O Zinnu in civilnodružbenem aktivizmu

Howard Zinn, Ljudska zgodovina Združenih držav Amerike, prev. Mojca Dobnikar Sophia, Ljubljana, 2022, 768 str.

Pred kratkim je v slovenščini izšla ena najbolj branih knjig o zgodovini ZDA – Ljudska zgodovina Howarda Zinna. Izvirnik je prvič izšel leta 1980 in nato doživel več ponatisov in dopolnjenih izdaj. V obsežni knjigi avtor v širokem loku oriše zgodovino ZDA od Kolumbovega pristanka na Bahamih leta 1492 do predsedniških volitev leta 2000 in »vojne proti terorizmu«.

Med prevajanjem sem knjigo brala predvsem na dveh ravneh – kot prevajalka in kot civilnodružbena aktivistka, zlasti feministka. Zinn že v prvem stavku prvega poglavja knjige, ko opisuje, kako je aravaško prebivalstvo Bahamskih otokov sprejelo Kolumba in njegovo posadko, opozori na prisotnost žensk v zgodovini, ki jo popisuje. Angleščina, kot vemo, ne razlikuje med spoloma na tak način kot marsikateri drugi jezik, med njimi slovenski, in Zinn v tem prvem stavku pravi, da so Kolumbovim ladjam naproti plavali »aravaški moški in ženske«. Že to je jasen signal, da se zaveda pogoste zanemarjenosti in spregledanosti žensk v zgodovinopisju in tudi širše, na kar v knjigi tudi večkrat opozori. Da se ob branju ne bi izgubila zavest o prisotnosti žensk v opisanih dogajanjih, sem – kar pri prevajanju počnem tudi sicer, čeprav zaradi tega včasih pridem v spor z uredniki – v prevodu samostalnikom moškega spola ponekod dodala še tiste ženskega spola (npr. črnci in črnke namesto zgolj črnci), uporabila spolno nevtralno obliko (npr. indijanska ljudstva namesto Indijanci) ali menjavala samostalnike moškega in ženskega spola (npr. odvetniki, učiteljice, kmetje, delavke).

Že v prvem stavku knjige dá torej Zinn jasno vedeti, da so človeško zgodovino soustvarjale tudi ženske, in tako nadaljuje v celotnem besedilu. V knjigi s 25 poglavji in zaključkom tako rekoč ni poglavja, ki ne bi tako ali drugače obravnavalo ali vsaj omenjalo tudi položaja žensk. Enako velja za druge družbene manjšine. Tako v prvem poglavju opozori na to, da so si Kolumbovi možje v Karibih »jemali ženske in otroke za spolne in delovne sužnje«, ali navaja duhovnika Bartoloméja de las Casasa, ki je v svoji Zgodovini Zahodne Indije med drugim napisal, da so bile »ženske v indijanski družbi obravnavane tako dobro, da je Špance to osupljalo«. Ko se Zinn preseli v Severno Ameriko, na območje današnjih ZDA, opiše spoštovanje, ki so ga uživale ženske v irokeški družbi, njihov vpliv na odločanje v skupnostih itd. Skratka, kot sam pravi, »Kolumb in njegovi nasledniki torej niso prišli v prazno divjino, temveč v svet, ki je bil ponekod naseljen prav tako gosto kot Evropa, kjer je vladala kompleksna kultura, kjer so bila razmerja med ljudmi egalitarnejša kot v Evropi«.

Veliko primerov bi lahko navedla, kako opisuje položaj žensk in njihove upore. Naj se omejim na nekaj takšnih, ki jasno pokažejo, da v svojem pristopu poskuša zajeti na eni strani kompleksnost razmer, v katerih so ženske živele, in na drugi strani kompleksnost njihovih uporov.

V poglavju »Intimno zatirane«, v katerem se posebej posveti ženskam, med drugim opozori na dvojno zatiranost črnih suženj ter na uvažanje belk »kot spolnih suženj, roditeljic otrok, spremljevalk«. Leta 1619, ko so v Virginijo pripeljali prve črne sužnje, je z eno samo ladjo v Jamestown prispelo tudi devetdeset belk, ki so jih naseljencem prodali za žene. V teh prvih kolonialnih letih so čez Atlantik prišle tudi številne pogodbene služabnice, veliko še najstnic, ki so živele podobno kot sužnje, le da je bilo njihovo služenje časovno omejeno. Zinn torej žensk ne obravnava kot enotne družbene skupine, temveč pokaže, da skozi to skupino potekajo razne družbene ločnice.

Povsem na dnu zatiranja žensk so bile črne sužnje, tako po fizičnem izkoriščanju in spolnih zlorabah kot po razmerah, v katerih so živele. Nekatere so rodile na suženjskih ladjah, tudi priklenjene na trupla sužnjev, ki so med prevozom umrli. Gospodarji so poskušali totalno nadzorovati spolno življenje med podrejenimi in »ženskam preprečiti poroko ali spolna razmerja, ker bi jih porodi ovirali pri delu«, po drugi strani pa so sužnje in služabnice posiljevali, svoje morebitne temnopolte otroke pa kot »pankrte« puščali v oskrbi črnim materam ter tako ohranjali domnevno čistost »bele rase«.

Hkrati Zinn pove, da so se sužnje znale upreti tudi s silo in kruto – na primer tako, da so gospodarja ubile s strupom ali mu zažgale dom. Ko povzame zgodbo pobeglega sužnja, ki je nato številnim drugim sužnjem pomagal na svobodo, gospodarica pa je od njega zahtevala, da se bodisi vrne bodisi ji pošlje denarno odškodnino, pokaže, da so belke v boljšem družbenem položaju prav tako izkoriščale podrejene. Skratka, čeprav je odkrito pristranski, na strani zatiranih, ne pozabi pokazati, da so lahko tudi ravnanja zatiranih, v tem primeru žensk, izkoriščevalska in diskriminatorna. Ves čas pa opozarja na tisto, čemur danes po zaslugi Kimberlé Crenshaw rečemo presečna (intersekcionalna) diskriminacija. Primer: »Nekatere črnke so se soočale s trojno oviro – bile so abolicionistke v suženjski družbi, črnke med belimi reformatorji in ženske v reformističnem gibanju, ki so ga obvladovali moški.«

Formulacija Deklaracije neodvisnosti (1776) »vsi ljudje so ustvarjeni enaki«, pravi Zinn, za Indijance, črne sužnje in ženske ni veljala. »Ženske (so bile) politično nevidne.« Prav v zvezi z Deklaracijo opozori, da je pomembno razumeti, kako takšni dokumenti, izjave, načini govora, katerih namen je doseči družbeno soglasje, nagovarjajo nekatere skupine prebivalstva in hkrati zakrivajo, da so druge skupine spregledane oziroma izpuščene. Tudi na ustavni konvenciji desetletje po sprejemu Deklaraciji sužnji, pogodbeni služabniki, ženske in moški brez lastnine niso bili zastopani in »ustava ni zrcalila njihovih interesov«, kot pravi Zinn. Za volitve v predstavniški dom so bili določeni cenzusi, ženske, Indijanci in sužnji pa so bili izključeni. »Newyorška ustava je izrecno izključila volilno pravico za ženske z uporabo besede ‘moški’.«

Toda v tem času, torej v drugi polovici 18. stoletja, so ženske delale kot »pekovke, kositrarke, pivovarke, strojarke, vrvarke, drvarke, tiskarke, pogrebnice, tesarke in mizarke, stezničarke itd.«, v babištvu in nekaterih drugih poklicih so prevladovale, »izdajale so časopise, upravljale strojarne, vodile gostilne, opravljale strokovno delo«, poleg tega je izobraževanje »potekalo v okviru družine, zato so imele ženske v njem posebno vlogo«. V tem obdobju, pravi Zinn, je razvoj potekal v različnih smereh. Ženske so po eni strani vabili in silili v poklicno življenje, po drugi strani pa z ideologijo pritiskali nanje, naj ostanejo doma. Iz te ideologije se je v prvi polovici 19. stoletja razvil pravi kult »resnične ženskosti«, tesno povezan z vero in pobožnostjo.

Proti koncu 18. stoletja je vpeljava industrijskih tkalskih strojev sprožila povpraševanje po ženski delovni sili – »po mladih dekletih«, »neporočenih ženskah«. Prav v tekstilnih tovarnah so v dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja potekale prve industrijske stavke. V prvi znani stavki tovarniških delavk (1824) so delavke z ločenimi zborovanji podprle stavkajoče moške, nekaj let pozneje pa so že stavkale same. Leta 1834 je bila v massachusetskem Lowellu velika stavka delavk, ki so takrat tudi ustanovile svoj sindikat.

Ženske srednjega razreda so postajale učiteljice, reformatorke zdravja, nasprotovale so dvojnim merilom v spolnem vedenju in viktimizaciji prostitutk, združevale so se v verskih organizacijah, se pridružile gibanju proti suženjstvu, se borile za vstop v poklicne šole, za možnost študija, na primer medicine. Tako so do štiridesetih let 19. stoletja, ko se je pojavilo feministično gibanje, že postale »izkušene organizatorke, agitatorke, govornice«.

Naj s citatom ponazorim, kako zna Zinn ilustrirati dogajanje. O Elizabeth Blackwell pove, da je leta 1849 diplomirala iz medicine in »ustanovila Newyorški dispanzer za revne ženske in otroke, da bi ‘dala revnim ženskam možnost posvetovanja z zdravnikom njihovega spola’. V prvem letnem poročilu je zapisala:

Moje prvo zdravniško posvetovanje je bilo nenavadna izkušnja. Zaradi hude pljučnice starejše gospe sem prosila za posvet prijaznega, zelo uglednega zdravnika … Gospod je pregledal pacientko in nato odšel z mano v sprejemnico. Tu je začel nekoliko vznemirjeno hoditi po prostoru in vzklikal: »Kar najbolj nenavaden primer! Takšnega še nisem imel; resnično ne vem, kaj narediti!« Presenečeno in precej zbegano sem ga poslušala, saj je šlo za jasen primer pljučnice in nevarnost ni bila neobičajna, dokler nisem nazadnje ugotovila, da se ta zmedenost ne nanaša na pacientko, temveč name in na vprašanje, kako se primerno posvetovati z žensko zdravnico!«

Približno deset odstotkov knjige govori predvsem o ženskah. Zinn bodisi opisuje njihov položaj in njihove upore bodisi opise dogajanj, ki so bila pomembna za celotno družbo, ne le specifično za ženske, ilustrira z odlomki iz časopisnih člankov, dnevnikov ali leposlovnih besedil itn., kjer ne navaja samo avtorjev, ampak tudi avtorice. Podoben odnos ima tudi do drugih družbenih manjšin – z manjšinami seveda mislim družbene skupine, ki imajo manj družbene moči, ne pa manjšine po številu –, torej ko piše o črnskih, suženjskih in služabniških, delavskih in kmečkih, staroselskih uporih itn.

Ta »pravičnost«, če smem uporabiti ta izraz, je po mojem natanko tisto, zaradi česar je knjiga tako priljubljena in zaradi česar je med širokim bralstvom postala pravi pojem knjige o zgodovini neke države, oziroma če sledimo Zinnu, o zgodovini neke skupnosti in ne države kot institucije. Sam namreč pravi, da »spomina držav ne smemo sprejemati kot lastnega spomina. Države niso skupnosti in nikoli niso bile. Če zgodovino katerekoli države predstavljamo kot zgodovino družine, tajimo silovite konflikte interesov (ki včasih eksplodirajo, večinoma pa so zatrti) med zavojevalci in zavojevanimi, gospodarji in sužnji, kapitalisti in delavci, gospodujočimi in podrejenimi glede na raso in spol.«

Kritike so Zinnu v marsičem oporekale in ker nisem zgodovinarka, se v to ne spuščam. Toda ravno kot nezgodovinarka, hkrati pa kot civilnodružbena aktivistka, ki jo zanima zgodovina družbenih gibanj, sem tako kot najbrž množica bralstva ne le v ZDA, ampak tudi po svetu, prepoznala v knjigi to pravičnost in poštenost do vseh tistih, ki so si kdaj v zgodovini ZDA prizadevali in prizadevale za pravičnejšo družbo. Drugi razlog za priljubljenost knjige pa je po mojem v nenehnem opozarjanju na to, da nobena družbena skupina ni enotna, da so nam glede na najmočnejše družbene ločnice, kot so »rasa«, spol in razred, odmerjeni različni družbeni položaji, zato je identiteta vsakogar od nas neponovljiva kombinacija raznih identitet, če rečem s sodobnim izrazom. Neposredni in posredni poziv k preseganju omejitev teh identitet, ki ga je mogoče najti skoraj na sleherni strani Zinnove knjige, po mojem ostaja ena njenih najžlahtnejših odlik.

Osmi marec in “krone stvarstva”

Tudi v luči nedavnih dogodkov na FF in AGRFT je nujno vseskozi odpirati vprašanja o spolnosti in razmerjih moči, ker so na žalost pri širši populaciji še vedno premalo in preslabo razumljena. Številni javni intelektualci namreč še vedno enako nepošteno in pavšalno demonizirajo ženske in feminizem, tj. nekaj, kar očitno preslabo poznajo in razumejo. Medtem je oblikovanje novega pogleda na afero Clinton-Lewinsky v luči #mee too še vedno, če ne še bolj aktualno (https://editorial.rottentomatoes.com/article/tv-talk-impeachment-american-crime-story-the-crown-first-look-more-news/), razprave o soglasju – njegovi nujnosti in (ne)zadostnosti – pa prav tako. Na žalost tudi ne pojenjajo nepremišljeni ugovori proti uveljavitvi standardov »ne pomeni ne« ali »ja pomeni ja«, kot jih izraža Žižek v članku, o katerem piše Mojca Dobnikar (pa tudi recimo Catherine Deneuve & co v neslavnem pismu proti #mee too in še marsikdo). V teh ugovorih trdijo, da če ne bo neenakih razmerij moči in dominacije ter nejasnosti meja med zapeljevanjem-prepričevanjem-nadlegovanjem-prisiljevanjem v dinamiki spolnih razmerij, bodo slednja postala dolgočasna; ali pa celo, da so te igre in nesorazmerja moči inherentna človeški seksualnosti kot taki – ob čemer iskreno upam, da se veliko ljudi počuti kot marsovci in se sprašujejo: o čigavi seksualnosti govorijo?

Katja Čičigoj

Osmi marec in »krone stvarstva«

Mojca Dobnikar

Ob osmem marcu se vedno znova soočamo z zagovori tega praznika in odkritimi ali prikritimi ugovori proti njemu. Sem in tja se v kateri od teh »rubrik« pojavi nepričakovan gost. Tako nas je pred nekaj leti s prispevkom v Neue Zürcher Zeitung »obiskal« Slavoj Žižek.

Na Žižkovo pisanje se ni nikoli smiselno odzivati le vsebinsko, ker zna vsak odziv »potolči« z novimi domislicami, miselnimi obrati ter osupljivimi in na prvi pogled poučnimi primerjavami. Ne, brati ga je treba skozi to, kako izpeljuje te domislice, obrate in primerjave; šele takšno branje nam razkrije, za kaj v njegovih vpogledih in »vpogledih« pravzaprav gre.

Njegovemu prispevku pred štirimi leti bi lahko rekli udarec na osmi marec – le da seveda proti feminizmu, ne zanj. Zapis ima naslov »Samopodrejanje ženske«, udarna vrstica pod naslovom pa pravi: »Nekatere različice feminizma počnejo isto kot islamski fundamentalisti: moškemu nadevajo krono gospodarja stvarstva. Temu se ni izognila niti Monica Lewinsky.« Kaj je bilo torej Žižkovo »udarno« sporočilo ob 8. marcu 2018? Ženske se same podrejajo. Monica Lewinsky in (nekatere) feministke uporabljajo enak tip argumentacije kot islamski fundamentalisti. Na ta način Monica Lewinsky in te feministke zagovarjajo samopodrejanje žensk »kroni stvarstva«, moškemu.

Lewinsky in feminizem

Začnimo pri Lewinsky in feminizmu. V članku v Vanity Fairu, na katerega se Žižek sklicuje, Lewinsky feminizma ne omenja, piše pa med drugim o gibanju MeeToo, in sicer, povzeto zelo skrajšano, da z njim »prihaja pomlad« in da bi v takšnih okoliščinah tudi afera v zvezi z njenim razmerjem z ameriškim predsednikom potekala drugače. Lewinsky je večkrat izrazila razočaranje nad feministkami, ki je pred dobrima dvema desetletjema niso podprle. Tudi sicer se ne označuje za feministko. Novembra 2017 je recimo v intervjuju za Evening Standard povedala: »Če si pogledamo definicijo – v feminizmu gre za enakost žensk – bi sem štela večina ljudi. Toda vse le ni tako jasno, saj ne gre samo za to. Tu so nianse … Si lahko rečem feministka z velikim F, če imam še vedno nekatera prepričanja? … Prepričanja, o katerih tu ne bom govorila.«

Imamo torej izjave Lewinsky o razočaranju nad feministkami in njeno nekoliko nejasno distanciranje od feminizma, kot ga sama razume. In v resnici je Žižek ne »uvrsti« med feministke, temveč jo s spretnim zaporedjem izjav zgolj poveže s feminizmom. Kaj torej? Jo ima za feministko ali je nima? Če jo ima, lahko sklepamo le eno: da je zanj vsaka ženska, ki se na tak ali drugačen način postavi zase, feministka; to je seveda nesmisel. Če pa je nima – zakaj jo sploh povezuje s feminizmom? Lahko bi (naivno) pomislila, da pač živi v zmoti glede Lewinsky ali feminizma ali obeh. Seveda je možno, da tudi Žižek živi v zmoti, toda zdi se mi verjetneje, da je z nekim namenom rokohitrsko povezal nepovezana dejstva. A o namenih na koncu.

Feminizem in islamski fundamentalizem

Nadaljujmo s tem, da naj bi »nekatere feministke počele isto kot islamski fundamentalisti«. Žižek podkrepi svojo izjavo s primerom iz leta 2006, ko je neki avstralski islamski klerik po obsodbi skupine muslimanov zaradi posilstva izjavil, da si je meso na cesti samo krivo, če tam leži in ga mačke požrejo. Žižek pravi, da je tu šlo za »škandalozno primerjavo« nezakrite ženske z mesom, zaradi česar so ljudje spregledali nekaj bolj temeljnega, kar je povedal klerik: da se moški ne »zmorejo upreti spolnim dražljajem«, so »absolutno nemočni«, »izročeni na milost in nemilost svoji spolni lakoti – tako kot mačka, ko zagleda surovo meso«.

Po čem naj bi bila argumentacija Lewinsky enaka fundamentalistični? Po tem, da Lewinsky baje za afero pred dobrima dvema desetletjema krivi Clintona, »čeprav je bila pobuda njena«. Poglejmo si, kako po Žižku Lewinsky »krivi« Clintona: »Njen odnos z Billom Clintonom je bil soglasen,« piše Žižek. »Toda še vedno razmišlja o ‘velikih razlikah v moči’ med obema.« Pa si poglejmo še, kaj je v resnici zapisala Lewinsky, ki je citirala lastno izjavo iz leta 2014: »Seveda, moj šef me je izkoristil, vendar bom vedno trdno vztrajala: to je bil soglasen odnos. ‘Zloraba’ je prišla pozneje, ko so iz mene naredili grešnega kozla, da bi zaščitili njegov položaj na oblasti.« In še: »Zdaj, pri 44, začenjam (samo začenjam) razmišljati o posledicah razlik v moči (…) da je v takšnih okoliščinah predstava o soglasju morda vprašljiva.«

Lewinsky se torej sprašuje, ali glede na razlike med njo kot 22-letno uslužbenko in Clintonom kot 49-letnim predsednikom ZDA res lahko govorimo o soglasju. Izpostavlja razlike v moči, pri čemer nikakor ne pravi, da je bila »absolutno nemočna« ali Clintonu »izročena na milost in nemilost«, torej sebe ne primerja s kosom mesa na cesti niti Clintona z lačno ali/in požrešno mačko. Nasprotno, pravi, da bo vedno vztrajala, da je šlo za soglasno razmerje; vprašanje pa je, kako razumemo soglasje v takšnih situacijah. Primerjava islamskega klerika iz leta 2006 je groba (ženske kot kos surovega mesa, moški kot požrešne mačke). Lewinsky pravi, da je treba razmišljati o tem, kako pravzaprav opredeliti soglasje. Kaj pa naredi Žižek? Njeno spraševanje o tem, kaj je soglasje, kako ga razumemo, primerja s poenostavljajočim prikazovanjem ene strani kot napadalca in druge kot plena. Razmišljanje o soglasju (o odgovornosti in krivdi, če hočete) primerja, točneje, enači z izjavo, ki nedvoumno pripisuje krivdo eni strani.

Nerodno, bi lahko rekla. Vendar nikakor ne nedolžno. Kajti na tej podlagi Žižek izenači početje »nekaterih različic feminizma« z islamskim fundamentalizmom. Nesramno? Veliko več kot to.

Žižek namreč, namenoma ali ne, spregleda še nekaj. Lewinsky jasno pravi, da je »zloraba prišla pozneje« – in v več njenih zapisih o škandalu lahko beremo, da je bilo zanjo problematično in travmatično tisto, kar se je dogajalo po razmerju s Clintonom – ko so mediji in predstavniki_ce institucij nanjo zlivali golide blata, češ da je kurba, povzpetnica, izkoriščevalka, zalezovalka itd., feministke pa ji niso stopile v bran ali so jo prav tako obtoževale povzpetništva ali neumnosti ali česarkoli že (mimogrede, številne danes to obžalujejo in nekatere so se ji opravičile). Žižek torej zadevo predstavi, kot da Lewinsky razume razmerje s Clintonom kot zlorabo, kar preprosto ni res. Ne, ni nedolžno in je več kot nesramno.

»Krone stvarstva« in (feministične) žrtve

Lewinsky je po Žižku primer, kako se ženske same podrejajo »kroni stvarstva« in s tem počnejo ravno tisto, kar od njih hočejo islamski fundamentalisti, in isto počnejo »nekatere različice feminizma«. »Simetrijo med primeroma moti le to,« pravi, »da so obakrat moški dejansko v položaju družbene moči in gospostva. Igrati na karto nemočne žrtve, tako kot v primeru Lewinsky, je zato samoponižujoč spektakel, ki nikakor ne prispeva k ženski emancipaciji. Potrjuje moške v vlogi gospodarjev – in mar ni ravno to tista vloga, ki naj bi jo demontirali?« Neverjetno je, da filozof Žižkovega kalibra (da, seveda, merilo za Žižka je lahko samo Žižek) mirno zapiše »moti le to, da so … moški … v položaju družbene moči« in iz tega ne izpelje – nič. Je ta primera glede na to »drobno« razliko res mogoče primerjati? Od filozofa bi pričakovala več občutka za »male razlike in njihove velike posledice«, če citiram feministko (Alice Schwarzer, 1975). Pa ne le to. Pričakovala bi tudi, da bo pošteno premislil, preden bo v isti predal pospravil islamski fundamentalizem in feminizem (pa čeprav le »nekatere različice« le-tega).

Dalje. Da Lewinsky v članku, na katerega se Žižek opira, igra »na karto nemočne žrtve«, je lahko vtis, ki ga je dobil ob branju članka, vendar bi bilo prav, če bi ta vtis preveril z natančnejšim branjem. Lewinsky namreč med drugim pravi: »Tako pogosto sem se s svojim občutkom aktivne moči borila proti položaju žrtve. … čutila sem, da če bom na kakršenkoli način gledala nase kot na žrtev, bom odprla vrata zboru, ki bo pel: ‘Samo služila si mu.’« Lewinsky torej ravno noče biti »nemočna žrtev«. Navsezadnje je dokaz za to njena ponovna izpostavitev javnosti. Če bi hotela biti žrtev, bi se skrila v kakšen kot in tam jokala do onemoglosti. Morda je to delala tistih deset let po škandalu, ko se v javnosti ni pojavljala. V vsakem primeru poskuša danes nekaj narediti s svojo izkušnjo, pomagati drugim s podobnimi izkušnjami. Nemočna žrtev?

Seks, užitek, ponižanje

Vse doslej zapisano se nanaša na drugi del Žižkove kolumne. V prvem delu pa piše predvsem o spolnosti in soglasju in tudi tu mu temeljito spodrsne. Na eno stran postavi geslo »Ne pomeni ne«, na drugo stran pa predstavo »o prizoru, v katerem oba partnerja kričita ‘Da! Da! Da!’, preden preideta k dejanju«, in pravi, da je ta predstava »tako blizu peklu, kot mu je v resničnem življenju le mogoče priti«. Geslo, naperjeno proti posiljevanju in drugačnemu prisiljevanju k spolnim odnosom, torej proti nasilju, poskuša ovreči s tezo, da v spolnosti stvari niso tako preproste: »Če hočeš preprečiti nasilje in surovost z ustvarjanjem pravosodne jasnosti, izgubiš osrednjo lastnost življenjske igre: vzdrževanje občutljivega ravnotežja med tem, kar je izrečeno, in tem, kar ostane neizrečeno. Vzajemna spolna igra je polna takšnih izjem, ki so pravzaprav pravilo človeškega življenja, kar zadeva moč in spolnost.« Odnos med močjo in spolnostjo puščam ob strani, ker bi terjal daljši tekst; ob tem pa imamo spet opraviti s poenostavljanjem. Geslo »Ne pomeni ne« se ni nikoli osredotočalo zgolj na »pravosodno jasnost«, temveč predvsem na odpravljanje posiljevalske kulture, kot ji pravijo nekatere avtorice, se pravi kulture, v kateri se ne spoštuje, da ena od oseb ne želi spolnega odnosa. Geslo poskuša ozaveščati, da obstaja meja med spolnostjo in nasiljem, ki je nihče ne bi smel prestopiti. Žižek tega sporočila očitno ne razume.

Nenatančen bralec ali demonizator?

Povzemimo. Žižkove izpeljave niso logične, zasnovane so na zelo »svobodnem« branju tega, kar je napisala Lewinsky, in nerazumevanju gibanja proti (spolnemu) nasilju nad ženskami. Ali je to početje zlonamerno ali ne, naj presodi sam. Treba pa je reči, da preprosto ni pošteno ne do Lewinsky ne do feminizma. Kot bi rekla Erica Jong: »Zvračati krivdo na ženske je vedno v modi.« Prav tako je vedno v modi še nekaj: Za nekatere ni nobeno sredstvo tako zelo slabo, da si ga ne bi upali uporabiti_e za demoniziranje feminizma.

Vstajniške socialne delavke: “Slavoj kuha čaj”

Kot po navadi nevidne

Naslovnica Mladine o »rojstvu države«

Za tiste, ki imamo za sabo dovolj let, da se – z nostalgijo ali ne – spominjamo osemdesetih, je zanimivo vzeti v roke nedavno izdano posebno številko Mladine – Rojstvo države 1: Osemdeseta. Več avtorjev_ic v njej opisuje razna dogajanja v desetletju, ko je razpadala Jugoslavija in z njo zadnji ostanki samoupravnega socialističnega sistema, ko so se razmahnila različna civilnodružbena gibanja in je začela nastajati nova politična elita. Vse to urednikova kronologija okvirno vpenja v evropska in svetovna dogajanja.

Kot feministko s »stažem«, katerega začetek sega še malo pred osemdeseta leta, me je takoj pritegnila fotografija ženske na naslovnici te številke, saj se redko zgodi, da je pisanje o (pred)zgodovini nastanka države Slovenije pospremljeno s podobami žensk. Že prvo listanje po reviji pa mi je dalo misliti, da sem se morda veselila prezgodaj. Kdorkoli – urednik posebne številke, odgovorni urednik ali kreativni direktor (morda vsi trije?) – je izbiral fotografije za številko, je slep na eno oko.

Če ne upoštevam reklam, je v celotni številki 86 fotografij. Na dvanajstih so stvari – od kipa in walkmana do naslovnic in plakatov. Na 47 so prizori, v katerih močno prevladujejo moški; to so bodisi fotografije političnih teles, npr. vlad, in političnih sestankov, npr. slovenske delegacije na Brionih leta 1991, bodisi fotografije zborovanj, protestov in demonstracij. Prevlada moških je v teh primerih bolj ali manj razumljiva – moški so v politiki prevladovali (tako kot še vedno), na zborovanjih pa pogosto stali v prvih vrstah./p>

Ostane še 27 fotografij. Na 8 so v prvem planu ženske podobe, na 19 moške, razmerje je torej več kot 1 : 2 v korist moških. Po analogiji z zgornjo domnevo o razlogih za prevlado bi lahko sklepala, da fotografije le ilustrirajo realno dogajanje. A je v resnici precej drugače.

Poglejmo si najprej, kdo so moški »junaki«, ki so si prislužili objavo fotografije: avtor Vlado Miheljak; vojak; delavci Litostroja; gradbeni delavci v Fužinah; »švercerji« na mejnem prehodu; igralec Janez Hočevar Rifle; študentje, ki žagajo štafeto absurda; opazovalca protestnega zborovanja; Laibachovci (dvakrat); Pankrti (dvakrat); pankerji (dvakrat); pisatelji/pesniki Rudi Šeligo, Veno Taufer, Drago Jančar in Dane Zajc; glasbenik Pero Lovšin; takratni odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl in pisatelj Igor Torkar; režiser Boštjan Hladnik; pesnik Tone Pavček; nogometaš Zlatko Zahović; in cestni delavci pred Kidričevim spomenikom v Ljubljani.

Ženske so prodajale tekstil …

In zdaj si poglejmo, kdo so »junakinje«, ki so bile vredne objave fotografije: ženske, ki mečejo cvetje vojakom na straži pred vojaškim sodiščem; Sonja Lokar, Katja Vadnal in Tatjana Juratovec, ko odhajajo s 14. kongresa ZKJ; kopalki v Savi – zgoraj brez; manekenke med poziranjem na morju; brigadirka; igralki iz Hladnikovega filma Maškarada – v spodnjih hlačkah; volivka v narodni noši na plebiscitu; in naj dodam še, čeprav gre za stvari, ženski lutki v izložbi Name.

Imena sem navedla povsod, kjer jih navaja Mladina. Moški si torej niso le prislužili precej več fotografij s prvim planom, temveč imajo »zaslužni« tudi imena – razen seveda delavcev, vojaka, »švercerjev«, študentov in pankerjev (sic!). Med »zaslužnicami« imamo samo tri imena na eni sami fotografiji, in glej, glej, dve od teh treh »zaslužnic« – jokata.

… ali osvobajale telo …

Kaj nam torej sporoča izbor fotografij? Moški so bili v vrenju osemdesetih let bistveno bolj prisotni; pomembni in nepomembni moški so se javno izpostavljali; (kolikor toliko) pomembne ženske so jokale; druge ženske pa so razkazovale oprsja ali narodno nošo. Nič kaj dosti drugačnega vtisa ne da branje nekaterih prispevkov, ki se začnejo (in se podobno nadaljujejo) s »Slovenci smo/nismo …«. Če »Neslovence_ke« tu pustim ob strani, ker bi si zaslužili_e poseben članek, je videti, kot da razen redkih omenjenih akterk, recimo Spomenke Hribar ali Svetlane Makarovič, prebivalke Slovenije v osemdesetih letih niso imele nobene pomembne vloge.

… ali predstavljale »slovenstvo«.

Nič ne bi moglo biti dlje od resnice.

Ženske smo bile v vrenju osemdesetih še kako prisotne. Bile smo pobudnice, voditeljice in sopotnice – tako kot moški. Konec osemdesetih smo na primer imele samostojne akcije v podporo zaprtim JBTZ. Takšna je bila akcija, ki so se je »veliki voditelji« ustrašili in jo preklicali – večtedensko vsakodnevno enourno sprehajanje po Metelkovi, mimo glavnega vhoda v takratno vojašnico, znotraj katere je bil tudi vojaški zapor, v katerem je takrat sedel današnji premier. Akcijo je predlagala udeleženka enega od prvih sestankov Odbora za varstvo človekovih pravic in predlog je bil soglasno sprejet. Naslednji dan je Igor Bavčar, predsednik odbora, po Radiu Študent sprehode odpovedal. Ignorirale smo ga. V okviru akcije smo se čez nekaj časa začele v tričlanskih delegacijah večkrat na dan na »kapiji« najavljati na obisk pri poveljniku ljubljanskega armadnega območja. Vsakokrat nas je dežurni vojak popisal in drugega vojaka poslal k poveljniku. Obisk je bil vsakokrat zavrnjen, vendar smo vztrajale. Šlo je za preprosto, a vztrajno soočanje vojaške oblasti z dejstvom, da se upiramo njenemu početju.

Zdi se, da so leta 1988 protestirali moški in komaj kakšna ženska.

Ženske smo bile seveda prisotne še na veliko načinov in povsod – razen v nekaterih delegacijah in na nekaterih sestankih, kamor so nas najbrž »pozabili« povabiti. Glavni organizatorki velike protijedrske demonstracije leta 1987, ki je v Mladini tudi omenjena, sta bili Vlasta Jalušič in Ingrid Bakše. Letos umrla Neda Pagon je bila leta 1985 ena od ustanoviteljic založbe Studia humanitatis in pozneje vrsto let njena glavna urednica. Spomenka Hribar je leta 1983 sprožila še danes trajajočo javno razpravo o povojnih pobojih. Jadranka Vesel je že na začetku osemdesetih odpirala vprašanji brezposelnosti mladih in zadružništva. Nada Kirn Špolar je v okviru ZSMS pomagala ustanavljati prva mala podjetja. Mirovnice in feministke smo leta 1986 vodile po vsej Jugoslaviji odmevno pobudo proti uvedbi vojaškega služenja za ženske, torej proti nadaljnji militarizaciji družbe. Sonja Lokar je kot članica Centralnega komiteja ZKS večkrat zaščitila uredništvo Knjižne zbirke Krt, predhodnice Založbe Krtina, pred oblastno cenzuro. Obstajali niso samo Laibach, Pankrti in pankerji, ampak tudi – sicer v Mladini omenjen – ženski pank bend Tožibabe. Nadvse pomembni akterki alternativne umetniške scene sta bili Zemira Alajbegović Pečovnik in Marina Gržinić. Itd. Itd.

Tehtati, kdo je naredil_a pomembnejše stvari od drugih in si zasluži omembo in/ali fotografijo, nima smisla; strinjam se z uvodnikom v Mladini, da »zaslug« za dogajanje v osemdesetih ni mogoče pripisati nikomur posebej, temveč le vsem skupaj. Toda ravno zato likovna podoba te Mladine tako zelo zmoti. V tem »skupaj« njene likovne podobe smo namreč ženske zvedene na dekoracijo, na okras, ki prodaja. Nastopamo kot telesa ali kot izbruh čustev. Kot telesa govorimo o nekakšnem osvobajanju od »zadrgnjene morale« (minimalno oblečene manekenke, kopalke, igralke); ali o zastopanju »tradicije« (volivka v narodni noši); ali o zastonjskem delu (brigadirka); ali nastopamo celo kot predmeti za povečanje prodaje (izložbene lutke) – ne pa kot akterke dogajanja v tistem času. Ko smo akterke, pa – jokamo ali mečemo rože.

Moška vojska in žensko cvetje

Naslovnica posebne številke torej zavaja. Njena likovna podoba v resnici prinaša sporočilo o tem, da pomembne zgodovinske dogodke ustvarjajo moški, ženske pa jih tako ali drugače krasijo. Takšno prikazovanje dogajanj v naših medijih seveda ni nič posebnega. Uredniška in novinarska enookost je še vedno bolj pravilo kot izjema. Za ilustracijo samo še en novejši primer: Delo je 3. decembra v prispevku ob 220. obletnici Prešernovega rojstva natisnilo izjave enajstih moških različnih poklicev, od pesnikov in jezikoslovca do teologa, ter samo treh umetnic.

Če pa se poglobimo v naslovnico Mladine še nekoliko drugače, ugotovimo, da je žal tudi ponesrečeno ubrana s prevladujočim uprizarjanjem »slovenske pomladi«, kot nam ga že tri desetletja vsiljuje politična desnica. Naslovnico »nosi« ženska v prvem planu, ki je dlan oblikovala v znamenje »V«, victory, zmaga. Tudi sicer prevladujejo ženski obrazi – dva v prvem planu in en v drugem, moški obraz v drugem planu je zabrisan in komaj opazen. Na desnem robu izseka, ki je postavljen v prvi plan, spet izstopa ženski obraz. V kontrastu s temi ženskimi podobami je v zgornjem desnem kotu fotografija človeka v uniformi. Jasno je, da gre za moškega, vojaka, čeprav njegova glava na naslovnici ni vidna. Na tleh pred njim leži nametano cvetje – kot zdaj že vemo, »delo« žensk. V zgornjem levem kotu naslovnice pa je fotografija transparenta: »Slovenci enotno za naše pravice« in dlan v znamenju »V«. Če vse te elemente sestavimo v celoto, dobimo naslednje sporočilo: šlo je za zmago, za zmago proti vojski, in zmagali so – Slovenci. Ženske pa so (bile) … prijetna dekoracija.

Glede na to, da bo tej posebni številki Mladine, ki se krasi s številko I, očitno sledila vsaj še ena, upam, da bo njeno sporočilo bolj ustrezalo dejanskosti.

Prispevek je del projekta Spol in družba 2020, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo.

Čivkanje frustracij

»Slovenski CSDji so leglo feministk, nedofukanih zafrustriranih žensk in poženščenih beta fantkov.«
(Borut Jakopin, pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov na Ministrstvu za notranje zadeve, tvit 3. 8. 2020)

Citirana izjava je v javnosti sprožila veliko protestov in zgražanja – upravičeno, saj je očitno, da je bil namen izjave prizadeti in užaliti. Gotovo se nam v življenju vsem zgodi, naj bo večkrat ali manjkrat, da nas prizadenejo in užalijo. Če do tega pride nenamerno, oprostimo, odpustimo, pozabimo; včasih, ker se nam opravičijo, drugič tudi brez tega, na osnovi razumevanja, da se takšne stvari v medčloveških odnosih pač zgodijo. Drugačna pa je zgodba, če je žalitev ali dejanje, ki nas prizadene, namerno. Takrat brez opravičila le težko oprostimo, odpustimo, pozabimo … včasih pa nas niti opravičilo ne pomiri, čeprav ga morda »formalno« sprejmemo.

Pustimo vprašanje opravičila za zdaj ob strani in si poglejmo, kako je z namero in vsebino izjave, in sicer na ravni prostodušne_ga bralke_ca, ki si želi izjavo razumeti in si pri tem pomaga s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika (SSKJ).

Najprej avtor pravi, da so »slovenski CSDji leglo feministk«. SSKJ besedo leglo umesti v živalski svet. Leglo pomeni »istočasno skotene mladiče« ali »gnezdo«, v drugem pomenu pa »kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi«, npr. močvirja kot legla malarije, leglo okužb, s slabšalnim pomenom leglo zločinov ali anarhije. Ker na CSD-jih delajo ljudje in ker so tudi feministke ljudje, domnevamo, da je imel avtor v mislih drugi pomen. Njegova izjava v prevodu torej pomeni, da so CSD-ji kraj, kjer je veliko feministk, ki se od tam širijo. Če dodamo še možni slabšalni pomen besede leglo, je to, da je na CSD-jih veliko feministk, ki se od tam širijo, nekaj slabega, približno tako: CSD-ji so leglo okužbe s feministično boleznijo.

Kaj pa bi lahko bila ta feministična bolezen? Feministka je »ženska, ki si prizadeva za enakopravnost z moškimi«. Ta SSKJ-jeva definicija je precej skromna, vendar tudi precej splošno sprejeta, zato ostanimo pri njej. Na tej osnovi lahko sklepamo, da se našemu avtorju zdi narobe, če si ženske prizadevajo za enakopravnost z moškimi, in če je to narobe, potem je narobe tudi to, da so v resnici enakopravne z njimi. V drugem pomenu je feminizem »pojavljanje ženskih značilnosti, lastnosti pri moškem: feminizem pri evnuhih«. Ker avtor na koncu izjave navede tudi »poženščene beta fantke«, je morda mislil (tudi) na ta pomen besede. V tem primeru ni narobe samo to, da si ženske prizadevajo biti enakopravne z moškimi, ampak tudi to, da so ti moški »fantki« in »poženščeni«, torej nezreli in enaki ali vsaj podobni ženskam, da imajo, kot pravi SSKJ, »nekatere ženske lastnosti«.

Iz tega dela izjave je torej jasno, da avtorja moti približevanje žensk in moških v smislu podobnih lastnosti, pa tudi v smislu enakopravnosti. Za našega avtorja je torej dober takšen svet, v katerem je jasno, kakšne so ženske in kakšni so moški ter se tega tako prve kot drugi držijo, se ne nagibajo – zavestno ali ne, aktivno ali pasivno – na nasprotno stran. Ti strani, ta pola pa nista samo jasno ločena, temveč tudi neenakopravna.

Toda CSD-ji po avtorjevem mnenju niso samo leglo feministk, ampak tudi »nedofukanih zafrustriranih žensk«. »Nedofukane« si v skladu s SSKJ-jem lahko razložimo kot tiste, ki imajo premalo ali morda celo nič spolnih odnosov, kajti »fukati« pomeni »imeti spolne odnose«, »opravljati spolno združitev«. Fukane so torej tiste, ki jih nekdo fuka, »dofukane« bi bile tiste, ki jih je nekdo do konca pofukal – karkoli bi že to lahko pomenilo, in pomenilo bi lahko marsikaj –, »nedofukane« pa tiste, ki jih ni nihče (do konca) pofukal. Skratka, to niso ženske, ki bi koga fukale, pofukale ali celo dofukale, temveč so samo »prejemnice«, objekti fukanja. Možnosti, da obstajajo ženske (in seveda tudi osebe drugih spolov), ki jim ni do tega, da bi bile objekti fukanja, v avtorjevem predstavnem svetu očitno ni.

Avtor torej meni, da se na CSD-jih »kotijo« ženske, ki jih ni nihče »dofukal«, in to po njegovem ni dobro. Ob tem, da ohranjajo svoje »ženske« lastnosti in ne rinejo v enakopravnost, od njih tako tudi pričakuje, da bodo pasivni objekti fukanja, ki ga najbrž lahko, če se spet navežem na zadnji del izjave, izvajajo samo nepoženščeni alfa moški. Na drugi strani seveda fantje ne bi smeli riniti v podobnost z ženskami, naj se ne bi poženščevali, temveč poskrbeli, da se bodo razvili v možate alfa samce, ki so sposobni žensko fukati, pofukati in dofukati.

Feministke na CSD-jih so po avtorjevem mnenju tudi zafrustrirane; po nazorni definiciji SSKJ-ja to pomeni, da »čutijo duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje«. Takšno duševno stanje je seveda nekaj povsem običajnega, saj ni človeka, ki bi mu okolje omogočalo zadovoljitev vseh želja, obenem pa se ravno zaradi frustracije (lahko) človek aktivira. Ker je avtor neposredno povezal nedofukanost in zafrustriranost, je očitno želel reči, da bi te ženske rade bile dofukane, pa jim »okolje« tega ne omogoča. Naj se pošalim – seveda ne, saj so CSD-ji leglo »poženščenih beta fantkov«. Žal tu najbrž ne gre za šalo. Domnevam, da po avtorjevem mnenju niso problem samo »fantki« na CSD-jih, temveč tudi v družbi sploh. A to še ni vse. Ker frustracija lahko človeka aktivira, imamo pred sabo spet nevarnost feminizma. Fantazije o feministkah kot zafrustriranih ženskah, ki jim manjka dober fukač, se »kotijo«, odkar obstaja feminizem Če sledimo našemu tukajšnjemu avtorju, vidimo logiko te trditve: ženske, ki nočejo biti samo objekti fukanja, so feministke, feministke so slabe, torej so slabe vse ženske, ki nočejo biti samo objekti fukanja.

Kaj nam torej govori celotna izjava? Njeno sporočilo je zelo preprosto – avtor koprni po svetu, v katerem bi tako ženske kot moški vedele_i, kje je njihovo »naravno«, s spolom določeno mesto. Avtorjeva težava je, da takšnega sveta ni (več), zato bi ga z zarotitvenim čivkanjem rad priklical (nazaj). Ne zanima ga, da gre svet vedno »naprej«, nekam drugam, kjer še ni bil, pa kjerkoli že to bo. Ne glede na to, kakšne neenakopravnosti žensk in moških in kakšne »dofukanosti« žensk si želi, ga ne bo doletela sreča, da bi ju doživel, temveč nesreča, da bosta ta neenakopravnost in »dofukanost« drugačni, kot si ju želi. Srečal se bo torej s frustracijo. Točneje, ta prihodnost je že tu in avtor se je že znašel sredi frustracije, kar je očitno razlog, da se je aktiviral – in to kot pravi sodobnik, s čivkom.

Avtorjeva druga težava, o kateri se mu očitno niti sanja ne, je seveda, da nikoli niso obstajali zgolj ljudje dveh spolov, da je binarna spolna delitev družbeni konstrukt, s katerim se na eni strani vzpostavlja »ravnotežje« moškega in ženskega spola (»ženske so ženske, moški pa moški«) ter hkrati s tem »ravnotežjem« tudi jasna hierarhija spolov, na drugi strani pa se zatirajo vsa odstopanja od te jasne delitve, pa naj so psihološka, biološka, socialna ali kakršnakoli že.

Avtor je torej čivknil povsem jasno stališče – ženske naj ne bodo zafrustrirane borke za svoje pravice, temveč naj se držijo tradicionalno opredeljenih lastnosti in vlog ter se dajo fukati, moški pa naj jim nikakor ne bodo podobni, temveč naj bodo pravi moški, možakarji, ki te ženske (temeljito) fukajo. Avtorjeva namera je očitna – s čivkanjem bi rad vzpostavil svet z jasno opredeljenima hierarhičnima vlogama zgolj dveh spolov, z jasno delitvijo moči, vezano na to hierarhijo, z jasnim navodilom, naj bodo tisti zgoraj aktivni, one spodaj pasivne, in z jasnim dovoljenjem, da lahko tisti zgoraj proti tistim spodaj uporabljajo svojo »moško moč«, kar v skrajni konsekvenci pomeni tudi – silo.

Ali je to žaljivo? Seveda je. Ni treba, da si feministka, socialna delavka, poženščen socialni delavec ali celo, bog ne daj, feministična socialna delavka_ec. Žaljivo je za vsakogar, ki zna uporabljati zdrav razum. Žaljivo je za vsakogar, ki vsaj malo odstopa od stereotipnih vlog, in v tej »skupinici« smo seveda vsi_e – bodisi večino časa bodisi občasno. Žaljivo je za vsakogar, ki hierarhije dveh spolov z neuravnoteženo porazdelitvijo moči nima za vrhunec civilizacije.

Če bi avtorjevi predstojniki na Ministrstvu za notranje zadeve hoteli biti kaj vredni v očeh vseh nas v tej »skupinici«, bi od njega zahtevali, da se temeljito opraviči, in bi ga ne glede na opravičilo odpustili ali bi mu vsaj poiskali delo v zadnji sobici ministrstva, kjer ne bi imel dostopa do interneta. Tako bi pokazali, da razumejo, da čivkanje žalitev ni vrhunec, ampak dno civilizacije.

Prispevek je del projekta Spol in družba 2020, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo.

Kako je pred 30 leti nastal SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja

Osebni spomin

Prvi dan …

… ni bil prvi dan. Telefon naj bi začel delati v torek, 10. oktobra 1989. Precej pred 18. uro, ko se je uradno začelo dežurstvo, se nas je pred prostorom zbralo kakih osem ali deset. Po dolgem času priprav smo komaj čakale, da bo telefon res začel delovati. Bil je oblačen dan in zunaj se je že mračilo. Nekoliko nervozne smo vstopile. V temačnem prostoru je bilo treba prižgati luč.

Toda luč ni gorela.

Obračale in obračale smo stikalo – nič.

Ena od nas je imela s sabo ročno svetilko, verjetno zato, ker je bila tista ulica tako ali tako mračna in precej neprijetna. Prižgale smo še svečo, ki smo jo imele tam. Hotele smo poklicati dežurno službo na ljubljanskem Elektru. Toda tudi telefon ni delal in mobitelov seveda še ni bilo.

Nič nam ni bilo jasno. Kaj naj naredimo? Cel kup medijev je objavil, da telefon začne delati tisti dan ob 18h. Ženske bodo klicale, na drugi strani pa ne bo nikogar. Bile smo živčne in jezne, mrzlično smo iskale rešitev. Od sosedov smo poklicale na Elektro Ljubljana in kmalu so prišli zadevo uredit. Ura je bila sedem, torej smo že krepko zamujale. Luč je zdaj gorela, toda telefon še vedno ni delal in na PTT so nam rekli, da bodo lahko ukrepali šele naslednji dan.

Tu nismo mogle narediti nič več. Bile smo poparjene. Toliko priprav, toliko dela, tako skrbno načrtovan začetek – zdaj pa to. Ženske, ki nas mogoče ravno zdaj kličejo, bodo razočarane in nas bodo imele za neresne. Bodo sploh še kdaj poklicale?

Poklapane smo odšle domov. Naslednji dan je PTT poskrbela, da je telefonska linija delovala, in pred dežurstvom se nas je spet zbralo kakih deset. Napeto smo čakale. Skrbelo nas je, ker prejšnji večer nismo bile dosegljive. Mene je skrbelo tudi, da mogoče sploh ne bo nobenih klicev, čeprav je začetek našega dela najavilo kar nekaj medijev, toda kdo ve, ali je objava res dosegla tiste, ki potrebujejo pomoč. Poleg tega je šlo zdaj zares. Ko bo pozvonil telefon, na drugi strani ne bo kolegica s SOS telefona, ki bo igrala klic žrtve nasilja, kar je bila ena izmed vaj na usposabljanju prostovoljk. Ne, na drugi strani bo prava žrtev, nekdo, ki bo mogoče celo tisti trenutek v nevarnosti. Kako bo prostovoljka izpeljala prvi pogovor, bo šlo vse, tako kot mora?

Ne vem, če je bila minuta čez šest, ko je telefon že zvonil. Prvi večer smo sprejele osem klicev, v katerih je bil zajet ves spekter nasilja – od psihičnih zlorab in ekonomskega izkoriščanja prek hudega fizičnega nasilja do posilstva.

SOS telefon je tako začel delati 11. oktobra 1989 ob šestih zvečer, povsem nenačrtovano natanko 9 mesecev in 1 dan po ustanovnem sestanku. Letos torej mineva 30 let od njegovih začetkov. Do konca osemdesetih let specializiranih oblik pomoči za žrtve nasilja ni bilo. Ni bilo varnih hiš, še izraza zanje ne – najprej smo govorile o zavetiščih, nato o zatočiščih, izraz varna hiša pa se je začel uveljavljati šele sredi devetdesetih let. Razen Klica v duševni stiski, ki seveda ni bil namenjen žrtvam nasilja, ni bilo telefonskega svetovanja, ni bilo anonimnih telefonskih številk, kamor bi žrtve lahko poklicale in se pogovorile o svojih težavah. Ni bilo skupin za samopomoč, individualnega svetovanja, zagovorništva. O programih socialnega učenja za osebe, ki so nasilne, se ni še niti razmišljalo.

Nekaj let pred tem …

… sredi osemdesetih, je v Ljubljani in drugih večjih mestih po Sloveniji brbotalo od t. i. novih družbenih gibanj – mirovnega, ekološkega, gejevskega, duhovnega in seveda feminističnega: leta 1984 je nastala ženska sekcija pri Sociološkem društvu, pol leta pozneje skupina Lilit, leta 1986 Delovna skupina za ženska gibanja in ženske raziskave, leta 1987 skupina LL in ženska duhovna skupina. To so bile prve v javnosti znane skupine t. i. drugega vala feminizma pri nas.

Lilit je v letih 1985–1989 v Ljubljani organizirala okrog 21 javnih dogodkov, razprav in predstavitev različnih tem, ki zadevajo ženske. Razen ene prireditve so bile vse odprte samo za ženske. Problema nasilja smo se v javnosti prvič dotaknile maja 1987, ko smo na javni pogovor povabile zagrebško feministko Vesno Mimica. Že nekaj let pred tem je Mimica objavila članek o svoji izkušnji ob prijavi partnerjevega nasilja, pozneje pa je bila ena od pobudnic ustanovitve SOS telefona v Zagrebu.

Nasploh moramo o nastanku ljubljanskega SOS telefona razmišljati v kontekstu takratne skupne države Jugoslavije. Feministične skupine in pobude so na njenem območju nastajale v tesnih transnacionalnih povezavah, čeprav so bile locirane »nacionalno«, na začetku predvsem v republiških glavnih mestih. Tako je bilo tudi s SOS telefoni. Prvi je nastal v Zagrebu (1988), drugi v Ljubljani (1989) in tretji v Beogradu (1990). Spomin na to žal očitno bledi in včasih se zdi, kot da je SOS telefon nastal na osamljenem otočku v Ljubljani (gl. npr. http://www.drustvo-sos.si/uploads/datoteke/BiltenOb20-letnici.pdf).

Decembra 1987 smo na jugoslovanskem feminističnem srečanju, ki je v organizaciji skupine Lilit potekalo v Ljubljani, sprejele izjavo, v katero smo med drugim zapisale, da »je v naši državi zelo razširjeno nasilje proti ženskam: posilstvo v zakonu in izven njega, fizično zlorabljanje žensk in otrok, seksualno izsiljevanje žensk. Strinjamo se, da bomo organizirale pomoč in samopomoč ženskam žrtvam nasilja prek SOS telefonov, posvetovalnic in zatočišč za ženske itd. Institucije, ki jih to zadeva, naj se pridružijo tem akcijam, ker so doslej ta problem neustrezno reševale.« Izjavo smo poslale medijem in nekateri so jo objavili – v Sloveniji npr. Mladina, Teleks, Dnevnik in Nedeljski dnevnik, ki je prispevek o srečanju naslovil kar »SOS za pretepene ženske«. Nekaj radijskih postaj, med njimi Radio Študent in Val 202, nas je povabilo, da smo srečanje predstavile v oddajah v živo.

V Lilit se nam je delovanje proti nasilju nad ženskami takrat zdelo potrebno, ni pa nas še prav močno pritegnilo. Toda čeprav je bilo bolj na obrobju naših premišljevanj, smo v program skupine za leto 1988 kot prvo točko zapisale: »Organiziranje SOS telefona za pretepene in posiljene ženske. Vsebinska priprava akcije s pravnega, socialnega, zdravstvenega in psihološkega aspekta v sodelovanju z ustreznimi strokovnjakinjami.« Januarja tisto leto se nas je nekaj udeležilo usposabljanja prostovoljk za nastajajoči zagrebški SOS telefon, nato pa smo v prvih mesecih leta večino sestankov posvetile vprašanjem, povezanim z nasiljem nad ženskami: Kaj bi sama naredila v situaciji nasilja? Kakšna čustva zbudi v ženski izkušnja nasilja? Koliko se nasilni vzorci prenašajo v družini? Kako na vztrajanje ženske ob nasilnem partnerju vpliva ekonomski položaj? Kakšne zdravstvene probleme povzroča nasilje? Kako problem nasilja ureja zakonodaja? Ali obstaja kakšna pravna pomoč? Kakšne so pristojnosti policije? Kaj je v primeru razveze s stanovanjsko pravico? Kakšno pomoč nudijo socialne službe? Kje naj dobimo denar za delovanje SOS telefona? Kako naj pridemo do hiše za zatočišče?

V duhu svojega programa za tisto leto smo oktobra 1988 na zloženkah ter v Mladini, Nedeljskem dnevniku in Naši ženi objavile kratko anketo o nasilju nad ženskami; prispele izpolnjene ankete so jasno pokazale, da je nasilje nad ženskami velik problem in da ni na razpolago skoraj nikakršna pomoč. Na vprašanje o tem, ali bi bilo treba odpreti zatočišče, so z izjemo ene respondentkevse odgovorile »da«.

Decembra 1988 je vZagrebu potekalo drugojugoslovansko
feministično srečanje, na katerem smo prav tako sprejele izjavo in jo razposlale medijem. Velik del izjave je bil posvečen organiziranju pomoči ženskam, ki doživljajo nasilje, ter konkretnim predlogom za spremembe kazenske zakonodaje.

Prav v tistem času je v študentski delovni skupini pri Pravni fakulteti v Ljubljani nastala daljša anketa o nasilju nad ženskami in otroki, ki je bila januarja 1989 objavljena v takrat zelo brani reviji Jana. Delovna skupina je prejela nekaj čez sto izpolnjenih anket, ki so potrdile osnovne ugotovitve naše ankete.

Tisto leto …

… je šest dni po objavi ankete v Jani potekal ustanovni sestanek za SOS telefon.

V pisarni ŠKUC-Foruma na Kersnikovi 4 v Ljubljani smo se sestale zvečer 10. januarja 1989. Sestanek je sklicala skupina Lilit, ki se je v tem prostoru sicer sestajala vsak teden. Pred tem smo skupaj z zagrebškimi kolegicami v enourni oddaji na Valu 202 predstavile problematiko nasilja in feministično delovanje proti njemu.

Naši dvomi o tem, kakšna bo udeležba na sestanku, so bili precejšnji. Ko se je pisarna napolnila, smo bile osuple – bila je precej
premajhna za vse. Bilo nas je okrog 30, med drugim tudi lani
preminula Katarina Lavš, ki je v sodelovanju s Televizijo Slovenija
želela posneti dokumentarno oddajo o nasilju nad ženskami. Sestanek o tem smo imele z njo naslednji dan, gradivo za oddajo »Nasilje za zaveso molka« je bilo posneto že na začetku februarja, prvič pa je bila predvajana sredi aprila.

Od prisotnih na ustanovnem sestanku nas je nato le malo res sodelovalo pri SOS telefonu. Nekatere so se s problemom nasilja nad ženskami pozneje ukvarjale raziskovalno. Druge »Lilitke«, ki so podpirale našo pobudo, so jo seveda podpirale še naprej, vendar se ukvarjanju z nasiljem niso želele posvetiti. Tudi sama sem nameravala sodelovati le pri pripravah na ustanovitev in sem pred prvim usposabljanjem prostovoljk junija 1989 »izstopila« iz Skupine za SOS telefon, kot smo jo poimenovale. Toda po nekaj mesecih sem se bolj po naključju kot ne spet pridružila skupini in v njej ostala še 13 let. Skupina je delovala v okviru Lilit do decembra 1990, ko se je ustanovila kot Društvo SOS telefon.

Od ustanovnega sestanka v januarju do začetka dela v oktobru je bila pot še zelo dolga. Treba je bilo pridobiti prostor, osnovno pohištvo, telefonsko linijo, telefonski aparat, pisarniški material in izpeljati usposabljanje prostovoljk (takrat nam ni padlo na pamet, da bi bila na SOS telefonu lahko katera tudi zaposlena). Od januarja do junija sem bila vsaj na 50 sestankih, srečanjih, pogovorih itd., s katerimi sem utirala pot tem začetkom; niti približnih podatkov pa nimam o tem, koliko takšnih dogodkov so se udeležile moje kolegice.

Do prostora smo prišle s kupčijo – na eni od občinskih konferenc Zveze socialistične mladine Slovenije so nam ga bili pripravljeni odstopiti zastonj in zanj plačevati stroške, če bi jim v zameno za to spisale program enakih možnosti spolov. To smo seveda tudi naredile, besedilo pa je bilo pozneje osnova za program neke druge feministične skupine.

V devetih mesecih smo se povezale z vsemi mogočimi ustanovami, organizacijami in osebami – od policije, odvetnic, socialnih delavk in predavateljic na takratni Visoki šoli za socialno delo do zaposlenih na Socialistični zvezi delovnega ljudstva in Zvezi socialistične mladine, podjetij in ljubljanske mestne oblasti. Pomagalo nam je nešteto ljudi, predvsem žensk, med njimi novinarke različnih medijev. Brez njihove podpore začetki SOS telefona nikakor ne bi doživeli odziva, kakršnega so, ne med »uporabnicami« ne v javnosti. Seveda pa so v delovanje SOS telefona vložile svoje delo, znanje in angažiranost še številne druge ženske, med njimi prostovoljke, ki so del njegovega delovanja tudi še danes, ko ima Društvo SOS telefon kar nekaj zaposlenih sodelavk.

Poleg SOS telefona imamo seveda zdaj v Sloveniji še marsikaj od tistega, česar pred tremi desetletji ni bilo. Okvir ukrepanju daje leta 2008 sprejeti Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Toda še vedno nimamo 24-urne telefonske svetovalne linije, premalo je možnosti za namestitev, predvsem zunaj večjih mest, v vseh institucijah je premalo kadra, ki bi bil primerno izobražen o problemu nasilja v družini, nimamo še uveljavljene prakse rednega medinstitucionalnega izobraževanja, kjer bi prihajalo do izmenjave informacij, znanja in izkušenj itd. Nevladniško delovanje proti nasilju nad ženskami se je vse premočno zasidralo na področju psihosocialne pomoči in geslo drugega vala feminizma »Osebno je politično« pospravilo med staro šaro. Morda bo v tem pogledu nov preboj naredila katera od feminističnih skupin nove generacije.

Priseljenke Louisa Adamiča: Ženski liki »iz mnogih dežel«

Louis Adamič velja za enega prvih glasnikov multikulturalizma, za odličnega opazovalca in opisovalca različnih položajev priseljenstva v Ameriki, na kar so pomembno vplivale njegove osebne izkušnje. Ko v zvezi z njim omenjajo ženske, gre po navadi za njegovo ženo Stello Sanders oz. Adamic, otroško pisateljico, ali morda še za Eleanor Roosevelt, ki ga je skupaj s svojim predsedniškim možem leta 1942 gostila na večerji v Beli hiši. Ko bereš literaturo o njem, dobiš vtis, da v veliki temi priseljenskega življenja v ZDA med obema svetovnima vojnama ženske po njegovem mnenju niso imele kakšne pomembne vloge.

Kar je napačna domneva. Knjiga Iz mnogih dežel govori nekaj povsem drugega.

Zdravilka, garačka, podjetnica

»Manda, visoko, dobro grajeno, neverjetno močno dekle, se je prvič poročila pri šestnajstih letih. Od samega začetka je bila v vasi nekaj posebnega. Predvsem je znala brati in pisati. … Delala je za dva. S hlodi v gozdu je ravnala kot s količki; s skalami kot s kamni – takšna nekoliko čudaška legenda je o njej krožila med ljudmi v vasi. Bila je tudi neznansko verna, svojo moč pa je pripisovala svojemu zdravju, ki ga je imela za božji dar. – Manda je imela tudi zdravilski dar.«¹

Tako Adamič na začetku zgodbe predstavi svojo junakinjo s Hrvaške. Manda^²se torej pri šestnajstih poroči, rodi sina, ovdovi, se pri dvajsetih ponovno poroči, rodi še dva sina, nakar njen mož odide s trebuhom za kruhom v »Ameriko«. Najde si delo v rudniku. Čez čas zboli za očesno boleznijo, ki mu je ameriški zdravniki ne znajo pozdraviti, zato sporoči Mandi, ki naj bi se mu tako ali tako pridružila, naj pride nemudoma, da ga bo pozdravila. Manda se s tremi sinovi vkrca na ladjo, možu pozdravi oči in začne voditi penzion za izseljenske, predvsem slovenske delavce.

Njen mož Mihajlo, po novem Mike, zasluži v rudniku 1,25 dolarja na dan. Manda, ki kot »gospodarica penziona« dela po 14 do 16 ur dnevno, s tem zasluži 3 dolarje na mesec – torej v celem mesecu dobra dva moževa dnevna zaslužka. Ali se ji to zdi krivično ali ne, Adamič ne zapiše. V naslednjih letih rodi še 10 sinov. Po prvem od teh porodov tisti »kratek čas, ko ni mogla delati«, za penzion skrbijo njen mož in stanovalci.

Mandi ne manjka poslovne žilice. Ko z možem prihranita dovolj denarja, na njeno pobudo kupita točilnico, ki jo skupaj vodita več kot 20 let. Točilnica daje prostor tudi sindikatu, zbiranju prispevkov za cerkev, zavarovalniškemu delavskemu društvu in po potrebi vrtcu za otroke žensk, ki gredo po nakupih. Mandini in Mikeovi otroci se izšolajo. Pozneje, po moževi smrti, se družina preseli na sever, nazaj na zemljo, kamor si je Manda vedno želela.

V pogovoru je Adamiču zaupala, da sta jo v življenju doleteli dve tragediji, in ena od njiju je bila, da ni imela nobene hčerke, »s katero bi bila globoko in močno zaupna«.

Spoštovane in občudovane

Enajst ameriških priseljenskih zgodb je Adamič napisal na podlagi izpolnjenih vprašalnikov ali opisov življenjskih poti, ki so mu jih poslali nešteti priseljenci in priseljenke, ter na podlagi svojih pogovorov na mnogih potovanjih po ZDA. Med temi zgodbami jih šest govori o parih, povsem enakovredno tako o moških kot o ženskah, na kratko pred poroko in podrobneje po njej. Od preostalih petih zgodb so tri pretežno o moških, ena pretežno o ženski, ena pa govori bolj o priseljenski skupini kot o posamezni osebi.

Ženski »liki« torej večinoma nastopajo v paru z moškimi, vendar še zdaleč niso zgolj njihovi »priveski«. So samostojne, neodvisne osebnosti s svojim življenjem, značajem, voljo in vrednotami, ki jih uveljavljajo. Delajo za dva, so pametne, odločne, pogumne. Imajo posebna znanja, tako kot Manda, ki je zdravilka. So podjetne in se lotijo svojega posla, tako kot Helena Karas, priseljenka s Češke: njenemu možu, glasbeniku, z igranjem in poučevanjem inštrumentov ne uspe kolikor toliko dobro preživljati družine, zato Helena blizu šole odpre trgovinico s prigrizki in šolskimi potrebščinami. Večinoma niso zaposlene zunaj doma, vendar ob tem, da rojevajo in vzgajajo otroke ter skrbijo za gospodinjstvo, nekatere vodijo še penzione za druge priseljenske delavce – poleg že omenjene Mande tudi Poljakinja s Pomorjanskega Ana Meleski.

A tudi če so razvajene pripadnice višjega sloja, žilavo kljubujejo krutim in trdim priseljenskim razmeram. Nizozemka Mareah, mlada žena precej starejšega pastorja Scholteja, doživi hud šok, ko njuna osemstočlanska priseljenska skupina prispe na cilj potovanja, ki naj bi bil tako rekoč njihov raj na zemlji – v tem pa raju ni drugega kot prerija in sredi nje majhna koča:

»Ko je Mareah stopila vanjo, je še vedno ihtela in se tega sramovala, vendar ni mogla obvladati svoje potrtosti. Iz kljubovanja do te primitivnosti, v katero je bila pahnjena, je služabnikom ukazala, naj odprejo skrinjo s srebrnino in sod s porcelanom. Hrana, ki so jo imeli, je bila pičla in surova, vendar se je odločila, da bo imela svoj prvi obrok v tej neskončni divjini na delftskih krožnikih! In zdaj je padel najhujši udarec – razen šestih krožnikov so bili vsi kosi odličnega servisa razbiti!

Mareah je nehala ihteti. Ukazala je, naj dajo kose nazaj v sod in jih shranijo. Zbrala se je … in ostala zbrana do konca svojega življenja v Ameriki, do svoje smrti petdeset let pozneje. Nikoli ni postala pionirka, nikoli se ni sprijaznila s svojo usodo, vendar jo je prenašala, vselej je ohranila dostojanstven odnos do nje ter do vsega in vsakogar v svojem novem okolju.« S kosi razbitega porcelana je dala Mareah tlakovati pot od koče do nove hiše, ki so jo pastorju zgradili naslednje leto.

Preoblikovalke zatiralskih običajev

Adamičeve junakinje odkrito in odločno kljubujejo spolnim stereotipom in predsodkom: tako se Mareah, potem ko ovdovi, poroči s precej mlajšim moškim. Zavedajo se pomena znanja, zlasti jezika nove dežele: Paulita Gonzales, »vitko, majhno dekle z želja polnim, drobnim ovalnim obrazom«, rodi prvega otroka pri šestnajstih letih, tri leta pozneje drugega in kmalu zatem tretjega. Ko ji moža ubijejo, se iz Mehike izseli v ZDA: »Nosila je več cul in potiskala škripajoči otroški voziček s svojima malima hčerkama, Lupe pa je racal ob njej in se držal njenega pisanega krila iz atlasa.« V novem okolju mehiški otroci ne govorijo dobro ne angleško ne špansko, zato energična Paulita odpre večerno šolo španščine.

Poznejši nevesti njenega sina Lupeja, Američanki »starega rodu«, se poroka upira, čeprav bi si z njo izboljšala družbeni status. Ko se končno zaljubi, se mnenju družine navkljub poroči – z Mehičanom. Ana Przybylowicz, Poljakinja iz Prusije, 16-letnica iz srednjega sloja, se potem, ko začne očetu propadati posel, skupaj z mlajšim bratom izseli v ZDA in tam z veseljem postane otroška varuška, čeprav doma velja, da je (takšno) delo za dekle njenega stanu povsem neprimerno. Mati »mladega Američana z japonskim obrazom« svojega nekajletnega sina zaščiti pred strahovitim nasiljem očeta, tako da ga skrivaj pošlje v ustanovo, ki je kombinacija sirotišnice in šole. Hčeri armenskega para iz Turčije, ki ju, tako kot sinove, starši pošljejo v ZDA, si izborita visoko izobrazbo in postaneta na svojih področjih pomembni strokovnjakinji.

Nestereotipni moški

Tako kot se ideologiji zakoličenih tradicionalnih spolnih vlog ne prilegajo Adamičeve ženske, se jim seveda ne prilegajo niti moški. To niso močni, neomajni, ves čas pogumni in odločni prehranjevalci družine. So normalne osebnosti, ki seveda – tako kot ženske – spoštujejo patriarhalne tradicije, veljavne v njihovem času, a se jih nikakor ne držijo kot pijanec plota. Po svojih močeh izpolnjujejo pričakovano vlogo skrbnika družine in velikokrat so tisti iz para, ki prvi odidejo v svet, iščoč priložnost za boljše življenje, ženske pa jim sledijo. Vendar se praviloma z ženami ali zaročenkami posvetujejo, spoštujejo njihove nasvete in celo sledijo njihovim pobudam. Tako František Karas odkrije možnost, da bi se s svojim glasbenim znanjem preživljal v vojski: »Frank Karas je imel devetnajst let; če bi se prijavil, bi bilo to za tri leta. Pogovoril se je s Heleno. Bi čakala nanj?« Helena je čakala nanj in po njegovi vrnitvi iz vojske sta se poročila, pozneje pa je František tudi sprejel njeno idejo za lasten posel in ji pomagal pri izvedbi.

Nestereotipni moški se lahko pod težo hudih življenjskih dogodkov tudi zlomi. Štefan, veseli mladi Poljak, ki se kar naprej smeji, v nekaj letih doživi dve hudi rudniški nesreči in po drugi obleži v strašnih opeklinah. Volja do »Amerike« ga mine in na vsak način se želi vrniti na Poljsko. Žena Ana se v zadnjem trenutku, tik pred vkrcanjem na ladjo, odloči drugače: »Poslušaj me vendar, Stefciu! Toliko si pretrpel, sploh nisi pri sebi, ne veš, kaj počneš. Obupan si. Zdaj bom jaz nekaj časa vodila to družino. Nekaj mi pravi, da bova obžalovala, če se bova vrnila v staro deželo. Torej se ne bova vrnila.« Ana odpelje družino na Florido, kjer naj bi se naselila priseljenska skupina s Poljske, toda načrt je medtem šel po zlu. Namesto da bi obupala, Ana kupi kos zemlje … in družina začne novo življenje.

Adamičevi moški torej sprejmejo nasvet in/ali pomoč žensk in tudi poprosijo za oboje, čeprav bi glede na tradicionalne predstave o svoji vlogi morali povsem samostojno, »možato« odločati o družini. Znajo prepoznati in/ali začutiti, da morajo to vlogo opustiti. Prav tako spodbujajo svoje hčerke k izobraževanju in preseganju tradicionalne ženske vloge. Mando je recimo naučil brati in pisati njen oče, kmet, v času, ko je bila pismenost na hrvaškem podeželju velika redkost.

Nič novega?

Nič novega ne bom zapisala z ugotovitvijo, da Adamič v knjigi Iz mnogih deželz neverjetno občutljivostjo in tenkočutnostjo prepleta in osvetljuje različne vidike priseljenskega življenja: kulturno prilagajanje in oblikovanje priseljenske in/ali ameriško prilagojene identitete, socialni položaj in boj za preživetje, strahotno izkoriščevalskost ameriškega kapitalizma v prvih desetletjih 20. stoletja, vprašanje etničnega in državljanskega porekla (večina oseb v knjigi prihaja iz držav, kjer njihova narodnost nima državljanske dimenzije ali je celo odkrito zatirana, npr. češki par, Slovenec in Hrvatica iz Avstro-Ogrske, armenski par iz Turčije, Finec iz Rusije itd.).

Vidik, ki je bil doslej pri proučevanju njegovih del zanesljivo preveč zanemarjen, pa je vidik spola. Seveda je Adamič popisoval zgodbe, ki so mu jih povedali_e ali napisali_e sami ljudje v situaciji priseljenstva. V dobro pa mu gre šteti, da v obdobju, o katerem nedavne raziskave kažejo, da so v njem iz literature izredno pospešeno izginjale avtorice in ženski liki, ni preslišal ženskih glasov.

1Vse navedbe so vzete po: Louis Adamič, Iz mnogih dežel, prev. Mojca Dobnikar, Založba Sophia, Ljubljana, 2018.

2Adamič je v dogovoru z opisanimi osebami nekatera imena spremenil, vendar ne vemo, katera so spremenjena in katera ne.

Kdo lovi čarovnice

O kolumni Vesne V. Godina »Kolektivna fantazma posiljevalcev in žrtev«

(OnaPlus, 24. 1. 2018)

Praviloma na pisanje Vesne V. Godina (odslej VVG) ne odgovarjam, in sicer zato ne, ker se ne meni za eno od osnovnih pravil sporazumevanja. Tako pravi na začetku svoje kolumne, da bralke in bralci, ki odgovarjajo na njeno pisanje, govorijo o svojem razumevanju tega, kar so prebrale_i, ter pogosto zgrešijo, kar je napisala in mislila; njihovo pisanje naj bi torej govorilo o njih, ne o njej. Nato navede »postulat komunikacijske teorije: da namreč pomena sporočila ne določa pošiljatelj, ampak njegov prejemnik«.[1] Kot poznavalka te teorije VVG to seveda zelo dobro ve. Gotovo pa enako dobro ve, da ni sporazumevanja, dokler se pošiljatelj_ica in prejemnica_ik sporočila ne uskladita o pomenu sporočila. Zato si ljudje, kadar kaj sporočamo, prvič, praviloma prizadevamo biti jasni, razumljivi, kar med drugim pomeni, da poskušamo čim natančneje izraziti tisto, kar želimo sporočiti; in drugič, če nam prejemnica_k sporočila pove, pokaže, da nas je razumel_a drugače, kakor smo želeli, poskušamo ponoviti svoje sporočilo razumljiveje, jasneje, natančneje. VVG pravi, da tega, vsaj ko gre za pisma bralk in bralcev, praviloma ne dela. Kar si lahko razložim samo tako, da ji je vseeno, če s(m)o jo razumeli_e narobe.

Na njeno pisanje torej praviloma ne odgovarjam zato, ker ji je za »moje« razumevanje vseeno. Kadar je komu vseeno za to, kako ga razumem, se raje ne trudim s komunikacijo. Ta prispevek torej ni odgovor VVG, ampak je napisan za tiste (njene in druge) bralke_ce, ki jim ni vseeno.

O tem, kako VVG manipulira z novicami, je pred kratkim pisal Martin Gramc, ki je v svoji analizi tudi odlično priostril vprašanje o izvoru njene protifeministične naravnanosti. To raven vsebine njenega pisanja bom zato preskočila in raje nekoliko razčlenila logiko njenega sporočanja, ki je vzrok, da nekateri_e zgrešimo, kar je napisala in mislila.

VVG po uvodu o ne/razumevanju besedil na kratko obnovi svoje razumevanje pisma bralke, ki je bila dvakrat posiljena, in nato zapiše, da v nasprotju z mnenjem te bralke v resnici pozna »kar nekaj« posiljenih žensk in torej ni »pisala brez tega vedenja«. Kako »grozovita« je izkušnja posilstva, »vsaj do neke mere razume«, ker so ji o tem pripovedovale žrtve. Ta trditev je trikrat zgovorna za logiko sporočanja VVG. Prvič, med vrsticami pove, da če posilstva sam_a nisem doživel_a, lahko takšno izkušnjo (do neke mere) razumem le, če sem o tem slišal_a pričevanje žrtev. To seveda ne drži. O tej »izkušnji« se lahko poučim tudi s poslušanjem in/ali branjem besedil tistih, ki je niso doživele_i, pa o tem vseeno kaj vedo. Drugič, na neki ravni ima bralka prav – dokler nečesa ne doživiš, tega pač ne doživiš in s svojim razumevanjem se doživetemu lahko le bolj ali manj približaš. In tretjič, VVG se sklicuje na svojo vednost, ob tem pa ji ne pride na misel, da bi dvakrat posiljeni bralki naklonila vsaj kanec sočutja.

Sledi še zgovornejša izjava: »vsak moški, ki žensko resno spolno nadleguje … mora biti sodno preganjan in kaznovan«. VVG torej meni, da obstaja resno spolno nadlegovanje. Če obstaja resno, mora obstajati tudi neresno. Kakšna je razlika med njima, VVG ne pove, le mimogrede, komaj opazno da vedeti, da spolno nadlegovanje, o katerem kdo spregovori, morda vendarle ni vredno pozornosti.

V naslednjem odstavku pravi, »da se na osnovi nedopustnih individualnih primerov ustvarja družbena klima, v kateri se sleherno moško vedenje lahko opredeljuje kot ‘nadlegovanje’, ki se avtomatično (kot v pismu bralke) izenači s posilstvom«. Nekatera »moška vedenja« se torej opredeljujejo kot nadlegovanja, pa to niso. Sintagmo »moška vedenja« raje pustim ob strani, ker je vredna monografije (odlično delo o tej temi, Moškosti Raewyn Connell, imamo tudi v slovenščini). Opredelitvi nadlegovanja, ki to ni, pa se VVG izogne, razen »trka nog pod mizo«, ki ga omeni v nadaljevanju.

In še – bralka naj bi izenačila nadlegovanje s posilstvom. Če ga je izenačila v smislu, da gre v obeh primerih za spolni delikt – ji moramo to res zameriti? Ali pa želi VVG dejanja razvrstiti po njihovi »teži«? Posilstvo seveda velja za hujši delikt kot spolno nadlegovanje, toda tudi zadnje ima lahko hude posledice. Gotovo ni naloga soustvarjalk javnega mnenja, da presojajo težo teh posledic za posamezno žrtev.

Nato VVG ponovi svojo že v več tekstih zapisano tezo o ženskah, »ki so zavestno in hote manipulirale s svojo seksualno močjo, ker jim je to koristilo«. Teza je starejša od najstarejših pritožb žensk zaradi spolnega nadlegovanja. Teza je preventiva pred morebitni takšnimi pritožbami. Podobna je mantri o lažnih prijavah posilstev in spolnih zlorab (tudi otrok), ki deluje kot preventiva pred prijavami resničnih posilstev in spolnih zlorab: ve_i le prijavite, a zavedajte se, da vemo, da so nekatere prijave lažne, in naše izhodišče je, da je morda vaša ena od njih. Opozorilo je jasno: bodite previdne_i, ko razmišljate o prijavi, mogoče vam bomo dokazali, da ste lagale_i, in vaša ranjenost bo le še večja.

V nadaljevanju VVG omenja družbeno klimo, ki »kriminalizira vse moške«, nadlegovanje, ki to ni (spet), preganjanje moških zaradi »slučajnega trka nog pod mizo«, »apriorno obravnavanje žensk kot žrtev« itd. Glede »kriminaliziranja vseh moških« celo radikalno feministični teksti v zvezi s škandalom Weinstein in gibanjem MeToo opozarjajo, da vsi moški niso posiljevalci niti nadlegovalci; res nekateri od teh tekstov govorijo o posiljevalski kulturi, toda to je nekaj popolnoma drugega. Tudi ko govorimo o ruski pravoslavni kulturi, s tem ne izjavljamo, da so vsi_e Rusi_nje pravoslavne vere.

Proti koncu VVG pravi, da »klima, ki jo ustvarja MeToo … nima nič skupnega z upravičeno zaščito žensk žrtev spolnih zlorab … ta klima … ustvarja kolektivno fantazmo«. Za krono vsega napade gibanje MeToo tako, da ga zaradi domnevnega »poenostavljanja« in »kriminaliziranja celih kategorij ljudi«, kar je »nevarna praksa«, primerja z nemškim antisemitizmom in Hitlerjevo Nemčijo. Rečeno drugače, izvajalce_ke in podpornike_ce genocida nad judovskimi, romskimi, slovanskimi in drugimi ljudstvi primerja z gibanjem žrtev spolnega nadlegovanja. Gibanje žrtev kaznivih dejanj obtoži poenostavljanja, kriminaliziranja itd.

VVG se torej v označevanju gibanja MeToo za lov na čarovnice pridružuje množici slavnih in uglednih. Tudi te_i (Catherine Deneuve s kolegicami, Michael Haneke itd.) gibanje obtožujejo, da kriminalizira vse moške, da jim povprek pripisuje posiljevanje itd., skratka, po njihovem mnenju je problem v tistih, ki opozarjajo na problem in terjajo spremembo, ne pa v tistih, ki so problem povzročili_e in/ali ga prikrivali_e. Če upoštevamo vse, kar VVG zapiše, njeno zatrjevanje, da je treba sodno preganjati moške, ki so spolno zlorabo izvajali, tega ključnega sporočila ne more omiliti.

Razčlenitev logike sporočanja VVG, zaradi katere nekatere_i, kot pravi, zgrešimo, kar je napisala in mislila, torej pokaže, da prav nič ne zgrešimo, temveč zgolj znamo prebrati tudi tisto, česar sama v svojem pisanju ni sposobna videti. Kar ni nič posebnega, tako je več ali manj z vsakim besedilom in avtorico_jem. Vprašanje je le, ali je VVG sposobna sprejeti, da je njen tekst mogoče brati tudi drugače, kakor ga bere sama, in da ima takšno drugačno branje osnovo v tem tekstu, ne pa v umislekih bralstva.

Gibanje MeToo je v razgaljanju nasilja nad ženskami naredilo velikanski preboj. Sama dam klobuk dol vsem, ki so ali še bodo izjavile_i TudiJaz. Gibanje je nekaj, kar je bilo leta in leta zamolčan problem, naredilo vidno in zahteva spremembo. Tudi Vesna V. Godina je nekoč v zvezi z nekim drugim problemom naredila nekaj podobnega. Za tisto dam klobuk dol tudi njej. Za tole pa gotovo ne.

[1] Vsa besedila v narekovajih so navedki iz članka VVG.

Ob 30. obletnici I. jugoslovanskega feminističnega srečanja

Ob 30-letnici »Prvega jugoslovanskega feminističnega srečanja« objavljamo nekaj dokumentov, povezanih s tem dogodkom. Srečanje je organizirala Ženska sekcija Lilit pri ŠKUC-Forumu od 11.–13. 12. 1987 v Kapelici na Kersnikovi 4 v Ljubljani. Sodelovalo je 50 feministk iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Hrvaške in Slovenije, dve udeleženki pa sta prišli iz Velike Britanije oziroma Švice.

Nekatere udeleženke Prvega jugoslovanskega feminističnega srečanja na ljubljanskih ulicah.

Teme razprav so bile številne: možnost in/ali nemožnost subjekta feminizma, možnosti za skupne akcije glede na različne individualne življenjske situacije in izhodišča, kontekst alternativnih gibanj, identificiranje podrejenih družbenih skupin po vladajoči vrednostni hierarhiji, odnos med teorijo in aktivizmom, ženska civilizacija, lezbištvo in lezbična književnost, žensko telo in feministični pristop k zdravju, nasilje nad ženskami itd. Srečanje se je zaključilo s sprejetjem skupne izjave udeleženk.

Ena redkih znanih fotografij s prvih štirih večerov Sekcije Lilit, ki so potekali v Klubu K4 (nato so se preselili v Galerijo ŠKUC). Fotografija je bila januarja 1988 objavljena v hrvaškem tedniku Danas ob članku o feminizmu v Jugoslaviji.

Dogodek je bil zelo pomemben za oblikovanje mreže feminističnih skupin in posameznic na območju nekdanje Jugoslavije, ki je sicer nastajala vsaj že od konca sedemdesetih let, se je pa po srečanju leta 1987 okrepila in razširila. Med drugim je bila na srečanju dana pobuda za ustanavljanje SOS telefonov in drugih oblik pomoči za ženske, ki doživljajo nasilje, in v letih 1988–1990 so feministične skupine odprle SOS telefone v Zagrebu, Ljubljani in Beogradu.
Prvemu feminističnemu srečanju so sledila še tri: decembra 1988 v Zagrebu, marca 1990 v Beogradu in maja 1991, tik pred začetkom vojne v nekdanji Jugoslaviji, ponovno v Ljubljani.

: Skupna izjava srečanja je bila sprejeta 13. 12. 1987 v dveh izvirnikih – srbohrvaškem in slovenskem. Pozneje so jo udeleženke prevedle tudi v angleščino in jo razposlale feministkam v tujino. V Sloveniji jo je objavilo več časopisov, med drugim Dnevnik, Mladina in Teleks.

: Program – Program srečanja se je na sestankih, po pošti in v telefonskih pogovorih pripravljal več mesecev. Udeleženke so prijavljale in odjavljale prispevke, številne so se s prispevki vključile šele na samem srečanju. Tako se je na koncu program precej razlikoval od začetnih idej.

: Program – 2. stran

: Sekcija Lilit je vsak svoj diskusijski večer »opremila« s plakatom in zloženko, na kateri je predstavila napovedano temo. Na zloženki ob srečanju leta 1987 je objavila svojo kratko predstavitev, načrtovani program srečanja in nekaj odlomkov iz feministične literature.

: 2. stran

* Dokumenti so objavljeni v publikaciji Ja(z) ti one … za nas. Dokumenti jugoslovanskih feminističnih srečanj 1987–1991, ur. Mojca Dobnikar in Nela Pamuković, Društvo Vita Activa, Ljubljana, in Centar za žene žrtve rata – ROSA, Zagreb, Ljubljana, 2009.

Ne/vidnost žensk in politika enakosti

Konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let je v Sloveniji doživljalo razcvet feministično gibanje. Cela vrsta skupin je s svojim delovanjem pokrivala širok spekter vprašanj – od zastopanosti žensk v politiki do problema nasilja v zasebni sferi, od lezbičnega aktivizma do ženske duhovnosti, od problema vojnega nasilja nad ženskami do reproduktivnih pravic. Pod pritiskom tega gibanja ter ob sodelovanju med njim in delom institucionalne politike sta nastali ključni instituciji ženske politike – Komisija za žensko politiko v Državnem zboru in Urad za žensko politiko.

Desetletje pozneje se je institucionalizacija politike enakih možnosti spolov že dovršila in se prevesila na drugo stran: k širši vključevalnosti in hkrati k zabrisovanju vključevanja žensk. Prav tako se je v tem obdobju dovršila NVO-izacija ženskih skupin: feministične skupine, pobude, akcije so najprej prehajale v ženske nevladne organizacije in nato v socialne nevladne organizacije. Na kratko si poglejmo, kako sta potekala oba procesa.

Zakon o enakih možnostih žensk in moških je leta 2002 začrtal meje institucionalne politike enakih možnosti in iz nje izbrisal pojem ženska politika. S tem se je dovršil proces, ki se je začel sredi devetdesetih let. Pred tem je bil leta 1992 ustanovljen Urad za žensko politiko, po volitvah isto leto se je v Državnem zboru konstituirala Komisija za žensko politiko. Že po volitvah 1996 je bilo vprašljivo, ali bo Državni zbor imel takšno komisijo, nato pa je bila vendarle ustanovljena Komisija za politiko enakih možnosti žensk in moških. Po volitvah leta 2000 so naloge te komisije prišle v pristojnost Odbora za notranjo politiko, po volitvah leta 2004 pa Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti – in tako po vseh naslednjih volitvah do danes.

Naloge Urada za žensko politiko je leta 2001 prevzel Urad za enake možnosti. Že leta 2003 so poskušali Urad vključiti v Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in tako še večkrat tudi pozneje; končno jim je leta 2012 uspelo.

Kaj nam kaže ta slika? Iz ženske politike smo najprej dobili politiko enakih možnosti žensk in moških, ta pa se je na prelomu tisočletja skoraj neopazno razširila in hkrati skrčila v politiko enakih možnosti nasploh. S tem je problematika spola spet začela postajati manj vidna in razvidna.

Na drugi strani imamo podoben proces v civilnodružbenem dogajanju. Iz feminističnih skupin v osemdesetih in na začetku devetdesetih let dobimo najprej ženske projekte, nato ženske nevladne organizacije, nato pa niti tega ne več: tako kot je sredi devetdesetih začel iz poimenovanj izginjati feminizem, so proti koncu devetdesetih let začele izginjati kar ženske. Poglejmo si to izginjanje iz imen organizacij za delo proti nasilju, ki so se ali se predstavljajo kot feministične: leta 1989 je nastalo Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja; leta 1992 Modra – skupina za raziskovanje psihosocialnih potreb žensk; leta 1993 Ženska svetovalnica; nato pa leta 1996 Društvo za nenasilno komunikacijo, leta 2000 Zavod Emma – center za pomoč žrtvam nasilja in ob tem projekti, ki se ne deklarirajo za feministične: Združenje proti spolnemu zlorabljanju (1994), Društvo za življenje brez nasilja (1998) itd. In pojavijo se varne hiše, ki z nazivom ne dajo več niti slutiti, komu so namenjene.

Od 27 feminističnih skupin ali projektov, ustanovljenih v obdobju 1984–1999, jih danes obstaja še šest (ŠKUC-LL, SOS telefon, Ženska svetovalnica, Mesto žensk, DNK, tematsko polje Spol pri MI); kar polovica deluje proti nasilju in so predvsem socialni projekti (za ženske ali tudi ne le zanje).

V letih 2000–2004 se je ustanovilo pet novih ženskih nevladnih organizacij oz. skupin, od katerih dve še delujeta; v istem času pa se je odprlo kar sedem varnih hiš, od tega le dve v okviru feminističnih pobud, ter dva socialna projekta, ki prav tako pomagata predvsem ženskam. Omenjene varne hiše in socialna projekta niso bili toliko rezultat trajnejših feminističnih prizadevanj ali siceršnjih prizadevanj za enakost, temveč financiranja, ki ga je omogočilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Program socialnega varstva do leta 2005 je namreč predvideval vzpostavitev mreže materinskih domov in zavetišč za ženske s skupno kapaciteto 250 mest. Če upoštevamo, da je bilo leta 1999 v materinskih domovih in zatočiščih po uradnih podatkih 170 mest, je jasno, da sta bila ta program in ponudba financiranja več kakor dobrodošla. Vprašanje pa je, kakšna teoretska in strokovna izhodišča so imele te ustanove, ki so se tako hitro odpirale v obdobju 2000–2004.

Navedeni podatki ponazarjajo, kako je iz osemdesetih let preko devetdesetih v novo tisočletje usihala organizirana feministična aktivnost oziroma kolektivna feministična akcija, hkrati pa se je širila »socialna« dejavnost za ženske v zvezi s problemom nasilja. Če je bil podlaga prvih projektov proti nasilju nad ženskami feminizem, je ob državni finančni dobrohotnosti podlaga postalo socialno delo; se pravi ne več zavest o neenakem družbenem položaju zaradi spola, temveč »človeška, socialna stiska«.

Na eni strani torej vidimo utapljanje ženske politike in politike enakosti spolov v splošni politiki enakosti; na drugi strani prehajanje feminističnih projektov za krepitev družbene in politične moči žensk v socialne in nato celo humanitarne in karitativne projekte za ženske. Seveda je oboje povezano s širšimi družbenimi in političnimi procesi, v katere pa tu ne morem posegati.

Prvo desetletje v novem tisočletju smo tako preživeli ob izginjanju institucionalne ženske politike in širjenju socialnih nevladnih organizacij za pomoč ženskam. Ob tem je na novo začela cveteti ženstvenost, feminilnost, feminizem pa je (spet) postajal žaljivka, beseda, ki so jo nekateri radi uporabili, kadar so se hoteli javno posmehovati »pomoženim ženskam«, ki bi bile rade enake moškim. Zdelo se je, da feministična prizadevanja in prizadevanja za pravice žensk, če tega sploh še kje kaj je, bodisi vse bolj usihajo bodisi samozaščitno uporabljajo taktike mimikrije. Eden redkih otočkov transparentnosti v tem obdobju je bil festival Rdeče zore, ki ni nikoli skrival feministične naravnanosti.

Nauk te zgodbe ni preprost, je pa očiten vsaj na eni ravni: ne institucionalni mehanizmi, ne nevladne organizacije, ne neformalne civilnodružbene pobude ne bi smele brisati, zakrivati, blažiti ali tudi samo okraševati, da gre za vprašanje enakosti spolov in da je znotraj tega poseben poudarek na vprašanju položaja žensk in človekovih pravic žensk. V devetdesetih letih pa smo, gledano v celoti, počele ravno to – zakrivale, blažile in brisale; včasih zavestno, drugič ne, včasih morda iz strahu pred nesprejemanjem, drugič zaradi taktike itd. Toda danes, ko so poskusi retradicionalizacije in protifeminističnega pogroma v polnem razmahu, je očitno, da takšne taktike in umiki peljejo zgolj v – nevidnost, nevidnost pa podpira marginalizacijo in olajšuje diskriminacijo.

Zadnja leta, ko nastajajo vedno nove feministične pobude in skupine, ki prav tako ne skrivajo svojih izhodišč, prinašajo s sabo prav omenjeni nauk te kratke, zelo okrnjene zgodbe o feminističnem gibanju v zadnjih treh desetletjih v Sloveniji. Vidnost, nezakrivanje tega, za kaj nam gre, sama po sebi ne moreta preprečiti poskusov retradicionalizacije in repatriarhalizacije. Vendar krepita moč delovanja za enakost, ker omogočata medsebojno transparentnost, prepoznavnost, ne le v relaciji med oblastnim in civilnodružbenim sektorjem, temveč tudi znotraj obeh.

Posvet o preprečevanju nasilja

Novo mesto, 25. 11. 2014

Zakonski in družinski inštitut iz Novega mesta je letos ob mednarodnem dnevu akcij proti nasilju nad ženskami pripravil strokovni posvet »Skupaj za varne odnose« s podnaslovom »Združimo se v preprečevanju nasilja v naših odnosih«. Čeprav bi po naslovu in podnaslovu morda lahko sklepali drugače, je bil posvet v resnici posvečen predvsem problemu nasilja nad ženskami in otroki – kar je seveda prav in primerno, saj so, ko govorimo o družinskih in drugih intimnih odnosih, prav ženske in otroci daleč najpogostejše žrtve.

Posvet se je začel s predavanjem »Specifike in posledice intimnopartnerskega nasilja nad ženskami«, v katerem je Jasna Podreka s Filozofske fakultete v Ljubljani predstavila najpomembnejše značilnosti tega nasilja, od dinamike nasilja prek njegovih, tudi najhujših posledic – umora – do pomena pomoči in podpore ženskam v odnosih z nasilnimi partnerji. Še dolgo bo verjetno treba ponavljati eno od ugotovitev njene doktorske disertacije, da je umor ženske kot posledico intimnopartnerskega nasilja pogosto mogoče predvideti, saj obstajajo jasni znaki, ki ga napovedujejo.

V nadaljevanju so bile predstavljene dejavnosti za preprečevanje nasilja, ki jih izvajajo institucije, nevladne organizacije in posameznica v Novem mestu. Sodelovali so Sebastjan Virant (policija), Margita Markovič (zdravstveni dom), Dubravka Hrovatič (center za socialno delo), Maruša Zalokar (varna hiša), Melita Kramar (Zakonski in družinski inštitut), Petra Škof (igralna terapevtka) in Brigita Herženjak (Razvojno izobraževalni center), predstavitvam pa sta sledila razprava in oblikovanje sklepov.

Peturnega strokovnega posveta se je udeležilo nekaj čez 50 ljudi z različnih institucij in nevladnih organizacij, iz Novega mesta in sicer z Dolenjske in Bele krajine, pa tudi iz Posavja in Celja. Iz celotne razprave je bilo očitno, da četrt stoletja po tem, ko je v Sloveniji nastala prva organizacija za pomoč ženskam in otrokom – žrtvam nasilja, nasilje v družini in intimnih odnosih v resnici ni več tabu, da so se strokovni pristopi v tem času bistveno izboljšali in da je interes za preprečevanje nasilja velik. Še vedno pa je iz predstavitev dela institucij in nevladnih organizacij očitna neka temeljna pomanjkljivost: v Sloveniji še nismo osvojili lekcije o nujnosti t. i. multidisciplinarnega pristopa. Od nekaj manj kakor tri tisoč primerov nasilja v družini, ki so jih v lanskem letu obravnavali centri za socialno delo po Sloveniji, so bili le v dobrih 430 primerih (15 %) sklicani multidisciplinarni timi. Izkušnje v tujini – pa tudi pri nas – so že zdavnaj pokazale, da je delo proti nasilju nad ženskami in otroki res učinkovito le takrat, ko se v vsakem posameznem primeru povežejo vse institucije in organizacije, ki so v kakršnemkoli stiku z žrtvijo nasilja – od vrtca, šole in delodajalca (!) prek zdravstva, socialnih služb in nevladnih organizacij do policije in tožilstva. Le tako je mogoče doseči potrebno učinkovitost dela, hkrati pa je le tak pristop tako za žrtev kot za povzročitelja jasen znak, da družba kot celota nasilja ne odobrava, ne tolerira ter hoče in zmore ukrepati proti njemu – torej zaščititi žrtev in povzročitelju preprečiti izvajanje nasilja. Kako naj ob tem razumemo, da se na vabilo na posvet ni odzvalo nobeno tožilstvo na Dolenjskem?

V času »16 dni akcij proti nasilju nad ženskami« (25. november – 10. december) poteka letos v Sloveniji veliko dogodkov in o večini od njih se je mogoče informirati na spletni strani Društva SOS telefon. Sicer izredno kvaliteten posvet v Novem mestu, ob kakršnem si je mogoče želeti le, da bi jih bilo v prihodnje več, saj je dal odličen vpogled v aktualno stanje problematike na Dolenjskem in v Sloveniji, pa je pokazal še eno pomanjkljivost pri delu proti nasilju nad ženskami (in otroki) pri nas: še vedno se premalo zavedamo, da je nasilje nad ženskami strukturni problem, ki je posledica izrazitega neravnotežja moči med spoloma, hkrati pa ohranja to neravnotežje. Povezava med nasiljem in družbenim položajem žensk je bila na posvetu namreč le redko omenjena, kar je žal tudi sicer značilnost govora o tem problemu v Sloveniji.

Foto: Zakonski in družinski inštitut

O 25. novembru

V zapisani zgodovini ženskih bojev je nemalo neznank, zmot in pomot, napak in »napak«, tudi legend in mitov. Dober primer je praznovanje 8. marca: ne vemo čisto natančno, v spomin na kateri dogodek je bil za praznik ženskih pravic izbran prav ta dan – v spomin na demonstracije newyorških delavk leta 1848 ali na tragedijo leta 1908, prav tako v New Yorku, ko je tovarnar (danes bi rekli »delodajalec«) dal požgati tovarno skupaj s stavkajočimi delavkami. Kot sta V. Jalušič in N. Budna Kodrič leta 1991 zapisali v brošuri »8. marec v zgodovini boja za ženske pravice«, se je datum praznovanja spreminjal (28. februar, 8., 19., 25. marec, 12. maj itd.), praznovanje pa se je v različnih okoljih začelo uveljavljati v različnih letih (ZDA 1909, Socialistična internacionala 1910, Avstrija, Danska, Nemčija in Švica 1911, Rusija 1912 itd.). OZN je 8. marec razglasila za mednarodni praznik žensk z resolucijo decembra 1977.

Na podobne težave s podatki naletimo, ko raziskujemo zgodovino 25. novembra, čeprav je bistveno krajša, saj šteje komaj dobra tri desetletja. V Sloveniji smo ta dan prvič obeležile leta 1994 – Društvo SOS telefon in Urad za žensko politiko sta organizirala okroglo mizo o problemu nasilja nad ženskami. Takrat smo v naš prostor, seveda v dobri veri, da govorimo resnico, prenesle informacijo, da je dan akcij proti nasilju nad ženskami razglasila prva feministična konferenca Latinske Amerike in Karibov, ki naj bi potekala junija 1981 v Bogoti. Res so dan razglasile feministke na tem srečanju in srečanje je bilo res v Bogoti; toda viri navajajo različne datume in letnice. Po nekaterih naj bi potekala leta 1981, po viru iz leta 1982 pa šele junija 1982. C. B. Flora navaja v analizi dogajanj v feminističnem gibanju Latinske Amerike in Karibov v letih 1978–1982, da je po konferenci OZN o ženskah v Københavnu leta 1980 venezuelska feministična skupina La Conjura nameravala naslednje leto v Caracasu organizirati feministično srečanje Latinske Amerike. Toda skupina je bila majhna in ni imela finančnih sredstev za tak podvig, zato je izvedbo predlagala kolumbijskim feministkam. Te so predlog sprejele, dolgo in temeljito razpravljale o vsebini srečanja in ga nato organizirale junija 1982 v Bogoti.

Večina virov pravi, da je bila konferenca junija 1981, navajajo pa jo kot prvo feministično srečanje (»encuentro«) Latinske Amerike in Karibov. Udeležilo se ga je približno 230 žensk. Srečanja se odtlej ponavljajo na dve ali tri leta in se selijo iz države v državo. Na trinajstem, ki je potekalo od 22.–25. novembra letos v Limi (Peru), je bilo udeleženk kar tisoč dvesto. Podobno kot »prvo jugoslovansko feministično srečanje« (Ljubljana, 1987) ni bilo zares prvo in so se feministke v Jugoslaviji srečevale in sodelovale že davno pred njim, tudi srečanje v Bogoti leta 1981 ali 1982 ni bilo prvo srečanje feministk Latinske Amerike, njihovo sodelovanje in sodelovanje s feministkami Severne Amerike pa se je začelo z začetkom feminističnega gibanja davno pred tem.

Razlika enega leta pri datiranju srečanja, ki je razglasilo 25. november za dan boja proti nasilju nad ženskami, najbrž ni usodna in natančno ugotavljanje časa tega dogodka lahko prepustimo prihodnjemu proučevanju zgodovinark. Bolj zanimivo vprašanje, ki se pojavi ob raziskovanju 25. novembra, je vprašanje vsebine. Leta 1999 smo ob prvi od dveh kampanj »Kaj ti je, deklica?« (druga je potekala leta 2002) objavile, da je bil dan razglašen »v spomin na sestri Mirabel, ki sta bili brutalno umorjeni v času Trujillove diktature v Dominikanski republiki leta 1960«. Preden se posvetimo vsebini, moramo popraviti še dve napaki. Umorjeni nista bili dve sestri, temveč tri od štirih, pisale pa se niso Mirabel, ampak Mirabal.

Sestre Mirabal, znane tudi kot Las Mariposas (ustrezen prevod v slovenščino bi bil najbrž Metuljke), so bile upornice proti diktatorju Trujillu, ki je Dominikansko republiko s krvavo roko vodil 31 let. Nasprotovale so diktaturi in delovale v gibanju za demokracijo. Pripadniki tajne policije so jih skupaj z voznikom umorili 25. novembra na poti domov, potem ko so v zaporu obiskale moža dveh od njih, prav tako aktivista proti diktaturi. Trujillo je sestre, ki jih je dal ubiti, preživel le za pol leta. Četrta, najstarejša sestra, ki je še naprej živela v družinski hiši in skrbela, da spomin na umorjene aktivistke ni zbledel, je umrla februarja letos, mesec pred 89. rojstnim dnem. O sestrah so bile napisane knjige in posneti filmi. V Dominikanski republiki, pa tudi širše v Latinski Ameriki so še danes simbol gibanja za svobodo in demokracijo.

Pa tudi feminističnega gibanja. In tako smo pri vprašanju vsebine, ki smo ga pravzaprav že vpeljali s prejšnjim odstavkom. Kako naj razumemo dejstvo, da so feministke Latinske Amerike in Karibov za simbol svojega boja proti nasilju nad ženskami izbrale prav sestre Mirabal?

Las Mariposas Trujillu niso bilo nevarne le zaradi svojih dejavnosti proti diktaturi. Nevarne so bile že samo zato, ker so bile aktivistke, torej aktivne ženske, ki niso ponižno in skromno sledile predpisanim ženskim vlogam. Kot takšne so bile dvojni simbol odpora – proti diktatorskemu režimu in proti patriarhalnemu družbenemu redu. Niso se namreč vedle, kakor naj bi se vedle ženske: ena od njih je bila denimo med prvimi Dominikankami, ki so vozile avto, nosila je hlače in kadila, predvsem pa si je predrznila zavrniti Trujillove »romantične ponudbe«. Seveda pa so že sama politična aktivnost, odpor proti diktaturi in boj za demokracijo v patriarhalnem pojmovanju zelo »neženske« dejavnosti.

Izbira 25. novembra tako simbolizira odpor proti vsakršnemu nasilju nad ženskami – naj bo politično, socialno, pravno, ekonomsko, vojaško in policijsko … ali tisto, ki ga doživljajo v vsakdanjem življenju, za štirimi stenami svojega doma. 25. november ni le dan proti nasilju nad ženskami v družini in intimnopartnerskih odnosih ali morda še proti trgovanju z ženskami, kot bi se lahko zdelo glede na to, katere oblike nasilja vsako leto poudarjajo nevladne organizacije pri nas. Tudi OZN pravi, da je nasilje nad ženskami »vsakršno dejanje, ki temelji na spolu in katerega posledica je ali bi lahko bila fizična, spolna ali psihološka poškodba ali trpljenje ženske, vključno z grožnjami s takšnimi dejanji, prisiljenjem ali arbitrarnim prikrajšanjem za svobodo, tako v javnem kot v zasebnem življenju«. Vendar 25. november ni le dan za odpravo nasilja nad ženskami (kot ga je opredelila OZN), temveč tudi dan akcij, aktivizma proti temu nasilju. 25. november torej obeležuje aktiven odpor žensk proti družbenemu položaju, ki dopušča, omogoča in celo spodbuja nasilje. In seveda – 25. novembra ne obeležujemo šele od leta 1999, ko ga je OZN z resolucijo razglasila za mednarodni dan za odpravo nasilja nad ženskami, saj je OZN ta dan izbrala na osnovi tega, da so ga številne feministične skupine po svetu pred tem obeleževale že več kakor desetletje in pol.

25. november ima torej več kakor tridesetletno zgodovino in OZN ga je vzela za svojega šele potem, ko so ga uveljavile neodvisne feministične skupine. Pojasniti pa je treba še nekaj: OZN je posvojila 25. november, ne pa »16 dni aktivizma proti nasilju nad ženskami«, ki jih na pobudo organizacije Center for Women’s Global Leadership obeležujemo od leta 1991. »16 dni« poleg 25. novembra obsega še druge pomembne datume: 1. december kot dan boja proti aidsu (od leta 1988); 6. december, ko je leta 1989 neki moški v Montrealu postrelil 14 študentk strojništva, ker da so »bile feministke«; in seveda – 10. december kot dan človekovih pravic, torej tudi pravic žensk.

Prek 8. marca naprej v preteklost

Odkar smo v Sloveniji dobili prvo premierko v zgodovini državnih tvorb na tem ozemlju, smo večkrat prebrali in slišali, da ženske odločevalske položaje dobijo v težkih časih. To nikakor ni pravilo, je pa še kar pogosto in v tem primeru gotovo drži. Toda pomembnejše je vprašanje, kdo v težkih časih zasede odločevalske položaje na drugi strani, na strani odpora proti aktualni oblasti.

V vstajniški zimi 2012/2013 so množice na trgih in ulicah po Sloveniji sestavljali mladi in stari, ženske in moški, temno- in svetlopolti, zgarani delavski obrazi in negovana polt srednjega sloja … Očitno je bilo, da ne gre za zlet zombijev, temveč da gibanje poganja iz vseh plasti družbe. Pisana podoba je govorila o močni egalitarnosti: tako kot so bili na eni strani »vsi gotovi«, s(m)o bili na drugi strani »vsi drugačni – vsi enaki«.

Vstajniške skupine so ob nastanku s svojimi izjavami, pobudami itd. naslavljale državljane in državljanke, prebivalke in prebivalce, občane in občanke itd. Toda dlje ko je trajalo gibanje in natančneje ko se je artikuliralo, bolj se je iz izjav izgubljal ženski spol. Tako so pozivi v januarju 2013 v glavnem veljali le še »državljanom«, »udeležencem« itd. Medtem in tudi že prej si je nekaj skupin nadelo moška imena (»/…/ čuvar«, »/…/ državljan«). Na dlani je bilo vprašanje, ali skupino, ki si izbere takšno ime, sploh zanima enakost spolov. Na ugovore feministk so članice in člani teh skupin pojasnjevali, da s tem ne želijo izključevati in da so v skupinah članice enakovredne.

Po tretji vseslovenski vstaji so februarja 2013 na družbenih omrežjih razpravljali o datumu naslednje vstaje. Kar nekaj ljudi je predlagalo 8. marec: tako kot ob 8. februarju bi izkoristili aktivacijski naboj »našega« praznika. K množičnosti tretje vstaje je namreč nedvomno svoje prispeval reapropriacijski zalet gibanja: vzeti je treba nazaj, kar je »naše«, kar pripada ljudstvu, od politike prek odločanja v ekonomiji do – praznikov. Z odločitvijo za 8. marec pa bi tudi poudarili pomen boja za ekonomske, politične in socialne pravice žensk in tako pokazali, da so vstajnice neločljivi del gibanja.

Toda težava je bila najbrž ravno v tem, da je 8. februar kulturni praznik, 8. marec pa politični. Tisti, ki so na koncu določili datum vstaje, so pokazali, da si želijo ponovno prilastiti 8. februar, ne pa 8. marca. Torej: kulturo, ne pa politike za razgradnjo sistema, ki med drugim temelji na tem, da ženske opravljajo neplačano ali podplačano delo reprodukcije delovne sile, ali če hočete – skrbstveno delo. Ignorirali so staro spoznanje, da korenita družbena sprememba ni mogoča, če se ne spremeni položaj polovice družbe – žensk.

Da bi se ta položaj spremenil, je seveda treba narediti kaj več, kakor le organizirati vstajo na 8. marec. Toda vstaja na ta dan bi zaradi tradicije praznika pomenila jasno povabilo ženskam, naj bodo v gibanju (še naprej) enake med enakimi; povabilo, naj sodelujejo s svojimi zahtevami, pogledi, težavami, idejami. Izbira 9. marca za dan vstaje je simbolno pomenila spregled žensk v gibanju. Nekatere s(m)o bile razočarane že takrat, druge so šele zdaj ali bodo pozneje, tretje so zajezdile na valu gibanja v strankarsko prihodnost. Že takrat pa je bilo jasno, da ima gibanje svoje odločevalce, ki so slepi za eno od osnov družbenega sistema, v katerem živimo: za tisto vrsto razlikovanja med ljudmi, ki je podlaga diskriminiranja.

Do podobnega izločanja kot pri spolu je prišlo tudi drugje. Medtem ko so se na začetku v protestnih izjavah praviloma pojavljali tudi »prebivalci« (in »prebivalke«), so se proti pomladi 2013 skoraj le še »državljani«. Tako se je krčil domet gibanja, ki sta mu na videz rasla moč in vpliv. Vstajniške pobude so ljudi, ki so uradno tujci oz. tujke, vendar živijo v tej deželi, na ravni artikulacije preprosto izločile iz gibanja za družbene spremembe.

Primerov izločanja skupin prebivalstva iz pozivov protestniških in vstajniških skupin je še več. Nobenega ni mogoče odpraviti z zamahom roke, češ, ne zamujajmo se s podrobnostmi, najprej moramo razrešiti velika vprašanja. Tak ugovor poznamo že iz preteklih družbenih vrenj. V času uveljavljanja socialističnega režima je bilo treba najprej izbojevati razredni boj, boj med delom in kapitalom, potem naj bi šele prišel čas za »buljenje v spolno vprašanje, prav kakor indijski fakir bulji v svoj popek«, kot je sočno povedal Lenin.

Danes je tudi s prostim očesom vidno, da boj med delom in kapitalom nikoli ni bil izbojevan v korist dela, točneje – delavstva. Seveda ne, kajti pri t. i. podrobnostih ne gre za »buljenje v popek«, temveč za humus, podstat, osnovo, temelj družbene spremembe. Če naj bo družba pravična, mora biti najprej vključujoča – če si spet sposodim žargon EU. Iz artikulacije zahtev po spremembah tako na ravni vsebine kot na ravni jezika ne moremo izpuščati nikogar.

Na osnovi protestniškega izrazja smo torej lahko pred letom dni domnevali, da si je gibanje že v času vstaj začela prisvajati skupina ali sloj ljudi, ki mu morda ni šlo toliko za pravično družbo za vse, kolikor za lasten »pravičnejši« položaj. Prav tako smo lahko sklepali, da so v vstajniškem vrenju »marginalne« družbene skupine – spet enkrat – pozabile, da sta prav njihova vidnost in položaj lakmus za enakost, večina pa, da je položaj »marginalnih« smerokaz za prihodnji razvoj položaja večine.

Proti poletju 2013 je vstajniško gibanje na ulicah usahnilo in niti jeseni ni ponovno oživelo. Pač pa je zaživelo ustanavljanje političnih strank. In ena od njih se je ustanovila – na osmi marec.

Zakaj bi kdo sklical ustanovni kongres politične stranke ravno na mednarodni dan žensk? Če odmislimo možne razloge, ki jih ovrže že površno poznavanje izjav te skupine (npr. da je morda šlo za spominski spodrsljaj ali da jim je bilo vseeno, za kakšen dan gre itd.), nam ostane le še domneva, da jim je šlo ravno za osmi marec – za simbolni prikaz, da so pomembne tudi pravice žensk. Toda v njihovem programu s(m)o si ženske prislužile prostor le v frazi o odpravljanju »vseh drugih oblik neenakosti in podrejanja na družbeni ravni, zlasti diskriminacije na podlagi rase, spola, spolne usmerjenosti« itd.

Ponovna prilastitev 8. marca se je torej zgodila na popolnoma drugi ravni, kakor smo si nekatere prizadevale: ne na ravni združevanja enakih ter za enakost in pravičnost, temveč na ravni zasedanja mesta drugega na način, da ta drugi (druga) ostane ali spet postane neviden, nevidna. Le eden od novih političnih subjektov (in prav tako le eden od starih) je za volitve v Evropski parlament na kandidatni listi na prvo, vidno mesto postavil žensko. In to je seveda le eden od številnih primerov potiskanja žensk na drugo, tretje … zadnje mesto. V tem pogledu ni vstajniško gibanje spremenilo ničesar. Še več, tudi prihodnje pobude za družbene spremembe, naj bodo vstajniške ali strankarske, ne bodo spremenile ničesar, če ne bodo najprej temeljito spremenile svojega pogleda na korenine družbenega razlikovanja.

»Slovenski CSDji so leglo feministk, nedofukanih zafrustriranih žensk in poženščenih beta fantkov.« (Borut Jakopin, pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov na Ministrstvu za notranje zadeve, tvit 3. 8. 2020)

O kolumni Vesne V. Godina »Kolektivna fantazma posiljevalcev in žrtev«

Nekatere udeleženke Prvega jugoslovanskega feminističnega srečanja na ljubljanskih ulicah.

Ena redkih znanih fotografij s prvih štirih večerov Sekcije Lilit, ki so potekali v Klubu K4 (nato so se preselili v Galerijo ŠKUC). Fotografija je bila januarja 1988 objavljena v hrvaškem tedniku Danas ob članku o feminizmu v Jugoslaviji.

»Slovenski CSDji so leglo feministk, nedofukanih zafrustriranih žensk in poženščenih beta fantkov.«
(Borut Jakopin, pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov na Ministrstvu za notranje zadeve, tvit 3. 8. 2020)