Aktivno očetovstvo in človekove pravice za vse!

V zadnjem obdobju se veliko govori o aktivnem očetovstvu, kar postavljam(o) v okvir prizadevanj za doseganje enakosti spolov. V družbenem okolju, kjer se z raznolikimi ukrepi spodbuja ženske k vstopu v javno sfero, je logičen korak naprej spodbujanje moških k intenzivnejšem vključevanju v zasebno sfero. V okviru projektov »Očetje in delodajalci v akciji – ODA«[1] in »Zmagovalni skoki nekaterih zaposlenih očetov«[2] (čez ovire usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja) smo izvajali številne aktivnosti za izpeljavo takšnih idej v praksi.

praviceV projektu ODA smo s kvalitativno in kvantitativno raziskavo ter analizo stanja identificirali potrebe in ovire zaposlenih očetov pri usklajevanju delovnega in družinskega življenja. V sodelovanju z zaposlenimi očeti, delodajalci in sindikati smo razvili prilagodljiv model ukrepov usklajevanja delovnega in družinskega življenja ter ga izvedli v šestmesečnem pilotnem preizkusu v štirih delovnih organizacijah (v zasebnem in javnem sektorju ter različnih panogah, različno velikih podjetjih z različnim številom zaposlenih). Naše izhodišče je bilo razumevanje, da so ukrepi za usklajevanje delovnega in družinskega življenja učinkovitejši, če so prilagojeni delovni organizaciji, posameznim delovnim mestom in tudi potrebam zaposlenih (saj se te v času življenjskega ciklusa spreminjajo). To področje zajema tako ukrepe s finančnimi posledicami za delodajalce kot ukrepe brez finančnih posledic, pri čemer smo izpostavljali predvsem zadnje, saj jih delodajalci lažje sprejemajo. Nekateri ukrepi res imajo finančne posledice, še več pa jih je mogoče vpeljati brez finančne podpore in med temi naj izpostavim le nekatera priporočila: vodenje z zgledom; sklicevanje skupnih sestankov do 14. ure; vnaprejšnja časovna omejitev sestankov zaradi boljše organizacije časa sodelujočih in večje učinkovitosti; vnaprejšnji dogovori z vodjo o dežurstvu za nepredvidene dogodke; organizacija »dneva odprtih vrat« ipd.

Na podlagi raziskave in pilotnega preizkusa smo pripravili priporočila za politike in spodbudili delovne organizacije k ovrednotenju že sprejetih ukrepov za usklajevanje delovnega in družinskega življenja ter morebitni uvedbi novih ukrepov. Sočasno so potekale osveščevalne akcije, med drugim tudi z zbiranjem izjav znanih očetov z zelo raznolikih področij delovanja. V drugem projektu smo pridobljene izkušnje aplicirali in prilagodili dvema delovnima organizacijama v dvomesečnem pilotnem preizkusu v okolici Ljubljane (Kamnik in Domžale).

Izzivi so bili številni, a spremembe so relevantne za zaposlene moške, ženske in delodajalce. Prve ovire so se pokazale že pri povabilu delodajalcem k sodelovanju v nekajmesečnem pilotnem preizkusu. Javni poziv smo razširili po številnih mrežah (vključno s sindikati in delodajalci), a navala prijav nismo dočakali. Po dodatnih naporih so bili nekateri predstavniki_ce delodajalcev v telefonskih pogovorih zelo skeptični ali pa niso imeli časa za takšne eksperimente. V drugem koraku so bila vprašanja povezana s tveganji, tako da sem že začela govoriti, »da imajo resne težave, če bodo zaradi tega preizkusa v nekaj mesecih propadli«. Delodajalce je ob omembi predlogov za usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja zanimalo tudi, kolikšen bo strošek in kaj vse bodo morali narediti. Le redki delodajalci se zavedajo, da jim uvedba takšnih ukrepov lahko v prihodnosti prinese konkurenčno prednost. Nekateri so potrebovali spodbude in zagotovila, da se s sodelovanjem ne bo posegalo v njihov utečeni delovni proces ipd. Tematika je za nekatere relevantnejša kakor za druge, medtem ko se zaposlene osebe z ovirami pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja srečujejo ne glede na vrsto zaposlitve in delovni položaj.

 

Kaj kažejo raziskave

Anketirani očetje v Sloveniji ocenjujejo čustveno oporo otroku kot najpomembnejši element svojega očetovanja, sledijo finančna skrb, preživljanje skupnega prostega časa ter zadovoljevanje vsakodnevnih potreb otrok po skrbi in vzgoji. Petina anketiranih očetov bi bila deležna negativnih pripomb sodelavcev in nadrejenih zaradi potrebe po prilagajanju delovnega časa družinskim obveznostim. Kar 80 odstotkov anketiranih očetov se sooča s konflikti pri usklajevanju dela in družine.[3]

Ključno je predvsem spoznanje, da mlajše generacije očetov želijo biti vključene v dejavno očetovstvo. Zavedajo se pomena svojega sodelovanja in naložbe v prihodnje odnose z otroki. Prav zato sta v prvi fazi gotovo pomembni priznanje in spodbuda očetom, ki si prizadevajo aktivno vključevati v skrb za otroke. Ta zorni kot lahko že sam po sebi prinese spremembe!

 

Izkušnje s terena

Terenske izkušnje v obeh projektih kažejo, kako zelo velik vpliv imajo delodajalci, kako velik pomen ima podporno okolje ali celo zgled – ta je velikokrat odločilen. Nekateri delodajalci sploh ne razmišljajo o tem, da bi zaposlenim očetom posvečali posebno pozornost. Zaposlene moške še vedno razumejo predvsem kot delavce – in ne kot očete.[4] Seveda teh ugotovitev ne moremo posplošiti na vse delodajalce – nekateri so bolj dovzetni, drugi manj. Kljub temu delodajalci pri razgovorih za zaposlitve večinoma še vedno le ženske sprašujejo po otrocih (in načrtovanju družine), čeprav gre za prepovedano in diskriminatorno dejanje. Intervjuji z očeti so pokazali, da imajo tudi očetje težave na delovnem mestu, ker hočejo biti dejavno vključeni v družinsko življenje. Zato se vse bolj zdi, da bo učinek večji (in potrebe iz vsakodnevnega življenja to potrjujejo), če bodo ukrepi za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja namenjeni vsem zaposlenim. V delovnih okoljih, kjer so ukrepi že na razpolago, se pojavljajo vprašanja, zakaj so ukrepi na voljo le zaposlenim z majhnimi otroki. Poleg tega imajo nekateri zaposleni_e številne druge skrbstvene obveznosti, na primer za starejše ali za otroke s posebnimi potrebami. Vprašanje je, zakaj bi zaposleni_e sploh morali_e imeti skrbstvene obveznosti, da lahko zahtevajo pravico do prostega časa. Vsi bi morali imeti pravico do prostega časa. Kako bomo prosti čas izkoristili, pa naj se vsak odloči zase. Dosedanje izkušnje z očeti, vključenimi v pilotni preizkus, ter delodajalci kažejo zelo pozitivne učinke, saj sami_e poročajo o povečani stopnji zadovoljstva; o izboljšanju medsebojnih odnosov med samimi zaposlenimi očeti, med zaposlenimi očeti in otroki, pa tudi med delodajalci in zaposlenimi očeti (seveda so nekateri delodajalci tudi sami očetje); o izboljšani komunikaciji v organizacijah in ponekod o izboljšani organizaciji dela.

Za vse delodajalce, ki bi se bili pripravljeni odzvati na takšne priložnosti, smo pripravili priročnik z ukrepi za usklajevanje plačanega dela in družine.[5] Izkušnje potrjujejo, da je vse bolj relevantna dostopnost ukrepov za vse zaposlene. Seveda je potrebna investicija časa v uvedbo sprememb (ponekod še nekaj denarja), a izkušnje potrjujejo, da se takšna naložba obrestuje. Predvsem pa izkušnje kažejo, da lahko že nekaj mesecev preizkusa v praksi prinese odgovore na številna vprašanja v posamezni delovni organizaciji. Prepričana sem, da se korak za korakom in s skupnimi močmi lahko spremeni delovna kultura v Sloveniji.

In kakšna je povezava s človekovimi pravicami? Naj spomnim, da 24. člen Splošne deklaracije človekovih pravic[6] pravi: »Vsakdo ima pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur, in pravico do občasnega plačanega dopusta.« Kljub preteklim desetletjem od zapisanega in pričakovanim spremembam v skladu z duhom časa ali družbenimi normami si takrat najbrž niso niti zamišljali, da bo danes tako težko izvajati ta člen dokumenta. Še več, 8. člen dve leti kasneje sprejete (Rim, 4. 11. 1950) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin še eksplicitneje pravi: »Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja.« Je spoštovanje človekovih pravic res tako zelo zahtevna naloga? Smo dovolj pogumni za takšne spremembe? In kakšna bo družba v Sloveniji čez nekaj desetletij? Skupaj lahko spremenimo trenutno delovno kulturo ter prispevamo k spoštovanju človekovih pravic vseh in boljši prihodnosti!

 

 

[1] http://www.mirovni-institut.si/enakopraven-oce/.

[2] http://www.mirovni-institut.si/projekti/zmagovalni-skoki-nekaterih-zaposlenih-ocetov/.

[3] http://www.mirovni-institut.si/enakopraven-oce/znani-prvi-rezultati-ankete-med-oceti/.

[4] To ugotovitev navaja Gayle Kaufman v knjigi Superdads (2013) in se je potrdila na terenu v Sloveniji.

[5] http://www.mirovni-institut.si/izsel-prirocnik-ukrepi-za-usklajevanje-placanega-dela-in-druzine/.

[6] Sprejela in razglasila jo je Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217 A (III).

Za demenci prijazno družbo v Sloveniji

Spominčica – Alzheimer Slovenija – Slovensko združenje za pomoč pri demenci je prostovoljno, samostojno, nepridobitno, interdisciplinarno strokovno združenje, katerega primarni namen in cilj je zagotavljati strokovno in učinkovito pomoč osebam z demenco, njihovim svojcem ter skrbnikom. Ob obeleževanju 20. obletnice delovanja so organizirali mednarodno konferenco z naslovom »Za demenci prijazno družbo«, ki je potekala 20. in 21. 10. 2017 v Termah Čatež.

20171020_131948

Demenca je zelo zapletena bolezen, pri kateri običajno traja več let, preden je sploh prepoznana, in obremenitev svojcev si je težko predstavljati. Večina dementnih z boleznijo živi zelo dolgo, od 10 do 20 let, kar pomeni, da gre za eno najdražjih bolezni, če je za koga med bralstvom relevanten ekonomski argument. Prav zato je treba iskati številne (v prihodnje najbrž tudi inovativne) oblike pomoči pri oskrbi oseb z demenco. Dnevna oskrba bolnih z demenco je specifična, kajti po eni strani zahteva stalnost, po drugi strani pa se osebe v bližini znajdejo v izredno težkih situacijah oziroma delovnih pogojih. Poleg tega v Sloveniji ni veliko organizacij, ki bi se posebej posvečale tovrstnim posebnostim oziroma posebnim potrebam oseb z demenco ali svojcem. V vedno bolj starajoči se družbi 21. stoletja bo prav demenca predstavljala enega večjih zdravstvenih in družbenih izzivov, česar se v zadnjih letih vse bolj zavedata tako Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) kot politika.

Po oceni stroke je bilo v Sloveniji leta 2016 približno 32.000 oseb z demenco, pričakujejo pa, da se bo do leta 2050 številka podvojila. Gre za izredno kompleksen družbeni fenomen, pri katerem je še veliko neraziskanega (več je raziskav z medicinskega področja). V Sloveniji narašča zavedanje, da je pri osebah z demenco potrebna posebna skrb in kombinacija raznovrstnih oblik pomoči. V letu 2016 je celo politika prepoznala demenco kot bolezen, ki jo bo treba posebej obravnavati, in je sprejela dokument Strategija obvladovanja demence v Sloveniji do leta 2020. To je prvi politični dokument, ki predstavlja osnovo za nadaljnji razvoj. Na konferenci je bilo povedano, da se priprava Akcijskega načrta zaključuje. Po besedah ministrice Anje Kopač Mrak bo demenca pripoznana tudi v Zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki je (po večletni zamudi) tik pred javno razpravo.

Demenco poznamo že skoraj dve tisočletji, a v sodobnih družbah število bolnih z demenco hitro narašča zaradi podaljševanja življenjske dobe (Kogoj, 2011). Različne prakse vsakdanjega življenja niso spolno nevtralne in organizacija skrbi je zelo raznovrstna, zato je20171020_110804 pri preučevanju organizacije skrbstvenega dela pomembno upoštevati številne zorne kote in perspektive. Pogled z zornega kota enakosti spolov vabi k razmislekom o dejstvih, da so ženske še posebno ranljiva skupina, ker po doslej opravljenih raziskavah opravijo več skrbstvenega dela – tako plačanega kot neplačanega (Hrženjak, 2007) – in skrbijo za organizacijo tega dela tako doma kot v institucijah. Poleg tega so ženske v starosti (še) bolj izpostavljene revščini in si težje privoščijo plačano pomoč zunaj sorodstvenih in neformalnih socialnih mrež (Hrženjak, 2016; Leskošek, 2010). Imajo tudi daljšo pričakovano življenjsko dobo in po dosedanjih izkušnjah zboli za demenco več žensk kot moških. Pa vendarle se postavljata vprašanji, ali se morda prav v organizacijo skrbi za osebe z demenco bolj vključujejo tudi moški in koliko spol kot relevantna kategorija sploh vpliva na raznoliko organizacijo skrbi.

Program konference je bil izredno raznolik, sodelovalo je več kot 50 govork in govorcev iz Slovenije in tujine. 20171020_132122Ključni pa so bili aktivna vključitev v program in prispevki nekaterih oseb z demenco in svojcev, ki se redno soočajo z izzivi organizacije življenja z osebami z demenco. Z vidika pripoznanja demence kot politično relevantne tematike je bilo pomembno sodelovanje ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrice za zdravje (čeprav se je v zadnjem trenutku opravičila in so prebrali njeno pismo). Poleg njiju so v otvoritvenem delu spregovorile še: predsednica Spominčice Štefanija L. Zlobec, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, predstavnica Evropske delovne skupine oseb z demenco iz Alzheimer Europe Helga Rohra in predstavnica ASDM Consultinga (vodja evropskih zadev v Bruslju) Annette Dumas o akterjih, ki se soočajo z izzivi demence na EU ravni. Vsebinsko je bila rdeča nit konference oblikovanje osebam z demenco in njihovim svojcem prijazno družbo z inovativnim zdravljenjem, storitvami in vsebinami. Vsebinski sklopi so obravnavali naslednje vidike:

  • demenci prijazna družba: ozaveščanje o demenci, demenci prijazna vsebine in ukrepi, demenca in jaz, življenje v skupnosti;
  • zdravljenje in raziskave: raziskave demence, dejavniki tveganja, zgodnja diagnoza, zdravljenje, farmakologija, dietetika;
  • inovativne oblike oskrbe: podpora in pomoč po diagnozi, rehabilitacija, k osebi naravnana oskrba, psihosocialni ukrepi, konec življenja;
  • strategije in pravice: strategije za demenco, pravice iz javnih sredstev, etika in pravna vprašanja, manjšine.

Nekaj govorcev in govork je v prispevke vključilo razlike med moškimi in ženskami, vendar bolj z medicinskega vidika ali vidika urejenosti prostorov. Več informacij je na voljo na spletni strani: http://www.spomincica.si/ask2017.

 

Viri in literatura

  • Hrženjak, Majda, »Ekonomska neenakost žensk z vidika spolnega pokojninskega razkoraka«, Delavci in delodajalci, št. 4/2016, str. 609–626.
  • Hrženjak, Majda, Nevidno delo, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2007.
  • Kogoj, Aleš, »Značilnosti in razumevanje demence«, v: J. Mali, V. Miloševič Arnold (ur.), Demenca – izziv za socialno delo, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana, 2001, str. 15–22.
  • Leskošek, Vesna, »Women between Minimum Wage, Unemployment and Care Work«, v: Changing social organization of care and its implications for social politics: collection of abstracts, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2010, str. 20–21.
  • Strategija obvladovanja demence v Sloveniji do leta 2020, http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/Demenca/12092016_strategija_obvladovanja_demence.pdf.

Kruha in vrtnic!

Gotovo že veste, da se je Ženski pevski zbor Kombinat ustanovil na dan upora, 27. aprila 2008, ko se je skupina žensk zbrala na ustanovni skupščini v ljubljanskem Rogu in sklenila, da bodo prepevale pesmi upora z vsega sveta. Sodeč po zapisu na njihovih spletnih straneh se je ideja o takšnem zboru rodila mesec dni prej, na dekliščini ene od članic (http://kombinatke.si/about/). Pred občinstvom je ŽPZ Kombinat prvič zapel 23. maja 2008 v Menzi pri koritu na Metelkovi, v sklopu proslave ob dnevu mladosti.

kombiantke

Polna dvorana – Kosovelov dom Sežana (08.04.2017)

Morda pa ne veste, da ideja o prepevanju pesmi upora (pod vodstvom Mateje Mavri) ostaja zelo živa in da so imele Kombinatke v soboto, 8. aprila 2017, koncert v Kosovelovem domu v Sežani. Na Primorskem ima uporništvo prav poseben pomen. Kot pravi Kombinatka Maksimiljana Ipavec, tudi sama Primorka: »Tu se ljudje še spomnijo, kako je, če ti vzamejo glas, jezik in pesem. Zato je na nastopih in koncertih na tem koncu vedno čutiti še močnejšo pripadnost in zavezanost pesmim upora.« Tudi koncert v Sežani je bil nabit z intenzivno energijo in občutkom moči, da vsi skupaj lahko premikamo gore. No, v tem primeru bolj z občutkom, da lahko preglasimo kapitalizem in premagamo vse ovire, ki sodelujoče še ločijo od »vrtnic«.

Korak za korakom – naslov koncerta je bilo pravzaprav geslo, ki so ga med stavko leta 1912 vzklikale delavke tekstilne tovarne v mestu Lawrence. »Stavkale so zavoljo zahtev, da so za svoje delo pravično plačane, in so ob tem opozorile še na nekaj, kar v njihovem času niti približno ni bilo samoumevno – na dostojanstvo, ki jim kot ženskam pripada. Če njihov slogan slišimo le kot odmev, star nekaj več kot sto let, si delamo slabo uslugo. Kapitalizem se ne ustavlja, delavkam in delavcem po vsem svetu v svojem nenasitnem pohlepu jemlje ‘kruh’ in odreka ‘vrtnice’. Naš odgovor je – pesem. Pesem, ki odpira prostor premisleka, združi podobno misleče in si želi hotenja po pravičnejšem svetu preliti v dejanja,« je pojasnila predstavnica Kombinatk.

Kobinatke2

Vsebinsko povezavo in moč posameznih pesmi na koncertu je občinstvu posredovala izjemna in edinstvena Maksimiljana Ipavec

Na samostojnem koncertu so jih spremljali še kontrabasist Boštjan Benčič, kitarist Robert Slanič in harmonikar Jari Jarc ter kot gostja še pesnica in kantavtorica (sicer tudi Kombinatka) Ksenija Jus. Prvotni repertoar je obsegal 16 pesmi v 8 svetovnih jezikih. Temu je Ksenija Jus dodala še tri samostojne pesmi. Vsi skupaj so ustvarili nepozabno občutje in prepričana sem, da koncert ni nikogar pustil ravnodušnega! Pesmi in sporočila iz Kosovelovega doma so prebudila celotno mesto. V tem ozračju so se jim na odru pridružili člani in članice Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič (vodenje je prevzela dirigentka Pia Cah) in skupaj so pečat pustili še s pesmimi »Vstajenje Primorske«, »Hej brigade« in »Internacionala«.

Kombinatke4

Nastop članice in kantavtorcie Ksenije Jus

V sodobnem času, ko je simbolika »kruha« še kako aktualna, je izredno pomembno na raznolike načine spodbujati ljudi k združenim akcijam. Pa naj še kdo reče, da pesem ne more biti politična (v najširšem pomenu besede) in angažirana (v smislu klica po spremembah)! Kombinatke so z izjemnim repertoarjem in izredno ganljivim povezovanjem gotovo prebudile še najbolj spečega poslušalca in poslušalko v občinstvu. Povedano lahko interpretiramo tudi tako, da je zadnji čas za skupno akcijo vseh ljudi! V nasprotnem primeru bodo »vrtnice« ponudile le trne in kmalu bo prišel čas za obžalovanje …

Četrta nacionalna konferenca »Novodobno suženjstvo – prekarne oblike na trgu dela«

Položaj prekarnih delavcev in delavk v Sloveniji je še vedno katastrofalen. Zato ne čudi, da je bila četrta nacionalna konferenca »Novodobno suženjstvo – prekarne oblike na trgu dela«, ki jo je 9. novembra v Ljubljani organiziralo Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, zelo dobro obiskana. Od lanskega leta je veliko situacij ostalo enako krutih,  veliko stvari pa se je spremenilo – organizirane so bile številne akcije in ustanovljen je bil Sindikat prekarcev, ki marsikomu predstavlja novo upanje.

publika-od-zadaj

Dogodek je bil vsebinsko razdeljen na dva dela. V prvem so bili predstavljeni okviri prekarnega dela skozi pogled sociologije in filozofije ter možne rešitve. V drugem delu so bili v ospredju konkretni primeri iz vsakodnevne prakse.

Tako sta na začetku dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela in dr. Miroljub Ignjatović predstavila pravkar izpeljano raziskavo o prekarnosti. Izvedli so primerjalno mednarodno analizo stanja in načinov reševanja prekarnosti v šestih državah: na Danskem, v Franciji, Nemčiji, Sloveniji, Španiji in Veliki Britaniji. Trendi so povsod enaki, razlike so le v intenzivnosti:

  • naraščajoča atipičnost (prekarizacija standardnega), slaba kakovost dela, nizka varnost in zdravje pri delu, prekarnost zunaj kolektivnih pogodb, šibek socialni dialog, naraščajoča dereguliranost, deprofesionalizacija;
  • določen čas, lažno samozaposlovanje, samozaposleni, mladi, neplačana pripravništva, delo migrantov in migrantk, agencijski in »nevidni« delavci in delavke;
  • socialna izključenost pomembnih delov prebivalstva.

Prikazala sta tudi delež zaposlenih v nekaterih prožnih oblikah zaposlovanja in dela, delež delovno aktivnih v nekaterih fleksibilnih oblikah dela, stopnje tveganja revščine glede na oblike zaposlitve in dela, delež mladih, zaposlenih za določen čas, med delovno aktivnimi mladimi (15–24 let) in druge podatke. Glavna inovacija v vseh državah sta organiziranost Sindikata Mladi + in Sindikata prekarnih delavcev v Sloveniji. Z vidika spolne perspektive so zanimive ugotovitve o poslabševanju položaja v novinarskem in drugih manj vidnih medijskih poklicih (pri čemer je znana t. i. feminizacija novinarskega poklica) ter zaposlenih v trgovini (večinoma ženske).

delezi-zaposlenih-v-nekaterih-proznih-oblikah-zaposlovanja-v-drzavah-eu

Deleži zaposlenih v nekaterih prožnih oblikah zaposlovanja v državah EU 2014 (2. četrtletje) (Kanjuo Mrčela in Ignjatović 2015, 362).

Sledil je prispevek dr. Igorja Pribca o tem, zakaj bi bil lahko korak k rešitvi univerzalni temeljni dohodek. Najprej je izpostavil definicijo: gre za univerzalni (kdo), temeljni (»dohodek« in ne »prihodek«), denarni (pojavi se vprašanje višine), nepogojen z višino prihodkov prejemnikov in nepogojen s pripravljenostjo sprejeti delo. Dr. Pribac je poudaril, da bi moralo priti do reforme socialne države, ki enakost razume kot enakost možnosti (od ex post k ex ante). UTD opušča pripravljenost na delo, je socialnodemokratski, liberalen in antipaternalističen ter nima podpore niti pri vseh sindikatih. Vprašanj in izzivov je tako v strokovnih kot v laičnih javnostih še ogromno.

stopnje-tveganja-revscine-za-dolocene-oblike-zaposlitve2005-2013

Stopnje tveganja revščine za določene oblike zaposlitve, 2005–2013 (Kanjuo Mrčela in Ignjatović 2015, 374).

Dr. Zdravko Kobe je razvijal tezo, zakaj davki niso nujno samo slabi, in predstavil filozofski pogled na avtokratski neoliberalni kapitalizem. Bolj razvite države imajo namreč zelo visok odstotek za davke (npr. Danska več kot 55 %), medtem ko denimo Bangladeš nameni davkom le nekaj več kot 15 %. Seveda se ob tem zastavlja dodatno relevantno vprašanje, kako in za kakšne namene se z davki pridobljena vsota pozneje porabi.

S prikazom praktičnih zagat je pričela Polona Kovač iz Društva Ključ, ki je v središče postavila delovno izkoriščanje oziroma prisilno delo kot obliko trgovanja z ljudmi. Trgovanje z ljudmi je izkoriščanje ljudi z namenom zaslužka in je ena izmed dejavnosti mednarodno organiziranega kriminala. Med oblikami trgovanja z ljudmi je navedla le nekatere, vsem pa je skupno grobo kršenje človekovih pravic. Prikazala je več konkretnih primerov izkoriščanja, ki si jih je mogoče ogledati tudi na njihovi spletni podstrani http://www.telesnica.si. Podrobnejši ogled pokaže, da med izpostavljenimi primeri še vedno prevladujejo ženske.

Želimir Stanić je nato predstavil ugotovitve sindikata Mladi + o izkoriščanju pripravništev v gostinstvu in turizmu. Prisotne je seznanil s konkretnimi primeri študentov in študentk iz Srbije, ki opravljajo obvezno študijsko prakso v Sloveniji. V raziskovanje tovrstnega izkoriščanja so vključili tudi Inšpektorat RS za delo in se povezali s Sindikatom gostinstva in turizma. Prve ugotovitve so grozljive, končno poročilo pa še pripravljajo.

delez-zaposlenih-za-dolocen-cas-med-da-mladimi-15-24

Delež zaposlenih za določen čas med delovno aktivnimi mladimi (15–24) (Kanjuo Mrčela in Ignjatović 2015, 365).

delez-mladih-zaposlenih-za-skrajsani-delovni-cas-med-da-mladimi-15-24

Delež mladih, zaposlenih za skrajšani delovni čas med delovno aktivnimi mladimi (15–24) (Kanjuo Mrćela in Ignjatović 2015, 366).

studentsko-delo-delez-med-vsemi-delovno-aktivnimi2000-2014

Študentsko delo – delež med vsemi delovno aktivnimi, 2000–2014 (Kanjuo Mrčela in Ignjatović 2015, 369).

Za zaključek je Sara Kosirnik predstavila izzive organiziranja prekarnih delavcev in delavk v Sindikat prekarcev ter njihove načrte. V ospredje je postavila povezovanje različnih sindikatov in vseh drugih akterjev ter nujnost skupnega delovanja, kajti ni interes vseh, da prekarno zaposlenih oseb ne bi bilo ali da bi se vsaj izboljšal njihov položaj. Razumljivo je, da brez povezovanja na vseh ravneh prizadevanja za zmanjševanje in izboljšanje situacij prekarno zaposlenih oseb nikakor ne morejo biti uspešna.

Sledila je širša razprava z raznolikimi pogledi na trenutno situacijo in obravnavane tematike.

Predvidoma bodo prispevki nastopov objavljeni na spletni strani Gibanja za dostojno delo in socialno družbo.

 

 

Vir grafičnih prikazov: Kanjuo Mrčela, A. in Ignjatović, M. 2015. Od prožnosti do prekarnosti dela: stopnjevanje negativnih sprememb na začetku 21. stoletja. Teorija in praksa 52(3), 350-381.

 

3. nacionalna konferenca »Novodobno suženjstvo – prekarne oblike na trgu dela«

Gibanje za dostojno delo in socialno družbo je 18. novembra organiziralo 3. nacionalno konferenco »Novodobno suženjstvo – prekarne oblike na trgu dela«. Konferenca, ki je potekala v Cankarjevem domu v Ljubljani, povezovala pa jo je novinarka Jelena Aščić, je bila zelo dobro obiskana; sodelovalo je okrog sto oseb z zelo raznolikih področij. To gre gotovo pripisati prepoznavnosti Gibanja kot relevantnega akterja na področju prekarnega dela in zagovorništva delavskih pravic.

Vsebinsko je bila konferenca razdeljena na dva dela. Prvi je v ospredje postavil splošne problematike prekarnega dela – izpostavljen je bil vpliv prekarnosti na stopnjo tveganja revščine, zdravje, pokojninski sistem in realno obdavčitev ter socialne in delavske pravice. Skozi prizmo (ne)enakosti spolov je bil najbolj v središču prispevek dr. Valerije Korošec. Drugi del konference je bil namenjen primerom dobrih praks združevanja prekarnih delavcev_k.

Po uvodnem nagovoru Boruta Brezarja, predstavnika Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, je dr. Barbara Rajgelj predstavila izredno zanimivo raziskavo o mnogoterih pravnih obrazih in raznolikostih prekarnega dela, v kateri so bili proučeni štirje elementi: časovna (ne)gotovost, obseg delavskih pravic, obseg socialnih pravic in finančni vidiki (socialni prispevki in davki). V predstavitvi je zajela vse elemente glede na posamično atipično obliko dela, ki služi kot pravna podlaga za prekarizacijo. Prikazala je konkretne izračune, kakšna je razlika v neto izplačilu glede na pravno obliko sodelovanja (pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, avtorska pogodba, podjemna pogodba), če je finančna obremenitev za delodajalca (oziroma strošek izplačevalca) tisoč evrov. Poleg tega je predstavila tudi finančne obremenitve študentskega dela in samostojnega podjetništva.

Sledil je prispevek dr. Valerije Korošec o stopnji tveganja revščine pri delovno aktivnih z naslovom »(Vprašljiva) uporabnost podatkov o revščini v okviru diskurza o prekariatu«. Najprej je predstavila statistične definicije in pokazala na problematičnost samega kazalnika STR (ki meri »stopnjo revščine«). Opozorila je, da je, prvič STR relativen koncept, drugič, da izhaja iz položaja gospodinjstva, medtem ko je položaj na trgu dela individualen, in tretjič, da ne meri premoženja, ampak samo uradne tokove dohodka. Slovenija je sicer po tem kazalniku še vedno pod povprečjem EU. Prikazala je zelo velike razlike glede na spol, pri čemer je opozorila na razlike življenjskih potekov po spolu in tudi na vpliv socialnih politik. Rezultati so pokazali, da so najnižji deleži revnih med aktivno populacijo. Do preskoka v vrednostih kazalnika STR pride pri moških v starostni dobi 40–44 (močan skok + prvič višje kot za ženske) in potem še enkrat v predupokojitveni starosti (55–59). Pri ženskah prav tako pride do večjega skoka v aktivni dobi v predupokojitveni starosti (55–59) in nato v starosti 70–74 let (že vpliv deleža žensk brez delovne dobe). Korelacija med starostnimi razredi jasno kaže na problem starostne diskriminacije glede na spol. V prikazu o revnih osebah po statusu delovne aktivnosti v »aktivni« delovni dobi po spolu podatki iz let 2013 in 2014 kažejo na fluidnost prehodov med različnimi statusi, povsem jasno pa je, da so ženske v bistveno slabšem položaju med brezposelnimi, upokojenimi in drugimi neaktivnimi. Dr. Korošec je prikazala številne podatke in primerjave – med njimi tudi število revnih po statusu delovne aktivnosti po spolu, kjer v treh kategorijah prevladujejo ženske (med brezposelnimi, upokojenimi in drugimi neaktivnimi je več žensk).

Mag. Nataša Dernovšček Hafner je govorila o vplivu nestalnih zaposlitev na zdravje. Po začetni analizi spreminjajočega se sveta dela je opozorila na različne posledice prestrukturiranja. Izpostavila je negativne vplive negotovih zaposlitev (stres, izgorelost, depresija, telesno zdravje). Predstavila je tudi nekaj raziskav o prihodu na delo tistih delavcev in delavk, ki so delali med boleznijo (v celoti je odstotek oseb, ki so delali med boleznijo, v primerjavi z EU bistveno višji: v EU 37,8 %, v Sloveniji pa 55,9 %, pri čemer je delež takšnih žensk nekaj odstotkov višji).
Državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Peter Pogačar je govoril o aktualnih ukrepih, ki so v pripravi, hkrati pa povedal, da rešitev (še) ni. Javno je obljubil, da bo k sodelovanju pri pripravi konkretnih rešitev povabil predstavništvo Gibanja za dostojno delo in socialno družbo. V prispevku je poudaril, da so se stvari že izboljšale, da so z novo zakonodajo že zbližali pravice oseb, ki so zaposlene za določen čas, s pravicami tistih, ki so zaposlene za nedoločen čas, vendar je bilo jasno, da je prostora za izboljšave in naslavljanje številnih izzivov v prihodnosti še veliko.

V drugem delu sta Marko Tanasić iz Migrantske pisarne ZSSS in David Švarc iz Svobodnega sindikata Slovenije predstavila primera dobre prakse (samo)organiziranosti prekarnih delavcev, pri čemer so bili vključeni vozniki_ce migranti na terenu in taksisti_ke ter raznašalci_ke časopisov. Izredno zanimivo je, koliko inovativnosti in kreativnosti je v takšnih primerih. Sodelujoče sta seznanila s primeri kršitev zakonodaje, predvsem pa s konkretnimi akcijami pri pogajanjih za boljše in pravičnejše pogoje dela.

V zaključnem prispevku sta Sara Bagari in Marko Funkl (Gibanje za dostojno delo in socialno družbo) prisotne seznanila z izzivi pri organiziranju prekarnih delavcev in delavk v Sloveniji. Sara Bagari je najprej predstavila spremembo trenutne zakonodaje (s poudarkom na Zakonu o inšpekciji dela in Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno). Marko Funkl je analiziral, kako k številnim izzivom trga dela in oblik zaposlovanja prispevajo med drugim naslednje okoliščine: poceni delovna sila; individualizacija, v kateri posameznik_ica postaja blagovna znamka; kako ljudje postajamo strošek in ne investicija; neorganizirana delovna sila; strah pred starostjo; in celo prednost strankarske pripadnosti pred vsebino. Med glavnimi izzivi organiziranja prekarno zaposlenih je izpostavil razpršenost po segmentih, nizek prihodek in boj proti kapitalu. Rešitve vidi v progresivni civilni družbi in sindikatih, pri čemer so sindikati lahko progresivni le v primeru neodvisnega vira financiranja.

Sledila je izredno dinamična razprava, v kateri so bili predstavljeni različni zorni koti in soočena različna stališča ter številni izzivi.
Predvidoma bodo prispevki in posnetki nastopov objavljeni na Youtube kanalu Gibanja za dostojno delo in socialno družbo ter na njihovi spletni strani.

Ustvarjalnica-3
Avtor fotografije: Tadej Kreft.
Zorni kot publike iz zadnjih vrst na govorca Boruta Brezarja.

Ustvarjalnica-8
Avtor fotografije: Tadej Kreft.
Dr. Barbara Rajgelj.

Ustvarjalnica-4446
Avtor fotografije: Tadej Kreft.
Dr. Valerija Korošec.

Ustvarjalnica-28
Avtor fotografije: Tadej Kreft.
Nekateri govorci in govorke ter publika s perspektive povezovalke konference.

Okrogla miza »Delo dobi: manager (M/Ž)«

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) in Združenje Manager (ZM) sta 5. februarja v Ljubljani organizirala okroglo mizo »Delo dobi: manager (M/Ž)« ter mednarodno konferenco »Lepotica in zver: ne podcenjujte moči talentov« (5. in 6. februarja). Konferenca je potekala v okviru projekta Vključi.Vse, ki ga sofinancira Evropska komisija iz sredstev programa Progress, izvajajo pa Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Združenje Manager in Komisija za preprečevanje korupcije. Cilj projekta je ozaveščati in razbijati spolne stereotipe, ki so glavna ovira za uravnoteženo oziroma najmanj 40-odstotno zastopanost ženskega spola na vodilnih položajih v gospodarstvu. Na obeh dogodkih so predstavili problematiko neuravnotežene zastopanosti žensk na vodilnih in vodstvenih položajih v gospodarstvu in podjetništvu, rezultate raziskav, najboljše tuje in domače prakse ter možne rešitve.

Prvi dan konference je potekala okrogla miza (okrog 40 sodelujočih), na kateri so predstavili statistične podatke o zastopanosti žensk na vodilnih položajih v gospodarstvu, ovire, ki ženskam preprečujejo napredovanje, in prednosti uravnotežene zastopanosti obeh spolov za družbo in podjetja. Predstavljeni podatki so bili pospremljeni s komentarji in mnenji: Martine Vuk – državne sekretarke MDDSZ, Tjaše Kolenc Filipčič – predsednice sekcije mladih managerjev pri Združenju Manager, Žige Vavpotiča – predsednika sveta, strokovnega direktorja in soustanovitelja Zavoda Ypsilon, Matije Sevška – svetovalca v vodstvu generalnega sekretariata NLB in Daniele Bervar Kotolenko – solastnice in direktorice marketinga pri Media lab. Okroglo mizo je moderirala Anja Hlača Ferjančič.

Ženske v Sloveniji predstavljajo približno 60 odstotkov oseb z zaključeno diplomo terciarne stopnje in skoraj polovico delovne sile. Glede na izobrazbo ženske tako vstopajo na trg dela bolje usposobljene kakor moški, vendar pa jih bistveno manj zaseda najvišja mesta v gospodarskem odločanju. Napredovanje žensk na poklicni poti omejujejo sistemske prepreke, stekleni stropi, labirinti in lepljiva tla, eden najbolj trdovratnih vzrokov za neenakost spolov pa so spolni stereotipi, ki vplivajo na karierne poti žensk in moških. Tako je v upravah največjih javnih delniških družb v EU samo 17,8 % žensk, na mestih predsednic uprav 7 %, v Sloveniji 5 % oziroma ena sama ženska. Sonja Robnik z MDDSZ je predstavila zanimive podatke o državah z najvišjimi deleži žensk – delež žensk na predsedniških mestih uprav je najvišji na Poljskem (21 %), Slovaškem (20,5 %) in v Latviji (17 %). Največ članic uprav imajo v Latviji (31 %), sledita Francija (30 %) in Finska (29 %). Preseneča tudi podatek, da na vodilnem mestu po številu izvršnih direktoric najdemo Romunijo (24 % ), sledita ji Latvija in Švedska. Raziskava »Mesta odločanja – vidik spola« v letu 2014 je zajela 543 organizacij (21 % v zasebnem sektorju, 16 % v državni upravi, 10 % v lokalnih skupnostih, 50 % v javnih zavodih) v Sloveniji. Rezultati, ki jih je predstavila Sonja Robnik, kažejo, da bi enako zastopanost žensk in moških na mestih odločanja v slovenskem zasebnem in javnem sektorju (50 %) ob »naravnem« napredku lahko pričakovali v letu 2082, medtem ko 39,7 % žensk na mestih odločanja lahko pričakujemo »že« leta 2062. Ovire za enakost spolov na mestih odločanja so družbene, osebne in organizacijske. Vse ovire je težko odpraviti zaradi zakoreninjenih vzorcev, zato so potrebni ukrepi na različnih ravneh in ozaveščanje vseh ter drznost za premikanje obstoječih meja.

Sodelujoči so razpravljali tudi o podatkih raziskav, ki kažejo, da so podjetja z večjo zastopanostjo žensk na vodilnih položajih organizacijsko in finančno uspešnejša, kar velja tudi za upravljanje podjetja. Izpostavljeni so bili stereotipi in že obstoječa pravila ter nujnost aktivnega pristopa pri preseganju trenutne situacije. Komentirane so bile tudi reakcije na posnetke skritih kamer v restavraciji, pred dvigalom in na vadbišču za badminton, v katerih so predstavili nova pravila glede na spol. Posnetki so dostopni na Facebook profilu »enakost spolov« (Restavracija (projekt Vključi.Vse)) (Dvigalo za moške (projekt Vključi.Vse) ).

Akcija poteka tudi z osveščanjem prek nagovorov »IZKLJUČI stereotipe. vključi.vse«. Ob javnih dogodkih so bili na različnih produktih izdani tudi slogani, kot so: Kako se reče ženski na vodilnem položaju? Izjema., Zakaj moških nihče ne vpraša, kako usklajujejo kariero z družino? Ker niso ženske., Zakaj so vsi šefi moški? Ker se šefica čudno sliši., Zakaj ženske v podjetjih ne dosegajo visokih položajev? Ker imajo prenizke pete.

Izpostavljeni so bili vidiki diskriminacije in kršenja zakonodajnih okvirov, predvsem pa nujnost delovanja na več ravneh hkrati. Zaključek okrogle mize je vsebinsko zajel nujnost spodbujanja in pospeševanja ukrepov za enakost spolov, kajti »naravni« razvoj je prepočasen.

Mednarodna konferenca »Ženske 20 let po Pekingu«

Ženski lobi Slovenije in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sta ob skorajšnji 20. obletnici sprejema Pekinške deklaracije in Pekinških izhodišč za ukrepanje na 4. svetovni konferenci ZN o ženskah (Peking, 1995) izvedla odlično obiskan (okrog 160 sodelujočih) dvodnevni dogodek (13. in 14. novembra 2014) v Kongresnem centru Brdo pri Kranju.

Na konferenci je sodelovalo 31 govornic in 1 govornik s prispevki ter številni drugi z različnimi odzivi, komentarji ali predlogi iz publike. V uvodnem nagovoru je ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, dr. Anja Kopač Mrak, med drugim najavila ratifikacijo Istanbulske konvencije (Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini) in oblikovanje posebnega Sveta ministrice za enakost žensk in moških. Celotni prispevek in panelni prispevki nekaterih drugih govornic so dostopni na spletnih straneh: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/projekt_iz_sredstev_egp_in_nfm/mednarodna_konferenca_zenske_20_let_po_pekingu/.

Vsebinsko so se po uvodnih nagovorih zvrstili prispevki »Ženske v Sloveniji med zakonom in prakso«, »Ženske v Evropi«, »Izzivi za prihodnost«, nato pa so potekale vzporedne delavnice o tematskih skupinah: »Ženske in odločanje«, »Ženske in ekonomski položaj« ter »Ženske v zasebnem življenju«. Drugi dan so v dopoldanskem času potekale vzporedne delavnice o nasilju nad ženskami, spolnih in reproduktivnih pravicah žensk in revščini. Za zaključek so organizatorke predstavile dokument »Ženski manifest 2014«, ki se je v raznoliki razpravi dokončno preimenoval v »Feministični manifest 2014« (http://www.zenskilobi.si/100-feministi%C4%8Dni-manifest-2014-in-sklepi-konference-%C5%BEenske-20-let-po-pekingu.html).

Na konferenci so bili izpostavljeni ključni dogodki, politike in zakonodajne spremembe, ki so vplivali na položaj žensk v Sloveniji ter na politiko enakosti spolov. Prispevki so tematizirali tudi naslednja vprašanja: ali sprejeta zakonodaja s področja enakosti spolov zagotavlja doseganje večje enakosti žensk in moških v Sloveniji; kakšen je vpliv sprejete zakonodaje in politik EU na slovensko stvarnost in kakšen je naš prispevek k njenemu oblikovanju; kakšne politike in kakšni ukrepi so potrebni za spreminjanje stanja; kako doseči večjo vpetost in upoštevanje dejanske enakosti žensk in moških na lokalni ravni, v državi in tudi družini itn. Na različnih področjih in z raznolikih vidikov so potekale razprave o tem, kaj je bilo storjenega in uresničenega na tem področju v Sloveniji v zadnjih 20 letih in kakšen je položaj žensk danes v primerjavi z letom 1995 na nekaterih ključnih področjih Pekinških izhodišč za ukrepanje. Nekateri prispevki so podali tudi oceno enakosti žensk in moških v posameznih državah po Evropi.

Sklepi konference, kakor jih povzema Ženski lobi, so bili:

  1. Ženski lobi Slovenije bo spremljal uresničevanje Feminističnega manifesta 2014 na letnih konferencah žensk v Sloveniji.

  2. Organizirana bo javna predstavitev Feminističnega manifesta 2014.

  3. Ocenjevano bo, kako posamezni naslovniki vključujejo sprejete zahteve v svoje delo.

  4. Od poslank in svetnic se pričakuje, da bodo o prioritetnih vprašanjih razvoja in politikah enakosti spolov organizirale javni dialog z vlado oziroma županjami in župani na eni strani ter civilno družbo na drugi.

  5. Sodelujoče bodo krepile ozaveščanje javnosti o nujnosti enakosti spolov in oblikovale strategijo komuniciranja z mediji za posamezna področja.

  6. Ženski lobi Slovenije bo uvedel nagrajevanje dosežkov in kritično opozarjal na kršitve enakosti spolov.

  7. Skupaj z drugimi zainteresiranimi bo Ženski lobi Slovenije izvedel zakonodajno pobudo za revizijo socialne zakonodaje v delih, ki so najbolj prizadeli matere samohranilke.

  8. Sodelujoče na konferenci so zadolžile Ženski lobi Slovenije, da v njihovem imenu javno pozove vlado, naj ne zmanjšuje plač v javnem sektorju in ne znižuje standardov v otroškem varstvu in javnem šolstvu.*

Naj za zaključek citiram Katjo Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo, ki je izpostavila pomembno vlogo vsake posameznice, saj je ob aktivni udeležbi na 4. svetovni konferenci žensk v Pekingu dobila občutek, da »vse aktivistke skupaj zlagamo največjo sestavljanko sveta, ki ne bo nikoli končana brez mojega malega prispevka. Zato je današnja konferenca pomembna – da se vidimo, da nas vidijo, da vas vidim. Tako vsak prispevek, čeprav še tako majhen, postane smiseln, ker je nepogrešljiv. Delo ženskega gibanja brez še tako majhnega prispevka vsake izmed nas enostavno ne bo nikoli končano.« Danes je še vedno veliko žensk, ki se ne zavedajo pomena posameznega dela v sestavljanki sveta. Obenem so se v tem časovnem obdobju opogumili tudi nekateri moški in se pridružili aktivistkam za pravice žensk, tako da morda skupaj nekoč le dokončamo to sestavljanko …

* Navedeno po: http://www.zenskilobi.si/images/DOKUMENTI/SKLEPI_KONFERENCE1.pdf.

 

IMG_9132

Utrinek s konference

IMG_9148

“Izzivi za prihodnost”: o njih je razmišljala tudi članica uredništva spol.si – dr. Jasna Podreka

IMG_9146

“Ženske v Evropi”

IMG_9126

“Ženske v Sloveniji med zakonom in prakso”

 

Okrogla miza »Nasilje – tema, ki bi morala zanimati tudi podjetja«

V petek, 10. oktobra 2014, je v Cankarjevem domu v Ljubljani Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja ob 25-letnici delovanja organiziralo okroglo mizo »Nasilje – tema, ki bi morala zanimati tudi podjetja«. Kaj imajo skupnega Društvo SOS telefon, podjetji BP komunikacije in Helios Domžale ter blagovna znamka Stilago (spletna trgovina z modo)? Na prvi pogled popolnoma nič, a je zgodba povsem drugačna …

Predstavniki in predstavnice vseh navedenih so sedeli za govorniškim omizjem dobro obiskanega dogodka (približno 50–60 sodelujočih), na katerem so razpravljali/-e o sodelovanju med nevladnimi organizacijami in podjetji, ko gre za preprečevanje nasilja v družini. Vsebinski poudarek je bil na detabuiziranju teme in preventivnih ukrepih, ki jih za omejevanje nasilja lahko naredi vsakdo (posameznik/posameznica, podjetje, nevladna organizacija, vladne institucije in drugi). Po podatkih, predstavljenih na okrogli mizi, se investiranje v preventivne aktivnosti obrestuje tudi iz finančnih razlogov – še posebno zaradi izredno visokih stroškov, ki jih prinašajo posledice nasilja v medosebnih odnosih in intimnih partnerstvih. Gre za posredne in neposredne stroške. Prve imajo javne službe zaradi izvajanja storitev in ukrepov za preprečevanje ter delovanje proti nasilju v družini. Neposredni pa so stroški fizičnih in psihičnih travm ter dosmrtnih posledic, ki jih lahko imajo žrtve nasilja (vključno s poslabšanjem kakovosti življenja žrtve in bližnjih). V nekaterih državah so te stroške ocenili, na Nizozemskem na primer znašajo 151 milijonov evrov letno, v Švici pa 260 milijonov evrov. Jasno je torej, da nasilje v družini ne prizadene samo posameznice ali posameznika, ki ga doživlja, ampak tudi državo in družbo.

V Sloveniji takšnega izračuna (še) ni. Zdi pa se, da je čas za premike v sodelovanju med podjetji in nevladnimi organizacijami. V preteklosti so podjetja v Sloveniji donacije večinoma namenjala bolj popularnim dejavnostim (športnim aktivnostim, glasbenim prireditvam, gasilskim dejavnostim itd.), zdaj pa podpirajo tudi že druge nevladne organizacije, med njimi Društvo SOS telefon. Podjetje Helios je prav ob 25-letnici društva (kar je 25. obletnica prve nevladne organizacije v Sloveniji na področju obravnave in preprečevanja nasilja nad ženskami) doniralo 15.000 evrov, s katerimi bodo pomagali obnoviti podstrešje v varni hiši in omogočili ureditev večnamenskega prostora za otroke. Prav tako se je podjetje Helios odločilo, da za obeležitev 90-letnice delovanja ne bo prirejalo velikih zabav, temveč bo podelilo nekaj donacij, večinoma otrokom. Podjetje Helios in Društvo SOS telefon sta tako dober primer sodelovanja med podjetjem in nevladno organizacijo. Spodbudno je, da je podjetje samo iskalo nevladne organizacije, v sodelovanju s katerimi bi lahko krepilo svoje vrednote.

Na okrogli mizi so tudi problematizirali odnos med podjetji in nevladnimi organizacijami ter različnost njihovih pričakovanj. Delovanje nevladnih organizacij se razlikuje od delovanja podjetij, razlike pa so tudi med podjetji. Pozitivni premiki gredo tudi v smeri strateškega razmišljanja obeh strani, kajti izkušnje iz preteklosti kažejo, da je do donacij podjetij večkrat prišlo na podlagi trenutnih vzgibov, osebnih preferenc vodij ali poznanstev. K razpravi in delitvi izkušenj so prispevali: Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic; Mojca Perić, vodja korporativnega komuniciranja v družbi Helios; Mirela Čanić, vodja blagovne znamke Stilago za Slovenijo; in Boštjan Prijanovič, direktor podjetja BP komunikacije.

Do sodelovanja med podjetjem Stilago Slovenija in Društvom SOS telefon je prav tako prišlo na pobudo podjetja, društvo pa je prispevalo strokovna izhodišča. Podjetje je z varnima hišama Društva SOS telefon in Društva za nenasilno komunikacijo organiziralo projekt »Lepota je v nas«, dan stilske preobrazbe za uporabnice varnih hiš. Projektu se je kot ambasadorka pridružila pevka Alenka Godec. Tudi tu je podjetje doniralo neposredno – v obliki storitev in izdelkov.

Boštjan Prijanovič, direktor podjetja BP komunikacije, se ukvarja s projektnim vodenjem in treningom ključnih kadrov, ki delajo na polju marketinga, oglaševanja in prodaje. Na okrogli mizi je potrdil tezo, da nevladne organizacije v Sloveniji podjetja še vedno razumejo predvsem kot vir donacij, redkeje pa kot partnerje, v sodelovanju s katerimi je mogoče lažje in učinkoviteje dosegati poslanstvo organizacije, čeprav se tudi ra razmerja že spreminjajo.

Sklep okrogle mize je bil, da je izredno pomembno čim pogosteje govoriti o temah, povezanih z nasiljem, ter da lahko vsak prispeva k preventivnim ukrepom, tudi vsako podjetje (v obliki usposabljanja za zaposlene, z manjšimi prispevki, storitvami, izmenjavo znanja ali donacijo).

(avtorica fotografij je Mojca Frelih)

IMG_8930

Od leve proti desni si sledijo: Boštjan Prijanovič, direktor podjetja BP komunikacije; Mirela Čanić, vodja blagovne znamke Stilago za Slovenijo;

Mojca Perić, vodja korporativnega komuniciranja v družbi Helios; Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic in Špela Veselič, programska vodja na Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.

IMG_8936
Na fotografiji je gospa Maja Plaz, dolgoletna sodelavka in predsednica Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.