka.

Njen prijatelj in tehnik sta se pognala v moška in ju začela potiskati k izhodu. Branila sta se, pritiskala v nasprotno smer, tip v jakni pa je bil očitno dovolj pri sebi, da je med prerivanjem ujel moje ime.

»Pizda, punco si udaru!« se je zadrl na svojega pajdaša.

Ta je razprl oči in me premeril od prsi do mednožja. Nejeverno se je zazrl v moj obraz in me še enkrat skeniral, potem se je iztrgal iz sodelavčevih rok in se opotekel pred klub. Njegovemu prijatelju je na dvorišče pomagal tehnik.

Zapahnili smo vrata, odprli pivo. Smejali smo se, kaj pa. Samo modrica bo. Fantje so mi priporočili aikido, veščino izmikanja namesto ovinkarjenja, jaz pa sem se morala močno potruditi, da v tem, da sta me nezaželena gosta udarila samo zato, ker sta me zamenjala za moškega, nisem videla olajševalne okoliščine. Za nikogar.

Nisem se odločila za aikido. Tudi za bolj ženstven videz ne. Še naprej sem delala kot izvedbenica. Pravzaprav kot izvedbenik. Nekje med prvo in drugo bojno vrsto.

Neumnost

Leta 2008 smo s soorganizatorkami na 9. mednarodni feministični in queerovski festival Rdeče zore povabile avtomehaničarko Ksenijo Glavač s prošnjo, naj nas nauči osnov: kako zamenjati gume, olje, žarnice in varovalke. Ker smo iz lastnih izkušenj vedele, da se ženske v prisotnosti moških bojijo zastavljati tako imenovana neumna vprašanja, udeleženkam pa smo želele zagotoviti sproščeno delovno okolje, smo se odločile, da bo delavnica namenjena izključno ženskam. Na očitke, da s tem diskriminiramo moške in zagovarjamo »obratni seksizem«, smo bile pripravljene, saj je v Sloveniji nanje naletela še vsaka pobuda, ki je iz zgodovinskih in družbenopolitičnih razlogov dala prednost ženskam. Na naše veliko presenečenje se to ni zgodilo. Zgodilo se je nekaj bolj zanimivega. A najprej nekaj besed o neumnosti.

Katero vprašanje je neumno? Običajno tisto, ki se mota po vseh nepoučenih glavah, a si ga nobena ne upa izustiti, da ne bi izpadla … neumno. Če se opogumiš, ti bodo poznavalci sicer odgovorili, a obstaja velika verjetnost, da bodo to storili na posmehljiv način in ti tako mimogrede dali vedeti, da bi se morala sramovati svoje nevednosti. Če gre za področje, ki tradicionalno spada v domeno moških, recimo brkljanje po avtu, še toliko bolj. V tem primeru neformalno izključevanje večinoma prizadene ženske. Pravim večinoma, saj se je na avtomehanično delavnico Rdečih zor prijavil fant z enako izkušnjo. Rekel je, da bi se rad naučil osnovnih popravil, vendar o avtomobilih nima pojma, saj si moških, ki ga imajo (ali pa je zanje domneval, da ga imajo), nikoli ni drznil nadlegovati z vprašanji in tako razkriti svoje nevednosti – in nemožatosti.

Od moških še vedno pričakujemo, da bodo tradicionalna moška opravila samodejno poznali, medtem ko od žensk pričakujemo, da se jih ne bodo lotevale. Ljudje, ki teh pričakovanj ne izpolnijo, na preizkušnjo postavijo sámo definicijo možatosti oziroma ženstvenosti. Če ostanem pri »pravi« moškosti: z mačo vidika je moški brez tovrstnega znanja ali zanimanja navaden pusi. Žensko, ki zna popraviti avto, bo mačo označil za možačo, pa naj bo po videzu in vedenju še tako ženstvena. Mačotova spolna identiteta je – tako kot vsaka – pač krhka in odvisna od drugih, zato se v trenutku, ko v svet moških opravil stopi ženska, pusiju nevarno približa on. Moški, ki se pred spremenljivostjo spolne identitete zatekajo v mehanične delavnice in druga oporišča moškosti (če govorimo o delavskem razredu, so to večinoma gostilne, garaže in lovske koče), se že pregovorno obkrožajo s koledarji golih žensk; kakor da jim pussy na steni zagotavlja, da bodo pusiji in možače ostali zunaj.

Leta 2013 je na Rdečih zorah gostovala hrvaška umetnica in avtomehaničarka Dina Rončević, ki je na humoren način združila tradicionalno moške in ženske veščine v eno in tako presekala strogo ločnico med njimi. Razstavila je delo po imenu Štiritaktni, vezenino štiritaktnega motorja, opremljeno z imeni njegovih sestavnih delov. Na odprtju razstave v Galeriji Mizzart je povedala, da je po opravljeni avtomehanični šoli nihče ni želel vzeti na prakso. Ker izrazje v učbenikih nima kaj dosti opraviti z izrazjem, ki se dejansko uporablja v delavnicah, je vse kazalo, da bo kljub primerni formalni izobrazbi ostala poklicno nepismena. A se je znašla drugače. V odgovor na izključevanje iz moških delavnic je začela organizirati avtomehanične delavnice za deklice in ženske, na katerih so se udeleženke naučile razstaviti in ponovno sestaviti cel avto.

Ko smo avtomehanično delavnico za ženske organizirale na Rdečih zorah, nas je fant, ki je prav tako želel sodelovati, spravil v zagato. Če bi ga zavrnile, bi mu odrekle možnost za učenje v spodbudnem okolju. Če bi ga sprejele, bi tvegale, da bomo to možnost odvzele ženskam. Zanimivo je, da se na tej točki spomini organizatork razhajajo. Po moji različici smo ga zavrnile, medtem ko Nataša Serec trdi nasprotno. Pravi, da je tisti dan, ko smo se na Metelkovi zbrale ob (nedvomno prestrašenem) testnem avtomobilu, prišel tudi on in ker nobena udeleženka ni imela nič proti, je ostal.

Naj je bilo tako ali drugače, strinjava se, da nas je bilo okrog deset in da nam je Ksenija Glavač pokazala, kako se pripraviš na daljšo vožnjo in kaj lahko storiš, če ti avto crkne sredi ceste, me_mi pa smo z občudujočimi pogledi drsele_i po njenih spretnih rokah, se smejale_i svojim jecljavim vprašanjem, poslušale_i njene šaljive odgovore in se mimogrede naučile_i, da osnovno vzdrževanje avtomobila ni noben bavbav. Bavbav je stroga spolna delitev dela, ki za vsako neumnost podvomi o svojem prav. Dvom je upravičen, zato: naj živi neumnost!

 

Dina Rončević Štiritaktni 2011 60x80cm vezenje, tekstilni kolaž in risanje na keper platnu

Dina Rončević
Štiritaktni
2011
60x80cm
vezenje, tekstilni kolaž in risba na keper platnu