O romanu »50 odtenkov sive« in njegovi »uporabni vrednosti«

Ali o konsenzu in romanci, ki to ni …

 

Če pričakujete klasično negativno kritiko romana 50 odtenkov sive avtorice E. L. James, zato ker prihaja izpod feminističnega peresa, se motite. Ob sicer kritičnem pogledu na vsebino namreč izpostavljam tudi uporabno vrednost knjige. Za tak pristop sem se odločila, ker gre za delo, ki je in/ali še bo prišlo v roke številnim ženskam, morda tudi kakšnemu moškemu, različnih profilov in starosti. Ne gre namreč spregledati, kakor poroča The Guardian, da so po vsem svetu prodali sto milijonov izvodov celotne trilogije in da je bila prevedena v 51 jezikov, tudi v slovenščino. Zato se zdi koristno s sociološke/feministične perspektive osvetliti in razložiti nekaj konceptov tega dela in kritičnost obrniti v uporabnost.

Knjiga se namreč zdi prvovrsten pripomoček za ponazoritev, kako se z na videz prefinjenimi taktikami, čustvenimi manipulacijami in navideznim podeljevanjem svobode v intimnopartnerskem odnosu razvije nasilje. Obenem pa je z romanom mogoče nazorno prikazati sociološki pojem soodvisnosti, ki je pogosto podlaga za to, da se oseba znajde v nasilnem odnosu in v njem vztraja.

Zaradi različnih in zelo protislovnih kritik sem se odločila knjigo prebrati in si ustvariti lastno mnenje. Kritike so namreč zelo ambivalentne. Nekateri delu pripisujejo romantičnost, erotičnost, in kakor so zapisali v The Guardianu, »kar si vsaka ženska želi«. Drugi poudarjajo, da gre za izrazito klišejsko delo, polno stereotipov in nasilja. Alexis Bee je knjigo celo preimenovala v »50 odtenkov zlorabe« (Bee, 2015).[1] Neopažena seveda ne ostaneta niti velik uspeh, ki ga je delo doživelo, in evforija, ki se je sprožila ob njem. Naj ob tem zapišem, da je pričujoče besedilo nastalo na osnovi prebranega prvega dela knjige in pogovorov o drugih dveh delih. Projekt prebijanja skozi vse dele se je že ob branju prvega izkazal za preveč optimističnega.

Preden sem se lotila branja in sem imela šele nekaj bežnih informacij o vsebini, sem domnevala, da so nekatere kritike morda preveč radikalne in/ali moralizatorske. Pričakovala sem povprečen roman, v katerem protagonista knjige (Christian Grey in Anastazija Steele) prakticirata malce bolj razburljivo seksualno življenje z uporabo praks BDSM (Bondage, Discipline/Dominance, Submission/SadoMasohism), za katere so značilne erotične igre z dominacijo, nadzorovanjem in podrejanjem, igro vlog, kaznovanjem itn. (Wikipedia, 2015). Pri takšnih praksah je, kakor pojasnjuje psihologinja Alexis Conason, konsenz osrednji element: »BDSM temelji na varnem in igrivem soglasju med dvema polnoletnima osebama.« (Viralwomen.com, 2015.) Naj zato pojasnim, da se mi ne zdi problematično, če se dva ali več odraslih, enako izkušenih, avtonomnih subjektov z enakih pozicij moči odločita/-jo za seksualno življenje s praksami BDSM. Vprašanje pa je, ali je mogoče odnos in seksualno življenje Christiana Greya in Anastazije Steel enačiti z BDSM, saj je kontekst, v katerega so te prakse postavljene v romanu, sporen na številnih točkah. Ta kontekst pošilja napačno sporočilo o tem, kaj je konsenz.

Že po nekaj prvih straneh branja se postavi vprašanje, ali gre res za povsem konsenzualen odnos. Ali imamo res opraviti z dvema popolnoma enakovrednima subjektoma na enakih pozicijah moči? Kaj hitro postane jasno, da bi o čem takem težko govorili. V resnici imamo opraviti s šolskim primerom čustvene manipulacije in nasilnega odnosa, ne pa z enakomerno razporeditvijo moči med partnerjema. Naj pojasnim, zakaj.

Ena prvih spornih točk, ki jih ni mogoče spregledati, je dejstvo, da se protagonistka, študentka Anastazija Steele (v nadaljevanju Ana) s Christianom Greyem (v nadaljevanju Christian) spušča v svojo prvo pravo intimno razmerje. Ana namreč pred tem še ni imela nobene seksualne izkušnje in nima predstave o tem, kakšna so lahko intimna razmerja. Avtorica to v protagonistkinih monologih večkrat izpostavi: »Morda pa je spolnost takšna za vse [… ]. Izkušnje nimam s čim primerjati […].« (James, str. 160.) Na drugi strani imamo Christiana z bogato zgodovino seksualnih izkušenj in nepredstavljivo velikim finančnim in materialnim imperijem. Gre torej za precej naivno, neizkušeno mlado študentko, fascinirano s šarmom, močjo in materialnim ozadjem mladega podjetnika.

Christianova zagledanost v mlado študentko se zdi kakor preračunljiva izbira, saj je Ana tako rekoč nepopisan list in jo dominirajoči Christian lahko oblikuje po svoji volji. Njegove zahteve so velike in tudi zelo jasne, pri čemer je Ani na videz vselej dodeljena svoboda izbire. Podreditev posameznika_ce je posebno učinkovita tedaj, ko mu/ji je na videz podeljena svoboda. Kakor pojasnjuje Jean-Leon Beauvois (2000), v situaciji prisilne podreditve, v kateri podrejeni akter privoli v kaj, kar ni v skladu z njegovimi prepričanji, podelitev svobode igra posebno vlogo: akterja angažira za podreditev akterju, ki izvaja oblast, in ne toliko za dejavnost, ki se je bo lotil. Angažiranost pa je nujna, saj podrejeni akter tako racionalizira dejanje, ki ga stori ali ga bo storil. Proces racionalizacije omogoči, da dejanje dobi vrednost, s katero ga kasneje tudi upraviči. Akter se tako angažira za svojo podreditev in v njem se sprožijo sociokognitivni procesi, ki vodijo k prepoznanju koristnosti določenih pravil (prav tam, str. 187–196). Takšna privolitev v podreditev je v našem primeru razvidna iz naslednjega odlomka:

»’Pomeni, da hočem, da se mi prostovoljno vdaš, v vseh pogledih.’ ‘Zakaj bi to storila?’ ‘Da bi me zadovoljila.’ […] Zadovoljila! Želi si, da bi ga zadovoljila! Mislim, da zazevam. Zadovoljiti Christiana Greya. In v tistem trenutku me prešine, da si natanko to želim storiti. Želim si ga tako zadovoljiti, da bi ga čisto očarala! To je zame pravo razkritje.« (James, str. 109.)

Ko govorimo o takšni obliki podreditve, pa čeprav svobodni, ne smemo zanemariti elementov sorazmerne razporeditve moči med akterji, ki je ključ za problematiziranje takšnih dejanj, saj se podrejeni subjekt praviloma podredi ob različnih taktikah manipulacije, ki pogojujejo njegove oz. njene sociokognitivne procese. Gre za mehanizme, ki se zelo pogosto sprožijo v kontekstu nasilnih odnosov in vplivajo na to, da žrtev ne prepozna nasilnega vedenja.

»’Prav, toda kaj bom imela jaz od tega?’ ‘Mene,’ reče preprosto […]. ‘Če boš pristala, naj ti pokažem.’ […] Za vrati je spalnica z veliko dvojno posteljo, vsa je v belem […], vendar je skozi stekleno steno videti naravnost veličasten pogled na Seattle. ‘To bo tvoja soba. Lahko jo boš opremila in prinesla notri, karkoli boš hotela.’« (James, str. 110.)

Tu se začne razvijati zgodba, ki ne kaže ničesar romantičnega, erotičnega ali seksi. V podroben opis dogajanja in praks, ki se mi zdijo sporne, se ne bom spuščala. Glede tega priporočam v branje blog, v katerem neznana avtorica zelo natančno in sistematično popiše 50 dogodkov, ki jih označi za zlorabe oziroma nasilje (The Rambling Curl, 2014). Vse opisane prakse, ki jih avtorica romana E. L. James poskuša oviti v romantičnost, bi v kontekstu vsakdanjega življenja najverjetneje označili za obliko zlorab in nasilja, ne pa za prakse BDSM. Zalezovanje, čustvena manipulacija, fizično kaznovanje, izolacija, čustveno izsiljevanje, nadzorovanje, dominacija – to so besede, s katerimi gre opisati odnos med protagonistoma. Naj ponazorimo s primerom:

»’Oh, Anastazija Steel. Kaj si mi pravkar zavila z očmi?’ ‘Ne,’ zapiskam. ‘Mislim, da si. Kaj sem rekel, da bom storil, če boš še kdaj zavila z očmi?’ […] ‘Pridi sem,’ ukaže mehko. Ojoj […], resno misli. ‘Nisem še podpisala.’ […] ‘Povedal sem ti, kaj bom storil. Sem mož besede. Našeškal te bom in potem te pofukal, hitro in grobo.’ […] Njegov glas je mehak in preteč, in to je tako seksi! […] Naj se poženem v tek? To je prelomni trenutek za najino razmerje, prav tukaj in prav zdaj. Naj mu dovolim, da me našeška, ali ga zavrnem in s tem končam? Zakaj vem, da bo konec, če rečem ne. Dovoli mu! Me roti moja notranja erotična boginja […] ‘Čakam,’ reče Christian. Počasi se po vseh štirih priplazim k njemu. ‘Pridna punca.’ […] Nenadoma me zgrabi in me položi čez kolena […] Desno nogo mi položi čez obe moji, levi laket pa mi nasloni na ledja, da se ne morem premakniti […]. Zelo počasi mi povleče trenirko čez boke. Oh, kako ponižujoče je to. Ponižujoče in strašljivo in erotično […]. Položi mi dlan na golo zadnjico, mehko me boža […] in potem me udari – trdo! Auu! Od bolečine razširim oči in se poskušam dvigniti, vendar položi dlan med moje lopatice in me potisne navzdol […]. Udari me zopet in znova, večkrat v hitrem zaporedju. Pišuka, to boli! Vzpostavi ritmičen vzorec, pogladi, poboža in nato močno udari […]. ‘Auu!’ se mi izvije krik po desetem udarcu. ‘Šele ogrel sem se.’ […] Obraz me boli, tako močno se kremžim […]. ‘Zadosti je bilo,’ dahne hripavo. ‘Pridna Anastazija. Zdaj te bom pofukal.’ […] Fant… preživela sem. Ni bilo tako hudo. Bolj sem vzdržljiva, kot sem mislila. ‘Bravo, ljubica,’ šepne in v njegovem glasu je tiha radost. Besede se ovijejo okoli mene kakor mehka brisača […] in tako sem vesela, da je srečen.« (James, str. 293–294.)

Sporočilo romana tako ostane na ravni idealiziranja spolnostereotipne in družbeno pričakovane vloge ženske, ki povsem podleže simptomu »negovalke« in se s problematičnim, dominirajočim, nasilnim in posestniškim moškim bori vse do konca, vse dokler ga ne »reši« njegovih otroških travm, ki so razlog in opravičilo za njegovo nasilno vedenje. Če izhajamo iz Giddensa (2000), bi lahko rekli, da imamo pred seboj šolski primer odnosa med soodvisno žensko in tipičnim ženskarjem. Kakor pojasnjuje avtor, so ženskarji moški, ki »ženskam spodmaknejo tla pod nogami ali pa jim dvorijo s posebno gorečnostjo, v čemer številni postanejo zelo izurjeni« (Giddens, str. 92). Kar nedvomno Christian Grey je. Nekatere ženske sicer hitro prepoznajo pravo naravo takšnih moških in se z njimi spustijo le v kratkotrajne, prehodne spolne zveze. Ne smemo pa spregledati, opozarja Giddens (2000), da večina žensk, ki se spustijo v razmerja z moškimi s takšnimi profili osebnosti, zelo verjetno postanejo globoko zavezane razmerju in njihova življenja so prežeta s praviloma dolgimi in bolečimi odnosi, v katerih doživljajo različne zlorabe. V takem primeru imamo opraviti s soodvisno žensko, ki v terapevtski literaturi nekako pooseblja to, kar v sociološkem smislu razumemo z izrazom »ženska vloga« (prav tam): »Soodvisne so tiste ženske, ki skrbijo za druge in čutijo potrebo po tem, da bi jih negovale […]. Pripravljena ga je ‘rešiti’ in si tega morda celo nadvse želi, on pa tako strpnost zahteva […], ker ga bodo druge ženske zavrnile.« (prav tam, str. 93.)

Na osnovi zapisanega bi se težko strinjali, da imamo pred seboj roman, ki romantizira idejo čistega razmerja[2] ali sotočne ljubezni[3] in torej upošteva družbene elemente preobrazbe intimnosti, na osnovi katerih bi bilo pričakovati, da gradimo sodobne koncepte romantične ljubezni.

Vsi goreči ljubitelji_ce knjige mi bodo tako na koncu oprostili, če bom zapisala, da se mi zgodba v nobeni točki ne zdi romantična; označiti tak roman za romantičen je približno tako, kakor reči zgodbi o Loliti romantična zgodba. Pa z vsem spoštovanjem do Vladimirja Nabokova, čigar literarnega dometa ne bi želela primerjati s povprečnim dometom E. L. James.

Lahko pa rečem, in tako zaključim vsaj delno optimistično, kakor sem tudi začela, da ima roman v kontekstu izpostavljenih točk nekaj uporabne vrednosti: ponazarja številne problematične pojme in koncepte sodobne družbe, ki jih že dolgo poskušamo preseči. Takšno čtivo namreč ne ponuja le normalizacije problematičnih in nasilnih intimnopartnerskih odnosov, še več, celo sporoča, da so takšni odnosi lahko dobri in da se vztrajnost in podrejenost ženski splača. Predvsem pa reproducira stereotipne predstave o romantični ljubezni, tiste, ki temeljijo na povsem izkrivljeni percepciji moči, kjer moški dominira, ženska pa si domnevno želi dominacije. Kakor pravi Giddens (2000), so sanje o takšnem tipu romantične ljubezni ženske »vse prepogosto peljale v žalostno gospodinjsko podrejenost« (str. 67).

 

Literatura in viri:

Beauvois, Jean-Léon, Razprava o liberalni sužnosti: Analiza podrejanja, Krtina, Ljubljana, 2000.

Bee, Alexis, »Fifty Shades of Abuse«, http://50shadesofabuse.wordpress.com/ (14. 2. 2015).

Flood, Alison, »Fifty Shades of Grey trilogy has sold 100m copies worldwide«, The Guardian, 2014, http://www.theguardian.com/books/2014/feb/27/fifty-shades-of-grey-book-100m-sales (14. 2. 2015).

Giddens, Anthony, Preobrazba intimnosti, cf*, Ljubljana, 2000.

James E. L., 50 odtenkov sive, Učila International, Tržič, 2012.

The Rambling Curl, »Fifty Abusive Moments in Fifty Shades of Grey«, 2014, http://theramblingcurl.blogspot.com/2014/02/fifty-abusive-moments-in-fifty-shades.html (14. 2. 2015).

Viralwomen.com, »Fifty Shades of Grey: The Difference Between Abuse and BDSM«, http://viralwomen.com/post/fifty_shades_of_grey_the_difference_between_abuse_and_bdsm#sthash.JvVblPpt.z6ZHgh3l.dpuf (14. 2. 2015).

Wikipedija, »BDSM«, http://en.wikipedia.org/wiki/BDSM (14. 2. 2015).

Wikipedija, »E. L. James«, http://en.wikipedia.org/wiki/E._L._James (14. 2. 2015).

 

[1]  V skladu s tem poteka iniciativa za bojkotiranje ogleda filma in darovanje denarja v višini cene vstopnice centrom za pomoč žrtvam nasilja.

[2] Giddens (2000) z izrazom čisto razmerje označuje situacijo, kjer »dva stopita v družabni stik zaradi stika samega, zaradi tistega, kar lahko vsaka oseba dobi iz daljšega druženja z drugo osebo; in, ki traja le, če obe strani menita, da je obojestransko zadovoljivo« (str. 64).

[3] Kakor pojasnjuje Giddens (2000), je sotočna ljubezen dejavna ljubezen, ki predpostavlja enakost pri čustvenem dajanju in sprejemanju in se razvije le toliko, kolikor se razvije enakovredna, obojestranska intimnost. Partnerja v kontekstu takšne ljubezni delujeta kot avtonomna subjekta, moč med njima pa je enakomerno prerazporejena (str. 67–69).

Komentarji