Izjava delovne skupine Rdečih zor in spol.si ob razglasitvi letošnje »nagrade« bodeča neža

Spoštovane, spoštovani,

z vašo pomočjo se je bodeča neža zapičila v 28 javnih izjav, med katerimi bomo danes* izbrale in izbrali najbolj seksistično iz obdobja med marcem 2016 in marcem 2017. Kot gotovo veste, je seksizem v javnosti veliko pogostejši, kot bi lahko sodili po številu zbranih izjav. Slednje se kaže predvsem v dejstvu, da jih je prispevala le peščica ljudi, zato vas na tem mestu pozivamo: berite sovražni nam tisk in izpostavite ga neži bodeči. Ima zelo veliko bodic!

Kdor je glasoval že na spletu, ve, da izbira ni lahka: meje med spolnim stereotipiziranjem, prikritim seksizmom in odkritim seksizmom niso vedno jasne, ob glasovanju pa je treba premisliti tudi to, kako vpliven je govorec ali govorka in kako daljnosežne so lahko posledice njegovih ali njenih izjav. Tako »miške« gospoda Boruta Pahorja v primerjavi z nekaterimi drugimi izjavami zvenijo neškodljivo. Toda ali se še spomnite, kako prepričljivo je zvenelo njegovo javno opravičilo za ogovarjanje maturantk z »miškami« leta 2015? In s kakšnim veseljem odtlej nalašč vzbuja pozornost z »miškami« vseh vrst? S tega vidika je predsednikova nespodobnost zelo problematična, kajti če predsednik države lahko seksualno nagovarja komaj polnoletna dekleta, zakaj jih ne bi še kdo – pravzaprav kdorkoli?

Če je seksizem zavit v šalo, je naloga še težja: če jo kritiziraš, tvegaš, da te bodo proglasili za »zafrustirano feministko« brez smisla za humor. A če molčiš, ker je humor najbrž res vedno dvoumen, s tem hočeš nočeš pristaneš na seksizem. Delovna ekipa bodeče neže je prepričana, da za javno širjenje žalitev na podlagi spola ali spolne usmerjenosti ni opravičila, pa naj se govorcu in njegovi publiki zdijo še tako smešne, zato šal nismo vnaprej izvzeli iz kandidatk za objavo. Odločale, odločali smo se od primera do primera, a kot vidite na projekciji za mano, smo bili tudi mi morda kar preveč previdni; objavili smo zelo malo šal.

Naša merila za objavo na spletni strani so sicer zelo jasna. Prvič, izjava mora biti javna. Drugič, izreči jo mora javno znana oseba. Tretjič, avtorstvo izjave mora biti znano. In četrtič, objavljamo samo izjave, o katerih se strinjamo, da so res javne in seksistične, da torej javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi njihove spolne usmerjenosti, spolne identitete in/ali spolnega izraza.

Bodeča neža ni namenjena mapiranju in analiziranju vseh vrst seksizma v družbi. Preveč ga je, nas pa premalo. Poleg tega seksistične izjave beležimo prostovoljno. Zato bodeča neža k odgovornosti kliče predvsem javne osebnosti in opozarja na moč njihovega privilegija, da sooblikujejo javno mnenje. A kljub jasnim pravilom se v delovni ekipi nenehno srečujemo z dilemami, katere izjave sprejeti v izbor za nagrado in kako se odzvati na različne oblike seksizma. Na primer, kaj storiti z grafiti, ki so sicer anonimni, a zelo javni in vplivni? Kaj storiti z izjavami, objavljenimi na družbenih medijih, kot sta Facebook in Twitter? Kako uporabnike in lastnice teh medijev pripraviti do odgovornejšega ravnanja? In kaj storiti z izjavami, podpisanimi z vzdevki, če so objavljene na spletnih portalih, ki se obnašajo kot mediji, čeprav kot taki niso registrirani in torej niso zavezani zakonu o medijih, novinarsko etiko pa gladko ignorirajo? Kdo je odgovoren za seksistične oglase podjetij, pod katerimi so podpisane oglaševalske agencije, ki so z oglasom zgolj uresničile naročnikovo željo? In kot že rečeno – kam s šalami?

Zelo pestre so bile tudi naše razprave o izjavah, izrečenih v okoliščinah, o katerih ni konsenza, ali so v domeni zasebnega ali javnega oziroma kdaj iz prve prestopijo v drugo. Najočitnejši primer je izjava Evalda Flisarja, ki je bila zapisana v elektronski komunikaciji s potencialno delojemalko. Ta je e-poštno korespondenco javno objavila, potem ko jo je Flisar pričel spolno nadlegovati. Elektronska pošta običajno velja za zasebno obliko komunikacije, toda ali to še drži, če se dogovarjaš za delo? Ali dejstvo, da je prizadeta stran elektronsko sporočilo javno objavila brez privolitve nadlegovalca, de facto spremeni to sporočilo v nekaj javnega? Mnenja v naši skupini so bila različna. Za objavo smo se določili, ker je bila izjava že pred tem medijsko izpostavljena in ker kaže, kako javno vidna osebnost izkorišča svojo pozicijo moči.

Največ seksističnega govora v javnosti širijo mediji, zato želimo posebej izpostaviti odgovornost njihovih lastnikov, pa tudi urednikov in urednic ter novinarjev in novinark. Poleg tega opažamo, da v nekaterih interesnih medijih, na primer alpinističnih, uporabljajo zelo poseben in živ žargon, ki pa je na žalost tudi zelo seksističen. In ker nimamo časa za preverjanje vseh medijev, zaradi lastnega psihičnega zdravja pa najmanj časa posvetimo prav najbolj problematičnim medijem, izjave, zbrane v letošnjem letu, predstavljajo zgolj kapljo v mlaki seksizma v slovenski javnosti.

Res je, bodeča neža špika prav tako neusmiljeno kot senzacionalizem tistih medijev, ki namesto hujskačev običajno sramotijo kar žrtve sovražnega govora. A če se vam zato zdi, da danes v Rogu trobimo v isti rog kot ti mediji, naj v imenu vseh pobudnikov in pobudnic bodeče neže za zaključek opozoriva na pomembno razliko. Opazili in opazile jo boste v jutrišnjih izdajah časopisov, kjer bo v poročilih o letošnjem dobitniku ali dobitnici bodeče neže veliko privoščljivega opletanja z imeni in citiranja spornih izjav, a niti sledu o našem trudu, da bi spornost izpostavljenih izjav utemeljili in pojasnili tako, da bo še kdo lahko razumel, zakaj je seksizem v javnem govoru nedopusten.

Bodeča neža je v osnovi izobraževalen projekt, namenjen političnemu osveščanju. Četudi nerade vztrajamo pri kazanju s prstom na konkretne govorce in govorke, vse kaže, da je to edina pot do tega, da se bo naslednjič morda kdo le ugriznil v jezik, preden bo v naš skupni javni prostor izpljunil kakšno seksistično – pa čeprav bo to storil samo iz strahu pred bodečo nežo.

 

* Izjava je bila prebrana na razglasitvi bodeče neže v Socialnem centru Rog 7.3.2017.

Komentarji