Politika iskanja grešnega kozla
Trenutne vlade na Češkem, Danskem, Finskem, Madžarskem, Poljskem in Slovaškem, zmaga Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, Brexit in politično dogajanje v drugih državah kažejo, da smo v Evropi in ZDA nedvomno vstopili v čas vladavine desnega populizma. Za bralke_ce iz Slovenije ta situacija ni nova, saj v bivših socialističnih državah že od začetka devetdesetih let 20. stoletja doživljamo razcvet etnonacionalizma in retradicionalizacije oz. narodnjaštva, kot je dominantne politike na področju bivše Jugoslavije poimenoval Tonči Kuzmanić in jih tako razločeval od »klasičnega« nacionalizma. Desni populizem se sklicuje na voljo in interese ljudstva ali naroda, ki ga sproti konstruira z izločanjem »drugih« (migrantk_ov, muslimank_ov, Rominj_ov, gejev in lezbijk itd.), kakor tudi z napadi na elite oz. establišment. Desne populistične stranke in gibanja stavijo na vzbujanje strahu in drugih čustev, zlasti preko poustvarjanja groženj, pri čemer so v vlogi grešnega kozla največkrat manjšinske in marginalizirane skupine, ki naj bi delovale v kolaboraciji z levimi in liberalnimi elitami proti interesom ljudstva.
Spol med heteronormativnostjo, etnonacionalizmom in rasizmom
Pomembno vlogo v desnih populističnih diskurzih in politikah ima tudi spol. V Evropi lahko opazimo dva večja sklopa argumentov, ki jih uporabljajo desne populistične stranke in gibanja. Prvi obsega heteronormativna stališča o pomenu »tradicionalne« družine, »naravni« seksualnosti in »primernih« spolnih vlogah. Drugi obsega uspoljenje strategije poustvarjanja »drugega«, ki migrante in muslimane predstavljajo kot grožnjo ženskam in LGBT populaciji, tako v smislu varnosti kot doseženih pravic.
»Dame, odprite oči, preden bo prepozno …« Plakat Nacionalne demokracije (Democratie Nationale) iz Belgije namiguje, da si bodo ženske v Evropi zaradi domnevno grozeče islamizacije v prihodnosti morale zakrivati obraz. Vir fotografije: http://www.dnat.be.
»Tradicionalna« družina in narod
Ena temeljnih preokupacij desnih populističnih strank in gibanj je heteronormativna družina, ki jo razumejo kot temelj za biološko in kulturno reprodukcijo naroda. Ob tem lahko v nekaterih primerih opazimo tudi delno modernizacijo diskurzov o družini. Mreža identitarnih skupin Casa Pound v Italiji, ki je bila ustanovljena leta 2003, v enem od dokumentov materinstvo uokvirja kot stvar svobodne izbire, zavzema se za ukrepe usklajevanja dela in družine ter problematizira prekarni ekonomski položaj mladih družin. Toda kot rešitev predlaga skrajšani delavnik le za matere, ne pa tudi za očete. Kot ugotavljata Engel in Wodak (Analysing Fascist Discourse, European Fascism in Talk and Text, 2013), je za desni populizem značilna strategija »kalkulirane ambivalence«, ki namenoma proizvaja nasprotujoča si sporočila.
»Naravna seksualnost« vs. enakopravnost gejev in lezbijk
Razen v nekaj izjemnih primerih večina desnih populističnih strank in zlasti gibanj nasprotuje enakopravnosti gejev in lezbijk. Med njimi je Francoska pomlad (Printemps Français), gibanje, ki je nastalo leta 2003 v Franciji med protesti proti uzakonitvi istospolnih porok. Sprejetje zakona označujejo za novi totalitarizem levih in liberalnih elit, katerih cilj naj bi bil uničenje družine in civilizacije. Tako Francoska pomlad boj proti enakim pravicam gejev in lezbijk povezuje z bojem proti establišmentu, geje in lezbijke pa poustvarja kot grožnjo heteroseksualnemu ljudstvu. Pri tem je značilno, da homoseksualnosti ne problematizira neposredno, temveč preko nasprotovanja enakopravnosti v družinski zakonodaji. Z drugimi besedami – desni populizem se zavzema za ohranjanje privilegijev heteroseksualnega zakona.
Tako kot večina desnih populističnih akterjev tudi gibanje Francoska pomlad (Printemps Français) sebe poustvarja kot žrtev. Na fotografiji je njihov podpornik, ki ga je na demonstracijah proti istospolnim porokam aretirala policija, gibanje pa ga stilizira kot žrtev policijskega nasilja in socialistične diktature. Vir fotografije: https://www.liguedusud.fr.
Biološka ženskost
Nasprotovanje enakosti žensk in moških je pri desnih populističnih strankah in gibanjih v Evropi veliko manj izpostavljeno kot v primeru gejev in lezbijk. Ta kritika se največkrat kaže kot nasprotovanje feminizmu, ki je konstruiran kot militantna in elitistična ideologija in s tem nasprotna ljudstvu. V Avstriji so na primer imeli razpravo o tem, da bi v nacionalno himno ob navedbi »velikih sinov« imenovali tudi hčere. Podmladek Svobodnjaške stranke (Ring freiheitlicher Jugend) je temu nasprotoval in obtoževal politične elite sledenja ekstremističnim liberalkam, s čimer naj bi prikrivale lastno nesposobnost za reševanje resničnih težav žensk. Pri tem so se sklicevali na zdrav razum, češ da vsak razumni Avstrijec ve, da je fraza veliki sinovi vedno vključevala tudi ženske.
Zanimiv je tudi pojav nekaterih ženskih desnih populističnih skupin, kot so Antigones v Franciji, ki so najprej zbudile pozornost javnosti z nasprotovanjem azilu za članico skupine FEMEN Ino Ševčenko. Antigones razumejo ženskost (in s tem seveda tudi moškost) kot biološko utemeljeno kategorijo ter nasprotujejo nadomestnemu materinstvu in splavu. Ženske predstavljajo hkrati kot žrtve feminizma, ekonomskega sistema, medijev in levih elit.
Antigones na sliki v pariškem nakupovalnem centru demonstrirajo proti uporabi ženskih teles v kapitalističnem sistemu. Ena od govornic je izpostavila, da problem pretirane potrošnje v sodobnih družbah vključuje tudi preveč svobodno vedenje na področju spolnosti, kar naj bi dokazovala razširjenost splava in kontracepcije. Vir fotografije: http://lesantigones.fr.
Uspoljeno poustvarjanje »drugega«
Spol ima pomembno vlogo tudi pri rasističnem poustvarjanju drugega, ki je ena ključnih diskurzivnih strategij desnih populističnih političnih akterk_jev. Migrante in muslimane pogosto predstavljajo kot grožnjo ženskam ter redkeje tudi gejevski in lezbični populaciji. Že pred dogodki v Kölnu so praktično vse stranke in gibanja migrantom pripisovale agresivnost in nasilnost, pri čemer so zlasti izpostavljali spolno nasilje, ki naj bi ga migranti izvajali nad »domačimi« ženskami. Ta varnostni diskurz o migracijah se običajno izteče v predloge za strožjo zakonsko obravnavo tujcev.
Podoba neciviliziranega, agresivnega in nasilnega mladega migranta obenem konstruira »domače dekle« kot nemočno žrtev, brez sposobnosti samostojnega odločanja in delovanja, kot nekoga, ki potrebuje zaščitnika. Ženska telesa še vedno predstavljajo meje nacionalnega teritorija, ki ga morajo zaščititi »pravi« moški.
»Varnost je temeljna pravica Avstrijcev. […] Javni parki morajo postati spet varni z uvedbo strožjih kontrol nasilnih tujcev, ki nastopajo kot klani, ki tam zaznamujejo svoj teritorij. […] Spolnih napadov tujcev na domača dekleta ne smemo trivializirati, ampak se proti njim odkrito boriti.«
(Ring freiheitlicher Jugend /Obroč svobodnjaške mladine/, Avstrija. Vir: http://rfjktn.at/portfolio-view/endlich-sicherheit/.)
»Druge« ženske, to je migrantke in muslimanke, so v desnih populističnih diskurzih manj prisotne. Izpostavljene so predvsem kot žrtve »svojih« moških in v kontekstu grožnje, da bi priseljeno prebivalstvo zaradi domnevno višje rodnosti preseglo število »domorodnega«. Ljudska stranka (Parti Populaire) v Belgiji se denimo zavzema za strožjo obravnavo prisilnih porok in praks obrezovanja žensk. A če pogledamo na stran rešitev, ki jih ponuja, lahko ugotovimo, da te prej kot pomoč žrtvam obsegajo ukrepe za nadomestitev priseljevanja z domačimi rojstvi. Podoben diskurz lahko opazimo pri Novi Sloveniji.
»Novakova je izrazila nestrinjanje, da bi Evropa svoje demografske izzive reševala samo s priseljevalno politiko. […] ‘Če bo Evropa nadaljevala s takšno politiko, se mora zavedati, da se bo zato postopoma bistveno spremenila tudi evropska kultura in njene demokratične vrednote.’«
(Nova Slovenija. Vir: http://nsi.si/resnica-iz-potsdama-multikulturnost-propadla-tudi-v-sloveniji.html, 2010.)
Na poti v nativistično demokracijo
Razlogi za naraščanje podpore desnim populističnim strankam in gibanjem v Evropi so predvsem strukturni; izhajajo iz načina delovanja ekonomije, politike in medijev. Naš družbeni sistem nenehno proizvaja poraženke_ce ali vsaj občutek poraženosti v vseh družbenih razredih in skupinah, s tem pa tudi podporo politikam iskanja grešnega kozla. Pogled na diskurze desnih populističnih strank in gibanj skozi prizmo spola pokaže, da se v Evropi in ZDA uveljavlja nativistična vizija demokracije, ki bo (še naprej) zagotavljala in utrjevala privilegirani položaj večine nad manjšinami in manjšinskimi življenjskimi stili. Ženskost, družina, upadanje rojstev, migracije in druge teme so instrumentalizirane za namen uveljavljanja takšne družbe apartheida.
* Članek je nastal na podlagi empiričnega raziskovanja v okviru projekta e-delovanje proti nasilju (e-eav), v katerem je sodelovalo sedem evropskih držav. Partnerska organizacija iz Slovenije je bil Mirovni inštitut. Več in podrobneje o rezultatih: Mayer, S., Šori, I., Sauer, B., »Gendering ‘the people’: heteronormativity and ‘ethno-masochism’ in populist imaginary«, v: Ranieri, Maria (ur.). Populism, media and education: challenging discrimination in contemporary digital societies, Routledge research in education, 158, Routledge, Abingdon, New York, 2006, str. 84–104.