O kolumni Vesne V. Godina »Kolektivna fantazma posiljevalcev in žrtev«
(OnaPlus, 24. 1. 2018)
Praviloma na pisanje Vesne V. Godina (odslej VVG) ne odgovarjam, in sicer zato ne, ker se ne meni za eno od osnovnih pravil sporazumevanja. Tako pravi na začetku svoje kolumne, da bralke in bralci, ki odgovarjajo na njeno pisanje, govorijo o svojem razumevanju tega, kar so prebrale_i, ter pogosto zgrešijo, kar je napisala in mislila; njihovo pisanje naj bi torej govorilo o njih, ne o njej. Nato navede »postulat komunikacijske teorije: da namreč pomena sporočila ne določa pošiljatelj, ampak njegov prejemnik«.[1] Kot poznavalka te teorije VVG to seveda zelo dobro ve. Gotovo pa enako dobro ve, da ni sporazumevanja, dokler se pošiljatelj_ica in prejemnica_ik sporočila ne uskladita o pomenu sporočila. Zato si ljudje, kadar kaj sporočamo, prvič, praviloma prizadevamo biti jasni, razumljivi, kar med drugim pomeni, da poskušamo čim natančneje izraziti tisto, kar želimo sporočiti; in drugič, če nam prejemnica_k sporočila pove, pokaže, da nas je razumel_a drugače, kakor smo želeli, poskušamo ponoviti svoje sporočilo razumljiveje, jasneje, natančneje. VVG pravi, da tega, vsaj ko gre za pisma bralk in bralcev, praviloma ne dela. Kar si lahko razložim samo tako, da ji je vseeno, če s(m)o jo razumeli_e narobe.
Na njeno pisanje torej praviloma ne odgovarjam zato, ker ji je za »moje« razumevanje vseeno. Kadar je komu vseeno za to, kako ga razumem, se raje ne trudim s komunikacijo. Ta prispevek torej ni odgovor VVG, ampak je napisan za tiste (njene in druge) bralke_ce, ki jim ni vseeno.
O tem, kako VVG manipulira z novicami, je pred kratkim pisal Martin Gramc, ki je v svoji analizi tudi odlično priostril vprašanje o izvoru njene protifeministične naravnanosti. To raven vsebine njenega pisanja bom zato preskočila in raje nekoliko razčlenila logiko njenega sporočanja, ki je vzrok, da nekateri_e zgrešimo, kar je napisala in mislila.
VVG po uvodu o ne/razumevanju besedil na kratko obnovi svoje razumevanje pisma bralke, ki je bila dvakrat posiljena, in nato zapiše, da v nasprotju z mnenjem te bralke v resnici pozna »kar nekaj« posiljenih žensk in torej ni »pisala brez tega vedenja«. Kako »grozovita« je izkušnja posilstva, »vsaj do neke mere razume«, ker so ji o tem pripovedovale žrtve. Ta trditev je trikrat zgovorna za logiko sporočanja VVG. Prvič, med vrsticami pove, da če posilstva sam_a nisem doživel_a, lahko takšno izkušnjo (do neke mere) razumem le, če sem o tem slišal_a pričevanje žrtev. To seveda ne drži. O tej »izkušnji« se lahko poučim tudi s poslušanjem in/ali branjem besedil tistih, ki je niso doživele_i, pa o tem vseeno kaj vedo. Drugič, na neki ravni ima bralka prav – dokler nečesa ne doživiš, tega pač ne doživiš in s svojim razumevanjem se doživetemu lahko le bolj ali manj približaš. In tretjič, VVG se sklicuje na svojo vednost, ob tem pa ji ne pride na misel, da bi dvakrat posiljeni bralki naklonila vsaj kanec sočutja.
Sledi še zgovornejša izjava: »vsak moški, ki žensko resno spolno nadleguje … mora biti sodno preganjan in kaznovan«. VVG torej meni, da obstaja resno spolno nadlegovanje. Če obstaja resno, mora obstajati tudi neresno. Kakšna je razlika med njima, VVG ne pove, le mimogrede, komaj opazno da vedeti, da spolno nadlegovanje, o katerem kdo spregovori, morda vendarle ni vredno pozornosti.
V naslednjem odstavku pravi, »da se na osnovi nedopustnih individualnih primerov ustvarja družbena klima, v kateri se sleherno moško vedenje lahko opredeljuje kot ‘nadlegovanje’, ki se avtomatično (kot v pismu bralke) izenači s posilstvom«. Nekatera »moška vedenja« se torej opredeljujejo kot nadlegovanja, pa to niso. Sintagmo »moška vedenja« raje pustim ob strani, ker je vredna monografije (odlično delo o tej temi, Moškosti Raewyn Connell, imamo tudi v slovenščini). Opredelitvi nadlegovanja, ki to ni, pa se VVG izogne, razen »trka nog pod mizo«, ki ga omeni v nadaljevanju.
In še – bralka naj bi izenačila nadlegovanje s posilstvom. Če ga je izenačila v smislu, da gre v obeh primerih za spolni delikt – ji moramo to res zameriti? Ali pa želi VVG dejanja razvrstiti po njihovi »teži«? Posilstvo seveda velja za hujši delikt kot spolno nadlegovanje, toda tudi zadnje ima lahko hude posledice. Gotovo ni naloga soustvarjalk javnega mnenja, da presojajo težo teh posledic za posamezno žrtev.
Nato VVG ponovi svojo že v več tekstih zapisano tezo o ženskah, »ki so zavestno in hote manipulirale s svojo seksualno močjo, ker jim je to koristilo«. Teza je starejša od najstarejših pritožb žensk zaradi spolnega nadlegovanja. Teza je preventiva pred morebitni takšnimi pritožbami. Podobna je mantri o lažnih prijavah posilstev in spolnih zlorab (tudi otrok), ki deluje kot preventiva pred prijavami resničnih posilstev in spolnih zlorab: ve_i le prijavite, a zavedajte se, da vemo, da so nekatere prijave lažne, in naše izhodišče je, da je morda vaša ena od njih. Opozorilo je jasno: bodite previdne_i, ko razmišljate o prijavi, mogoče vam bomo dokazali, da ste lagale_i, in vaša ranjenost bo le še večja.
V nadaljevanju VVG omenja družbeno klimo, ki »kriminalizira vse moške«, nadlegovanje, ki to ni (spet), preganjanje moških zaradi »slučajnega trka nog pod mizo«, »apriorno obravnavanje žensk kot žrtev« itd. Glede »kriminaliziranja vseh moških« celo radikalno feministični teksti v zvezi s škandalom Weinstein in gibanjem MeToo opozarjajo, da vsi moški niso posiljevalci niti nadlegovalci; res nekateri od teh tekstov govorijo o posiljevalski kulturi, toda to je nekaj popolnoma drugega. Tudi ko govorimo o ruski pravoslavni kulturi, s tem ne izjavljamo, da so vsi_e Rusi_nje pravoslavne vere.
Proti koncu VVG pravi, da »klima, ki jo ustvarja MeToo … nima nič skupnega z upravičeno zaščito žensk žrtev spolnih zlorab … ta klima … ustvarja kolektivno fantazmo«. Za krono vsega napade gibanje MeToo tako, da ga zaradi domnevnega »poenostavljanja« in »kriminaliziranja celih kategorij ljudi«, kar je »nevarna praksa«, primerja z nemškim antisemitizmom in Hitlerjevo Nemčijo. Rečeno drugače, izvajalce_ke in podpornike_ce genocida nad judovskimi, romskimi, slovanskimi in drugimi ljudstvi primerja z gibanjem žrtev spolnega nadlegovanja. Gibanje žrtev kaznivih dejanj obtoži poenostavljanja, kriminaliziranja itd.
VVG se torej v označevanju gibanja MeToo za lov na čarovnice pridružuje množici slavnih in uglednih. Tudi te_i (Catherine Deneuve s kolegicami, Michael Haneke itd.) gibanje obtožujejo, da kriminalizira vse moške, da jim povprek pripisuje posiljevanje itd., skratka, po njihovem mnenju je problem v tistih, ki opozarjajo na problem in terjajo spremembo, ne pa v tistih, ki so problem povzročili_e in/ali ga prikrivali_e. Če upoštevamo vse, kar VVG zapiše, njeno zatrjevanje, da je treba sodno preganjati moške, ki so spolno zlorabo izvajali, tega ključnega sporočila ne more omiliti.
Razčlenitev logike sporočanja VVG, zaradi katere nekatere_i, kot pravi, zgrešimo, kar je napisala in mislila, torej pokaže, da prav nič ne zgrešimo, temveč zgolj znamo prebrati tudi tisto, česar sama v svojem pisanju ni sposobna videti. Kar ni nič posebnega, tako je več ali manj z vsakim besedilom in avtorico_jem. Vprašanje je le, ali je VVG sposobna sprejeti, da je njen tekst mogoče brati tudi drugače, kakor ga bere sama, in da ima takšno drugačno branje osnovo v tem tekstu, ne pa v umislekih bralstva.
Gibanje MeToo je v razgaljanju nasilja nad ženskami naredilo velikanski preboj. Sama dam klobuk dol vsem, ki so ali še bodo izjavile_i TudiJaz. Gibanje je nekaj, kar je bilo leta in leta zamolčan problem, naredilo vidno in zahteva spremembo. Tudi Vesna V. Godina je nekoč v zvezi z nekim drugim problemom naredila nekaj podobnega. Za tisto dam klobuk dol tudi njej. Za tole pa gotovo ne.
[1] Vsa besedila v narekovajih so navedki iz članka VVG.