Medijske reprezentacije nasilja nad ženskami: črna kronika in njene omejitve

V pričujočem članku bom predstavila rezultate raziskave, ki sem jo opravila v okviru diplomskega dela z naslovom Medijske reprezentacije nasilja nad ženskami (analiza člankov v rubriki črna kronika). V nalogi sem raziskovala povezavo med časopisno črno kroniko ter reprezentacijo nasilja nad ženskami ter analizirala kako črna kronika vpliva na dojemanje nasilja nad ženskami v družbi.

Časopisno črno kroniko oziroma črno kroniko na splošno lahko umestimo v vestičarsko obliko novinarskega (s)poročanja, ki s faktizmom, kot svojo imanentno funkcijo vodi v dekontekstualizacijo, psihologizacijo, naturalizacijo in individualizacijo problema nasilja nad ženskami. Personalizacija se pojavlja predvsem kot temeljna značilnost tabloidnih medijev (vendar ni izvzeta iz ne-tabloidnih časnikov), ki v središče postavljajo individualno izkušnjo (Milosavljevič, 2003), slednja pa je na eni strani abstrahirana od sveta bralca in bralke, na drugi strani pa skuša vplivati na čustvena stanja bralk in bralcev.

Glavna teza, ki jo nameravam potrditi ali zavreči je, da ima abstrakcija od problema za posledico prekrivanje strukturnega nasilja oziroma širših družbenih vzrokov za pojavljanje nasilja nad ženskami (uprizarjanje oziroma konstruiranje moškosti/ženskosti), pomanjkanje poznavanja omenjenega problema (nasilja) pa poveča vpliv medijev na naše mnenje (Luthar in Jontes, 2007).

 

Sodniški diskurz in navidezna objektivnost

 

France Vreg (1990) trdi, da naj bi kvaliteto informacij določali trije kriteriji: razumljivost, kompleksnost in objektivnost. Slednji kriterij nujno predpostavlja faktizem. Že v pripovedih o nasilju v družini se faktizem najpogosteje izraža s pomočjo uporabe uradnih virov, zanašanje nanje pa ni sicer kot pravita Luthar in Jontes (2007) značilno zgolj za to vrsto nasilja. V opravljeni analizi je mogoče zaslediti kar 20 člankov (19,1 %), ki o nasilju poročajo predvsem preko diskurza, ki se povezuje s sodiščem. Sodniški ali policijski diskurz tako delujeta kot pričanje zunanjega glasu, ki ga ni potrebno preverjati in ne potrebuje dodatne razlage. (Luthar in Jontes, 2007) Pisanje o nasilju torej izhaja iz zabeleženega nasilnega dogodka s strani policije in sodišča, ne pa iz samega problema nasilja, njegovega sankcioniranja in konec koncev tudi vzrokov nastanka, kar ima za posledico kot trdita Luthar in Jontes (2007) izid, v katerem »standardizacija virov logično proizvaja epizodičnost obravnave in torej dekontekstualizacijo problema nasilja« (35). Problem, s katerim se srečujemo v člankih, ki pričajo o sankcioniranju nasilniških dejanj, je tudi ta, da se to pisanje usmerja zgolj na vprašanje: je kriv ali ni? To vprašanje za seboj v veliki meri pušča vzroke dejanja, predvsem pa žrtev, njen odnos in posledice nasilnih dejanj storjenih zoper njo. Tako ostaja žrtev, kot pravi Kitzinger (v Luthar in Jontes, 2007, str. 35) »le anonimni objekt tekmujočih diskurzov«.

Sodišče in policija pa ne ostaneta edini vir, ki prinašata zunanji glas. V 8 člankih (5 jih najdemo v Slovenskih novicah) se avtor, avtorica članka posvetita znancem ali prijateljem in sorodnikom storilca, ki na določen način opravičujejo storilca: »Sebastian je v resnici čisto normalen tip, ki je bil puncam zelo všeč« (Slovenske novice 12.6. stran 9); »Da je bil Musa resnično pošten pa tudi izjemno miren človek, so potrdili družinski prijatelji zakoncev […]« (Slovenske novice 28.7. stran 7); »Možakar je veljal za najbolj priljubljenega učitelja na šoli, ki da je vedno znal pokazati obilo razumevanja za učence s slabšim uspehom, bil je dobrovoljen in zabaven« (Slovenske novice 4.9. stran 7). Vse to opazke dajejo misliti, da nasilja ni bilo mogoče uvideti saj je moški veljal za poštenega, prijaznega itd. Komentarji kot so ti dajejo bralcu in bralki misliti, da nanju vedno preži vidna nevarnost (nekdo, ki že velja za nasilnega), medtem ko se o problematiki nasilja znotraj doma, predvsem intimnopartnerskih odnosih ne piše. Prav tako omenjeni članki izkrivljajo resnično sliko intimnopartnerskega nasilja, ki se končuje z umori, saj so umori prikazani zgolj kot osamljen nasilen dogodek, medtem, ko v večini člankov o predhodnem nasilju ni govora. Raziskave, kot je na primer raziskava dr. Jasne Podreka, kažejo, da bi lahko umore žensk s strani intimnega partnerja preprečili, saj je mogoče v veliki večini primerov govoriti o zgodovini intimnopartnerskega nasilja, ki tako že napoveduje možne izide večletnega nasilja nad ženskami.

 

Vabljene_i k branju celotne analize na tej povezavi.

 

*članek ni lektoriran

Komentarji