Katere širše družbene okoliščine so spodbujale prizadevanje za oblikovanje katoliškega feminizma?
Brez dvoma je glavni vzrok za nastanek katoliškega feminizma krepitev in širitev posvetnega feminizma, zlasti v drugi polovici 20. stoletja. V tem času je družbena neenakost spolov, izražena v diskriminaciji žensk, postala svetovni problem. Ključno vlogo v globalnih prizadevanjih za odpravo diskriminacije žensk je odigrala OZN, ki je leta 1972 razglasila leto 1975 za mednarodno leto žensk. V tem letu je bil izoblikovan svetovni načrt akcij za odpravljanje diskriminacije žensk in za povečevanje enakopravnosti žensk in moških. Na svetovni konferenci v Mexico Cityju je bilo obdobje 1976–1985 razglašeno za »Desetletje Združenih narodov za ženske: enakopravnost, razvoj in mir«. Ob koncu desetletja so pregledu doseženega sledile »Nairobijske dolgoročne strategije za izboljšanje položaja žensk do leta 2000«. Na podlagi ocene o uresničevanju podrobno razčlenjene nairobijske strategije (ki je dejansko že temeljila na načelu integracije spolov – »gender mainstreamingu«) in s ciljem, da se pospeši zagotavljanje družbene enakosti moških in žensk, so bila deset let kasneje, na četrti svetovni konferenci v Pekingu (1995, enakost, razvoj in mir), sprejeta izhodišča za ukrepanje s poudarkom, da so »ženske pravice človekove pravice« in da so sodelujoče vlade (170 držav) zavezane spoštovati »enake pravice in neločljivo človeško dostojanstvo žensk in moških«. V letu 2014 potekajo različne konference, na katerih se ocenjujejo dosežki pekinške konference (npr. v Sloveniji »Ženske 20 let po Pekingu«).
Na politiko EU glede enakosti med spoloma, ki se je razvijala od izrazito enostranske tržne usmerjenosti do integralnega zajemanja vseh področij in ravni delovanja družbe, so poleg OZN vplivala tudi prizadevanja različnih formalnih in neformalnih skupin in zvez. Od začetka osemdesetih let so v EU potekali petletni srednjeročni akcijski načrti za doseganje enakosti med spoloma, ki so se nadaljevali v novem stoletju. Po letu 1995, ko so bile v EU vključene Švedska, Finska in Avstrija, je zlasti pod vplivom Švedske in Finske, ki sta imeli veliko izkušenj z enakopravnostjo in uresničevanjem načela enakih možnosti, prišlo do zamenjave paradigme: poglavitni cilj delovanja ni več pomagati ženskam, da bi se prilagodile moškim strukturam, temveč naj bi spolno specifično določene strukture postale bolj prijazne do žensk. To pa je dosegljivo z vsestranskim spreminjanjem institucionalnega reda, kar omogoča uresničevanje načela integracije enakih možnosti spolov na vseh področjih in ravneh delovanja (»gender mainstreaming«). To načelo je bilo v Amsterdamski pogodbi (1997) dvignjeno na raven temeljnih načel dejavnosti EU, njegovo uresničevanje, ki obvezno poteka v državah članicah, pa nadzira EU.
Družbena enakost spolov se ni povečala zaradi prizadevanj (katere koli) cerkve, temveč zaradi nasprotovanja cerkvi in zavračanja cerkvenih vzorcev upravljanja spolnega reda v družbi. Katoliška cerkev (kot zgodovinsko pomembna institucija urejanja medčloveških odnosov v slovenskem in evropskem prostoru) se je začela počutiti ogroženo. Na kratko je treba odgovoriti na vprašanje, zakaj je večja družbena enakost spolov nevarna za katoliško cerkev.
Večja samourejevalnost žensk, ki temelji na njihovi večji neodvisnosti, je nevarna, ker ogroža monopol cerkve kot ključne družbeno-vezivne institucije v upravljanju največje »industrije« na svetu, to je »narejanja ljudi«. Postopna erozija moškosrediščnega (androcentričnega) družbenega reda razkraja tradicionalni spolni red, katerega temelj je natančno določena in strogo varovana spolno neenaka identiteta in družbena vloga žensk in moških. Preprosto: ženski je določena pomočniška vloga in nesamostojen, od moškega odvisen položaj, kar je po teoloških razlagah neločljivo povezano z njeno roditeljsko zmogljivostjo.
Ker ženske niso več celostno prisiljene spoštovati cerkvene zapovedi o tem, da so bitja-za-druge, ker imajo v prostoru zunaj cerkvenega nadzora možnost, da si oblikujejo (vsaj delno) tudi življenje po svoji meri, kar naj bi bilo posledica »brezbožnega« feminizma, je cerkev na ta izziv odgovorila z oblikovanjem »novega« feminizma. Glavni vir tega feminizma je znamenito Apostolsko pismo o dostojanstvu žene papeža Janeza Pavla II. (1988).
Ključne značilnosti sodobnega katoliškega feminizma (KF) niso bistveno drugačne od tistih, ki jih je vključevala tradicionalna mizogina razlaga »drugega spola«. Spolni red v KF temelji na naslednjih sestavinah:
– skrčena identiteta ženske na njeno reproduktivno vlogo (ženska/žena = mati) s poudarjenimi posebnimi lastnostmi: je nosilka zgoščene ljubezni, delovanje je določeno z biti-za-druge, vzornica je Devica Marija;
– strogo urejanje in nadzorovanje ženske kot matere: »naravno« delovanje je samo na temelju zakonske zveze (zakrament, ki da heteroseksualni zvezi nadnaravni značaj in zagotavlja bližino boga);
– materinstvo ženske/žene je posebna poklicanost (božje razodetje), tako kot je očetovstvo poklicanost moškega/moža, žena je njegova »pomočnica«, to je podlaga za priznavanje človeškega dostojanstva ženski;
– emancipacija vodi v izgubo tega »bistvenega bogastva« ženske (tj. drugačne poklicanosti), »naravnih« lastnosti ženske in v »pomoženje«;
– pravo mesto delovanja ženske sta dom in družina, zaradi vstopa žensk v javnost (izobraževanje, zaposlovanje) trpi družina, ki je »največji mučenec« sodobne dobe;
– ženska/žena/mati je zaradi sposobnosti rojevanja bliže bogu, zato mora biti podrejena moralnim zakonom cerkve, ki zagovarja svetost življenja in je zagovornica prave moralnosti.
Po KF naj bi ženske v sodobnosti pretirano poudarjale svojo podrejenost in neenakopravnost ter postajale nasprotnice moških, kar pa naj bi vodilo v »škodljivo zmešnjavo, ki ima takojšnje in smrtonosne učinke na strukturo družine«, kot je poudaril (takrat še) kardinal Joseph Ratzinger v Pismu o sodelovanju med moškimi in ženskami v cerkvi in svetu (sporočeno javnosti 31. julija 2004). V tem pismu je aggiornamento izrazito površinski in se kaže v tem, da ob blagi kritiki diskriminacije žensk prevladuje ostra kritika boja proti diskriminaciji žensk.
Katoliški feminizem zavrača posvetni feminizem, ki da pristopa k spolnemu redu z vidika »popolne družbene determiniranosti človeka« in ker vsebuje problematično pojmovanje, »da sta si oba spola v značilnostih in naravnanostih enaka«. KF priporoča, naj bi se oba spola zavedla pomembnosti svoje svetosti ter svetosti sleherne človeške osebe, življenja in drugih živih bitij ter se izvila iz začaranega kroga težnje po moči in prevladi. Logiko, da morata spola, zato da bi postala enakovredna tudi na družbeni izraznosti sveta, postati enaka, bi zamenjala logika, ki poudarja enakovrednost »različnosti in posebnosti«.
Izključitev razmerij moči in oblasti iz teoretiziranja spolnega reda zagotavlja vsebnost seksizma tudi v »novem« feminizmu in omogoča podlago za upravičevanje tradicionalnega nadzorovanja ženskih telesnih in intelektualnih zmogljivosti. Torej nas niti ne more presenečati, če nekateri fundamentalisti četrto svetovno konferenco o ženskah v Pekingu označujejo za »najbolj krvav križarski pohod v zgodovini človeštva«.
(Tekst je povzetek prispevka na srečanju Slovenskega sociološkega društva v Bohinjski Bistrici, sekcija Spol in družba, 26. 10. 2014.)
Več v:
JOGAN, Maca (2004). Slovenska (postmoderna) družba in spolna neenakost. Teorija in praksa, letn. 41, št. 1/2, str. 361-376.
JOGAN, Maca (2013). Mulieris dignitatem in božja previdnost. Družboslovne razprave, apr. 2013, letn. 29, št. 72, str. 7-30.