Kljub nekaterim pomembnim zakonskim spremembam je slovenska zakonodaja, ki bi naj spodbujala enako prisotnost žensk in moških v politiki, še vedno pomanjkljiva, zlasti če pogledamo lokalni nivo. Število oz. deleži žensk na županskih mestih ter med svetnicami jasno kažejo, da je  slovenska zakonodaja na tem področju še potrebna dodelave ter da so nekatere spremembe nujne, če hočemo začetnemu procesu vstopanja večjega števila žensk v politiko zagotoviti uspešno nadaljevanje.

Ravno iz tega razloga si je smiselno ogledati  prakse in zakonodajo držav, ki se lahko pohvalijo z visokim deležem žensk oz. pravičnim zastopanjem obeh spolov v politiki. Tako je predvsem v skandinavskih državah. Norveška je ena od držav, ki pri tem nedvomno izstopa. V tem članku bomo na kratko prikazale  norveško situacijo in zakonodajo in  njene prednosti ter to situacijo primerjali s  slovensko, prevetrile sedanjo zakonodajo in izpostavile nekatere njene pomanjkljivosti, predvsem v luči norveške zakonodaje.

 

Podobnosti, razlike, prednosti in pomanjkljivosti zakonodaje

 

Pri analizi in primerjavi norveške in slovenske zakonodaje in rezultatov volitev se pokažejo naslednje ključne zadeve. Razlika med obema zakonoma  o enakih možnostih  je najpoprej v sami dikciji, v samem imenu zakona, saj se norveški zakon imenuje zakon o enakosti spolov, medtem ko slovenski zakon še vedno aplicira binarnost in naslavlja enake možnosti moških in žensk, kar pomeni, da spregleda širino in kompleksnost vprašanja spola.  Oba zakona o enakih možnostih, tako norveški kot slovenski, vsebujeta določila o zastopanosti spolov v odborih, telesih in delegacijah, ki jih imenujejo javna telesa, vendar med njima obstajajo ključne razlike.

Najpomembnejša razlika med ukrepi  obeh držav se nanaša neposredno na način in učinek uzakonitve  enake zastopanosti spolov in je v tem,  da se slovenski zakon o enakih možnostih žensk in moških pri kvotah osredotoča predvsem na postopek kandidiranja in določa prisotnost obeh spolov na kandidatnih listah predlagateljev, glede ostalih javnih teles (odborov itd.) pa zastopanosti  ne določa tako neposredno kot norveški zakon.  Z drugimi besedami, medtem ko gre na Norveškem za dejanski učinek, ki ga bo dosegel  ukrep,  oziroma zakonodajalec zahteva od akterjev najmanj  40%  delež obeh spolov v rezultatu, je v Sloveniji zavezanost političnih akterjev in strankarskih vratarjev bodisi ta, da le kandidirajo zadosten odstotek žensk na določenih mestih na kandidatnih listah, ali pa zgolj spodbujajo in ustvarjajo enake možnosti, ne da bi bilo to kakor koli obvezno.

Norveški Zakon o enakosti spolov sicer samoupravnih lokalnih skupnosti ne zavezuje neposredno k upoštevanju uravnoteženosti spolov v njihovih odborih, ampak v njihovem primeru to področje ureja Zakon o lokalni (samo)upravi). Vendar zakon uvaja popolnoma jasna merila o uravnoteženi zastopanosti spolov v odločevalskih odborih, saj splošno sledi načelu, da mora biti vsak od spolov  (v rezultatu) zastopan vsaj s 40 odstotki v posameznem  odboru.

Zakon o enakih možnostih moških in žensk  v Sloveniji lokalne skupnosti sicer zavezuje k spodbujanju in ustvarjanju enakih možnosti v okviru njihovih pristojnosti ter pri sprejemanju ukrepov in aktivnosti.  Vendar je učinek slovenske zakonodaje, ki  določa uravnoteženost spolov predvsem preko  kandidatnih list  in ki  neupoštevanje uravnotežene zastopanosti na kandidatnih listah kaznuje z izključitvijo kandidatne liste, omejen. Na eni strani  nima vpliva v  številnih občinah, ki imajo večinski volilni sistem, hkrati pa ima manjši vpliv na celoten rezultat volitev in ne vpliva na  uravnoteženo zastopanost  v drugih organih lokalne samouprave.

Naslednji element, ki je pomemben pri izvolitvi kandidatk poleg strankarskih ureditev in kvot v volilni zakonodaji, je sam volilni sistem. Na lokalnem nivoju namreč v Sloveniji beležimo nek trend, ki je odvisen od uporabe večinskega sistema v majhnih občinah (z manj kot 12 člani  občinskega sveta). Glede na uporabo dveh volilnih sistemov, ki veljata na lokalnih volitvah (proporcionalnega in večinskega), se pri občinah z manj kot 12 občinskimi svetniki v občinskem svetu volitve izvajajo po večinskem sistemu. Praksa v Sloveniji in drugod kaže, da je izvoljivost za ženske večja v občinah z višjim številom svetniških mest. V večinskem volilnem sistemu pa imamo  večje  število volilnih enot, kjer se volijo praviloma le 1 do 3 mandati. Pri kandidiranju 1 do 3  kandidatk in kandidatov je nemogoče zagotoviti uravnoteženost spolov oz. spolno kvoto, kar posledično pomeni izvolitev manjšega števila žensk. V  večinskem  volilnem sistemu  tako de facto kljub zakonodaji ne učinkujejo nobeni trenutni ukrepi za več žensk v občinskem svetu, zato je treba ob obstoju različnih volilnih sistemov na lokalni ravni predlagati ukrep, ki bo vsaj posredno zagotavljal izvolitev večjega števila žensk kot do sedaj.

Tako število volilnih enot kot njihova velikost  pomembno vpliva tudi na izvolitev žensk v občinah, kjer se občinski svet voli po proporcionalnem volilnem sistemu. Zakon predpisuje, da nobena volilna enota ne sme imeti manj kot 5 mandatov. V primeru, ko je le 5 mandatov, obstaja možnost oz. verjetnost, da je na kandidatni listi le 1 ženska in zato toliko manjša možnost, da je ženska izvoljena. Tako v kar 3 takšnih občinah ni bila nobena ženska izvoljena v občinski svet (Pleš Murko in druge, 2015).

Poleg volilne zakonodaje (vpeljava volilnih kvot) igrajo pomembno vlogo pri  kandidiranju in izvolitvi obeh spolov na politične funkcije tudi strankarska pravila. Stranke so nasploh gatekeeperji demokracije in v tem smislu strankarske politike in demokratične ureditve predstavljajo pomemben strukturni moment ovire ali podpore za vstopanje žensk v lokalno politiko (OSCE, 2014).  Norveška izkušnja kaže, da je treba stranke spodbujati/nagrajevati glede na dosežen rezultat. Pomembno je, da  na strankarskem nivoju in v zakonodaji obstajajo mehanizmi, ki bodo stranke spodbujali  glede na število izvoljenih strankarskih kandidatk (torej glede na rezultat), ne pa glede na število žensk, ki jih postavijo na kandidatne liste (Delys, 2014).

Skleniti bi torej veljalo naslednje. Kot ugotavlja Ženski lobi Slovenije, je bila uzakonitev ukrepov  za zagotavljanje enakosti spolov pri kandidiranju v občinske in mestne svete  nedvomno upravičena. Kvote so dosegle učinek, saj je bil poprečni delež kandidatk na volitvah v letu 2014  45,5 % v občinah s proporcionalnim volilnim sistemom (celo 49 % v mestnih občinah kjer se  voli po proporcionalnem volilnem sistemu). Prav tako so upravičenost kvot potrdili izidi volitev: v mestnih občinah je bilo izvoljenih žensk 40,0%  in v drugih občinah s proporcionalnim volilnim sistemom (33%).  Pomembna je tudi ugotovitev,  da zdaj veljavna in zakonsko  predpisana spolna kvota nima neposrednega vpliva v večinskem volilnem sistemu, da torej ne vpliva na večjo izvoljivost žensk (Murko-Pleš in druge).

Glede na norveški zgled  bi veljalo večjo zastopanost žensk na lokalnem nivoju  v prihodnosti dosegati predvsem zakonodajo, ki bi zahtevala uravnoteženost zastopanosti spolov v rezultatu. Obenem je jasno, da je proporcionalni volilni sistem tisti, ki ženskam omogoča večjo izvoljivost,  še posebej, če bi uspeli ustvariti zavest o tem, da je mogoče preferenčni glas uporabiti tudi v dobro izvolitve ženskih kandidatk (kar se je tudi izkazalo za učinkovito v norveškem primeru že leta 1971). Nerazumljiv in raznolik volilni sistem vsekakor ni v prid večji izvoljivosti kandidatk, ki šele želijo vstopiti na politično področje na lokalnem nivoju, zato bi bilo na dolgi rok pametno uvesti enoten (proporcionalni) volilni sistem na celotni lokalni ravni, hkrati pa povečati število mandatov v volilnih enotah. Vendar so to ukrepi, ki jih je mogoče doseči predvsem na dolgi rok, še posebej pa je težko spreminjati volilni sistem, četudi bi to prineslo k poenostavitvi.  Hkrati  norveška izkušnja kaže, kako je mogoče tudi ne tako ugoden volilni sistem, če ga dobro poznamo, izkoristiti v prid izvoljivosti žensk. V prilogi na koncu teksta zato dodajamo nekatere konkretne predloge zakonodajnih sprememb znotraj sedanjega  zakonodajnega okvira lokalnih volitev in lokalne samouprave, ki so nastale v okviru projekta OPENN (prim. OPENN, 2015).

 

Vabljene_i k branju celotne analize na tej povezavi.

 

*članek ni lektoriran